Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo drugačno dejansko stanje ne da bi opravilo obravnavo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo drugačno dejansko stanje ne da bi opravilo obravnavo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka?

Obrazložitev

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da je priposestvoval služnostno pravico hoje in vožnje z vozili za kmetijske namene po parc. št. 192/1 k.o. ..., ki je v solasti tožencev. Zahteval je tudi, naj sodišče tožencema naloži, da morata s sporne služnostne trase odstraniti ves navoženi material in druge ovire in jima prepove vsakršno nadaljnje poseganje v služnostno pravico.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na podlagi zaslišanja prič in pravdnih strank je ugotovilo, da so pravni predniki tožnika od leta 1948 dalje dejansko izvrševali služnostno pravico poti, da prejšnji lastniki parc. št. 192/1 izvrševanju služnosti niso nasprotovali, da sta se toženca leta 1992 izvrševanju služnostne pravice uprla, da pa je do tega trenutka že poteklo 44 let priposestvovalne dobe. Tako je sodišče odločilo, da je opisana služnostna pravica poti za kmetijske namene v korist gospodujočih zemljišč parc. št. 187/4, 189 in 183 k.o. ... nastala s priposestvovanjem.

3. Sodišče druge stopnje se je sicer strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik služnostno pravico priposestvoval, vendar je opozorilo, da v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1) tisti, ki se v pravnem prometu pošteno zanese na podatke zemljiške knjige, ne sme trpeti škodljivih posledic, oziroma mora tisti, ki svoje pravice ni vpisal v zemljiško knjigo, nositi škodljive posledice svoje opustitve. Višje sodišče je ocenilo, da tožnik ni uspel izpodbiti pravne domneve, da toženca ob nakupu za nevpisano služnost nista vedela. Tako je pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik predlaga dopustitev revizije. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje, če je spoznalo, da bi bilo treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali pa, da bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, moralo razpisati glavno obravnavo. Poudarja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je spremenilo dejansko stanje ne da bi opravilo obravnavo, kršilo načelo neposrednosti, pri čemer je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sklicuje se na sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 224/2011, VIII DoR 39/2013 in II Ips 376/2010 in poudarja, da je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da kadar prvostopenjsko sodišče ugotovi dejansko stanje z neposredno izvedenimi dokazi, pomeni sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje kršitev načela neposrednosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367. c člena ZPP dopustilo.