Jedro

Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.

S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.

Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.

Izrek

I. Pritožbam obtoženca in obeh zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zniža na 21 (enaindvajset) let zapora.

II. V preostalem delu se pritožbe obtoženca in zagovornikov ter v celoti pritožba državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 in mu izreklo kazen 23 let zapora. Mld. B. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 250.000 EUR napotilo na pravdo ter odločilo, da je obtoženec dolžan F. F. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.215,66 EUR. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter odločilo, da je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovancev F. F., G. G., I. I. in skrbnika mld. B. A. - CSD X. ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščencev oškodovancev G. G. in I. I. 2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili: - zagovornik obtoženca, odvetnik M. M., iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da pritožbi ugodi in obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter mu izreče kazen sedmih let zapora in še podrejeno, da pritožbi ugodi in obtožencu izreče kazen petnajst let zapora; - zagovornik obtoženca, odvetnik G. F., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne, podrejeno, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP (v zvezi s tem tudi zaradi kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije), 4. točke 372. člena ZKP in 373. člena ZKP, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena ZKP na seji senata odloči, da bo o pritožbah odločalo na podlagi opravljene obravnave (380. člen ZKP), podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat; - obtoženi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat; - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče kazen 28 let zapora.

3. Oba obtoženčeva zagovornika sta odgovorila na tožilsko pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbe obrambe so delno utemeljene le glede odločbe o kazenski sankciji, v preostalem delu pa pritožbe obrambe in v celoti pritožba tožilstva niso utemeljene.

5. Pritožbeno sodišče je na seji senata dne 29. 11. 2023 presodilo, da je za odločitev o pritožbah potrebno izvesti obravnavo, zato je na podlagi drugega odstavka 379. člena ZKP sklenilo, da se v obravnavani zadevi opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje. Senat pritožbenega sodišča je namreč skladno z določbo prvega odstavka 380. člena ZKP presodil, da je glede na strokovno mnenje dr. sc. A., ki ga je zagovornik G. F. vložil skupaj s pritožbo in je bilo v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti diametralno nasprotno izvedenskemu mnenju izvedenca dr. B., na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vzpostavljen dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in je podan opravičen razlog za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Pričakovati je namreč bilo, da bo na ta način zadeva hitreje končana, saj je bilo potrebno na novo izvesti in ponoviti le nekatere izmed številnih na glavni obravnavi izvedenih dokazov glede katerih je pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje.1 Zato je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo po opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

6. Pritožbeno sodišče je neposredno zaslišalo obtoženca, izvedenko dr. C., izvedenca dr. B. (ki je tekom postopka pred sodiščem druge stopnje izdelal še dve dopolnitvi mnenja) in izvedeno pričo obrambe dr. sc. A. Prav tako je sodišče druge stopnje samo odredilo izvedenstvo nevrološke stroke in izvedenca dr. D., ki je mnenje izdelal, tudi zaslišalo. Odreditev izvedenstva nevrološke stroke ter neposredno zaslišanje vseh naštetih izvedencev je sodišče druge stopnje izvedlo zato, ker je strokovnjakinja obrambe dr. A. prišla do drugačnih ugotovitev kot izvedenec dr. B., vsem izvedenskim mnenjem je očitala pomanjkljivosti, obenem je svoje mnenje temeljila na radiološkem izvidu magnetne resonance glave obtoženca in je zaključila, da je bil obtoženi v času storitve kaznivega dejanja neprišteven.

7. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s prištevnostjo obtoženca pravilni, strokovno mnenje dr. sc. A. pa je bilo v celoti ovrženo.

8. Na obravnavi dne 5. 3. 2024 je sodišče druge stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe in sicer dokazni predlog zagovornika G. F. za odreditev novega izvedenstva psihiatrične stroke s timom psihiatrov UKC Maribor ter dokazne predloge obtoženca za opravo poizvedb pri njegovi psihoterapevtki in njeno zaslišanje, za odreditev forenzičnega pregleda telefona pokojne oškodovanke, za opravo poizvedb pri detektivski agenciji o tem ali so na podlagi obtoženčevega naročila avgusta 2018 opravili forenzični pregled njegovega telefona Iphone 6 ter za opravo poizvedb na Službi v kateri stavbi se je dne 23. 2. 2021 nahajala njegova pisarna. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov bodo pojasnjeni v nadaljevanju sodbe.

9. Prav tako sodišče druge stopnje na glavni obravnavi dne 5. 3. 2024 ni ugodilo predlogu zagovornika G. F., da se izvedensko mnenje dr. D. prevede v hrvaški jezik in pošlje dr. A. v izjasnitev. Predlog je zagovornik utemeljil z navedbo, da je kratek čas od prejema izvedenskega mnenja dr. D. do razpisanega naroka za nadaljevanje pritožbene obravnave onemogočil seznaniti s tem mnenjem strokovno pomočnico obrambe dr. A., da bi se o njem lahko izjavila. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da izvedensko mnenje dr. D. ni obsežno, vsega skupaj ima 7 strani (list. št. 2141-2147), obema zagovornikoma je bilo po mailu vročeno v ponedeljek dne 26. 2. 2014 (potrdila o vročitvah pripeta na list. št. 2148), obravnava pa je bila opravljena v torek dne 5. 3. 2014. Glede na predstavljeno je imela tako obramba (zlasti glede na vsem splošno znane takojšnje možnosti elektronske komunikacije) dovolj časa, da svojo strokovnjakinjo z mnenjem seznani. Obenem pa sodišče druge stopnje tudi poudarja, da je obramba tista, ki je angažirala dr. A., kar posledično pomeni, da je tudi obramba tista, ki mora samoiniciativno, če to oceni kot potrebno, strokovnjakinjo seznanjati z novimi dokazi (torej tudi zagotoviti njihov prevod), nikakor pa ni naloga sodišča, da strokovnjakinjo obrambe seznanja z novo pridobljenimi dokazi in jo v zvezi s tem poziva v izjasnitev, zlasti glede na dejstvo, da je bil na obravnavi dne 5. 3. 2024 izvedenec dr. D. zaslišan in je s svojim mnenjem, ki mu je sodišče druge stopnje sledilo, v celoti izpodbil navedbe strokovnjakinje, ki se nanašajo na področje radiologije in nevrologije.

**Glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi zagovornika M. M.**

10. Zagovornik M. M. kljub temu, da je bilo o predlogu za izločitev dokazov po opravljenem predobravnavnem naroku že pravnomočno odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12048/2021 z dne 3. 9. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 12048/2021 z dne 11. 11. 2021, v pritožbi vztraja pri tem, da so bili dokazi zoper obtoženca zbrani nezakonito in sicer z nezakonitim vstopom v hišo obtoženca in z ogledom le-te, sodba pa na teh dokazih tudi temelji (v točki 27 izpodbijane sodbe sodišče navede, da sta policista R. B. in B. C., da jima je obtoženi povedal, da je ubil oškodovanko). Pritožnik navaja, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi obvestil in dejanj obtoženega, ki jih je ta dal policistom na njihovo aktivno pobudo, preden je bil obveščen o svojih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in ni mogoče govoriti o prostovoljni izročitvi ključev. Pritožnik poudarja, da se je dne 5. 3. 2021 obtoženi z očetom oglasil na PP ... in se predal policiji. Kot je razvidno iz izpovedb policistov B. C. in R. B., so po tem policisti na policijski postaji z obtožencem opravljali razgovore, od njega in očeta, ki je privilegirana priča, zbirali obvestila in na koncu obtožencu vzeli ključe oziroma rekli, da jih izroči, vse to pa se je dogajalo pred danimi potrebnimi pravnimi pouki za obtoženca in privilegirane priče. Obtoženi je tako obremenilni del povedal šele na aktivno ravnanje policista, pred tem pa naj bi govoril samo oče. Sum zoper obtoženca je bil osredotočen že z izjavo očeta. O izročitvi ključev v spisu tudi ni nobenega uradnega zaznamka ali potrdila, obstaja zgolj potrdilo o vrnitvi ključev (list. št. 20). Zagovornik ob tem izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 in zaključuje, da ker obtoženi ni bil poučen o svojih pravicah, tudi ni šlo za prostovoljno izročitev ključev. Ker se sodba opira na dokaze, ki so zbrani z nezakonitim vstopom v hišo obtoženca in ogledom le-te, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Iz spisovnih podatkov (uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 5. 3. 2021 na list. št. 4 ter izpovedbi policistov) je razvidno, da se je obtoženi dne 5. 3. 2021 skupaj z očetom C. A. zglasil na PP ..., kjer sta naznanila, da je obtoženi ubil svojo ženo v stanovanjski hiši na naslovu ... v občini X. Po tem so policisti zbirali obvestila od obeh, hkrati pa obtoženca tudi vprašali ali bi izročil ključe svoje hiše, da odidejo tja na ogled v izogib povzročanju poškodb.

12. Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je bil del dokazov po uradni dolžnosti izločen že v fazi preiskave s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 12048/2021 z dne 30. 3. 2021 (list. št. 155-157) in sicer so bili izločeni uradni zaznamki o zbranih obvestilih od C. A. (obtoženčev oče) in Č. A. (obtoženčeva mama), saj sta se slednja v fazi preiskave na zaslišanju kot privilegirani priči odpovedala pričanju.

13. Na predobravnavnem naroku je nato zagovornik obtoženca podal predlog za izločitev dokazov in sicer iz smiselno enakih razlogov, kot jih ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je s sklepom III K 12048/2021 z dne 3. 9. 2021 (list. št. 494-510) predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov zavrnilo, po uradni dolžnosti pa je iz spisa izločilo del R. B. izpovedbe (o tem kaj mu je povedal obtoženi po tem, ko je bil nanj sum že osredotočen) ter posledično del obrazložitve obtožnice in del besedila iz psihiatričnega mnenja izvedenca dr. E. (kjer je izvedenec povzemal navedbe obtoženca glede samega kaznivega dejanja). Sklep je pravnomočen, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom V Kp 12048/2021 z dne 11. 11. 2021 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sklepa sodišča prve stopnje III K 12048/2021 z dne 3. 9. 2021 v zvezi z zavrnitvijo predloga obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov (6 - 17 točka obrazložitve na list. št. 498-506) in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč (upoštevajoč tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik) pravilno ugotovilo, da je bil sum na obtoženca po njegovi prostovoljni samoprijavi osredotočen in bi moral biti obtoženi, preden so ga policisti vprašali, če bo izročil ključe stanovanja, poučen o privilegiju zoper samoobtožbo po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP. V tem delu je zato mogoče pritrditi navedbam pritožnika (ki v pritožbi tudi povzema izpovedbi obeh policistov), da je obtoženi policistom izročil ključe še preden mu je bil podan potreben pravni pouk. Ni pa se mogoče strinjati s pritožnikom, da naj bi obtoženi obremenilni del povedal šele na aktivno ravnanje policista, pred tem pa naj bi govoril samo oče in je bil sum osredotočen že z izjavo očeta. Tako iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 5. 3. 2021 kot tudi iz izpovedb obeh zaslišanih policistov namreč izhaja, da sta na policijsko postajo obtoženi in njegov oče prišla skupaj in oba povedala, da je obtoženi ubil svojo ženo. Ali je to prvo povedal oče in potem obtoženi ali je bilo obratno za presojo zakonitosti dokazov ni relevantno. Bistveno je, da je bil sum na obtoženca osredotočen takrat, ko jim je on prostovoljno povedal, da je ubil svojo ženo. Pritožnikove navedbe, da je obtoženi obremenilni del povedal šele na aktivno ravnanje policista so tako v nasprotju z vsebino uradnega zaznamka in izpovedbama policistov ter navsezadnje tudi v nasprotju z izpovedbo obtoženčevega očeta C. A.2, iz katere jasno izhaja, da sta z obtožencem samoiniciativno odšla na policijo, da je sam pozvonil, vstopil in dežurnemu policistu povedal, da se je zgodila družinska tragedija in je žena mrtva, da sta nato vstopila na policijsko postajo, policist je na hodniku začel pobirati njune podatke in takrat je tudi sin (torej obtoženi) povedal, da se je zgodil umor, uboj žene. Iz izpovedbe očeta pa tudi jasno izhaja, da ni vedel nobenih podrobnosti o obtoženčevem dejanju in mu je slednji podrobneje razložil kaj se je zgodilo šele, ko sta po odvzemu njunih podatkov sedela v posebnem prostoru za čakanje. Tudi iz izpovedbe policista B. C., ki jo izpostavlja pritožnik, jasno izhaja, da je obtoženi prišel naznaniti, da je umoril svojo ženo. Pritožnik pa ob citiranju izpovedbe R. B. v pritožbi povzema celo tisti del izpovedbe, ki je bil iz spisa pravnomočno izločen. Iz neizločenega dela izpovedbe policista R. B. pa prav tako izhaja, da je obtoženi povedal, da je umoril svojo ženo. Samo dejstvo, da v spisu ni posebnega uradnega zaznamka o tem "razgovoru" z obtožencem in njegovim očetom ali posebnega potrdila o izročitvi ključev, kar izpostavlja pritožnik, na pravilne zaključke o zakonitosti pridobljenih dokazov nima nobenega vpliva. V spisu je namreč uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 5. 3. 2021 (list. št. 4) ter izpovedbi policistov o dogajanju tega dne na policijski postaji, kar povsem zadošča, pritožnik pa niti ne pojasni, zakaj naj bi izostanek listin, ki jih navaja, vplival na (ne)zakonitost dokazov.

15. Pritožnik v pritožbi v celoti spregleda, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sklepa III K 12048/2021 z dne 3. 9. 2021 tudi pravilno zaključilo, da zaradi upoštevanja doktrine neizogibnega odkritja, dokazi, ki so bili zbrani z vstopom v obtoženčevo hišo in z ogledom le-te ter na tej podlagi nadaljnji zbrani dokazi, niso nedovoljeni. Policisti bi namreč do nadaljnjih informacij in dokazov v konkretni zadevi neizogibno prišli, četudi do izročitve ključev s strani obtoženca ne bi prišlo, saj bi v stanovanje lahko neizogibno vstopili po zakoniti in od izročitve ključev neodvisni poti, na podlagi pooblastil, ki jim jih dajeta določba 218. člena ZKP in 4. ter 53. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je namreč zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju na naslovu ..., X., ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna. Pritožnik pa v pritožbi razlogov pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje obtoženčev predlog za izločitev dokazov zavrnilo zaradi uporabe doktrine neizogibnega odkritja (točke 15-17 obrazložitve na list. št. 503-506), sploh ne izpodbija ter zgolj vztraja pri tem, da je bil obtožencu kršen privilegij zoper samoobtožbo. Neutemeljeno pa tudi očita, da se izpodbijana sodba zgolj skopo opredeljuje do vprašanja nezakonitosti dokazov. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bil del dokazov izločen že v fazi preiskave, zagovornikov predlog za izločitev dokazov je bil kot neutemeljen pravnomočno zavrnjen, sodišče pa je po uradni dolžnosti izločilo del dokazov. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno sklicevalo na izdane sklepe v zvezi s tem (navedlo je njihove opravilne številke, datum izdaje in listovne številke, na katerih se nahajajo) in pravilno poudarilo, da je bilo vprašanje zakonitosti dokazov rešeno v fazi predobravnavnega naroka, sodišče pa na glavni obravnavi ni ugotovilo nezakonitosti dokazov, tovrstni predlogi pa tudi niso bili več podani. Takšna obrazložitev tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem zadošča, saj ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje v sodbo ponovno povzemalo vsebino sklepov s katerimi je bilo že pravnomočno odločeno o izločitvi dokazov.

16. Ker je bila skladno z doktrino neizogibnega odkritja, ki je sprejeta tudi v naši sodni praksi,3 najdba oškodovankinega trupla neizogibna z uporabo drugih zakonitih policijskih tehnik, je torej pritožba obtoženčevega zagovornika, ki omenjene doktrine niti ne problematizira, neutemeljena.

**Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe v pritožbah obeh zagovornikov**

17. Oba zagovornika v pritožbah navajata, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe s tem, ko ni dopustilo prisotnosti strokovnjaka mag. F., ki ga je angažirala obramba, ob zaslišanju izvedenca dr. B. na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 z namenom, da obrambi pomaga pri zasliševanju izvedenca.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz poteka postopka ter spisovnih podatkov razvidno naslednje: - v fazi preiskave sta bila angažirana dva izvedenca in sicer dr. E., ki je izdelal izvedensko mnenje psihiatrične stroke in v prištevnost obtoženca ni podvomil ter dr. G., ki je izdelala izvedensko mnenje psihološke stroke in glede na osebnost obtoženca pri njem dopuščala možnost psihotičnih zdrsov; - po izdelavi obeh mnenj je bila vložena obtožnica; - na predobravnavnem naroku je tožilstvo vztrajalo pri dokaznih predlogih iz obtožnice, torej, da se prebereta obe izvedenski mnenji dr. E. in dr. G. (list. št. 397 in 585), obramba pa se je z dokaznimi predlogi tožilstva strinjala in posebnih dokaznih predlogov v zvezi z izvedenskimi mnenji ni imela (list. št. 585); - na glavni obravnavi dne 22. 6. 2022 sta bila zaslišana oba izvedenca in sicer dr. E. in dr. G.; - po tem zaslišanju je obramba s pisno vlogo z dne 7. 7. 2022 (list. št. 1237) v spis vložila strokovno mnenje mag. F. (ki je sicer tudi sodni izvedenec psihiater) naslovljeno Ekspertna analiza dveh izvedenskih mnenj o A. A. in ocena njegovih duševnih funkcij v času domnevne storitve kaznivega dejanja ter hkrati podala nov dokazni predlog, da sodišče postavi drugega izvedenca psihiatrične stroke iz razloga, ker mag. F. pri obtožencu dopušča, da se pod vprašaj postavlja njegova prištevnost, vsaj v smislu bistveno zmanjšane prištevnosti ter iz razloga, ker je obramba ocenila, da je mnenje dr. E. nestrokovno, pavšalno, samo s seboj v nasprotju ter v nasprotju z ugotovitvami izvedenke dr. G.; - na naslednjem naroku glavne obravnave dne 8. 7. 2022 je tožilstvo dokaznemu predlogu obrambe nasprotovalo, je pa predlagalo, da sodišče najprej pridobi mnenje izvedenca glede časa presnove kokaina in alkohola ter oceno zaužite količine v roku 24 ur pred obravnavanim dogodkom; sodišče prve stopnje je nato sprejelo sklep, da se odredi še izvedenstvo forenzične toksikologije in alkoholometrije, ki se zaupa izvedenki dr. C., da se ponovno zasliši dr. E. in da se kot pričo zasliši tudi mag. F.; - izvedenka dr. C. je izdelala izvedensko mnenje dne 22. 8. 2022; - na naroku glavne obravnave dne 21. 9. 2022 so bili zaslišani izvedenka dr. C.,4 ponovno izvedenec dr. E.5 in izvedena priča mag. F.;6 po njihovem zaslišanju je obramba ponovno vztrajala pri postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo in odločilo, da bo izvedensko mnenje psihiatrične stroke izdelal izvedenec dr. B.; - dr. B. je izdelal izvedensko mnenje dne 16. 11. 2022; mnenje je bilo obrambi vročeno dne 21.11.2022 (obtoženi) in 22. 11. 2022 (zagovornik odvetnik M. M.); - narok glavne obravnave, ki je bil razpisan za dne 25. 11. 2022, je bil na predlog zagovornika M. M. preklican (list. št. 1468), saj je zagovornik prosil za čas, da podrobno preštudira izvedensko mnenje dr. B., ki obsega 33 strani, da se posvetuje z obtožencem, ki je v priporu; obenem je bilo v prošnji še navedeno, da je obtoženi mnenje posredoval pomočniku obrambe ter da bo obramba podala tudi pisne pripombe na mnenje (list. št. 1466); - na naroku glavne obravnave dne 19. 12. 2022 je bil izvedenec dr. B. zaslišan, njegovo zaslišanje je trajalo eno uro, po tem je bilo prebrano tudi strokovno mnenje mag. F.; obramba7 je nato prosila sodišče, da se ji najprej vroči magnetogram, da bo glede na tem naroku podano mnenje dr. B., lahko morebiti podala še druge dokazne predloge; predsednik senata je stranke pozval, da morebitne nove dokazne predloge podajo pisno v roku 3 dni od prejema prepisa magnetograma, naslednji narok pa je bil razpisan za dne 24. 1. 2023; - magnetogram je bil zagovornikoma po mailu vročen dne 27. 12. 2022, obtožencu pa po pošti istega dne; - dne 23. 1. 2023 je zagovornik G. F. v spis vložil obširno obrazložen pisni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. ter hkrati predlagal, da se opravi soočenje izvedencev dr. B. in dr. G. (list. št. 1543 - 1546); - na naroku glavne obravnave dne 24. 1. 2023 je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu obrambe in odločilo, da se bo izvedenec dr. B. dodatno zaslišal, zavrnilo pa je dokazni predlog za soočenje dr. B. in dr. G.; - na naslednji narok glavne obravnave dne 13. 2. 2023, na katerega je bil ponovno vabljen dr. B., je skupaj z zagovornikoma pristopil tudi mag. F., zagovornik odvetnik G. F. pa je predlagal, da je mag. F. navzoč na naroku, saj je pomočnik obrambe; predsednik senata je pojasnil, da je bil mag. F. v tem postopku zaslišan kot priča in da glede na to, da bo sodišče na naroku zaslišalo izvedenca dr. B., priča mag. F. ne more biti v razpravni dvorani, saj ni jasno ali bo morebiti potrebno še njegovo zaslišanje, zato je bil mag. F. napoten iz razpravne dvorane; zagovornik G. F. je menil, da je prisotnost mag. F. dopustna, saj je strokovni pomočnik obrambe in je v podobnih primerih navzoč pri zaslišanju izvedencev in kasneje lahko tudi soočen; predsednik senata je vztrajal pri tem, da je bil mag. F. zaslišan kot priča, da pa bo sodišče o morebitnem zaslišanju mag. F. odločalo, ko bo izvedensko mnenje dodatno predstavil še dr. B.; nato je sledilo zaslišanje dr. B., ki je skupaj trajalo skoraj dve uri in pol, po tem pa je obramba predlagala, da se pri obtožencu opravijo preiskave, ki jih je v zaslišanju omenjal izvedenec, zaradi ugotavljanja organskega vzroka osebnostne motnje; ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo; po tem sta oba zagovornika vztrajala na tem, da jima sodišče dodeli dodatni rok, v katerem bosta podala morebitne nove dokazne predloge, saj mora obramba strokovna stališča izvedenca preveriti, ob tem sta opozorila, da je zaslišanje dr. B. na naroku trajalo več ur, sodišče pa je mag. F., ki je prišel skupaj z obrambo, napotilo iz razpravne dvorane; po posvetovanju je sodišče sprejelo sklep, da se predlog za podelitev dodatnega roka za dokazne predloge obrambe zavrne; nato so navzoči (tudi obtoženi in oba zagovornika) na poziv predsednika senata povedali, da dodatnih dokaznih predlogov nimajo, dokazovanje pa je bilo zaključeno; - na naroku glavne obravnave dne 14. 2. 2023 je bil strankam vročen skopiran magnetogram zaslišanja dr. B. iz prejšnjega naroka, stranke pa so bile pozvane, da povedo ali so pripravljene podati zaključno besedo; sledile so besede strank tožilstva ter obeh pooblaščencev, zagovornika in obtoženi pa so povedali, da bodo zaključno besedo podali na naslednjem naroku; narok je bil končan ob 13:46 uri; - istega dne 14. 2. 2023 ob 16:02 uri je zagovornik G. F. po mailu obvestil predsednika senata, da ne more predvajati posnetka zaslišanja dr. B., prav tako tega ne more zagovornik M. M. (list. št. 1607); - dne 15. 2. 2023 je predsednik senata izdal odredbo, da se takoj prepišeta oba magnetograma in nemudoma pošljeta strankam (list. št. 1607); - prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 2. 20238 in z dne 14. 2. 2023 sta bila obema zagovornikoma poslana po mailu dne 16. 2. 2023 ob 11.16 uri, obtožencu pa sta bila pisno vročena dne 17. 2. 2023 (list. št. 1641); - na naroku dne 21. 2. 2023 sta zaključni besedi podala še oba zagovornika in obtoženi; - na naroku dne 22. 2. 2023 je sodišče razglasilo sodbo.

19. Sodišče se za zaslišanje osebe kot priče odloči takrat, ko je verjetno, da bo mogla kaj povedati "o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah" (prvi odstavek 234. člena ZKP). Dejstva, ki so predmet dokazovanja, ugotavlja in vrednoti predvsem sodnik. Če za to potrebuje posebna strokovna znanja, ki jih sam nima, se odloči za pomoč izvedenca, torej tistega, ki taka znanja ima (248. člen ZKP). Izvedenec zato tipično prevzema vlogo pomočnika sodišča, ki se odraža v posebnem procesnem položaju izvedenca in njegovem razmerju do sodišča. ZKP instituta izvedene priče ne ureja. Izvedena priča običajno izpoveduje o tistih okoliščinah, ki jih je zaznala zaradi svojih potrebnih strokovnih znanj. Razlika med izvedencem in izvedeno pričo je predvsem v tem, da je izvedenec k svojemu delu poklican v kazenskem postopku, potem ko je izvedenstvo odrejeno. Izvedena priča si mnenje (praviloma) oblikuje neodvisno od tega, ali je (bo) kazenski postopek sploh uveden. Institut izvedene priče je v slovenskih kazenskih postopkih zaživel zlasti, ko je bilo treba zaslišati strokovnjake, ki so za potrebe policije in državnega tožilca izdelali strokovno mnenje, to pa je bilo prebrano tudi v dokaznem postopku. Enako pa je potrebno obravnavati tudi mnenja strokovnjaka, ki ga k pripravi mnenja pritegne obramba. Če se sodišče odloči, da bo tega tudi zaslišalo, ima prav tako položaj izvedene priče. To pomeni, da institut izvedene priče dobiva nove, drugačne razsežnosti. Če je izvorni poudarek instituta na "strokovno podkovani" zaznavi priče, neodvisno od kazenskega postopka, je pri nas danes poudarek na adversarnem razčiščevanju strokovnih vprašanj. S tem pa se tudi korenito spreminja položaj izvedenca. Ta seveda ostaja pomočnik sodišča. Ni pa mogoče več trditi, da je izvedenec edini vir strokovnih znanj, ki jih sodišče potrebuje za svojo odločitev v kazenskem postopku.9

20. Ustavno sodišče RS se je o pomenu in položaju strokovnjaka kot pomočnika stranke opredelilo v odločbi Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014 v povezavi z enakim varstvom pravic določenim v 22. členu Ustave RS ter pravico do obrambe določeno v 29. členu Ustave RS. V njej je poudarilo, da ima izvedenstvo v kazenskem postopku dvojno vlogo. Posredovanje strokovnega znanja in izkušenj za razjasnitev spornih dejanskih vprašanj pomeni pomoč sodišču, ki tega znanja nima, na drugi strani pa gre za dokazno sredstvo, s katerim se pridobi dokaz - izvid in mnenje izvedenca. Izvedenec mora svoje mnenje obrazložiti, saj je šele s tem omogočeno sodišču in strankam, da mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o tem dokaznem gradivu in se do njega opredelijo. Strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov so tiste, na katere sodišče opre presojo o sprejemljivosti njegovega mnenja. Ključni del dokazovanja z izvedencem je kontradiktorna obravnava izvida in mnenja. Pravica obdolženca je, da se izjavi tudi o tem dokaznem gradivu in da, če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, opozori na njegovo dokazno neuporabljivost. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da nacionalna pravila o dopustnosti posameznih dokazov obrambi ne smejo onemogočati učinkovitega izpodbijanja dokaza z izvedencem, ki ga je naročil preiskovalec, tožilec ali sodišče, zato mora imeti obramba možnost pridobitve in predložitve na lastno pobudo pridobljenega alternativnega poročila ali mnenja strokovnjaka.10 Ustavno sodišče je v zgoraj citirani odločbi poudarilo, da bolj zahtevno in zapleteno je strokovno področje, bolj se izkazuje, da stranke postopka same nimajo možnosti spustiti se v vsebinsko tehtno obravnavo izvedenskega mnenja. Že zastavljanje vprašanj v odredbi o izvedenstvu zahteva določeno strokovno znanje, toliko bolj pa to velja za opredeljevanje do dokaza, ki se z izvedenstvom pridobi. Zato je bistveno, da ima obramba možnost uporabiti pomoč strokovnjaka pri uresničevanju pravice, da se lahko izjavi o vsem procesnem gradivu, ki ga bremeni. Le tako ga lahko učinkovito, primerno in tehtno presoja ter o njem zavzema stališča. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, naj si bo to v metodološkem ali vsebinskem pogledu ali celo glede napačnosti izvida. Ko gre za izvajanje dokaza z izvedencem, mora sodišče navedbe obrambe upoštevati in se do njih opredeliti, preden je izvedba dokaza končana, saj le tako lahko presodi, ali je nastopila situacija iz 257. oziroma 258. člena ZKP. Obramba s pomočjo strokovnjaka namreč poskuša vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja ali prikazati njegovo nejasnost, nepopolnost ali notranja nasprotja. Presoja, ali je taka situacija nastopila, je v primeru, da je obdolžencu zagotovljena pravica do aktivne in učinkovite obrambe, lahko posledica sodelovanja strokovnjaka na strani obrambe.

21. Tudi Vrhovno sodišče RS je že v več svojih odločbah poudarilo, da je dokaz z izvedencem dokaz, kadar ga odredi sodišče. Strokovno mnenje, ki ga strokovni pomočnik strank izdela na pobudo policije, tožilstva ali obrambe, nima veljave izvedenskega mnenja, čeprav ga izdela oseba, ki ima sicer status sodnega izvedenca.11 Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic. Zasebno strokovno mnenje lahko za sodišče pomeni dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. Sodišču predložena ekspertiza strokovnjaka ni izvedensko mnenje temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb.12 Je pa v skladu z načelom proste presoje dokazov tudi takšno strokovno mnenje za sodišče veljaven in dragocen spoznavni ter dokazni vir. Tožilstvo in obramba morata imeti možnost tudi s pomočjo svojega strokovnjaka izpodbijati vsebino izvedenskega mnenja, dajati pripombe na izvid, opozoriti na morebitne napake, pomanjkljivosti ali nelogičnosti v mnenju ter od izvedenca pridobiti dodatna pojasnila. Nezmožnost obrambe, da glede podanega mnenja predloži svoje dokazno gradivo in predstavi svoje strokovne argumente, lahko pomeni kršitev pravice do obrambe.13

22. Glede na zgoraj predstavljena teoretična in ustavnopravna izhodišča o položaju strokovnjaka obrambe (ki ima lahko tudi status izvedene priče) ter obstoječo sodno prakso, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obrambi na naroku dne 13. 2. 2023 ni dopustilo zasliševati izvedenca dr. B. s pomočjo svojega strokovnega pomočnika mag. F., kršilo pravico do obrambe.

23. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da mag. F. ni smel biti navzoč pri drugem zaslišanju izvedenca dr. B. ter da obrambi po drugem zaslišanju izvedenca ni bil podeljen še dodaten rok za pripravo obrambe, obrazložilo v točki 52 izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je morebitno kršitev pravice do obrambe, ki je ena temeljnih pravic obtoženca, potrebno presojati s stališča celotnega kazenskega postopka in pravic ter možnosti, ki jih je tam obramba imela, zaradi česar zatrjevane kršitve ni dopustno opazovati izolirano na posamezne odločitve sodišča. Pojasnilo je sam potek kazenskega postopka in poudarilo, da je z ekspertno analizo obramba vplivala na potek kazenskega postopka in dokazovanje, saj je ravno zaradi slednje sodišče podvomilo v pravilnost ocene dr. E. o razpolovnem času kokaina v telesu obtoženca in posledično vplivu metabolita kokaetilena na vedenje obtoženca, zaradi česar je angažiralo še izvedenko klinične toksikologije in alkoholometrije, mag. F. je zaslišalo kot pričo, prav tako je še enkrat zaslišalo izvedenca dr. E. ter tudi izvedenko dr. C., ugodilo pa tudi dokaznemu predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke dr. B. in mu naložilo, da se opredeli do ekspertne analize mag. F. in njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje je prav tako pojasnilo, da na prvo zaslišanje izvedenca dr. B. ni pristopil mag. F., prav tako njegovega zaslišanja ali sodelovanja ni nihče zahteval. Magnetogram o zaslišanju dr. B. je bil obrambi vročen dne 27. 12. 2019, vendar v odrejenem roku treh dni obramba ni posredovala dodatnih dokaznih predlogov, šele dne 23. 1. 2023 pa je zagovornik G. F. vložil vlogo v kateri je podal obširne pripombe na izvedensko mnenje dr. B. in predlagal, da izvedenec mnenje dopolni. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se je tako obramba lahko strokovno posvetovala od 27. 12. 2022 do naroka dne 24. 1. 2023, sodišče pa je v korist obrambe upoštevalo vlogo zagovornika G. F., četudi je bila posredovana po izteku tri dnevnega roka ter ugodilo obrambi na način, da je odločilo, da bo dr. B. ponovno zaslišalo in ga soočilo s pripombami zagovornika, hkrati pa mu je naložilo še, da pridobi manjkajoči del zdravstvene dokumentacije. Na drugo zaslišanje izvedenca dr. B. je, ne da bi ga sodišče vabilo, pristopil tudi mag. F., vendar sodišče ni dopustilo, da ostane na obravnavi, saj je bil v tem postopku zaslišan kot priča in je tako s svojim aktivnim sodelovanjem vplival na dokazni postopek, njegova izpoved pa je postala tudi del dokaznega gradiva. Sodišče prve stopnje je opozorilo na določbe 240., 331. in 336. člena ZKP, ki se nanašajo na zasliševanje prič ter poudarilo, da bi se po zaslišanju dr. B. lahko postavila zahteva po ponovnem zaslišanju mag. F. ali bi tako po uradni dolžnosti sklenil senat, vendar do tega ni prišlo, saj je bilo izvedensko mnenje dr. B. izčrpno, jasno in popolno. Po zaslišanju izvedenca dr. B. pa tudi obramba ni predlagala dodatnega zaslišanja mag. F. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da nobeden od zagovornikov po zavrnitvi zahteve po dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 13. 2. 2023 ni podal nobenega konkretnega obrazloženega razloga za dodaten rok za podajo novih dokaznih predlogov, prav tako ni izpostavil niti enega razloga, zakaj se obramba z mnenjem dr. B. ne strinja oziroma kaj je v mnenju takega, ki terja podajo dodatnega roka za morebitne nove dokazne predloge ali stališča obrambe. Ker se je z izvedenci razčistilo vsa vprašanja, ki jih je načela obramba s pomočjo mag. F., je sodišče prve stopnje zaključilo, da s tem, ko mag. F. ni mogel sodelovati pri zaslišanju dr. B. in ko zagovornikoma ni podelilo dodatnih rokov, obtožencu ni kršilo pravice do obrambe v okviru poštenega sojenja. Sklepno pa je sodišče prve stopnje še poudarilo, da je imela obramba tudi od 16. 2. 2023 (ko ji je bil poslan prepis magnetograma zaslišanja dr. B. ter zaključnih besed) do 21. 2. 2023 možnost, da se strokovno posvetuje o stališčih dr. B. z dne 13. 2. 2023, saj glavna obravnava še ni bila končana.

24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da obtožencu pravica do obrambe ni bila kršena, napačne. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da je obramba s strokovnim mnenjem mag. F. vplivala na potek postopka, saj sta bila ravno zaradi tega mnenja in zaslišanja mag. F. v postopku dodatno angažirana še dva izvedenca in sicer dr. C. in dr. B. Vendar pa ni mogoče pritrditi nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da iz tega razloga ter dejstva, ker je bil izvedenec dr. B. zaslišan dvakrat ter je po oceni sodišča prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja, tudi na pripombe obrambe, ki jih je v spis vložil zagovornik G. F., pravica do obrambe ni bila kršena na naroku dne 13. 2. 2023. Iz pripomb obrambe, ki jih je zagovornik G. F. vložil v pisni obliki dne 23. 1. 2023 skupaj z dokaznim predlogom za dopolnitev izvedenstva (list. št. 1543 - 1546), je namreč jasno razvidno, da gre za poglobljene in navsezadnje strokovne pripombe (med drugim so povzete definicije iz Mednarodne klasifikacije bolezni, citirani odlomki iz knjige Psihiatrija založnika Psihiatrična klinika Ljubljana ter opravljena primerjava med tema dvema viroma glede psihotičnih zdrsov) in vprašanja, na katera naj dodatno odgovori izvedenec (npr. ali zaužitih 100 mg Kventiaxa zadošča, da prepreči psihotični izbruh, če vemo iz strokovne literature in navodil za uporabo zdravila, da so terapevtski učinki tega zdravila od 5 do 10 krat višji). Tako je mogoče sklepati, da je obrambi te pripombe in vprašanja pomagal sestaviti ravno njihov strokovni pomočnik, torej mag. F., kar navsezadnje zatrjuje tudi zagovornik G. F. v svoji pritožbi. Ker je senat sodišča prve stopnje na naroku dne 24. 1. 2023 ravno zaradi te vloge obrambe odločil, da bo na naslednjem naroku ponovno zaslišan dr. B., je bilo nepravilno postopanje predsednika senata na naroku dne 13. 2. 2023, ko ni dopustil obrambi, da ji pri zaslišanju dr. B. strokovno pomoč nudi njen strokovni pomočnik mag. F. Dejstvi, da je mag. F. pristopil na narok kljub temu, da ni bil vabljen in da je bil v predmetnem postopku enkrat že zaslišan kot priča, nista utemeljen razlog, da je bila obramba na tak način prikrajšana za izvajanje učinkovite obrambe, kar pravilno poudarja tudi zagovornik M. M. v pritožbi. Ravno zaradi strokovnega mnenja mag. F. je namreč sodišče prve stopnje angažiralo še dva nova izvedenca, nobenega dvoma pa ni, da je vprašanje prištevnosti pomembno pravno vprašanje, obenem pa tudi zahtevno vprašanje, kar priznava tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje obrambi dopustiti pomoč strokovnjaka pri zasliševanju izvedenca dr. B. mag. F. namreč v tem postopku ni imel statusa "navadne" priče, temveč je imel status izvedene priče oziroma status strokovnega pomočnika obrambe (kar pravilno izpostavlja zagovornik M. M.). Jasno je namreč, da je predmetni dokazni postopek intenzivno potekal v zvezi z zaslišanjem večih izvedencev na večih narokih vse v povezavi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti, obramba pa se je pomoči svojega strokovnjaka posluževala vse od zaslišanja izvedencev dr. E. in dr. G. dalje. Torej ni dvoma, da se je z izvedenci ugotavljalo ter razčiščevalo zahtevna in zapletena strokovna vprašanja in ravno iz tega razloga je obramba želela ob drugem zaslišanju izvedenca dr. B. uporabiti pomoč svojega strokovnjaka pri uresničevanju pravice, da se lahko izjavi o procesnem gradivu, ki bremeni obtoženca. Obramba je s pomočjo strokovnjaka, ki ga je želela imeti ob sebi ob zasliševanju izvedenca, več kot očitno želela izpodbijati dokazno vrednost izvedenskega mnenja dr. B. ter je vanj poskušala vnesti dvom, še preden je bila izvedba dokaza (torej zaslišanje izvedenca) končana. Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovorniku G. F., da se je na drugem zaslišanju dne 13. 2. 2022 izvedenec dr. B. v pretežni meri opredeljeval do pisnih pripomb obrambe na njegovo prejšnje zaslišanje in na njegovo pisno izvedensko mnenje ter da zagovornik nima specialističnih strokovnih znanj, zato brez strokovne pomoči osebe, ki ta znanja ima, ne more ustrezno preverjati pravilnosti izvedenčevih odgovorov, še manj pa dati strokovno argumentirane komentarje na morebitne pomanjkljive ali zgrešene odgovore izvedenca. S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni namreč dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je namreč nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe. Pri tem na obstoj kršitve ne more vplivati dejstvo, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, da je imela obramba od 16. 2. 2023 do 21. 2. 2023 možnost, da se o stališčih dr. B. strokovno posvetuje, saj podajanje pisnih pripomb po izvedbi dokaza z zaslišanjem izvedenca in navsezadnje po tem, ko je sodišče prve stopnje že sprejelo sklep, da je dokazovanje zaključeno, te kršitve ne sanira.

25. Pritožbi zagovornikov sta v tem delu torej utemeljeni, vendar pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu zagovornika M. M., da zaradi te kršitve sodbo razveljavi in jo vrne v novo sojenje, temveč je sledilo predlogu zagovornika G. F., da samo opravi obravnavo, saj je navedeno kršitev mogoče sanirati z opravo obravnave in vračanje zadeve pred sodišče prve stopnje, ki bi moralo v ponovljenem postopku ponovno izvesti vse dokaze, ne bi bilo smotrno. Sodišče druge stopnje je zato v pritožbeni fazi ob izvedbi obravnave, na kateri je bil ponovno zaslišan izvedenec dr. B., obrambi dalo možnost, da se ob zaslišanju izvedenca posluži pomoči svojega strokovnega pomočnika mag. F. To možnost je obramba na obravnavi pred sodiščem druge stopnje tudi izkoristila.

**Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe v pritožbi obtoženca**

26. Obtoženi v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dveh dokaznih predlogov obrambe in navaja, da sta bila oba dokazna predloga pravno relevantna in predstavljata odločilno dejstvo v kazenskem postopku, sodišče pa tudi zavezuje načelo ugotavljanja materialne resnice po 17. členu ZKP. Z zavrnitvijo pravno relevantnih dokaznih predlogov obrambe je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev pravice do obrambe, s tem pa je dejansko stanje ugotovilo nepopolno ter posledično tudi zmotno.

27. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da bo vložnik z zatrjevanjem kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga uspel, če sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu ne sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznem predlogu (merila so povzeta po odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 16. točka obrazložitve, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, 14. točka obrazložitve in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, 10. točka obrazložitve ter po sodbi velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice Murtazaliyeva proti Rusiji, št. 36658/05 z dne 18. 12. 2018): (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven (relevanten); (iv) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; dokaz očitno ne bi bil uspešen, če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (viii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.14 Zgolj zato, ker sodišče ne sledi obrambnim verzijam dogodka ali ker ne ugodi dokaznim predlogom, ni mogoče trditi, da je imelo že vnaprej oblikovano dokazno oceno. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja (sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, 37. točka obrazložitve; I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, 36. točka obrazložitve; sodba I Ips 11135/2009-108 z dne 26. 2. 2015, 8. točka obrazložitve). Pri presoji kršitev 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga je odločilna vsebina dokaznega predloga, kakršnega je imelo sodišče pred seboj. Bolj kot so obrambne navedbe tehtne, bolj poglobljen in skrben mora biti odgovor sodišča, ki je dokazni predlog zavrnilo. Bistveno je, da z zavrnitvijo dokaznega predloga obramba ni prikrajšana za pošten kazenski postopek (prim. sodbo ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji, 150. - 159. točka obrazložitve).15 **a) zavrnjen dokazni predlog za pregled zaseženih telefonov**

28. Obtoženi meni, da je sodišče prve stopnje poleg zatrjevane kršitve pravice do obrambe zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je obramba umaknila vse dokazne predloge, ki se nanašajo na pregled telefonov.

29. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obtoženčev zagovornik v pisni vlogi z dne 12. 4. 2022 (list. št. 917-919) podal dokazni predlog za forenzični pregled telefonov obtoženca, da se ugotovi ali so na telefonih nameščene kakršnekoli aplikacije, ki omogočajo sledenje obtoženca ali drugačen nadzor ter se naredi prepis SMS-jev iz zaseženih telefonov pokojne in obtoženca. Na glavni obravnavi dne 4. 5. 2022 je senat zavrnil dokazni predlog za pregled zaseženih telefonov z namenom ugotovitve ali so na njih nameščene aplikacije za sledenje ali drugačen nadzor obtoženca, ugodilo pa je dokaznemu predlogu v delu, ki se je nanašal na pregled telefonov z namenom pridobitve komunikacije in je zato dne 23. 5. 2022 izdalo odredbo (list. št. 1073-1075) za zavarovanje in pregled vseh treh zaseženih telefonov.16 Dne 24. 6. 2022 je bilo sodišče s strani SKP PU Ljubljana obveščeno (list. št. 1219), da zavarovanja na obeh Xiaomi telefonih ni bilo mogoče opraviti zaradi nepoznavanja gesel za vstop v telefona, sami pa s primerno opremo za to ne razpolagajo, na telefonu Iphone pa so opravili zavarovanje, vendar telefona zaradi nepoznavanja gesla niso mogli pregledati. Na glavni obravnavi dne 8. 7. 2022 je obtoženčev zagovornik na izrecno vprašanje predsednika senata ali glede na pojasnilo SKP PU Ljubljana in doslej izvedeni dokazni postopek vztraja pri pridobivanju komunikacije iz zaseženih telefonov v zvezi s katerimi je bila izdana odredba za zavarovanje in pregled, odgovoril, da ne vztraja pri pregledu telefonov, ki so last obtoženca, glede telefona Redmi 9 (gre za telefon Xiaomi 001) pa se bo obramba izjasnila takrat, ko bo sodišče prejelo dokončni odgovor SKP o tem kakšni so stroški za zavarovanje in pregled telefona in v kakšnem času se to lahko izdela. Nato je SKP PU Ljubljana dne 22. 7. 2022 sodišče z dopisom (list. št. 1269) obvestilo, da so od podjetja C. dobili podatek o možnosti zavarovanja podatkov iz vseh treh telefonov, cena znaša 1.900 EUR na napravo, zavarovanje telefona Redmi 9, ki je zavarovan z 9 mestnim vstopnim geslom, pa lahko traja dalj časa. Na glavni obravnavi dne 21. 9. 2022 sta zagovornik in obtoženi na poziv predsednika senata, da se izjasnita o tem ali vztrajata pri pregledu telefona oškodovanke oziroma zaseženih telefonov, povedala, da umikata dokazni predlog po pregledovanju katerihkoli telefonov. Na glavni obravnavi dne 19. 12. 2022 sta zagovornik in obtoženi na poziv predsednika senata glede forenzičnega pregleda telefonov z analizo prometnih podatkov (predlog obtoženca na list. št. 650 spisa17) povedala, da pri tem dokaznem predlogu ne vztrajata, saj sta ga umaknila že na eni izmed prejšnjih obravnav (list. št. 1505).

30. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 4. 5. 2022 zavrnilo dokazni predlog za pregled zaseženih telefonov v delu, ki se je nanašal na ugotavljanje dejstva o nameščenosti sledilnih aplikacij. To jasno izhaja tudi iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo problematizira pritožnik. Sodišče prve stopnje je nato v nadaljevanju navedlo tudi utemeljene razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga in sicer, da ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja ter k ugotovitvi v tem postopku relevantnih dejstev, ker je obtoženi aplikacije, ki naj bi mu bile nameščene, odkril leta 2019 in je ukrepal z zamenjavo telefonov, očitano kaznivo dejanje pa je bilo storjeno 5. 3. 2021, torej bistveno kasneje, s forenzičnim pregledom pa niti ne bi bilo mogoče ugotoviti kdo je namestil aplikacije, saj niti obtoženi ni vedel kdo mu jih je namestil, kot je to izpovedal priča J. J. in sicer ali mu jih je namestila oškodovanka ali kdo drug s potrebnim računalniškim znanjem, pri čemer je bil en telefon služben. Sodišče prve stopnje je verjelo obtožencu, da je imel občutek, da ga oškodovanka nadzira, saj ga dejansko tudi je s fotografiranjem in fizičnim pregledovanjem telefona, saj se v spisu nahajajo fotografije (C24-C26, C34-C35) o tem kako je drogo skrival med knjigami in kako je na balkon odlagal prazne steklenice zaužitega alkohola, o pregledovanju obtoženčevega telefona s strani oškodovanke pa je izpovedala tudi H. G. Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je tudi sicer obramba kasneje umaknila vse dokazne predloge, ki se nanašajo na pregled telefonov, saj se je umik dokaznega predloga na obravnavi dne 19. 12. 2022 (list. št. 1505) nanašal na dokazni predlog obtoženca, ki ga je podal v svojem pisnem zagovoru, torej ravno na pregled telefonov zaradi ugotavljanja (ne)obstoja sledilnih aplikacij. Zato so neutemeljene navedbe obtoženca v pritožbi, da je navajanje sodišča glede umika dokaznega predloga, ki se nanaša na forenzični pregled telefonov z vidika nameščenosti sledilnih aplikacij, protispisno. Predlog za forenzični pregled telefona v zvezi s sledilnimi aplikacijami je bil namreč s strani sodišča prve stopnje na glavni obravnavi dne 4. 5. 2022 zavrnjen, kasneje, na glavni obravnavi dne 19. 12. 2022 pa s strani obtoženca in njegovega zagovornika tudi umaknjen.

31. Sodišče druge stopnje se z razlogi izpodbijane sodbe za zavrnitev tega dokaznega predloga v celoti strinja, saj ugotovitev ali so bile na obtoženčev telefon v letu 2019 nameščene sledilne aplikacije v ničemer ne bi pripomoglo k ugotovitvi relevantnih dejstev za očitano kaznivo dejanje storjeno dne 5. 3. 2021, zato z zavrnitvijo predloga tudi ni bila kršena pravica do obrambe in enakopravnosti v postopku, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Ni namreč dvoma, da se s pregledom telefona ne bi moglo ugotoviti kdo in kdaj naj bi namestil takšne aplikacije, ob tem pa sodišče druge stopnje še izpostavlja, da je obtoženi v svojem pisnem zagovoru na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje in tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje po eni strani trdil, da se je neposredno po rojstvu hčere (iz podatkov spisa izhaja, da je B. A. rojena ... 8. 2018) oškodovankino obnašanje do obtoženca drastično spremenilo in je nad njim začela izvajati psihično in fizično nasilje, ki ga je stoično prenašal. Po drugi strani pa navajal, da je žena v obdobju od 2016 - 2019 vedno vedela kje je, s kom je in kaj se pogovarja, kar mu je dala vedeti, sam pa je s pomočjo interneta odkril, da to omogočajo sledilne aplikacije, kakršno je odkril tudi na službenem telefonu Iphone, na katerega lahko sledilno aplikacijo namestiš samo fizično in takoj se je spomnil, da je edini dan v življenju telefon pozabil doma aprila 2016. Tako je torej obtoženi po eni strani trdil, da se je oškodovankin odnos do njega spremenil šele po ... 8. 2018, po drugi strani pa, da je oškodovanka že vse od leta 2016 vedela kje je, s kom je in kaj se pogovarja, medtem ko iz izpovedb Č. A. in D. A. izhaja, da se jima je obtoženi o sledilnih aplikacijah zaupal šele februarja 2019, iz izpovedbe J. J. pa, da se mu je o tem zaupal šele poleti 2019. Tako se tudi obtoženčev zagovor o tem, da naj bi ga oškodovanka nadzirala že od leta 2016, izkaže za neprepričljiv glede na dejstvo, da je trdil, da se je njun odnos drastično spremenil šele po rojstvu hčere, torej po ... 8. 2018, priče Č. A., D. A. in J. J. pa so bili o tem obveščeni šele leta 2019. Ob tem pa niti obtoženi sam v zagovoru ni trdil, da naj bi mu aplikacije namestila ravno oškodovanka, temveč zgolj to, da je ves čas vedela kje se nahaja in kaj dela. Obtoženi pa v zagovoru tudi nikoli ni omenjal, da je v zvezi s sledilnimi aplikacijami odšel h detektivu, prav tako ni nikoli omenjal, da naj bi imel sledilno aplikacijo tudi na svojem računalniku, ki naj bi ga zato celo uničil, kar vse je govoril J. J., kot to izhaja iz J. J. izpovedbe. O sledilnih napravah na računalniku in celo v avtomobilu pa je govoril tudi svoji mami Č. A., kot to izhaja iz izpovedbe slednje. Sodišče druge stopnje pa opozarja še na eno nedoslednost v obtoženčevih navedbah glede sledilnih aplikacij. Obtoženi je v svojem pisnem zagovoru na glavni obravnavi navajal, da si je spomladi 2019 kupil nov telefon Xiaomi z novo številko, je pa že nekaj dni po nakupu telefona prejel SMS iz neznane številke z neobičajno vsebino in tudi na tem telefonu odkril sledilno aplikacijo, zaradi česar je bil zgrožen in je pristal v novem bolniškem staležu ter poletje 2019 preživel v postelji, nato pa si je kupil najbolj preprost telefon Nokia brez operacijskega sistema, ker ti telefoni ne omogočajo namestitve nikakršnih aplikacij. Po drugi strani pa je obtoženi svoji teti D. A., kot je to izpovedala slednja, že 13. 2. 2019, ko sta se dobila na prošnjo obtoženca v X., razlagal, da mu je oškodovanka na telefon namestila sledilno napravo, da je zato zamenjal telefon in ji že takrat povedal, da je bila tudi na novem sledilna naprava, potem pa ji je enkrat v pogovoru pri babici povedal, da si je nabavil najbolj navaden telefon. Torej je obtoženi teti že februarja 2019 razlagal o novem telefonu, medtem ko v svojem zagovoru trdi, da je bilo to šele spomladi. Tudi J. J. je poleti 2019, pred dopusti konec junija ali začetek julija govoril, da je zamenjal že dva telefona, zadnji je bil navaden, na katerega se ne da nameščati takšnih aplikacij, iz zagovora pa izhaja, da je bilo to kasneje. Tako se tudi obtoženčev zagovor o sledilnih aplikacijah izkaže za neprepričljiv, kar zgolj še potrjuje zaključke sodišča prve stopnje o tem, da izvedba dokaza ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede relevantnih dejstev.

32. Glede na pojasnjeno obtoženi v pritožbi na večih mestih brez uspeha navaja, da bi bilo potrebno ta dokazni predlog izvesti in neutemeljeno zatrjuje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ob tem tudi neutemeljeno navaja, da je glede na razloge izpodbijane sodbe v točki 16 obrazložitve mogoče razumeti, da sodišče sprejema dejstvo, da so bile aplikacije na njegov telefon naložene. Slednje namreč ne drži, saj je sodišče prve stopnje v tej točki navedlo zgolj, da iz zagovora obtoženca in izpovedb prič Č. A., D. A. in J. J. izhaja, da je obtoženi menil, da mu je oškodovanka na elektronske naprave nastavila sledilne aplikacije, ob obrazlaganju zavrnitve dokaznega predloga za forenzični pregled telefonov v zvezi s tem pa tudi navedlo, da "aplikacije, ki naj bi bile nameščene na telefonih", pa tudi to, da ugotovitev ali so bile aplikacije nameščene ali ne, ne bi v ničemer pripomoglo k ugotovitvi v tem postopku relevantnih dejstev. Tudi iz nadaljevanja te točke obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je oškodovanka obtoženca nadzirala, izhaja, da je sodišče imelo v mislih le fotografiranje in fizično pregledovanje telefona in ne sledilnih aplikacij. Iz navedenega torej jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere obtožencu glede sledilnih aplikacij. Obtoženčev zagovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da so bile sledilne aplikacije na njegovem telefonu zgolj eden izmed kamenčkov v mozaiku, ki je pripeljal do njegovega bolniškega staleža in psihoterapevtske obravnave, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Nadalje je tudi selektivna trditev pritožnika, da je sodišče utemeljevalo, da je odkritje aplikacij s strani obtoženca v letu 2019 irelevantno z vidika samega kaznivega dejanja v letu 2021. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da naj bi obtoženi glede na zagovor že v letu 2019 ukrepal z zamenjavo telefonov, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno dosti kasneje in sicer 5. 3. 2021, ob tem pa še poudarilo, da niti obtoženi glede na njegove navedbe J. J. ni vedel ali mu je sledilne aplikacije namestila oškodovanka ali kdo drug, zato ugotovitev ali so bile aplikacije nameščene ali ne, ne bi v ničemer pripomogla k ugotovitvi relevantnih dejstev. Glede na obširno izveden dokazni postopek iz katerega jasno izhaja, da je obtoženi nad oškodovanko psihično in fizično nasilje stopnjeval dalj časa vse do kritične noči, ko ji je naposled tudi vzel življenje, ob tem pa jo je tudi nadzoroval in to dosti bolj intenzivno kot ona njega, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se obtoženčeve navedbe v pritožbi, da bi izvedba dokaza s forenzičnim pregledom telefonov glede sledilnih aplikacij, lahko v bistveno drugačni luči osvetlila dinamiko njunega odnosa, izkažejo za neutemeljene. Obenem pa tudi sam v pritožbi pritrjuje navedbam prvostopenjskega sodišča, da se s forenzičnim pregledom ne bi moglo ugotoviti kdo je dejansko namestil sledilne aplikacije na njegova telefona, zato tudi ne more uspeti s ponavljanjem zagovora, da je to v primeru Iphona lahko naredila edino njegova žena aprila 2016, ko edinkrat ni imel telefona pri sebi. Nadalje obtoženi v pritožbi navaja, da je bila namestitev sledilne aplikacije uradno potrjena s strani zasebnega detektiva, ki je po njegovem naročilu opravil pregled telefona ter mu pojasnil obstoj možnosti namestitve, česar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v svojem zagovoru nikoli ni zatrjeval, ob tem pa obtoženi niti v pritožbi ne razkrije imena tega detektiva in tako ostaja zgolj na ravni posplošenih in z ničemer izkazanih trditev. Obenem pa sodišče druge stopnje ocenjuje za zelo nenavadno, da obtoženi o teh svojih domnevnih ugotovitvah očitno nikoli ni obvestil svojega delodajalca in zahteval novega telefona, saj tudi sam v pritožbi poudarja, da je šlo za služben telefon, last Službe, da se je od leta 2016 v službi ukvarjal s kompleksnimi primeri ..., v zvezi s svojim delom je bil leta 2018 zaslišan tudi pred parlamentarno komisijo ... in bi to dejanje lahko imelo neslutene posledice. Očitno pa je obtoženi služben telefon Iphone uporabljal tudi še v času storitve kaznivega dejanja, saj je bil telefon Iphone najden na ogledu kraja kaznivega dejanja in sicer na balkonu obtoženčeve spalnice, skupaj s telefonom Xiaomi, medtem ko telefon Nokia ni bil najden.

33. Neutemeljeno in obenem selektivno pritožnik tudi navaja, da je napačna ocena sodišča prve stopnje, da naj niti sam ne bi vedel ali mu je te aplikacije namestila žena in je v zvezi s tem tudi zmotno dokazno ocenilo izpovedbo J. J. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno (celo dobesedno) povzelo izpovedbo J. J. v zvezi s tem, iz katere jasno izhaja, da tudi obtoženi ni vedel ali mu je oškodovanka sama lastnoročno namestila sledilne aplikacije ali je morala nekoga prositi za to, ker sama nima tega znanja in ravno na ta del izpovedbe se nanaša navedba prvostopenjskega sodišča, da glede na izpovedbo J. J. niti obtoženi ni vedel ali mu je sledilne aplikacije namestila oškodovanka ali jih je morebiti kdo drug z računalniškim znanjem. Netočne so tudi navedbe pritožnika, da je priča J. J. potrdil, kar zatrjuje tudi sam in sicer, da je bila žena naročnica namestitve aplikacije, saj je J. J. pričal le o tem, kaj mu je povedal obtoženi v zvezi s tem, kot že rečeno pa je izpovedba J. J. v izpodbijani sodbi povzeta dobesedno in torej pravilno. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, sodišče nikjer ni zapisalo, da sledi zagovoru obtoženca, da so mu bile na telefone nameščene aplikacije, zato tudi ne drži pritožbena trditev, da je sodišče dejstvo nameščenosti aplikacij zminimaliziralo in da je sodišču namestitev sledilne aplikacije na telefon nekaj povsem sprejemljivega in normalnega.

34. Obtoženi v pritožbi izpostavlja izpovedbi H. G. in K. K. (list. št. 695 in 769), iz katerih izhaja, da mu je žena pregledovala telefon in ob tem zaključi, da je šlo s strani oškodovanke za invazivno obliko zalezovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tudi oškodovanka obtožencu pregledovala telefon in sicer je šlo za pregledovanje obtoženčevega dopisovanja s sodelavko, kar izhaja tudi iz izpovedb obeh prič, ki ju izpostavlja pritožnik, vendar pa je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je obtoženi bistveno bolj nadziral oškodovanko in sicer kam hodi, s kom se druži, ko je ni bilo doma, jo je nadzoroval preko telefonskih klicev, omejeval ji je stike s prijatelji in sorodniki, nadziral jo je tudi posredno, preko njenih sodelavk, poslušal je njene pogovore s tretjimi osebami, oškodovanka pa si je za komunikacijo z odvetnico pridobila celo nov telefon (kupila ji ga je K. K.), ki ga je hranila v službi in si ustvarila nov e-mail naslov, za katerega sta vedeli le še odvetnica in njena sestra (točka 17 izpodbijane sodbe). Glede na pojasnjeno bi bilo zalezovanje ter patološko obsedenost z vdiranjem v zasebnost, ki ga omenja pritožnik, mogoče očitati kvečjemu njemu in ne oškodovanki. Zato obtoženi z zatrjevanjem o kršitvi njegove pravice do zasebnosti, s ponavljanjem svojega zagovora glede sledilnih aplikacij na njegovih telefonih ter zatrjevanih posledicah, ki jih je trpel zaradi tehnične "zaostalosti" ter zlonamernih dejanj njegove žene, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za pregled telefonov glede sledilnih aplikacij ne more omajati. Ponovno pa sodišče druge stopnje poudarja, da je navsezadnje ta dokazni predlog obtoženi umaknil na glavni obravnavi dne 19. 12. 2022. 35. Obtoženi pravilnih razlogov izpodbijane sodbe tudi ne more omajati z navedbami, da bi se v okviru forenzičnega pregleda telefona Iphone lahko ugotovil datum namestitve aplikacije, ki bi bil najverjetneje april 2016, nato pa bi obramba podala dokazni predlog po pridobitvi komunikacije z njegovega službenega e-naslova na služben e-naslov njegove žene v aprilu 2016 (ko ji je napisal, da se ne bosta mogla po telefonu dogovoriti glede časa odhoda domov, saj sta se skupaj vozila v službo). Nato bi sodišče lahko primerjalo podatek o datumu namestitve aplikacije in datumu poslanega e-sporočila ter bi prišlo do zaključka ali namestitev aplikacije na njegov služben telefon sovpada z datumom "pozabe" telefona in če bi bil odgovor pritrdilen, sledi logičen zaključek, da je bila za namestitev sledilne aplikacije lahko odgovorna zgolj njegova žena. Ključe družinske hiše sta poleg njega in žene imela samo še njegova starša, za katera pa je prepričan, da tega ne bi storila.

36. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti obtoženi niti njegov zagovornik v zvezi s pregledom telefonov glede sledilnih aplikacij, dokaznega predloga nikoli nista utemeljevala na način, kot je to povzeto v prejšnji točki obrazložitve in gre tako za novote s strani pritožnika glede problematiziranega dokaznega predloga. Dokazni predlog je bil namreč podan zgolj v smeri, da se ugotovi ali so bile na zaseženih telefonih nameščene sledilne aplikacije, zato obtoženi s takšnimi pritožbenimi izvajanji ne more biti uspešen, zgoraj pa je bilo že pojasnjeno, da je tudi nelogičen njegov zagovor, ko po eni strani trdi, da naj bi mu žena že aprila 2016 na službeni telefon namestila sledilno aplikacijo, po drugi strani pa trdi, da se je oškodovankino obnašanje do njega drastično spremenilo šele neposredno po rojstvu hčerke, torej avgusta 2018, kar je več kot dve leti po tem, ko naj bi mu oškodovanka namestila sledilno aplikacijo.

37. Obtoženi tudi ne more uspeti z navedbami, da je bil podan predlog za pregled vseh treh telefonov, tudi ženinega, saj je sestra izpovedala, da je on oškodovanki namestil sledilno aplikacijo na telefon, kar je ravno obratno kot je bilo, to pa dokazuje tudi, da sestra ni govorila resnice in se sodišče na njeno izpovedbo ne bi smelo opreti. Pritožbeno sodišče zavrača te pritožbene navedbe, saj iz izpovedbe I. I. tako v preiskavi kot na glavni obravnavi nikjer ne izhaja to, kar trdi obtoženi, torej, da je obtoženi oškodovanki na telefon namestil sledilno napravo. Priča I. I. je izpovedala, da ji je oškodovanka povedala, da je morala obtožencu kazati koga je klicala, morala mu je kazati njene telefonske izpiske ter da je obtoženi v dnevni sobi na hladilniku puščal svoj telefon na katerem je imel vklopljen snemalnik. Zato se tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je izpovedba sestre iz tega razloga neverodostojna, izkažejo za neutemeljene.

38. V zvezi s pregledom zaseženih telefonov pa pritožbeno sodišče zgolj še pripominja, da le-ta kljub izdani sodni odredbi ni bil mogoč, ker so bili vsi trije telefoni zavarovani z vstopnimi gesli, s katerimi policija ni razpolagala, obtoženi, ki je bil sicer navzoč pri zavarovanju telefonov, pa gesel ni povedal (A5-A10). Glede na vse zgoraj pojasnjeno je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za pregled zaseženih telefonov sledilo ustaljenim merilom odločanja o dokaznem predlogu, ki so bila predstavljena v točki 27 obrazložitve te sodbe.

39. Obtoženi je tudi pred sodiščem druge stopnje na obravnavi dne 5. 3. 2024 podal dokazni predlog za forenzični pregled telefona njegove žene, v sklopu katerega naj se pridobijo prometni podatki o njeni komunikaciji v obdobju od 1. 1. 2021 do 4. 3. 2021, vsebinski podatki o njuni medsebojni komunikaciji v obdobju od 1. 1. 2021 do 4. 3. 2021, prav tako pa naj se preveri ali je na telefonu nameščena sledilna aplikacija, namenjena nadzoru elektronske komunikacije. Obtoženi je navedel, da bi se z izvedbo tega dokaza razjasnila določena dejstva glede dinamike njunega odnosa in navedb prič, da je ženo žalil, pogosto klicaril in nadziral njeno komunikacijo, s čimer bi se izpodbili nekateri zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je predlagani dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Primarno pritožbeno sodišče poudarja, da je obramba dokazni predlog za forenzični pregled oškodovankinega telefona izrecno umaknila tako na glavni obravnavi dne 21. 9. 2022 kot tudi dne 19. 12. 2022. Obenem pa obtoženi pred sodiščem druge stopnje ni uspel dokazati pravne relevantnosti dokaza, saj ga utemeljuje zgolj na izražanju nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v točkah 9 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. V nadaljevanju te sodbe bo odgovorjeno na pritožbene navedbe obtoženca v zvezi z uveljavljanjem zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tudi v zvezi s točkama 9 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), na tem mestu pa sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da pritožnik s podajanjem lastne dokazne ocene pravilnih in argumentiranih razlogov prvostopenjske sodbe ni uspel izpodbiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi številnih personalnih in listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je obtoženi oškodovanko žalil, jo pogosto klical, jo omejeval v stikih, zato je dokazni predlog obtoženca, ki ga utemeljuje zgolj z izražanjem nestrinjanja z zaključki izpodbijane sodbe v zvezi s tem, nepotreben.

40. Prav tako je obtoženi na obravnavi dne 5. 3. 2024 podal dokazni predlog za opravo poizvedb pri detektivski agenciji o tem ali so na podlagi obtoženčevega naročila avgusta 2018 opravili forenzični pregled telefona Iphone 6, ki ga je prinesel na pregled zaradi suma nameščenosti sledilne aplikacije nanj, kakšne so bile njihove ugotovitve v zvezi s tem in o pojasnilu tehničnih dejstev glede možnosti namestitve sledilne aplikacije na Iphone in možnosti njene odstranitve. Obtoženi je ob utemeljevanju dokaznega predloga ponovno ponavljal svoje pritožbene navedbe, da je slednje pomembno z vidika razjasnitve dejanskega stanja in je sodišče naredilo napačno dokazno oceno o navedenem, poudaril pa tudi, da je sledilno napravo na službenem telefonu odkril avgusta 2018 in ne v letu 2019, kot je to napačno zaključilo sodišče. Ponavlja tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje naredilo napačno dokazno oceno o tem, da naj niti sam ne bi vedel ali mu je aplikacijo na oba telefona namestila žena, saj je popolnoma prepričan, da je namestitev aplikacije naročila ravno ona, takšno prepričanje pa izhaja tudi iz izpovedbe J. J. S takšnim dokaznim predlogom bi obramba dokazala, da je njegova žena naročila namestitev sledilne aplikacije na njegov služben telefon, s tem pa storila več kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. Razlago izpodbijane sodbe je razumeti tako, da sodišče sprejema dejstvo, da je bila na oba njegova telefona nameščena sledilna aplikacija.

41. Sodišče druge stopnje je dokazni predlog zavrnilo iz enakih razlogov iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za pregled zaseženih telefonov z namenom ugotovitve ali so na njih nameščene sledilne aplikacije, torej ker ne gre za pravno relevanten dokaz in se v izogib ponavljanju sklicuje na točke 30 - 33 obrazložitve te sodbe. Obtoženi namreč želi s tem dokaznim predlogom, ko je šele na obravnavi pred sodiščem druge stopnje sploh prvič navajal ime detektivske agencije (česar ni storil ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi), dokazovati enako kot z dokaznim predlogom za pregled zaseženih telefonov z vidika nameščenosti sledilnih aplikacij. Obenem pa obtoženi s tem, ko navaja, da je prepričan, da je namestitev aplikacij naročila njegova žena (ko v zvezi s tem ostaja na ravni zgolj posplošenih in z ničemer izkazanih zatrjevanj), spregleda, da tudi poizvedba pri detektivski agenciji ne bi dala odgovora na vprašanje kdo naj bi mu (če sploh) namestil takšno aplikacijo na službeni telefon, za katerega je bilo že v točki 32 obrazložitve te sodbe pojasnjeno, da je zelo nenavadno, da obtoženi v primeru suma namestitve sledilne aplikacije o tem ni obvestil svojega delodajalca. Obtoženi torej z izvedbo tega dokaza ne bi mogel dokazati, da je pokojna oškodovanka naročila namestitev sledilne aplikacije na njegov služben telefon, kot to napačno zatrjuje pri utemeljevanju dokaznega predloga. Pri tem pa tudi prvič navaja, da je sledilno napravo na službenem telefonu odkril avgusta 2018, saj to iz njegovega zagovora ne izhaja.

**b) zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje obtoženčeve psihoterapevtke**

42. V nadaljevanju pritožnik zatrjuje obstoj relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje obtoženčeve psihoterapevtke ter izraža nestrinjanje z razlogi prvostopenjske sodbe v zvezi s tem v 51 točki obrazložitve.

43. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je obramba na glavni obravnavi dne 21. 9. 2022, po tem, ko je sodišče zaslišalo izvedenko dr. C., izvedenca dr. E. in pričo mag. F., podala dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, poleg tega pa tudi za zaslišanje psihoterapevtke H., ki jo je obtoženi, kot je to razvidno iz povzetkov zdravstvene dokumentacije (stran 8 izvedenskega mnenja dr. E. - pregled z dne 28. 8. 2019), obiskoval v letu 2019 zaradi dinamike odnosa s pokojno in bo vedela izpovedati glede tega več kot do sedaj zaslišane priče (list. št. 1336). Na isti glavni obravnavi je senat dokazni predlog za zaslišanje psihoterapevtke zavrnil (list. št. 1337).

44. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje (točka 51 obrazložitve) za zavrnitev tega dokaznega predloga, saj je sodišče prve stopnje dinamiko odnosa med obtoženim in oškodovanko ugotavljalo na podlagi številnih prič. Iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje zaslišalo številne oškodovankine sorodnike, prijatelje, sodelavce, obe odvetnici in zdravnico (I. I., H. G., M. M., K. K., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T., V. S., K. P., zdravnica L.), prav tako pa tudi številne obtoženčeve sorodnike, prijatelje in sodelavce (Č. A., C. A., U. U., D. A., E. A., V. V., J. J., Z. Z., Ž. Z., L. L.), ki so izpovedovali o njunem odnosu. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno poudarilo, da je glede na obtoženčev zagovor (slednje pa navsezadnje izhaja tudi iz izpovedb ostalih prič) do najhujših nesoglasij med obtožencem in oškodovanko prišlo v času koronavirusnega zaprtja, torej od začetka leta 2020 dalje, ko obtoženi psihoterapevtke ni več obiskoval. O njunem medsebojnem odnosu pa je sodišče prve stopnje lahko sklepalo tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije, ki je na podlagi osmih psihodiagnostičnih testov natančno razdelala osebnostne lastnosti obtoženca in s tem tudi obtoženčevo doživljanje partnerskega odnosa.

45. Glede na pojasnjeno obtoženi v pritožbi ne more uspeti z navajanjem, da je že samo dejstvo, da je obiskoval psihoterapevtko in to po svojem zatrjevanju zgolj zaradi težav z ženo, zadosten razlog za izvedbo tega dokaza. Prav tako ne s podajanjem lastne dokazne ocene prič, ki jim je sodišče prve stopnje poklonilo vero, obtoženi pa jih označi za neverodostojne (do česar se bo sodišče druge stopnje še opredelilo v nadaljevanju te sodbe). Obtoženi v pritožbi sicer pravilno navaja, da je v zagovoru povedal, da so se nesoglasja z oškodovanko pričela po rojstvu hčere, vendar neutemeljeno zaključi, da je sklicevanje sodišča na okoliščino, da je do najhujših nesoglasij med njima prišlo v letu 2020, z vidika dokaznega predloga irelevantno. Pritožnik namreč spregleda, da je bil to zgolj eden od pravilnih razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga, saj je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da je dinamiko odnosa ugotavljalo na podlagi številnih prič, torej tudi prič obrambe, obenem pa so bile osebnostne lastnosti obtoženca (tudi glede njegovega doživljanja partnerskega odnosa) natančno ugotovljene s strani izvedenke dr. G. Ob tem pa se obtoženčeve navedbe, da je sklicevanje sodišča na ugotovitve omenjene izvedenke zavajajoče, ker klinična psihologinja ni bila priča dogajanja med njim in njegovo ženo, izkažejo za neutemeljene, saj navsezadnje tudi psihoterapevtka, katere zaslišanje je predlagala obramba, ni bila priča takšnemu dogajanju. Subjektivni vidik doživljanja partnerskega odnosa, za katerega obtoženi zatrjuje, da ga klinična psihologinja ni mogla podati, lahko pa bi ga podala psihoterapevtka, pa je navsezadnje podal sam obtoženi v svojem zagovoru, o tem pa so izpovedale tudi priče Č. A., D. A. in J. J. Zagovor obtoženca in izpovedbe prič o tem pa so bile tudi predmet dokazne ocene s strani sodišča prve stopnje. Navsezadnje pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je bil dokazni predlog obrambe za zaslišanje psihoterapevtke povsem pavšalen in nekonkretiziran, saj je obramba navedla zgolj to, da zaslišanje psihoterapevtke predlaga zaradi dinamike odnosa s pokojno in bo vedela izpovedati glede tega več kot do sedaj zaslišane priče. Pri tem pa obramba ni pojasnila niti kdaj in koliko časa je obtoženi hodil k psihoterapevtki, iz katerega razloga in o katerem pravnorelevantnem dejstvu bo psihoterapevtka lahko izpovedala. Iz obtoženčevih navedb osebnemu zdravniku (povzete v izvedenskem mnenju dr. E.) je namreč razvidno, da je psihoterapevtko omenil le 28. 8. 2019 (hodi k psihoterapevtki enkrat tedensko, ampak je še na začetku) ter 5. 11. 2019 (obiskuje psihoterapevtko), nato pa je v zapisih dne 30. 3. 2020, 9. 4. 2020 ter 16. 4. 2020 razvidno, da obtoženi zaradi epidemije ni imel stika s psihoterapevtko. Iz obtoženčeve navedbe v psihiatrični ambulanti dne 30. 9. 2019 (povzeta v izvedenskem mnenju dr. E.) pa je tudi razvidno zgolj to, da si je poiskal terapevtko psihoterapevtka H. 46. Obtoženi je tudi pred sodiščem druge stopnje na obravnavi dne 5. 3. 2024 podal dokazni predlog za opravo poizvedb pri psihoterapevtki H. o tem ali je dejansko poiskal psihoterapevtko pomoč in iz katerega vzroka in predlagal tudi njeno zaslišanje, da bi lahko podala opis njegovega doživljanja partnerskega odnosa ter neodvisno in strokovno oceno njune partnerske dinamike in ne zlagane oziroma zmotne kot obremenilne priče. Obtoženi je ob tem ponovil svoj zagovor o ravnanjih oškodovanke (psihično nasilje nad njim, nameščanje sledilnih aplikacij, zastrupitev, zaradi česar je doživel živčni zlom in pristal v bolniškem staležu). Sodišče druge stopnje je predlagani dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben in sicer iz razlogov, ki so pojasnjeni v predhodnih dveh točkah obrazložitve. Tudi ta dokazni predlog obtoženi utemeljuje na izražanju nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. V nadaljevanju te sodbe bo odgovorjeno na pritožbene navedbe obtoženca v zvezi z uveljavljanjem zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, na tem mestu pa sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da pritožnik s podajanjem lastne dokazne ocene pravilnih in argumentiranih razlogov prvostopenjske sodbe ni uspel izpodbiti. Sodišče druge stopnje je na podlagi številnih personalnih in listinskih dokazov pravilno ugotovilo kakšen je bil partnerski odnos obtoženca in oškodovanke in tudi kaj so bili razlogi za obtoženčev bolniški stalež, zato obtoženi z izražanjem nestrinjanja z zaključki izpodbijane sodbe v zvezi s tem, ni uspel izkazati pravne relevantnosti predlaganega dokaza.

**Glede zatrjevanega zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi obtoženca**

47. Obtoženi v obširnih pritožbenih navedbah izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov podano s strani sodišča prve stopnje ter ponuja lastno dokazno oceno, kateri pa sodišče druge stopnje ne sledi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene personalne in listinske dokaze ter za svojo odločitev navedlo argumentirane in prepričljive razloge, dokazov pa ni ocenjevalo zgolj vsakega zase, temveč v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Tega pa ni mogoče trditi za dokazno oceno pritožnika, ki pogosto izvedene dokaze povzema selektivno in jih ocenjuje izolirano od drugih izvedenih dokazov ter pavšalno zatrjuje, da sodišče izpovedbam prič, ki so bile z dejanjem osebno prizadete (sorodniki, prijatelji) ali pa zavedene (sodelavci, odvetnica), ne bi smelo oceniti za prepričljive in verodostojne. Posledično je zato dokazna ocena, ki jo ponuja pritožnik, neprepričljiva.

48. Obtoženi v pritožbi graja ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe, da sta obtoženi in oškodovanka postala par v času, ko je slednja še študirala na ..., kar je izpovedala I. I., sodišče pa nima razloga, da ji tega ne bi verjelo. Navaja, da to ne drži, da sta z oškodovanko par postala šele kasneje in ne pred nakupom nepremičnine. Hišo v naselju X. je kupil leta 2010, jeseni 2010 je na obisk prišla njegova bodoča žena, ki pa je bila v tistem času zgolj prijateljica. Ker je takrat ravno zaključila študij in je bila brez zaposlitve, brez obveznosti ter načrtov za prihodnost, se je njen "obisk" zavlekel in sta šele nekaj kasneje postopoma postala par. Izpovedba I. I. o tej okoliščini tako ne drži, njena izjava pa se tudi na drugih mestih izkaže kot neresnična, in je tako sodišče prve stopnje po oceni pritožnika že na začetku sodbe zmotno nagnilo tehtnico pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb na stran obremenjujočih prič, to napako pa je nato "vleklo" skozi celotno zgodbo.

49. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja ni bistveno kdaj točno se je začela partnerska zveza med obtoženim in oškodovanko. Navsezadnje temu pritrjuje tudi pritožnik, ko sam navede, da čas nastanka partnerske zveze ni odločilno dejstvo. Nobenega dvoma ni, da sta se obtoženi in oškodovanka poznala že iz mladosti, kar izhaja iz zagovora obtoženca ter izpovedb I. I., H. G. in U. U., prav tako pa ni nobenega dvoma, da se je oškodovanka okrog leta 2010 priselila k obtožencu v hišo na X., kar priznava tudi sam obtoženi. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja, da tudi iz oškodovankinega pisanja z dne 14. 1. 2021 (A3-A4) izhaja, da sta z možem (torej obtoženim) skupaj že 11 let. Sodišče prve stopnje glede na dejstvo, da se je izpovedba oškodovankine sestre dvojčice I. I. v celoti izkazala za verodostojno in je bila potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi, ni imelo razloga, da ji ne bi verjelo, da sta obtoženi in oškodovanka par postala že v času, ko je oškodovanka še študirala na ... Po drugi strani se je zagovor obtoženca na večih mestih izkazal za neverodostojnega, njegove navedbe v pritožbi, da je oškodovanka k njemu prišla na obisk zgolj kot prijateljica, ta obisk pa se je zavlekel, ker ni imela zaposlitve in načrtov za prihodnost, pa so tudi življenjsko nelogične in navsezadnje v nasprotju z njegovim zagovorom (list. št. 650), ko je navajal, da mu je nelogično, da naj bi fizično nasilen postal do žene šele po rojstvu hčere (torej od avgusta 2018 dalje), pred tem pa ne, čeprav sta bila že osem let skupaj (torej od leta 2010 dalje). Preostale navedbe obtoženca v pritožbi v zvezi s to okoliščino, ki se nanašajo na postopek delitve premoženja zakoncev, pa so za predmetni postopek irelevantne.

50. V zvezi s točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe obtoženi graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da si je na eni strani oškodovanka želela osnovati družino z otroki, česar pa si obtoženec ni želel. Pritožnik sicer priznava, da si leta 2014, ko je žena nenačrtovano prvič zanosila, res ni želel otroka, vendar zgolj iz razloga, ker hiša, v kateri sta živela, ni imela tekoče vode in ni bila primerna za življenje z dojenčkom. Ženi je pojasnil, da si želi otroka z njo, vendar je za to potrebno najprej zagotoviti varno in zdravo okolje za dojenčka, kar je tudi razumela in sprejela. Leta 2015 je bila predvidena izgradnja vodovodnega priključka za njihovo naselje, v letu 2016 pa je izvedel tudi celovito notranjo prenovo hiše z namenom zagotovitve ustreznih bivanjskih prostorov za širitev družine. Tudi njegova mama je zaslišana v postopku potrdila, da si v letu 2014 ni želel otroka, ker je prej hotel dokončati hišo, sodišče pa ji ni verjelo in gre za še eno zgrešeno oceno sodišča. Leta 2017 sta se z oškodovanko poročila in ko sta februarja 2017 izvedela, da je noseča, je bil neizmerno vesel. Zato je izpoved M. M., da se je oškodovanka bala obtoženčeve reakcije, ko bo izvedel, da je ponovno noseča in da je ženo tepel, da bi splavila, popolna izmišljotina. Tudi ženine tretje nosečnosti v letu 2019 se je razveselil, vendar pa si žena ni želela še enega otroka, zato je splavila, o tem pa se je lagala lastni mami.

51. Sodišče druge stopnje navedbam pritožnika v zvezi s tem ne sledi, saj iz izpovedb I. I. in M. M. izhaja jasno negativen odnos obtoženca do oškodovankinih prvih dveh nosečnosti, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve. Navsezadnje je celo obtoženčeva mama Č. A. potrdila, da si obtoženi, ko je oškodovanka prvič zanosila, ni želel otrok. Res je mama enako kot obtoženi trdila, da je pred otrokom želel urediti določene stvari, med drugim napeljati vodovod, kar posebej izpostavlja pritožnik, prav tako je še trdila, da je bil razlog tudi ta, da je obtoženi najprej želel poskrbeti za Ž. Z., vendar slednje ne spremeni dejstva, da si obtoženi, ko je oškodovanka prvič zanosila, otroka ni želel. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno ocenilo, da je izpovedba Č. A. o razlogih za obtoženčevo nepripravljenost na otroka neprepričljiva glede na dejstvo, da je I. I. prepričljivo povedala, da je obtoženi takrat, ko je izvedel za prvo nosečnost, bil tako jezen, da je razbijal po hiši. Slednje pa je navsezadnje povedal tudi sam obtoženi v razgovoru z izvedenko psihologinjo dr. G. ("Žena je že zanosila leta 2014, ni želel imeti otroka z njo, takrat je imel enega hujših izpadov, razbil je teraso, vrtno pohištvo, mizo, stole." - list. št. 384). Zato je ob takšni reakciji obtoženca tudi povsem prepričljiva izpovedba M. M., da se je oškodovanka bala obtoženčeve reakcije, ko bo izvedel, da je ponovno (torej drugič) noseča. Tako burna in agresivna obtoženčeva reakcija se zato nikakor ne sklada z obtoženčevimi pritožbenimi navedbami in izpovedbo Č. A. o razlogih za nepripravljenost na otroka (dokončanje hiše, odnos z Ž. Z.). Glede pritožbenih navedb o oškodovankini tretji nosečnosti se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj so za presojo predmetnega kaznivega dejanja irelevantne.

52. Pritožnik izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve.

53. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo ugotovitev sodišča prve stopnje v izpostavljeni 9. točki obrazložitve, da se je odnos med obtožencem in oškodovanko bistveno poslabšal po rojstvu B. A., kar izhaja iz izpovedb prič, ugotovitev izvedenke dr. G. ter navsezadnje zagovora obtoženca. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je bil obtoženi ljubosumen in je oškodovanki očital, da ga vara s šestdesetletnim sosedom (izpovedbi I. I. in odvetnice K. P., oškodovankino pisanje A3-A4), da jo je zaradi tega celo davil (izpovedba I. I., oškodovankino pisanje A3-A4), pričel jo je žaliti in zmerjati (izpovedbi I. I., M. M., obtoženčevi SMS-ji oškodovanki C33), očital pa ji je tudi, da je slaba mama. Na ta način je obtoženi nad oškodovanko pričel izvajati psihično in fizično nasilje ter si jo podrejati.

54. Pritožnik navaja, da ne drži, da bi ženi v porodnišnici očital, da ga je prevarala s sosedom, saj se mu to zdi popolna neumnost. Trdi, da je dan po rojstvu hčere v porodnišnici srečal soseda in se mu je njegov obisk zdel neprimeren, prav tako sosed v skladu s pravili porodnišnice na obisk sploh ne bi smel priti in se je na recepciji celo zlagal, da je on oče, zaradi česar je bil neprijetno presenečen. Žena mu je nato v zvezi s tem v pogovoru pojasnila, da "nima nič z njim, ker je prestar". Pritožnik še navaja, da je verodostojnost oškodovankinega pisanja (A3-A4), v katerem je predstavila svojo verzijo tega dogodka, zelo omajana, saj v njem navaja, da je obtoženi "ugotovil", da je bil sosed v porodnišnici (s čimer je hotela povedati, da ni bil), čeprav je dejstvo, da je bil in ga je tam videl na lastne oči. 55. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb I. I., odvetnice K. P. ter oškodovankinega pisanja (A3-A4) pravilno zaključilo, da je obtoženi oškodovanki že takoj po porodu v porodnišnici očital, da ga vara s starejšim sosedom. Zato obtoženi zgolj z navedbami, da je to popolna neumnost in podajanjem svoje verzije dogodka, ne more uspeti. Navsezadnje je tudi iz pritožbenih navedb obtoženca jasno razvidno, da je oškodovanki res že dan po porodu v porodnišnici očital afero s sosedom (oškodovanka mu je pojasnila, da nima nič z njim) in bil pri tem, kot pravi sam, neprijetno presenečen. Glede na pojasnjeno tudi ni podan dvom v verodostojnost oškodovankinega pisanja, kot to neutemeljeno navaja pritožnik. Gre namreč za oškodovankin mail, ki ga je sestavila po naročilu dr. D. zaradi izvedbe ločitvenega postopka, kar je potrdil tudi slednji v svoji izpovedbi, navedbe oškodovanke v tem pisanju pa so se tudi sicer izkazale za verodostojne z izvedbo obširnega dokaznega postopka z zaslišanjem oškodovankinih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in obeh odvetnic.

56. Obtoženi v pritožbi v zvezi s točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje navaja, da je SMS, ki ga je oškodovanki poslal avgusta 2019, edini SMS s sporno vsebino, na podlagi katerega mu sodišče očita, da je ženo žalil. SMS je žena posredovala svoji sestri februarja 2021 in če bi jih bilo več, bi jih gotovo priložila. Ne razume kako lahko sodišče verjame pričam, da je ženo žalil s "podobnimi žaljivkami", čeprav o tem ne obstajajo nobeni dokazi. Dejansko se vsebina izpostavljenega SMS nanaša na njeno pogosto "druženje" s sosedom (isti sosed, ki je prišel v porodnišnico), saj je kot že tolikokrat prej odšla z njim "sprehajat psa v gozd", sam pa je bil takrat pri njegovih starših na praznovanju 1. rojstnega dne njune hčerke, ki se ga ni hotela udeležiti, kar so izpovedale Č. A. in D. A. To se mu je zdelo neprimerno od nje in so ga premagala čustva, ko so ga tudi vsi sorodniki spraševali kje je njegova žena (v zvezi s tem je bila napisana žaljivka "prasica"), hkrati pa tudi kaže na to, da je bila pri odločanju o tem kam in s kom gre povsem samostojna in ne držijo obtožbeni očitki, da jo je omejeval ali prisiljeval kam lahko gre.

57. Sodišče druge stopnje takšnim pritožbenim navedbam ne sledi. Obtoženi namreč spregleda, da sodišče prve stopnje zaključkov o tem, da je obtoženi po rojstvu B. A. oškodovanko pričel žaliti in zmerjati, ni gradilo zgolj in edino na izpostavljeni SMS komunikaciji, temveč tudi na podlagi izpovedb I. I. in M. M. Zato tudi ne držijo navedbe, da o žalitvah ne obstajajo nobeni dokazi, saj sta izpovedbi obeh izpostavljenih prič v povezavi s SMS komunikacijo ravno to. Obtoženčevo pojasnjevanje vsebine SMS komunikacije ter podajanje lastnega videnja tega dogodka pa ne prepriča, temveč zgolj dodatno pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje o obtoženčevem ljubosumju na starejšega soseda. Vsebina SMS komunikacije (C33) pa je tudi sama po sebi dovolj zgovorna, saj je obtoženi oškodovanki v nedeljo zjutraj dne 18. 8. 2019 napisal "Si se šla najbrž spet porivat v kakšno hosto", oškodovanka mu je odgovorila, da se ni in se nikoli ne bo, da ji je bil vedno le on in ga ne bi mogla bolj ljubiti, nato ji obtoženi odgovori "sigurno ti verjamemva", oškodovanka mu je nato ob dveh popoldne napisala "Jaz se tebi vedno javim. In vedno veš, ko grem kam z B. A., kam grem. Se lahko prosim javiš ali napišeš kje sta", obtoženi pa ji je nato šele ob pol desetih zvečer odgovoril "P R A S I C A ! ! !". Navedena komunikacija jasno kaže, da se obtoženi oškodovanki ni javljal in niti ni vedela kje sta z B. A., čeprav ga je že ob pol dveh popoldan prosila, da se ji javi, pa ji je obtoženi odgovoril šele ob pol desetih zvečer z žaljivko, ki je tipičen slabšalni izraz za žensko. Glede na navedeno se obtoženčeva pojasnila za takšno žaljenje (da oškodovanka ni hotela z njim na praznovanje 1. rojstnega dne hčerke in so ga vsi spraševali kje je žena) izkažejo za neprepričljiva, saj je bil obtoženi tisti, ki se ni javil oškodovanki in ne obratno, svoj gnev nad njo pa je z neprimernim sporočilom stresel šele ob pol desetih zvečer. Glede na pojasnjeno pravilnih razlogov izpodbijane sodbe o tem, da je obtoženi po rojstvu hčere oškodovanko pričel zmerjati z žaljivkami, ne more izpodbiti niti dejstvo, da sta priči Č. A. in D. A. povedali, da oškodovanke ni bilo v ... na praznovanje B. A. prvega rojstnega dne. Kaj je bil pravi razlog neprihoda namreč ve le obtoženi, saj oškodovanka o tem ne more več izpovedati, vsekakor pa je glede na obtoženčevo SMS komunikacijo mogoče sklepati, da je med njima prišlo do spora zaradi obtoženčevega ljubosumja, obtoženi pa v pritožbi sam navaja, da zaradi soseda s katerim se je pogosto "družila". Kot je bilo že pojasnjeno se je namreč njun odnos bistveno poslabšal že leto poprej, ko se je rodila B. A., ravno dan po porodu pa je obtoženi oškodovanki že očital nezvestobo s sosedom. Ker je iz oškodovankinega SMS odgovora razvidno, da je slednja zanikala obtoženčev očitek "da se poriva v hosti", pritožnik v pritožbi tudi ne more uspeti z navajanji, da dejstvo, da se je oškodovanka "družila" s sosedom, kaže na to, da je bila pri odločanju kam in s kom gre povsem samostojna.

58. Obtoženi v nadaljevanju navaja, da vsebina pisma, ki ga je oškodovanka napisala prijatelju njene sestre (A3-A4), ni verodostojna. Ženi namreč nikoli ni grozil, da ji bo vzel otroka, saj ji je sam dva meseca kasneje, ko sta se pričela pogovarjati o ločitvi, predlagal deljeno skrbništvo. Tudi ne ve žrtev kakšnega manipuliranja je bila njegova žena. Domnevnega psihičnega nasilja ne more komentirati, ker ne ve kaj naj bi s tem mislila. Prav tako ne drži navedba, da je bila trikrat žrtev fizičnega nasilja. Če bi to držalo, bi o tem obstajali dokazi. Tudi zdravnica pri oškodovanki julija 2020, ko naj bi jo davil, ni ugotovila nobenih sledi fizičnega nasilja. V kolikor bi bilo prisotno fizično nasilje, bi žena večkrat iskala zdravniško pomoč. Namen tega pisanja je bila zato očitno priprava na pridobitev skrbništva nad otrokom, zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 12 sodbe, da žena ni bila manipulatorska, zgrešena. Navedbe v pisanju, da je ženo omejeval v stikih, so absurdne. Najprej je potrebno vzeti v obzir, da je žena elektronsko sporočilo pisala januarja 2021, ko so bili v veljavi protikoronski ukrepi in je bilo gibanje strogo omejeno na občino. Kot drugo pa je popolnoma nelogično navajanje prič o tem, da ženo omejuje v stikih, saj so v isti sapi naštevale kako pogosto so se videli.

59. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvoma v resničnost vsebine oškodovankinega pisanja (A3-A4). Sodišče prve stopnje je namreč v točki 21 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se je oškodovanka v začetku leta 2021 začela pripravljati na razhod z obtoženim, da je pričela zbirati relevantno dokumentacijo in iskati strokovno pomoč odvetnika, ki bi ji pomagal pri razvezi in dodelitvi otroka, najprej pa se je obrnila na pomoč k svoji sestri, slednja pa k prijatelju T. T. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je v tem pisanju oškodovanka opisala dinamiko odnosa, kot ji je to predlagal T. T. z namenom, da ga posreduje odvetniku, kar je tudi res storil. Navedeno je namreč razvidno iz elektronske komunikacije (l. 941-945), enako pa sta o tem izpovedala tudi I. I. in T. T. Pisanje, ki ga tako problematizira pritožnik, je bilo napisano s strani oškodovanke na pobudo dr. D. z namenom posredovanja odvetniku zaradi razveze in dodelitve otroka. Vsebina pisanja pa se je kot verodostojna izkazala tudi z zaslišanjem številnih prič, ki so potrdile, da je obtoženi nad oškodovanko izvajal psihično in fizično nasilje, da ji je grozil s tem, da ji bo vzel otroka ter jo je omejeval v stikih. Zato obtoženi s ponavljanjem svojega zagovora in izražanjem nestrinjanja z vsebino oškodovankinega pisanja, ne more uspeti.

60. Obtoženi v zvezi s točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe še navaja, da izpovedbi I. I. in M. M. o tem, da je žalil oškodovanko, nista verodostojni, ker priči nista opisali niti enega primera, ko bi bili navzoči ob takšnem dogajanju, temveč sta zgolj pavšalno navajali, da je ženo žalil. 61. Sodišče druge stopnje poudarja, da se v večini primerov družinsko nasilje dogaja za štirimi stenami in torej zunanjih opazovalcev, ki bi o tem lahko izpovedovali na podlagi neposrednih zaznav, ni. To velja tudi za konkretni primer, kar pa ne pomeni, kot trdi obtoženi, da je zato takšno početje nedokazano. Oškodovanka se je namreč o obtoženčevem psihičnem in fizičnem nasilju zaupala številnim osebam, med drugim tudi svoji sestri I. I. ter M. M. Njuni izpovedbi o žalitvah pa nista bili pavšalni, temveč zelo konkretni. I. I. je tako povedala, da je obtoženi oškodovanki govoril kurba, prasica, čefurka, gnoj, M. M. pa, da ji je govoril, da so čefurji, da je njena sestra čefur, da je čefurje treba ubiti.

62. Sodišče druge stopnje zato tudi ne sledi zaključnim navedbam pritožnika v zvezi s točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ne drži zaključek, da je ženi očital, da ga je varala s sosedom, v posledici česar jo je davil in je sodišče dejansko stanje glede prvega davljenja ugotovilo zmotno. Prvostopenjsko sodišče se je namreč pri tej ugotovitvi pravilno oprlo na izpovedbo I. I., pa tudi na zapis oškodovanke (A3-A4). Kot že večkrat pojasnjeno pa je izpovedbo I. I. in vsebino oškodovankinega pisanja tudi pravilno ocenilo kot verodostojna.

63. V zvezi z 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje ugotavlja, da je rojstvo B. A. bistveno spremenilo dinamiko odnosa med oškodovanko in obtoženim, slednji v pritožbi graja po njegovo popolnoma izkrivljen, absurden in zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da se mu oškodovanka zato ni mogla več polno posvečati, mu ves čas izkazovati ljubezni in naklonjenosti ter mu biti ves čas na voljo. Navaja, da je samozadosten, samostojen od polnoletnosti dalje, zato posebnega posvečanja nikoli ni potreboval. Navedba sodišča glede količine časa, ko bi mu morala biti žena na voljo, pa je v nasprotju z izpovedbo K. K., ki naj bi ji žena potožila, da je veliko zdoma in torej on nima časa zanjo in ne obratno, kot trdi sodišče. Po rojstvu hčere, ko je bila žena na porodniškem dopustu, je sam hodil v službo, po prihodu iz službe pa je čas posvečal otroku in ni potreboval njenega časa zase. Pritožnik nadalje še navaja, da je v zagovoru izpostavil, da je do nesoglasja med njima prišlo zaradi ženinega obnašanja do njega (in ne zaradi njene zmanjšane pozornosti do njega) in je tako sodišče prve stopnje protispisno povzemalo njegove navedbe.

64. Sodišče druge stopnje pritožbene kritike ne sprejema. Obtoženi je sam v zagovoru pojasnil, da se je njun odnos z oškodovanko drastično spremenil po rojstvu hčerke. Res je sicer kot razlog navajal oškodovankino neprimerno ravnanje do njega, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, kar je prepričljivo pojasnilo v točki 11 obrazložitve, tem razlogom pa tudi pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve na podlagi dokazov, ki jih je pravilno povzelo in ocenilo že v točki 9 obrazložitve, utemeljeno zaključilo, da je B. A. rojstvo bistveno spremenilo dinamiko odnosa med obtoženim in oškodovanko. Logični (in ne izkrivljeni, absurdni in zgrešeni kot to navaja pritožnik) so zaključki prvostopenjskega sodišča, da se oškodovanka obtožencu zaradi novorojenčka ni mogla več v celoti posvečati. Sodišče druge stopnje sicer sledi obtožencu, da je bil od polnoletnosti dalje samostojen, glede na ugotovitve izvedenke klinične psihologije o osebnostnih značilnostih obtoženca (ki so povzeti v točki 30 obrazložitve sodbe) pa ne sledi njegovim navedbam o samozadostnosti. Izvedenka je namreč ugotovila, da je v intimnem odnosu obtoženca prisotna velika težnja k zlivanju s pomembnim objektom - torej oškodovanko in se želi s pomembnim objektom v celoti zlivati, objekt si lasti. Teh ugotovitev zato ne more spremeniti izpovedba K. K., ki jo obtoženi tudi sicer povsem iztrgano iz konteksta izpostavlja v pritožbi. Iz njene izpovedbe na list. št. 757, ki jo izrecno izpostavlja, namreč izhaja, da je oškodovanka K. K. potožila, da je veliko sama z B. A. in mora zato zanjo sama skrbeti, da hodi obtoženi sam na smučanje ali na kolesarjenje, pa da mora oškodovanka sama poskrbeti tudi za opravila v hiši (npr. kidanje snega), pa tudi, da je oškodovanka B. A. pred obtožencem umikala, ker je on želel imeti mir. Izpostavljena izpovedba tako po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, saj je jasno, da oškodovanka po rojstvu hčere ob vsej skrbi zanjo (pri kateri ji obtoženi ni kaj dosti pomagal) ter pri vseh hišnih opravilih (tudi tistih, ki so običajno bolj moška kot je npr. kidanje snega) ni imela več toliko časa za obtoženca kot prej. Navsezadnje tudi obtoženi v svojem zagovoru navaja, da sta z oškodovanko pred rojstvom med vikendi hodila na koncerte, na izlete z motorjem, poletja pa sta preživljala na hrvaški obali. Z rojstvom hčere pa se je vse spremenilo, vendar ne zaradi zavržnega obnašanja oškodovanke do obtoženca, kot je to skušal neprepričljivo prikazati obtoženi v svojem zagovoru in tudi v pritožbi.

65. Obtoženi graja dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zagovor obtoženca, da je bil zaradi ravnanj žene (zasmehovanje, poniževanje, metanje predmetov vanj, klofutanje, grobo odrivanje in preklinjanje) razčlovečen, kar je bil razlog, da je jeseni 2018 odšel v bolniški stalež, ocenilo kot neprepričljiv in mu ni sledilo ter je na podlagi zdravstvene dokumentacije, povzete v izvedenskem mnenju dr. E., ter izpovedb J. J. ter Ž. Z., zaključilo, da je obtoženi v bolniški stalež odšel iz razlogov, ki jih je navajal zdravniku, to pa so težave v službi. Pritožnik navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja 5 verzij razloga njegovega bolniškega staleža in sicer: 1. v pisanju A3-A4 je oškodovanka navajala, da je bil v bolniškem staležu zaradi osebnostne motnje in zlorabe drog, zaradi česar je izgubil stik z realnostjo, pri zdravniku pa se je zlagal, da gre za izgorelost; 2. priča I. I. je izpovedala, da se je pri zdravniku zlagal, da ima težave v partnerskem odnosu; 3. priča K. K. je izpovedala, da je bil razlog bolniške vnetje sluznice; 4. iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bil razlog njegovo navajanje izgorelosti na delovnem mestu in 5. v zagovoru je navedel, da se je pri zdravniku zlagal, da je izgorel, pravi razlog za njegovo popolno psihično in fizično sesutje pa je bilo obnašanje njegove žene do njega, zaradi česar je poiskal psihoterapevtsko pomoč. Pritožnik navaja, da je žena vedela, da se je pri zdravniku izgovarjal na izgorelost, zato jo je tudi omenila v pisanju A3-A4, vendar je vzrok za njegov bolniški stalež obrnila drugače. Pri tem se sprašuje zakaj bi oškodovankina sestra I. I. kot razlog omenjala partnerske težave, v kolikor se ni zavedala, da je to resnica. Očitno je tudi I. I. vedela za pravi razlog bolniškega staleža, vendar ga je hotela zavestno prikriti s tem, da ga je hotela označiti za lažnivca, pri tem pa se je pred sodiščem zlagala sama. Prav tako se pritožnik sprašuje zakaj je žena K. K. omenila drug razlog bolniškega staleža, kot ga je navedla v pisanju (A3-A4). Logičen zaključek je, da je žena dobro poznala resničen vzrok za njegove zdravstvene težave, vendar je vsem lagala. Dejstvo je, da se je zdravniku zlagal zato, da bi zaščitil ženo, je pa iz korespondence med njim in zdravnico razvidno, da v sklopu omenjanja težav z izgorelostjo, omenja tudi težave v partnerskem odnosu.

66. Sodišče druge stopnje ne sledi verziji, ki jo ponuja obtoženi v pritožbi, saj je sodišče prve stopnje ravno na podlagi obtoženčevih lastnih navedb zdravniku pravilno zaključilo, da razlog obtoženčevega bolniškega staleža ni bilo ravnanje oškodovanke napram obtožencu, kot je to želel prikazati v zagovoru, temveč obtoženčeve težave v službi in s tem povezana izgorelost. Obtoženi je bil namreč v času od 21. 11. 2018 do 5. 6. 2020 kar 35 krat pri osebnem zdravniku (oziroma zadnjih nekaj stikov je bilo preko elektronske komunikacije) in skoraj vedno je omenjal težave v službi, preobremenjenost s službo, izčrpanost zaradi službe, nezadovoljstvo s službo ter veliko željo po menjavi službe, pri čemer pa ni bil uspešen. Le nekajkrat od številnih obiskov je omenil težave doma in sicer prvič šele aprila 2019 (težave v partnerskem odnosu, prepir doma) ter nato še 28. 6. 2019 (žena ga razume, a ima včasih nižjo toleranco in pride do sporov) in 28. 8. 2019 (žena je splavila, s čimer se ni strinjal, sledil je kreg, počil mu je film, znesel se je nad stvarmi). Obtoženčevi pogosti obiski osebnega zdravnika od dne 21. 11. 2018 dalje pa tudi časovno sovpadajo z obtoženčevim prvim obiskom Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog in sicer prvič dne 23. 11. 2018 ter nato zgolj še 28. 11. 2018, 10. 12. 2018, 17. 12. 2018 in 7. 1. 2019. Iz zapisov o teh obiskih pa jasno izhaja, da ima obtoženi težave s prekomernim uživanjem kokaina, da vse težje prenaša kokainske "crashe" in ob tem težje funkcionira ter da mu je oškodovanka postavila ultimat, da mora z jemanjem kokaina prenehati. Vse navedeno torej potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da obtoženčev razlog pogostih obiskov zdravnika in pogostih bolniških staležev ni bilo oškodovankino neprimerno ravnanje do obtoženca, temveč obtoženčeva obremenjenost zaradi težav v službi, ki pa so bile nedvomno posledica tudi njegove odvisnosti od kokaina. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke za toksikologijo dr. C., ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, namreč izhaja, da dolgotrajno uživanje kokaina vodi v izčrpanost dopaminskih depojev in posledično v depresijo. Obenem sta tudi priči J. J. (obtoženčev prijatelj) in Ž. Z. (obtoženčev sin) potrdila, da je bil obtoženi obremenjen s službo.

67. Glede na pojasnjeno se izkaže, da tudi dokazi, ki jih izpostavlja obtoženi, pripeljejo do enakega zaključka, kot ga je podalo sodišče prve stopnje. Namreč pisanje oškodovanke (A3-A4) omenja zlorabo drog, K. K. je prav tako v izpovedbi smiselno navajala zlorabo drog (vnetje nosne sluznice zaradi konzumiranja kokaina), slednje pa je gotovo prispevalo k obtoženčevi izgorelosti v službi, ki izhaja iz že omenjene zdravstvene dokumentacije, posledično pa tudi do težav v partnerskem odnosu, o katerih je obtoženi nekajkrat povedal osebnemu zdravniku, zamolčal pa mu je težave z dolgoletno odvisnostjo od kokaina. Zato obtoženi s ponavljanjem svojega zagovora in podajanjem lastnih dokaznih zaključkov o izpovedbi I. I. in navedbah njegove žene, ne more biti uspešen. Tudi njegovo navajanje v pritožbi, da se je zdravniku zlagal o razlogih bolniškega staleža zato, da bi zaščitil svojo ženo, je v luči povedanega povsem neprepričljivo in nelogično. Pravilnih razlogov izpodbijane sodbe pa iz že pojasnjenih razlogov ne more izpodbiti niti zatrjevanje pritožnika, da mu je bila maja 2019 v službi ponujena možnost napredovanja, ki mu sigurno ne bi bila ponujena, če bi imel take težave v službi, kot jih je opisoval zdravniku.

68. Obtoženi v pritožbi kot razlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem psihoterapevtke navaja, da bi se z zaslišanjem slednje razjasnilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva - razloga njegovega dolgotrajnega staleža, saj v kolikor bi bil na bolniškem staležu zaradi izgorelosti, logično ne bi iskal psihoterapevtske pomoči zaradi nečesa drugega, torej težav zaradi početja žene. Pritožbeno sodišče temu ne sledi, saj je imelo sodišče prve stopnje za svoje zaključke o razlogih za obtoženčev bolniški stalež dovolj opore v zgoraj predstavljenih izvedenih dokazih, predhodno pa je bilo tudi že obširno pojasnjeno zakaj je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje psihoterapevtke, pravilna.

69. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da bi bilo življenjsko logično, da bi v primeru njegovega nasilja zdravniško pomoč iskala žena, ne pa sam, saj je splošno znano dejstvo, da žrtve družinskega nasilja pogosto ne poiščejo nobene pomoči ali pa jo poiščejo šele po letih dolgotrajnega nasilja. Navsezadnje je tudi oškodovanka dolgo časa trpela tako psihično kot tudi fizično nasilje in se je odločila poiskati pomoč šele, ko je stanje zanjo postalo nevzdržno, o čemer bo več govora v nadaljevanju sodbe, že na tem mestu pa sodišče druge stopnje opozarja na točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanka obtoženca kljub temu, da je nad njo izvajal psihično in fizično nasilje, predstavljala kot popolnega moškega in ga je še naprej ljubila ter idealizirala zaradi upanja, da se bodo stvari spremenile na bolje, hkrati pa se je bala, da si bo obtoženi kaj storil, če ga zapusti.

70. Sodišče druge stopnje tudi ne sledi navedbam obtoženca, da ga je iz brezna obupa, v katerega ga je pahnila žena, rešila hči, s katero sta v času bolniškega staleža ter ustavitve javnega življenja zaradi pandemije pomladi 2020 preživela vsak dan od jutra do večera skupaj, bila sta nerazdružljiva, kar je motilo ženo, ker je hči ni več upoštevala, zato so sledile njene zahrbtne aktivnosti s ciljem po pridobitvi skrbništva v začetku leta 2021. Iz izpovedb vseh oškodovankinih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in obeh odvetnic je namreč razvidno, da je bila velika želja oškodovanke, da se z obtoženim razide na miren in sporazumen način, prav tako pa je oškodovanka želela, da bi hči čim več časa preživela z obtoženim in tako očitno ni imela težav s tem, da hči preživlja čas z očetom. Zapisi osebnega zdravnika, povzeti v izvedenskem mnenju dr. E., pa obtoženčeve navedbe o nerazdružljivosti s hčerko pomladi 2020 prav tako izpodbijajo, saj je iz zapisa z dne 30. 3. 2020 razvidno, da obtoženi dva dni ni vstal iz postelje in se z ženo izmenjavata pri skrbi za otroka, iz zapisa z dne 9. 4. 2020, je razvidno, da se obtoženi ne spravi k sebi in običajno leži nekaj ur in iz zapisa z dne 7. 5. 2020 je razvidno, da je obtoženi zadnja dva dni izrazito depresiven in mu ukvarjanje z otrokom predstavlja ogromen napor.

71. Obtoženi izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sicer verjelo pričam Č. A., D. A. in J. J., da jim je obtoženi govoril, da je žrtev ravnanj oškodovanke, vendar zaključilo, da jim tega ni govoril zato, ker bi oškodovanka res nad njim izvajala nasilje, ga zastrupljala, poniževala, pač pa zato, ker je na tak način želel krivdo za svoje nasilno ravnanje, za katerega se je razvedelo izven štirih sten hiše v X., prevaliti na oškodovanko. Pritožnik meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pokloniti vero izpovedbi njegove mame, ne pa pričam I. I., H. G., M. M. in R. R., ki so z dejanjem osebno prizadete. Poudarja še, da sta se z mamo v gostilni v X. dobila zato, ker je to predlagal sam, zato bi bilo nelogično, da bi bil namen sestanka govoriti o njegovem nasilju nad ženo. Razlog, da je po sestanku mama odšla k njemu domov in rekla oškodovanki, da potrebuje zdravniško pomoč je ta, da mu mama ni verjela, kar ji je govoril in je mislila, da ima psihične težave in zato potrebuje zdravniško pomoč. Sodišče pa je ta del mamine izpovedbe v sodbi izpustilo ter nepravilno zaključilo, da je neverodostojno pojasnila razlog sestanka z njim.

72. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri svojem zaključku oprlo na izpovedbe prič I. I., H. G., M. M. in R. R., ki so vse skladno izpovedale, da je bila mama obtoženca Č. A. s strani oškodovanke seznanjena o obtoženčevem nasilju nad njo ter drogiranju, vendar ji je na to rekla zgolj, da naj potrpi. Glede na pojasnjeno ter upoštevajoč ugotovitve izvedenke dr. G., da je osebna lastnost obtoženca, da zvrača krivdo na druge (kar pritožnik popolnoma zanemari), je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero tem pričam, pa čeprav so zaradi smrti oškodovanke osebno prizadete, kot to izpostavlja pritožnik. Ker so torej omenjene štiri priče skladno izpovedale, da je obtoženčeva mama vedela za obtoženčeva ravnanja, Č. A. pa je celo izpovedala, da se je po sestanku s sinom v gostilni odpravila še k sinu domov in je oškodovanki na njeno vprašanje rekla, da sta se pogovorila in je potrebno zadevo urediti, da je treba poiskati zdravniško pomoč, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je mama z obtoženim želela pogovoriti o njegovem neprimernem obnašanju in ne oškodovankinem. Takšnega pravilnega zaključka, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi večih dokazov, zato ne more omajati pritožnik s poudarjanjem, da je sam mami predlagal sestanek v gostilni in selektivnim izpostavljanjem mamine izpovedbe, da mu mama na sestanku v gostilni ni verjela, kar sicer drži, ne spremeni pa dejstva, da so kar štiri priče, ki se jim je zaupala oškodovanka, povedale, da je bila mama seznanjena z obtoženčevim nasiljem in konzumiranjem prepovedanih drog ter dejstva, da je mama po sestanku v gostilni oškodovanki rekla, da bo potrebno poiskati zdravniško pomoč, kar izpovedbo prič še potrjuje.

73. Obtoženi pa nikakršnih dvomov v izpovedbo M. M. tudi ne vnaša z navajanjem, da uporaba besede "..." s strani M. M., ki se je nanašala na obtoženca, kaže, da je njena izpovedba neresnična, ker je ta beseda oznaka za zaposlene v ..., zaposleni v ... pa se imenujejo ... oziroma nadzorniki. Njegovi mami so ta poimenovanja jasna, zato ga nikoli ne bi naslavljala z besedo "...". Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, je priča M. M. skladno s pričami I. I., G. G. in R. R. izpovedala, da je bila obtoženčeva mama seznanjena s sinovim nasiljem in konzumiranjem drog, kar je bistveno za zaključke, ki jih je prvostopenjsko sodišče napravilo v točki 13 obrazložitve in ne poimenovanje ..., ki ga izpostavlja pritožnik.

74. Pritožnik graja tudi zaključke sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe, ko je sodišče zavrnilo zagovor obtoženca, da ga je oškodovanka tik pred rojstnim dnem leta 2019 hotela zastrupiti zaradi maščevanja zaradi obtoženčeve afere iz leta 2015 in ugotovilo, da gre za zgolj še en način obtoženca, da krivdo za lastno nasilje prevali na oškodovanko. Obtoženi v pritožbi ponavlja svoj zagovor v zvezi z zastrupitvijo in vztraja pri tem, da so bila vsa dejanja oškodovanke, ki jih je opisoval v zagovoru (namestitev sledilnih aplikacij, zastrupitev, manipulacije, grožnje), njeno maščevanje zaradi njegove afere iz leta 2015 z njeno prijateljico, ki ji jo je priznal in obžaloval ter o kateri sta se pogovorila, vendar ona očitno s figo v žepu.

75. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, da obtožencu v zvezi z zastrupitvijo ni mogoče pokloniti vere, s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja, obenem pa še dodaja, da je obtoženi v zagovoru zatrjeval, da je bil oškodovanki nezvest jeseni 2015, da ji je to čez nekaj časa priznal in mislil, da je s tem stvar zaključena, še posebej zato, ker je pomladi 2016 oškodovanka predlagala, da se poročita, po drugi strani pa iz zapisa ambulantnega pregleda z dne 17. 12. 2018 Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (list. št. 365) izhaja, da je obtoženi takrat povedal, da je ženo prevaral enkrat pred šestimi leti, tega pa ona ne ve. Tudi slednje izpodbija zagovor obtoženca, da ga je oškodovanka želela zastrupiti zaradi maščevanja zaradi njegove nezvestobe. Zato obtoženi tudi ne more uspeti z navajanji, da je napačna retorika sodišča, da bi obtoženi oškodovanko prijavil pristojnim institucijam, če bi do zastrupitve dejansko prišlo.

76. V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb I. I., M. M., Š. Š., H. G., zdravnice L. ter pisanj oškodovanke (A3-A4, C31-C32) zaključilo, da si oškodovanka kljub temu, da je obtožencu rekla, da ga bo zapustila, tega ni upala storiti, saj je obtoženi nasilje nad njo še intenziviral, jo na ta način ustrahoval in si jo povsem podredil, nasilje pa se je povečalo v času koronavirusne epidemije, ko je bilo javno življenje zaprto in sta bila cele dneve primorana preživeti skupaj, obtoženi pa je oškodovanki pričel še groziti, da jo bo zadavil, ubil in jo je vsega skupaj vsaj trikrat davil. Ko mu je oškodovanka začela v prepirih govoriti, da ga bo zapustila, pa ji je pričel groziti s smrtjo, da jo raje ubije, kot da ji pusti oditi, da živa s hiše ne bo prišla ter da ji bo vzel B. A., da je ne bo več videla oziroma da slednja v primeru razhoda nikoli ne bo pri njej.

77. Pritožnik takšne zaključke sodišča prve stopnje graja in podaja lastno dokazno oceno, ki pa ji, glede na izvedene dokaze, ni mogoče slediti. Obtoženi tako navaja, da do prvega davljenja neposredno po porodu ni prišlo, glede tretjega davljenja pa je že v zagovoru pojasnil, da je ženo prijel za vrat julija 2020, ko je prvič udarila hčerko, zaradi česar je odšla do osebne zdravnice, ki pa ni ugotovila nobenih fizičnih znakov davljenja in je tudi pojasnila, da v kolikor bi šlo za močnejši stisk, bi bilo to vidno. Obtoženi se nadalje sprašuje kdaj naj bi bilo drugo davljenje in zakaj pri prvem in drugem davljenju ni iskala zdravniške pomoči. Glede na to, da je takšno pomoč iskala pri edinem fizičnem kontaktu, ki sta ga imela, je edini logičen zaključek, da bi odšla do zdravnika, če bi prišlo še do kakšnega drugega fizičnega nasilja, ki so ga opisovale priče in sama oškodovanka v e-sporočilu (A3-A4). Zato so izpovedbe prič o davljenju in grožnjah s smrtjo po njegovi oceni neprepričljive.

78. Sodišče druge stopnje je že poudarilo, da žrtve družinskega nasilja le-tega pogosto ne prijavijo. Navsezadnje je tudi v konkretnem primeru razvidno, da oškodovanka kljub prigovarjanju svojih bližnjih obtoženca nikoli ni prijavila policiji, ob obisku na Centru za socialno delo (CSD) dne 10. 7. 2020 ni želela govoriti niti o psihičnem nasilju, čeprav je bila o tem izrecno vprašana (list. št. 300-301). Šele ob obisku pri zdravnici dne 14. 7. 2020 je oškodovanka prvič izpovedala o fizičnem nasilju in davljenju. Res je, kot poudarja obtoženi, da oškodovanka ob obisku pri zdravnici ni imela na zunaj nobenih vidnih poškodb, vendar kljub temu ni dvoma, da je obtoženi oškodovanko davil. Navsezadnje tudi sam prizna, da jo je takrat prijel za vrat, vendar svoje ravnanje več kot očitno minimalizira. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za nedvomen zaključek o vsaj trikratnem davljenju v izpovedbah prič I. I., G. G. in M. M., pa tudi v pisanjih oškodovanke z dne 14. 7. 202018 (C31) ter z dne 14. 1. 2021 (A3-A4). Zato obtoženi ne more uspeti z navedbami, da prvega in drugega davljenja ni bilo, saj bi sicer oškodovanka gotovo odšla k zdravniku in dogodek prijavila ter so zato izpovedbe prič o davljenju in grožnjah s smrtjo neprepričljive.

79. V nadaljevanju obtoženi problematizira izpovedbo M. M. Zdi se mu nelogično, da je izpovedala (točka 22 izpodbijane sodbe), da ji je oškodovanka potarnala, da jo je tako pretepel, da naj bi ležala v mlaki krvi, pa o tem M. M. ni obvestila nikogar, prav tako nihče ni zaznal nobenih poškodb na oškodovanki. To pa je sodišče spregledalo in zaključilo, da se je to res zgodilo. V sodbi je izostala tudi navedba M. M., da naj bi ženo v nosečnosti pretepal zato, da bi splavila ter ji grozil, da bo ubil otroka. T. T. pa je izpovedal, da mu je žena rekla, da otroka obožuje. Tako nasprotujočemu podatku bi moralo sodišče dati večjo težo in bi moralo v tej luči presojati verodostojnost celotne izpovedbe M. M. 80. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje niti v točki 15 niti v točki 22 izpodbijane sodbe (pa tudi v drugih delih obrazložitve ne) ni zaključilo, da je obtoženi oškodovanko tako pretepel, da je ležala v mlaki krvi. Slednje je M. M. sicer res izpovedala, vendar sodišče tega dela njene izpovedbe v sodbi ni povzemalo in ocenjevalo, saj slednje niti ni obtožbeni očitek. Je pa sodišče prve stopnje izpovedbi te priče utemeljeno sledilo v delu, ko je izpovedala, da je obtoženi oškodovanko davil in ji grozil s smrtjo, če ga zapusti (točka 15 obrazložitve) in da ji je decembra 2020 oškodovanka jokala, da jo je obtoženi potolkel do dna in bo odšla od njega (točka 22 obrazložitve), saj je bila njena izpovedba smiselno potrjena z izpovedbami številnih prič, katere je sodišče prve stopnje v teh dveh točkah obrazložitve poimensko navedlo in njihove izpovedbe tudi dobesedno povzelo. Zakaj M. M. ni o tem obvestila nikogar, kar je očitek obtoženca, pa je M. M. tudi pojasnila v svojem zaslišanju in sicer, da oškodovanka ni hotela, da bi komu kaj razlagala, ker obtoženca noče prizadeti in umazati njegovega imena, kot je enako izpovedala tudi I. I. Pritožnik tudi ne more biti uspešen z navedbami, da sodišče ni povzelo tistega dela izpovedbe priče M. M., ko je povedala, da je obtoženi oškodovanko pretepal v nosečnosti, da bi splavila in ji grozil, da bo ubil otroka. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da pritožnik napačno povzema izpovedbo M. M., saj ni govorila o tem, da je obtoženi oškodovanko pretepal v nosečnosti, temveč o tem, da jo je udaril po trebuhu. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišču prve stopnje ni potrebno opredeliti do čisto vsega, kar so priče izpovedale, temveč zgolj do tistega, kar je relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Slednje, kar izpostavlja obtoženi, za odločitev ni pomembno. Sodišče prve stopnje je v sodbi vedno jasno povedalo glede česa sledi izpovedbi priče M. M. in zakaj, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, saj je bila izpovedba M. M. v delih, ko ji je sodišče prve stopnje poklonilo vero, vedno potrjena tudi z izpovedbami drugih prič ter pisanji same oškodovanke. Samo dejstvo, da je priča dr. D. izpovedal, da mu je oškodovanka povedala, da je obtoženi dober oče, pa v ničemer ne vnaša dvomov v relevantne dele izpovedbe priče M. M. 81. Nelogične so obtožencu tudi navedbe Š. Š., N. N., K. K. in M. M., da naj bi ženi grozil, da živa ne bo prišla iz hiše. Priče namreč niso bile usklajene o tem kdaj naj bi te grožnje izrekel, še bolj pa ga čudi dejstvo, da nihče v zvezi s tem ni ničesar ukrenil, kar kaže na to, da gre za izmišljotino ali manipulacijo s strani njegove žene.

82. S takšnimi pavšalnimi navedbami pritožnik ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 obrazložitve izpovedbe naštetih prič pravilno povzelo in tudi pravilno ugotovilo, da so njihove izpovedbe o grožnjah obtoženca napram oškodovanki z ubojem v primeru, da ga zapusti, skladne. Zato jim je tudi utemeljeno poklonilo vero. Obtoženčevo zatrjevanje, da niso bile usklajene glede časovnega aspekta izrekanja groženj pa je neobrazloženo. Ne drži pa tudi njegov očitek, da nihče v zvezi s tem ni ničesar ukrenil, saj iz izpovedbe Š. Š. izhaja, da ji je pomagala stopiti v stik z odvetnico V. S., iz izpovedbe K. K. pa, da je oškodovanki kupila telefon s katerim je lahko komunicirala z odvetnico, prav tako je z oškodovanko odšla do odvetnice K. P. 83. Pritožnik iz že pojasnjenih razlog tudi ne more uspeti s pavšalnim zatrjevanjem, da je pisanje oškodovanke (A3-A4) neverodostojno in da so neverodostojne oškodovankine domnevne navedbe pričam glede davljenja, navedbe prič glede groženj s smrtjo pa so nelogične.

84. V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta obtoženi in oškodovanka zaradi nezaupanja in sumničavosti drug drugega nadzirala (poleg tega je obrazložilo tudi razloge za zavrnitev dokaznega predloga za pregled telefonov v zvezi s sledilnimi aplikacijami, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo). Oškodovanka je obtožencu fotografirala telefon in ga fizično pregledovala, kar izhaja iz fotografij, ki jih je naredila oškodovanka (C24-C26, C34-C35) ter izpovedbe H. G., ki je povedala, da je oškodovanka pregledovala obtoženčev telefon. Nato sodišče povzame komunikacijo v prilogi C34 in zaključi, da gre za komunikacijo obtoženca s sogovornico, zaradi katere je oškodovanka upravičeno posumila, da ima obtoženi ljubico, saj si sporočila s srčki in ljubkovalnimi besedami ("darling") običajno pišejo ljudje, ki so si všeč. Zato ni nenavadno, da je oškodovanka komu izmed obtoženčevih sorodnikov dejala, da ima ljubico, saj si je glede na komunikacijo v prilogi C34 in dejstvo, da ji je priznal, da je že v letu 2015 imel afero z drugim dekletom, po prepričanju sodišča to utemeljeno mislila.

85. Obtoženi v pritožbi graja takšne zaključke sodišča prve stopnje. Navaja, da v prilogi C34 ni posnetek zaslona njegovega telefona in zato ne gre za njegovo komunikacijo, gre pa za komunikacijo njegove žene s "sogovornico", saj je številka pošiljatelja sporočil na levi strani zaslona 031 1111 (to je številka njegove žene), na desni strani zaslona pa je komunikacija njegove žene. Sodišče tako v sodbi protispisno interpretira dokaz in nato izpelje napačen zaključek, hkrati pa se spušča v nerazumljivo pojasnjevanje glede utemeljenosti ženinih manipulativnih navedb njegovim sorodnikom, da ima ljubico.

86. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtoženi pravilno navaja, da je iz posnetka zaslona v prilogi C34 razvidno, da gre za komunikacijo med dvema osebama, od katerih ima ena telefonsko številko 031 1111. Obtoženi v pritožbi trdi, da je to telefonska številka njegove žene, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila telefonska številka oškodovanke 070 2222, kar je razvidno iz prilog C36 in C37 ter uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru z I. I. na list. št. 18. Iz komunikacije med L. L. in obtoženim (C48-C74) pa je razvidno, da je obtoženi komuniciral preko dveh telefonskih številk in sicer 030 333319 in 051 4444, L. L. pa je v zaslišanju povedala, da je njena telefonska številka 041 5555. Glede na pojasnjeno ter dejstvo, da je posnetek zaslona v prilogi C34 v spis vložil pooblaščenec I. I.,20 slednja pa v zvezi s tem posnetkom zaslona ni bila zaslišana, ni mogoče nedvomno zaključiti, da posnetek zaslona predstavlja komunikacijo obtoženca z neznano žensko osebo. Iz že omenjenih listin sicer ne izhaja, da je bila številka 031 1111, telefonska številka oškodovanke, kot to zatrjuje obtoženi v pritožbi, je pa pritrditi pritožniku, da so zaključki sodišča prve stopnje, da gre za komunikacijo obtoženca s sogovornico, zmotni, saj tega ni mogoče nedvomno ugotoviti. Posledično je sodišče prve stopnje ravno na podlagi vsebine teh sporočil (C34) ter dejstva, da je obtoženi v zagovoru trdil, da je oškodovanki priznal, da je že v letu 2015 imel afero, tudi zmotno zaključilo, da je oškodovanka upravičeno posumila, da ima obtoženi ljubico in zato ni nenavadno, da je kakšnemu od obtoženčevih sorodnikov rekla, da ima ljubico.

87. Ne glede na takšne zmotne zaključke sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja da ne gre za pravno relevantno dejstvo, zato slednje ne vnaša dvomov v preostale pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Dejstvo ali je oškodovanka mislila, da ima obtoženi ljubico ali ne, za presojo v predmetni kazenski zadevi ni relevantno. Iz izvedenih dokazov namreč jasno izhaja, da se oškodovanka od obtoženca ni želela ločiti in ga zapustiti zaradi ljubice, temveč zaradi njegovega dolgotrajnega in stopnjujočega se psihičnega in fizičnega nasilja nad njo, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Obenem pa tudi ni dvoma, da je bil obtoženi pred smrtjo oškodovanke v pogostem telefonskem kontaktu s svojo sodelavko L. L., z njo je vikend pred obravnavanim dogodkom celo smučal na K., kar izhaja iz izpovedbe priče L. L. in z njene strani predložene komunikacije z obtoženim (C48-C74). Tudi obtoženi v zagovoru priznava, da se je o težavah z ženo zaupal sodelavki. Obenem je oškodovanka R. R. dne 2. 3. 2021 med drugim zapisala, da jo spravlja ob pamet, da jo stresira, da se želi poljubljati in objemati, ves čas pa je v kontaktu s svojo kurbo, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 25 izpodbijane sodbe. V tej luči pa se lahko razume navedbe oškodovanke obtoženčevim sorodnikom (ki jih izpostavlja pritožnik), da ima obtoženi ljubico.

88. Obtoženi pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati s ponovnim ponavljanjem zagovora, da je bilo celotno ženino delovanje od leta 2016 dalje usmerjeno v maščevanje za njegovo napako, ko jo je v letu 2015 prevaral in ji to priznal ter mislil, da je stvar pozabljena, ker je leta 2016 žena sama predlagala poroko. Zgoraj je bilo že pojasnjeno, da je takšen zagovor obtoženca izpodbit z njegovimi navedbami dne 17. 12. 2018 v Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, da je ženo prevaral pred šestimi leti, pa ona tega ne ve. Obenem obtoženi ne more biti uspešen niti z navajanjem, da je iz komunikacije med njim in sodelavko L. L. jasno razvidno, da je njun odnos striktno prijateljski, kolegialen in ne ljubeč. Analiza te komunikacije (C48-C74) namreč pokaže, da je bil obtoženi L. L. gotovo več kot zgolj samo sodelavec in prijatelj, saj ga je večkrat nagovarjala, da se dobita na kavi, da pride k njej, da gresta skupaj v Benetke ali na Kanin, ves čas mu je ponujala pomoč in mu večkrat napisala, da mu je na voljo 24/7, da so mu njena vrata vedno odprta, da mu stoji ob strani, napisala mu je tudi, da ga ima rada in je tako vsaj ona očitno do njega gojila globlja čustva (npr. 10. 2. 2021 - C64, 20. 2. 2021 - C66, 28. 2. 2021 - C67, 2. 3. 2021 - C67, 4. 3. 2021 - C67, 3. in 5. 3. 2020 - C69, 10. 3. 2020 - C70, 30. 6. 2020 - C72). Drži, kar posebej izpostavlja obtoženi v pritožbi, da je priča K. K. izpovedala, da ji je J. pokazala komunikacijo med obtoženim in L. L., vendar ni bila ljubosumna in ji je rekla, da nimata nič, ni pa mu mogoče pritrditi, da dejstvo, da je oškodovanka njegovim sorodnikom govorila, da ima ljubico, kaže na oškodovankine zavržne nagibe pri podajanju njegove podobe. Obtoženi namreč popolnoma spregleda, da je oškodovanka obtoženca kljub nasilju še vedno ljubila in idealizirala ter ni želela, da se o njem grdo govori. Slednje izhaja tudi iz izpovedb I. I., S. S. in K. K., ki so povedale, da je oškodovanka kljub nasilju obtoženca še vedno predstavljala kot popolnega moškega ter izpovedbe odvetnice K. P., ki je prepričljivo izpovedala, da je bila oškodovanka obtožencu izrazito naklonjena, kar vse je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s trditvami pritožnika, da so izpovedbe prič, da oškodovanka obtoženca ni prijavila pristojnim institucijam zaradi skrbi za njegov ugled, nelogične in neutemeljene.

89. Ne držijo navedbe pritožnika, da je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve ženino vztrajno težnjo po nadzoru (namestitev sledilne aplikacije na prvi in drugi telefon, fizično preverjanje tretjega telefona) opravičevalo z njegovo domnevno afero s sodelavko, ki je ni bilo. Sodišče prve stopnje v tej točki obrazložitve namreč ni zapisalo, da sledi zagovoru obtoženca, da mu je oškodovanka na telefon namestila sledilne aplikacije, temveč je na podlagi slik in izpovedbe H. G. pravilno zaključilo zgolj to, da je oškodovanka obtožencu telefon fizično pregledovala. O kakšnem vztrajnem izvrševanju nadzorovanja in zalezovanja s strani oškodovanke pa s strani sodišča prve stopnje v tej točki obrazložitve ni govora, kot to neupravičeno trdi pritožnik. Pritrditi je pritožniku, da mora sodišče preizkusiti vsa dejstva, tako v breme kot v korist obtoženca, ne drži pa, da tega sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni storilo, saj je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi številne priče, ki jih je predlagala obramba, prav tako je ravno zaradi aktivnosti obrambe v fazi glavne obravnave postavilo še dva nova izvedenca (dr. C. in dr. B.).

90. Pritožnik v nadaljevanju graja ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ocenjuje za zmotne. Meni, da je sodišče podalo selektivno izpovedbo prič in je nato izpeljalo zmotne zaključke. Navaja, da je bila oškodovanka v petek 26. 2. 2021 na praznovanju rojstnega dne njenega očeta, v soboto 27. 2. 2021 je bila na kosilu pri svoji mami (kamor mu je izrecno prepovedala, da gre), v nedeljo 28. 2. 2021 pa ji je predlagal, da gredo na družinsko sankanje na K., pa je to zavrnila, zato je odšel smučat s sodelavko L. L., kar je oškodovanka vedela. Dne 28. 2. 2021 je oškodovanka hčerko odpeljala na D., kjer se je dobila s prijateljico P. P. ter sestro in mačeho. Sodišče je spregledalo izpovedbo O. O., da se je oškodovanka pogosto ustavila pri njej na obisku, ko je v času koronavirusnega zaprtja vrtca večkrat hči peljala v varstvo k njegovim staršem. Oškodovanka se je tako pogosto dobivala s prijateljico, sestro in mačeho in je pri tem ni nikoli omejeval, saj je tudi imela svoj avto in je lahko šla kamorkoli je hotela in kadarkoli je hotela. Pavšalne so navedbe sodišča, da naj bi ženo omejeval, kar so pavšalno izjavile sestra, mačeha in prijateljica, kar pa ne daje podlage za zaključek o omejevanju stikov s prijatelji in sorodniki. Pritožnik še opozarja, da so imeli v času koronavirusnih ukrepov omejitve vsi in ne samo njegova žena.

91. Sodišče druge stopnje obtoženčevi lastni dokazni oceni ne sledi. Obtoženi namreč izpostavlja zgolj tri dneve v zadnjem tednu oškodovankinega življenja in pri tem spregleda, da je bila oškodovanka takrat že odločena, da obtoženca zapusti, hkrati pa tudi, da so vse izpostavljene priče I. I., H. G. in P. P. skladno opisale oškodovankino slabo fizično in psihično stanje tistega zadnjega vikenda. I. I. je namreč povedala, da je bila v soboto pri mami oškodovanka že tako "zmozgana", da se niti ni hotela več pogovarjati z njo in je oškodovanka tudi rekla, da bosta to "zrihtali", da bo zdaj to naredila in bo šla k odvetnici. H. G. je povedala, da je bila oškodovanka v nedeljo, ko jo je nazadnje videla, neprepoznavna, bleda, tresoča, odsotna, zmedena, popolnoma uničena s solznimi očmi. P. P. pa je povedala, da je bila oškodovanka siva in izžeta, da jo je takoj, ko je prišla k njej, klical obtoženi in mu je povedala, da je pri prijateljici, on pa jo je spraševal, kaj dela, oškodovanko pa je bilo strah, da bo prišel za njo. Pred tem zadnjim srečanjem je bila oškodovanka pri njej nazadnje pred enim letom za čisto kratek čas. Glede na pojasnjeno torej oškodovanka ni brezskrbno in veselo cel vikend pohajkovala okoli, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč je očitno v krogu svojih najbližjih zbirala pogum za izvedbo zadnjega koraka pri svoji odločitvi, da obtoženca zapusti, obtoženi pa je kljub dejstvu, da je na K. smučal s svojo sodelavko, oškodovanko klical, jo spraševal kje je in kaj dela, torej je želel imeti nadzor nad njo. Pritožnik tudi povsem selektivno izpostavlja izpovedbo O. O., da se je oškodovanka v času omejevalnih ukrepov večkrat ustavila pri njej, saj zamolči, da je O. O. povedala, da je bilo to enkrat ali dvakrat na mesec, oškodovanka se je vedno zgolj na hitro ustavila (za 5 do 10 minut), ves čas je gledala v telefon in bila pod pritiskom, ko pa jo je obtoženi poklical ali ji pisal, je postala bleda in rekla, da mora iti, v zadnjem mesecu pred smrtjo pa se oškodovanka pri njej ni več ustavila, ker si ni upala. Glede na izpovedbe prič H. G., I. I., O. O., Š. Š. in odvetnica K. P. je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve pravilno zaključilo, da oškodovanka ni več veliko hodila od doma, da je obtoženi odobraval le stike z njegovimi starši in njegovo sestro, z drugimi pa ne, saj je oškodovanko sicer maltretiral z vprašanji kam in s kom hodi in jo na tak način nadziral, prav tako jo je nadziral preko telefonskih klicev, če je ni bilo doma, njene prijatelje in sorodnike pa je označeval s slabšalnimi izrazi ter je oškodovanko celo kaznoval, če se je dobivala z njimi, obtoženca pa je najbolj motil stik oškodovanke z njenim očetom, mamo in sestro. Glede na pojasnjeno obtoženi ne more uspeti z navedbami, da se je oškodovanka pogosto dobivala s prijateljico, sestro in mačeho in je pri tem ni nikoli omejeval, saj je tudi imela svoj avto in je lahko šla kamorkoli je hotela in kadarkoli je hotela. Slednje je namreč v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izpovedbe prič, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve, pa niso pavšalne, kot to pavšalno zatrjuje pritožnik, temveč zelo konkretne in medsebojno skladne.

92. Pritožnik v zvezi s točko 17 obrazložitve, v kateri se je sodišče prve stopnje pri podajanju svojih zaključkov med drugim oprlo tudi na obtoženčevo SMS komunikacijo z oškodovanko (C33), ponovno podaja svojo verzijo dogodka v zvezi z njegovim sporočilom "si se šla spet porivat v hosto", ki pa ji sodišče druge stopnje ne sledi, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. Poleg tega je bilo to sporočilo zgolj eden izmed številnih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo v točki 17 obrazložitve.

93. Obtoženi zanika, da bi oškodovanko pogosto klicaril, vendar pri tem ne more biti uspešen, saj tudi sam v pritožbi ugotavlja, da so o tem izpovedale priče V. S., O. O. in K. P. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da je nelogičen zaključek sodišča, da je po eni strani obtoženi oškodovanki omejeval stike z njeno prijateljico O. O., po drugi strani pa je priča izpovedala, da je obtoženi oškodovanko pogosto klicaril. Že v točki 91 obrazložitve te sodbe je bilo pojasnjeno, da je obtoženi izpovedbo te priče povzel zgolj selektivno, saj je priča povedala, da je obtoženi oškodovanko vedno, ko se je ustavila pri njej, klical ali ji pisal, kar je bil tudi razlog, da je oškodovanka takoj odšla od prijateljice. Pritrditi je pritožniku, da je bila oškodovanka pri V. S. le enkrat, pri K. P. pa dvakrat, vendar ob tem pritožnik spregleda, da je tudi takrat obtoženi oškodovanko klical, obenem pa je obema odvetnicama oškodovanka povedala, da jo obtoženi, če je ni doma, ves čas nadzira preko telefonskih klicev. Slednje pa je potrdila tudi O. O. Glede na pojasnjeno obtoženi ne more uspeti z navedbami, da je v partnerski zvezi običajno, da partner kliče partnerko enkrat dnevno, prav tako pa tudi ne z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izvesti dokazni predlog v zvezi s pridobitvijo prometnih telefonskih podatkov med njima z ženo, saj tudi sam ugotavlja, da je ta dokazni predlog obramba umaknila, obenem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je imelo sodišče prve stopnje dovolj drugih dokazov (navedenih v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) za zaključek o nadzorovanosti oškodovanke s strani obtoženca.

94. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedbe S. S., ki jo je tudi povzelo, zaključilo, da je obtoženi oškodovanko nadziral tudi posredno, preko njenih sodelavk. Obtoženi v pritožbi v zvezi z obiskom S. S., ki ga ne zanika, podaja svoje videnje dogodkov in pojasnjuje, da sta se z ženo pred rojstvom hčere skupaj vozila v službo in sta parkirala v ženini službi, ob tem je spoznal veliko ženinih sodelavcev, še posebej pristen odnos je imel z S. S., s katero sta se občasno tudi slišala po telefonu ali si izmenjala kakšen SMS. Ker se nista videla več mesecev zaradi koronavirusnega zaprtja, je prvi dan, ko se je vrnil v službo, parkiral v ženini službi in se odločil, da pozdravi S. S. Prav tako navaja, da je v primeru, ko žena ni bila v službi, izkoristil možnost parkiranja pri njeni službi in se torej ni pojavil nenapovedano. Opozarja tudi, da je S. S. povedala, da se nista pogovarjala o oškodovanki, žene pa tistega dne ni bilo v službi, zato ne razume kako lahko sodišče to interpretira kot nadzorovalno dejanje. Sklepno pa pritožnik še poudarja, da se je to zgodilo dne 23. 2. 2021, ko med njima z ženo še sploh ni bilo govora o ločitvi (predlog za ločitev je podal 1. 3. 2021), zato je zaključek sodišča nelogičen.

95. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z obiskom obtoženca pri S. S. Slednja je namreč prepričljivo povedala, da jo je ob obisku obtoženca spreletel srh, saj ni vedela kaj obtoženi sploh želi od nje, postala sta pet minut in potem je obtoženi odšel v službo brez kakršnihkoli besed o J., o čemerkoli. Glede na takšno izpovedbo priče je na dlani zaključek, da ni šlo za prijateljski obisk ženine sodelavke s katero naj bi imel pristen odnos, saj tega priča ni potrdila. Zato obtoženi s pojasnjevanjem o razlogih za parkiranje svojega avtomobila v oškodovankini službi na dan, ko oškodovanke v službi sploh ni bilo, ne more uspeti, predvsem glede na dejstvo, da je bil v tistem času (konec februarja 2021) odnos med obtoženim in oškodovanko praktično skrhan do konca, zato tudi ni najti razumnih razlogov, da bi obtoženi ohranjal pristen odnos z njenimi sodelavkami, saj glede na izpovedbe oškodovankinih sorodnikov, prijateljev in sodelavcev obtoženi z nobenim od njih ni imel pristnega odnosa.

96. Obtoženi kot nelogične šteje tudi ugotovitve sodišča, da se je oškodovanka z namenom neovirane komunikacije po telefonu zapirala v kopalnico in zaradi strahu pred nadzorom ni želela komunicirati preko SMS sporočil. Navaja še, da je žena stalno "visela" na telefonu, kar bi bilo mogoče dokazati z izpisom njenih prometnih podatkov in bi glede na nasprotujoče trditve to moralo pridobiti sodišče po uradni dolžnosti. Žena je nadzirala njegove telefone in ne on njene, kar pa je sodišče ocenilo za nerelevantno.

97. Sodišče druge stopnje tudi tem pritožbenim navedbam ne sledi, saj je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo na izpovedbe prič I. I. (o tem, da je obtoženi oškodovanki prisluškoval in celo v dnevni sobi puščal svoj telefon z vklopljenim snemalnikom; oškodovanka jo je večkrat klicala iz kopalnice, da je obtoženi ne bi mogel slišati ali jo snemati), R. R. (da se oškodovanka, ko je bil obtoženi doma, ni želela pogovarjati po telefonu, če že, pa se je umikala na balkon, ob približevanju obtoženca pa zvezo takoj prekinila oziroma da jo je oškodovanka klicala iz stranišča, kamor se je skrila in ji povedala, da misli, da jo obtoženi sliši in vse ve) in K. K. (da oškodovanka zaradi strahu pred nadzorom elektronskih komunikacij ni želela, da bi si pisali po telefonu, ker ji obtoženi bere telefon, jo preverja). Izpovedbe omenjenih prič so zelo nazorne in v ničemer nelogične, kot to trdi pritožnik, ki ponovno graja neizvedbo dokaza s pribavo prometnih podatkov, ki ga je obramba umaknila, sodišče pa je imelo dovolj opore za zaključke v izvedenih dokazih - izpovedbah prič. Obtoženi pa tudi povsem nekonkretizirano in v nasprotju z izvedenimi dokazi trdi, da gre za nasprotujoče trditve. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi oškodovanka nadzirala obtoženca, vendar pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil nadzor s strani obtoženca dosti bolj intenziven, kar je prepričljivo pojasnilo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.

98. Pritožnik trdi, da je navedba sodišča prve stopnje, da naj bi žena za varno komunikacijo uporabljala telefon tretje osebe nelogična, izpovedba M. M. glede tega pa popolnoma neprepričljiva in nerazumna. Sodišče druge stopnje zavrača takšne pritožbene navedbe, saj je sodišče prve stopnje izpostavljeno ugotovitev oprlo na prepričljivo izpovedbo M. M., ki se je tudi sicer izkazala za verodostojno. Glede na dejstvo, da je obtoženi oškodovanko nadziral kam hodi, s kom hodi, kaj dela, jo snemal in ji nadzoroval telefon, ni nerazumno, da je oškodovanka ravno zato, da obtoženi ne bi vedel, da se pogovarja z M. M., ki je obtoženi ni maral, za komunikacijo z njo uporabljala telefon tretje osebe. Tudi M. M. je namreč izpovedala, da je oškodovanka ugotovila, da so obtožencu znani njuni pogovori in je bil to razlog, da sta se slišali preko drugega telefona. Kdo je bila ta tretja oseba sicer M. M. razen tega, da je šlo za prijateljico, ni vedela, vendar ta okoliščina v ničemer ne vnaša dvomov v izpovedbo slednje. Obtoženi pa ne more uspeti s ponovnim izpostavljanjem koronavirusnih ukrepov, saj ni dvoma, da je kljub ukrepom oškodovanka občasno hodila v službo, pa tudi B. A. je vozila k staršem obtoženca, zato je imela možnost klicati z drugega telefona. Ne drži pa tudi navedba obtoženca, da druge priče niso izpovedale o takšnem načinu komunikacije, saj je priča Š. Š. povedala, da je oškodovanka zaradi prepričanja, da ima obtoženi vse pod kontrolo, prosila Š. Š., če lahko organizira sestanek z odvetnico tako, da kliče iz njene pisarne, iz izpovedb I. I., odvetnice K. P. in K. K. pa izhaja, da si je oškodovanka celo kupila nov telefon (oziroma ji ga je kupila K. K.), ki je bil namenjen izključno komunikaciji z odvetnico in ga je oškodovanka hranila v službi, ta telefon pa je bil po smrti oškodovanke tudi zasežen v njeni pisarni. Iz enakih razlogov si je kreirala tudi nov e-naslov. Pritožnik pa v zvezi z omenjenim telefonom in e-naslovom tudi neutemeljeno navaja, da je to popolnoma irelevantno, ker je oškodovanka z odvetnico preko tega telefona komunicirala zgolj enkrat. Obtoženi namreč spregleda, da je oškodovanka ta posebni telefon kupila šele februarja 2021, kar izhaja iz izpovedbe K. K., obtoženi pa je oškodovanki vzel življenje že v začetku marca 2021, tako da oškodovanka prav veliko možnosti za komunikacijo po tem telefonu sploh ni imela, obenem pa je iz izpovedb I. I., K. P. ter s strani odvetnice K. P. priložene e-komunikacije razvidno, da je oškodovanka za komunikacijo koristila tudi e-naslov, poleg tega je bila oškodovanka pri odvetnici K. P. na dveh sestankih. Glede na vse pojasnjeno pritožnik v pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vnaša tudi nobenih dvomov s postavljanjem hipotetičnih vprašanj o pomenu izdelave novega e-naslova.

99. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedb M. M. in K. K. ter na podlagi ocene osebnosti obtoženca, ki jo je podala izvedenka dr. G., zaključilo, da je bil obtoženi do oškodovanke tudi spolno nasilen in jo je v intimnih odnosih obravnaval kot objekt za njegovo spolno zadovoljitev. Obtoženi neuspešno graja tudi te zaključke sodišča prve stopnje, ko navaja, da je izpovedba M. M. neverodostojna in neživljenjska, izpovedba K. K. pa absurdna. Pritožnik namreč spregleda, da sta kar dve priči izpovedovali o obtoženčevem spolnem nasilju nad oškodovanko, obenem pa je tudi izvedenka psihološke stroke ugotovila, da je obtoženi poleg agresije obremenjen tudi s seksualnimi (libidnimi) vsebinami. Ugotovitve izvedenke torej še dodatno potrjujejo izpovedbi prič M. M. in K. K. Obtoženi želi dvom v verodostojnost priče M. M. vnesti z navajanjem, da je pričo videl le enkrat v življenju, da nikoli ni prišla k njim na obisk, niti v času ženine nosečnosti niti po rojstvu otroka. Slednje se sicer sklada z izpovedbo M. M., vendar pritožnik ob tem namerno spregleda, da je bil razlog za to obtoženčevo neodobravanje oškodovankinega druženja z M. M., pa ne samo z njo, temveč vsemi oškodovankinimi sorodniki in prijatelji. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, pa je bila izpovedba M. M. v bistvenem smiselno potrjena tudi z izpovedbami drugih prič, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero. Obtoženi pa v pritožbi v zvezi z izpovedbo K. K. zgolj izraža nestrinjanje, ki pa ga z ničemer ne konkretizira.

100. Pritožnik graja tudi zaključke sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče na podlagi izpovedb prič, zapisa CSD (l. 301) ter pisma oškodovanke (C31-C32) ugotovilo, da je obtoženi oškodovanko julija 2020 ponovno davil, zaradi česar je oškodovanka na prigovarjanje sestre obiskala osebno zdravnico, saj je uvidela, da z obtožencem zaradi njegovega nasilja ne bo mogla več živeti, da bo morala premagati strah in ga skupaj s hčerko zapustiti, takrat se je začela izpovedovati tistim, ki jim je zaupala, pripravila je pismo za obtoženca in se po nasvet obrnila na CSD, kjer se je počutila neslišano, vendar je svojo namero razhoda opustila, ker še ni mogla premagati strahu, ki ji ga je z grožnjami in nasiljem vzbudil obtoženi. Na policijo se oškodovanka ni želela obračati, ker je bil obtoženi v preteklosti policist in je verjela, da bo izvedel, če ga bo prijavila, oziroma, da bo policiste prepričal v svojo verzijo dogodka in jo nato še bolj maltretiral, poleg tega pa bi s tem, ko bi se obračala na institucije, okrnila ugled obtoženca, zaposlenega na pomembnem delovnem mestu, česar pa ni hotela.

101. Pritožnik v pritožbi ponovno zanika, da bi ženo julija 2020 davil in ponavlja, da jo je prijel za roko in za vrat v posledici tepeža hčerke, kar je bila hipna reakcija z namenom ustavitve takega ravnanja nad otrokom. Žena je bila zato užaljena in je odšla k zdravnici, ki pa ni ugotovila nobenih sledi davljenja, do katerih bi prišlo, če bi šlo za resno fizično nasilje. Sodišče druge stopnje se je do smiselno enakih pritožbenih navedb opredelilo že v točki 78 obrazložitve in se zato v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve pa sprejema kot prepričljive.

102. Glede pisma, ki ga je oškodovanka napisala obtožencu dne 14. 7. 2020 (C31-C32), pritožnik navaja, da ga nikoli ni prejel, sicer bi nanj odgovoril, zato so zaključki sodišča glede dinamike odnosa med njima, na katero sklepa iz pisma, enostranski in zgrešeni. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožniku ne sledi, saj je sodišče prve stopnje o dinamiki odnosa med obtoženim in oškodovanko sklepalo na podlagi številnih dokazov, predvsem izpovedb prič in ugotovitev izvedenke dr. G., pismo oškodovanke pa je zgolj eden od teh dokazov, ki pa se po vsebini glede dinamike odnosa v bistvenem sklada z izpovedbami prič in izvedenskim mnenjem. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi nanj. Samo dejstvo, da pritožnik zatrjuje, da pisma nikoli ni prejel, pa na to ne vpliva. Sodišče druge stopnje še opozarja, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, da pisanje tega pisma s strani oškodovanke dne 14. 7. 2020 časovno sovpada z davljenjem oškodovanke in obiskom zdravnice (tudi 14. 7. 2021) ter pred tem obiskom CSD (dne 10. 7. 2020), kar še dodatno potrjuje vsebino pisma.

103. V zvezi z obiskom oškodovanke na CSD se pritožnik sprašuje kaj je imelo sodišče prve stopnje v mislih, ko je zapisalo, da oškodovanka na CSD o nasilju ni zadosti izpovedovala, saj jo je le prijel za vrat, da je preprečil nadaljnje udarjanje majhnega otroka. Pozorno branje zapisnika pa razkrije, da je bil namen oškodovankinega obiska pridobiti informacije ali lahko kar tako odide in vzame otroka in ne njegovo nasilje. Na CSD pa se je tudi zlagala, da ji je obljubil, da se bosta vključila v družinsko svetovanje, saj je bilo ravno obratno in je bil sam tisti, ki je to predlagal. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtoženi s tem zgolj ponavlja svojo verzijo dogodkov v zvezi z davljenjem oškodovanke, do katere se je sodišče druge stopnje že opredelilo, hkrati pa podaja tudi lastno dokazno oceno zapisa CSD, ki pa ji ni mogoče slediti, saj obtoženi selektivno in na lasten način izpostavlja zgolj en del zapisnika, zamolči pa, da je delavka CSD iz razgovora z oškodovanko razbrala, da gre za psihično nasilje, o čemer pa oškodovanka ni želela govoriti in ga prijaviti, saj je želela stvari rešiti na miren način in so jo zanimale informacije glede skrbi in varstva otroka, če gresta z obtoženim narazen. Glede na pojasnjeno ter upoštevajoč tudi izpovedbo odvetnice K. P., kateri se je oškodovanka zaupala o obisku na CSD, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da oškodovanka na CSD o nasilju ni zadosti izpovedovala, saj je več kot očitno, da fizičnega nasilja sploh ni omenjala, o psihičnem nasilju pa tudi ni želela govoriti, čeprav je glede na izveden dokazni postopek nedvomno, da sta bili obe vrsti nasilja prisotni.

104. Pritožnik neuspešno poskuša vnesti dvom v izpovedbi M. M. in odvetnice V. S., ki sta pojasnili, da oškodovanka obtoženca ni želela prijaviti policiji, ker je bil obtoženi v preteklosti policist in je verjela, da bo izvedel, če ga bo prijavila (M. M.), oziroma, da bo policiste prepričal v svojo verzijo dogodkov in jo bo nato še bolj maltretiral (V. S.). Nelogičnosti, ki jih vidi pritožnik v teh dveh izpovedbah, sodišče druge stopnje ne vidi, saj tudi sam priznava, da bi bil o prijavi oškodovanke kot prijavljenec vsekakor obveščen. Ko pritožnik navaja, da bi imela oškodovanka lahko druge možnosti, če ji policija ne bi verjela (npr. lahko bi odšla v spremstvu policije) in da v nobenem primeru ne bi prišlo do nadaljnjega maltretiranja, pa spregleda, da sta imela z oškodovanko skupnega otroka, kar je bil eden glavnih razlogov, da oškodovanka ni odšla od obtoženca, saj so ji navsezadnje tudi na CSD pojasnili, da morata starša ob razvezi sodelovati in skupaj odločati o pomembnih življenjskih vprašanjih otroka. Niti ni mogoče slediti obtožencu, da so navedbe prič v zvezi s tem nelogične zato, ker je bil policist zgolj 6 mesecev leta 1995, da se s policisti ne druži in ne pozna nikogar na PP X., saj je oškodovanka očitno takšnim grožnjam obtoženca, ki ji jih je izrekal, verjela, kar sta prepričljivo izpovedali priči M. M. in V. S. Sodišče druge stopnje pa zgolj dodaja, da je iz fotografij o opravljenem ogledu kraja kaznivega dejanja razvidno, da je obtoženi še vedno v svoji omari med oblačili hranil policijsko uniformo in to kljub temu, da je po svojih navedbah v policiji delal zgolj 6 mesecev pred več kot 25 leti.

105. Prav tako sodišče druge stopnje ne prepozna nobenih nelogičnosti, ki jih zatrjuje pritožnik v izpovedbah I. I. in M. M. o tem, da oškodovanka z obračanjem na institucije tudi ni hotela okrniti ugleda obtoženca, ki je imel pomembno delovno mesto. Obtoženi ob tem poudarja, da to ne more držati, ker se je oškodovanka obrnila na CSD, vendar ob tem ponovno namerno spregleda, da tam ni želela izpovedovati o nobenem psihičnem ali fizičnem nasilju, k zdravnici je oškodovanka odšla zgolj zaradi prigovarjanja njene sestre in T. T., iz izpovedbe odvetnice K. P. pa celo izhaja, da se je oškodovanka na koncu njunega prvega razgovora močno prestrašila ob vprašanju odvetnice kaj dela njen mož, tako da odvetnica po imenu in priimku sploh ni vedela kdo je on. Obtoženi tudi navaja, da je oškodovanka brez težav krnila njegov ugled, ko se je sorodnikom lagala, da ima ljubico, čeprav je vedela, da to ni res in ko je drugim neresnično govorila, da naj bi bil do nje nasilen in jo je imel za spolni objekt. Ob tem pa obtoženi ponovno spregleda, da se je oškodovanka svojim sorodnikom in prijateljem ter sodelavcem o ravnanjih obtoženca začela zaupati šele po tem, ko je psihično, fizično pa tudi spolno nasilje trpela že nekaj let in so razmere zanjo postale nevzdržne, pri tem pa ni šlo za načrtno in zlonamerno blatenje obtoženca, saj so praktično vsi oškodovankini sorodniki, prijatelji in sodelavci izpovedali, da je imela oškodovanka obtoženca rada, da o njem ni govorila grdo, da ga je ščitila in celo do zadnjega zagovarjala oziroma upala, da se bo spremenil, skrbelo pa jo je tudi kaj bo z njim, če ga zapusti. Tudi iz obeh pisanj, ki jih je oškodovanka napisala obtožencu (8. 4. 2017 - list. št. 244 ter 14. 7. 2020 - C31-C32) je jasno razvidno, da se oškodovanka kljub obtoženčevemu ravnanju do nje, napram njemu nikoli ni poslužila kakšnih žaljivih ali sramotilnih besed, celo nasprotno, njen dialog je bil vedno zelo kulturen. Oškodovanka obtoženca ni blatila niti njegovim sorodnikom, je pa res samo obtoženčevi mami omenjala ljubico in enkrat konec leta 2020 bratrancu obtoženca V. V., kar pa je mogoče povezati z dejstvom, da je imel obtoženi s svojo sodelavko L. L. veliko osebnih in telefonskih kontaktov tako v službi kot zunaj nje, z njo je celo dvakrat odšel na smučanje, kar je lahko razlog, da je oškodovanka dvema njegovima sorodnikoma omenjala ljubico. Vendar slednje ne vnaša nobenih dvomov v verodostojnost oškodovankinih pripovedovanj svojim sorodnikom, prijateljem in sodelavcem o ravnanjih obtoženca nad njo.

106. Pritožnik v nadaljevanju korektno povzame razloge sodbe v točki 21 obrazložitve, nato pa se čudi zakaj se žena o razhodu, za katerega se je odločila novembra 2020, ni najprej obrnila nanj, temveč se je o razhodu pogovarjala s sorodniki, sodelavci in popolnimi neznanci (prijatelju od prijatelja od sestre in odvetnicam) in jim lažnivo prikazovala dejansko stanje, kar ne kaže na njeno namero za miren razhod. Sam ji je 5. 2. 2021 poslal SMS, v katerem ji je izrazil namero, da se ne vrne domov (bil je pri starših), dokler ne razčistita stvari, ki se tičejo njenega neprimernega vedenja do njega. V kolikor bi bil res nasilen do nje, ji najverjetneje takšnega SMS-ja ne bi poslal oziroma bi mu ga poslala ona, omenjeni SMS pa kaže na njegov miren razhod, saj je bil sam tisti, ki je predlagal ločitev in deljeno skrbništvo.

107. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnik ne izpodbija razlogov prvostopenjske sodbe v točki 21 obrazložitve in že zato ne more biti uspešen. Čudenje obtoženca pa ni na mestu, upoštevajoč dejstvo, da je obtoženi oškodovanki grozil, da jo bo ubil, da živa ne bo prišla iz hiše, če se želi od njega ločiti ipd., kar je bil tudi razlog, da se je oškodovanka o svoji nameri razhoda zaupala drugim in tudi poiskala pomoč odvetnice. Oškodovankina namera o mirnem razhodu pa je potrjena z izpovedbami vseh oškodovankinih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev, obeh odvetnic, e-mailom z dne 14. 1. 2021 (A3-A4) ter navsezadnje pismom, ki ga je oškodovanka napisala obtožencu že junija 2020 (C31-C32). Zato obtoženi s ponavljanjem svojega zagovora o tem, da je bil sam tisti, ki je predlagal razvezo, kateremu sodišče prve stopnje, glede na obširno izveden dokazni postopek, utemeljeno ni sledilo, ne more uspeti. Prav tako ne z omenjanjem njegovega SMS-ja, ki se ne nahaja v spisu in gre zgolj za z ničemer podprta, nedokazana zatrjevanja. Na obtoženčevo vztrajno ponavljanje o svojem namenu mirnega razhoda pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v celoti neprepričljivo ob dejstvu, da je bil on tisti, ki je oškodovanki vzel življenje in ne obratno.

108. V zvezi s točko 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče na podlagi izpovedb prič S. S., V. S., O. O., K. K., M. M., Š. Š., N. N. in K. P. zaključilo, da se je oškodovanka kljub dokončni odločitvi, da obtoženca zapusti, slednjega še vedno izjemno bala, obtoženi v pritožbi navaja, da so izpovedbe M. M., N. N. in S. S. lažne, podane z namenom prikazati, da je bil razlog za dejanje ločitev, kar pa ni res. Slednja sta že deset let sodelavca njegove žene, ki jo je v času njene nosečnosti nadomeščala njena sestra, zato se omenjeni zelo dobro poznajo in so se pripravili na pričanje. Takšnim pavšalnim trditvam, s katerimi obtoženi skuša vnesti dvom v verodostojnost izpovedb izpostavljenih treh prič, sodišče druge stopnje ne sledi. Kot je bilo že pojasnjeno, je izpovedba M. M. v bistvenem potrjena z izpovedbami ostalih prič, slednja ugotovitev pa velja tudi za izpovedbi S. S. in N. N. O velikem strahu oškodovanke namreč niso pričale samo omenjene tri priče, temveč tudi priče O. O., K. K., Š. Š. in navsezadnje obe odvetnici V. S. in K. P., ki z oškodovanko nista bili sorodstveno ali prijateljsko/službeno povezani, tako kot preostale naštete priče. Obtoženi tudi spregleda, da je odvetnica K. P. natančno opisala oškodovankino psihofizično stanje ob obeh obiskih (jok, tresenje, strah se je izražal skozi govorico njenega telesa, mimiko in fizično držo; prestrašenost, ko jo je med obiskom klical obtoženi), oškodovankin strah pa je štela za tako utemeljen, da jo je napotila celo na Društvo SOS, vendar žal prepozno, ker je bila oškodovanka že mrtva.

109. V točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je oškodovanka obtoženca tako izjemno bala, da si ni upala niti po ulici mimo Službe, kjer je bil obtoženi zaposlen, saj se je bala, da jo bo opazil in posumil, da se pripravlja na odhod. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič K. K., S. S. in K. P. ugotovilo, da so jo sodelavke zaradi strahu pred obtožencem pospremile na pot do odvetnice (ki ima pisarno blizu Službe) ter jo preoblekle tako, da je obtoženec ne bi prepoznal, če bi jo opazil. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami obtoženca, da je oškodovanka vedela, da nima pisarne na sedežu službe, pač pa drugje, da je bil takrat v bolniškem staležu ter je oškodovanka z oblačenjem v tuja oblačila zgolj manipulirala, da bi pridobila skrbništvo nad B. A., na podlagi prepričljivih izpovedb prič K. K., S. S. in K. P. tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je bila oškodovanka, četudi je bila pisarna obtoženca drugje in četudi je bil takrat v bolniškem staležu, v takšnem strahu, da bi jo obtoženi kje opazil, da se je zamaskirala in s tem skušala na vsak način preprečiti, da bi jo obtoženec kjerkoli opazil ali drugače izvedel, da se je tam gibala. Obtoženi ji je namreč grozil, da jo bo ubil, če ga zapusti, zato je logično in življenjsko, da se je oškodovanka zakrila, da se ji kaj takega ne bi zgodilo.

110. Pritožnik graja takšne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in jim očita popolno nerazumevanje logike, razuma in življenjskosti. Opozarja, da je bila žena na sestanku pri odvetnici K. P. dvakrat. Prvič dne 23. 2. 2021, ko je sam prišel v službo prvi dan po večmesečnem koronavirusnem zaprtju, tisti dan je avto parkiral pri ženini službi (ki je tisti dan delala od doma), se pozdravil z S. S. in odšel v službo. Pisarne nima na sedežu stavbe Službe, ki je nasproti A. ulice, kjer ima pisarno odvetnica K. P., temveč v ... nadstropju stavbe ..., ki je nasproti B. ulice. Iz njegove pisarne se vidi le ..., kar je žena dobro vedela, saj je bila večkrat pri njemu v pisarni. Slednje je pomembno, ker je K. K. povedala kako so tekle po A. ulici in "gledale gor", kar je nelogično. Tudi njeno maskiranje izpade nelogično, saj si je žena za prvi dan obiska pri odvetnici izbrala ravno dan, ko je bil prvi dan po večmesečnem zaprtju v službi (če bi bil strah njegove žene res tako izjemen, pa bi si lahko izbrala odvetnika na drugem koncu mesta ali kje drugje) in bi si sestanek lahko uredila kakšen drug dan, npr. dan, ko je on delal od doma, ona pa v pisarni. Drugi sestanek pri odvetnici je bil 4. 3. 2021, ko je bil doma v bolniškem staležu, kar je žena dobro vedela, zato je njeno maskiranje tistega dne povsem nelogično, ker do srečanja z njim sploh ni moglo priti. Poleg tega je ženo poznal celo življenje, skupaj sta živela 10 let, zato je sklepanje sodišča, da je zaradi maskiranja ne bi prepoznal, neživljenjsko. Enako velja za sklepanje sodišča, da bi posumil, da se žena pripravlja na razhod, če bi jo videl na ulici Službe, saj ne poseduje sposobnosti branja misli.

111. Sodišče druge stopnje pritožbenim navedbam obtoženca ne sledi, saj se je sodišče prve stopnje že v izpodbijani sodbi razumno opredelilo do navedb obtoženca, ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da ni imel pisarne na sedežu službe in da je bil dne 4. 3. 2021 doma na bolniškem straležu). Glede na prepričljive izpovedbe K. K. in S. S. je namreč pravilno zaključilo, da je bila oškodovanka v velikem strahu, da jo obtoženi kje opazi ali da bi drugače izvedel, da se je tam gibala. Obtoženi ob grajanju zaključkov sodišča prve stopnje popolnoma zanemari, da je sodišče takšen pravilen zaključek naredilo na podlagi dejstva, da je obtoženi oškodovanki grozil, da jo bo ubil, če ga zapusti. Prav tako pa je potrebno prepričljive zaključke sodišča prve stopnje v točki 23 obrazložitve brati skupaj s preostalimi razlogi izpodbijane sodbe (predvsem točke 9, 15, 17, 19, 20, 22 obrazložitve) v katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi oškodovanko po rojstvu B. A. pričel žaliti, nad njo izvajati fizično in psihično nasilje, ki ga je v času koronavirusne epidemije stopnjeval, ga intenziviral ter na ta način oškodovanko ustrahoval in si jo podredil, hkrati pa ji je pričel še groziti, da jo bo zadavil, razparal, razsul, ubil, tudi sicer jo je vsaj trikrat davil, hkrati pa tudi grozil, da jo raje ubije, kot da ji pusti oditi in da živa s hiše ne bo prišla ter da ji bo vzel B. A., da je ne bo več videla, zaradi vsega pa oškodovanka od njega ni upala oditi in se mu je morala povsem podrediti. Poleg tega je obtoženi oškodovanko tudi nadziral na način, da jo je maltretiral s spraševanjem kam hodi, s kom se druži, omejeval ji je stike s prijatelji in sorodniki, podpiral je le druženje z njegovimi družinskimi člani, ko je ni bilo doma, jo je pogosto klicaril, nadziral jo je tudi preko sodelavk (nenapovedan obisk S. S.), poslušal je njene pogovore s tretjimi osebami, zato se oškodovanka, ko je bil obtoženi doma, bodisi ni želela pogovarjati po telefonu, bodisi se je zapirala v kopalnico, s prijatelji ni želela komunicirati preko sporočil, za komunikacijo z odvetnico pa si je pridobila celo nov telefon in ustvarila nov e-naslov. Oškodovanka je že julija 2020 odšla na CSD in obiskala zdravnico, pa nato svojo namero, da obtoženca zapusti, zaradi strahu pred njim za nekaj časa opustila. Konec leta 2020 oziroma v začetku leta 2021 se je dokončno odločila, da ga zapusti, vendar se ga je še vedno izjemno bala. Glede na vse pojasnjeno ravnanje oškodovanke, ko se je za obisk pri odvetnici zamaskirala, ni bilo nerazumno, neživljenjsko in nelogično, kot to skuša prikazati pritožnik. Celo sam v pritožbi namreč pove, da je bila njegova pisarna v stavbi ..., ki pa je zgolj nekaj deset metrov oddaljena od stavbe Službe, torej obe stavbi ležita ob C. cesti, A. ulica, ki leži pravokotno na C. cesto, pa je tudi v neposredni bližini obeh stavb. Pritožnik pa tudi spregleda, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je z maskiranjem oškodovanka želela preprečiti, da bi jo obtoženi opazil ali kakorkoli izvedel, da se je tam gibala, zato se tudi njeno maskiranje dne 4. 3. 2021, ko je bil obtoženi doma na bolniškem staležu, ne izkaže za nelogično ali neživljenjsko, saj tudi obtoženi v pritožbi navaja, da je bila žena večkrat pri njemu v pisarni, kar pomeni, da so jo drugi njegovi sodelavci vsaj na videz poznali. Tudi obtoženčeva sodelavka L. L., s katero je bil obtoženi ravno v dneh in tednih pred obravnavanim kaznivim dejanjem v intenzivnih stikih, je izpovedala, da je poznala oškodovanko. Obtoženi pri podajanju lastnih dokaznih zaključkov v zvezi z maskiranjem in tekom po A. ulici tudi popolnoma prezre izpovedbe K. K., S. S. in odvetnice K. P., ki so oškodovankin velik strah ob obiskih pri odvetnici zelo razločno prepoznale tudi navzven (njihove izpovedbe v zvezi s tem je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 22 in 23 obrazložitve). Prav tako obtoženi ob navedbah, da bi si oškodovanka lahko izbrala kakšnega drugega odvetnika na drugem koncu mesta ali bi sestanek pri odvetnici K. P. uredila na kakšen drug dan, prezre dejstvo, da se je oškodovanka konec leta 2020, v začetku leta 2021 resno lotila iskanja strokovne pomoči odvetnika, ki bi ji pomagal pri razvezi in dodelitvi B. A. Najprej se je obrnila na svojo sestro, slednja pa na T. T., ki se je nato obrnil na odvetnika I., nato pa je preko posredovanja Š. Š. prišla v stik z odvetnico V. S., ki jo je napotila na odvetnico K. P., ki se aktivneje ukvarja z družinsko problematiko, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pojasnilo že v točki 21 obrazložitve. Slednje omogoča zaključek, da je oškodovanka vložila veliko napora, da je prišla do potrebne strokovne pomoči odvetnice, tudi na sestanku pri K. P. pa je oškodovanka dobila klic obtoženca, ki jo je močno prestrašil. Zato je jasno, da tudi obisk odvetnika na drugem koncu mesta ali drug dan ne bi zmanjšal oškodovankinega strahu, kot to skuša na poenostavljen ter neprepričljiv način prikazati obtoženi. Iz že pojasnjenih razlogov pa pritožnik pravilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti niti z navedbami, da je ženo poznal deset let in bi jo zato prepoznal, četudi maskirano in da ne poseduje sposobnosti branja misli.

112. Obtoženi je na obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 5. 3. 2024 predlagal, da sodišče opravi poizvedbe na Službi, v kateri stavbi (ali na sedežu ali v njeni dislocirani enoti) se je dne 23. 2. 2021, ko je žena obiskala odvetnico K. P., nahajala njegova pisarna. Dokazni predlog je nepotreben iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki obrazložitve, obenem pa sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da se tako sedež Službe kot stavba ... obe nahajata v neposredni bližini ob C. cesti in sploh ni bistveno v kateri od teh dveh stavb je bila locirana obtoženčeva pisarna. Zato ne gre za pravno relevanten dokaz.

113. Obtoženčev zaključek v pritožbi, da takšno ravnanje žene kaže na njen manipulativni namen, da bi s prikazovanjem njega kot nasilneža ustvarila argumente za morebitni sodni postopek, da bi ji sodišče hči dodelilo v skrb in varstvo, pa pravzaprav pomeni ponavljanje njegovega zagovora, ki pa ga je že sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivega, saj je bil izpodbit z izpovedbami oškodovankinih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in obeh odvetnic ter listinsko dokumentacijo (pisma oškodovanke obtožencu, mail oškodovanke za T. T., SMS-ji obtoženca za oškodovanko). Nadaljnje špekulacije pritožnika, da je oškodovanka pri obisku odvetnice dobila idejo, da bi ji v postopku na sodišču koristilo, če bi med njima zares prišlo do fizičnega obračuna, kar pojasnjuje njeno izzivalno ravnanje kritične noči, pa nimajo opore v izvedenih dokazih, hkrati pa so nelogične glede na že pojasnjeno dejstvo, da se je oškodovanka obtoženca bala.

114. Obtoženi v zvezi s točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe nadaljuje z navedbami, da je šlo ženi v ozadju zgolj za to, da pridobi skrbništvo nad otrokom in navaja, da ga "zmotijo" naslednje zadeve: večmesečne priprave na razhod, ki so bile pospremljene s popolnoma neprimernim vedenjem do njega, pri čemer so očitno vsi vedeli, da se želi ločiti, razen njega; manipuliranje v okviru pravnega nasveta (pisanje e-pisma, jokanje pri V. S., nerazumno maskiranje pri K. P.) in izpostavljanje, da se z njim ne bo dalo pogovarjati in si želi miren razhod. Pritožbeno sodišče se z navedbami pritožnika ne strinja in jih zavrača, saj so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nobenega dvoma ni, da je tudi obtoženi vedel za željo oziroma namero oškodovanke, da se želi raziti, saj je več prič izpovedalo, da ji je zagrozil, da jo raje ubije, kot da ga zapusti (Š. Š. , K. K., N. N., M. M., S. S. - točki 15 in 22 obrazložitve sodbe), poleg tega je to zapisala tudi oškodovanka v e-sporočilu T. T. (_"Tudi sam mi je zagrozil, rekel je, da me raje ubije, kot da mi pusti iti."_ - A3-A4, povzeto v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Da si je oškodovanka najbolj želela miren razhod, pa je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točki 20 obrazložitve. Nobenih dvomov v pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi ne vnašajo navedbe pritožnika, da ima že enega otroka iz prejšnje zveze in torej že eno ločitev za sabo ter komunikacija z njim ni bila nikoli težava, sploh ne v situaciji, ko so v ospredju interesi otroka, saj obtoženi z večletnim izvajanjem nasilja nad oškodovanko ter grožnjami z ubojem v primeru razhoda, kar je na koncu rezultiralo v obravnavanem tragičnem dogodku, prav gotovo ni upošteval interesov B. A. 115. Pritožnik graja zaključke sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič Š. Š., K. K. in elektronskih sporočil odvetnice K. P. pravilno ugotovilo, da sta se oškodovanka in odvetnica na dveh sestankih pogovorili kako bosta reševali družinsko problematiko, zaradi česar je bila oškodovanka vidno pomirjena. Odvetnica je oškodovanki odsvetovala, da o razhodu oziroma razvezi karkoli pove obtožencu dokler zadeve dokončno ne dorečeta, vendar se oškodovanka tega nasveta ni držala, saj sta se o razhodu obtoženi in oškodovanka pogovarjala še pred drugim sestankom pri odvetnici, kar izhaja iz izpovedb prič K. K. in K. P. ter viber komunikacije med oškodovanko in R. R. 116. Pritožnik graja ugotovitev sodišča, da se žena ni držala nasveta odvetnice in ponavlja svoj zagovor, da je podal predlog za ločitev dne 1. 3. 2021, o čemer je izpovedal tudi pred preiskovalno sodnico. To je po njegovo logično glede na dejstvo, da je imela žena prepoved, da ga seznani z razhodom, njemu pa ga je svetovala L. L. dne 28. 2. 2021, ko ji je opisal vse težave, ki jih je imel z ženo v zadnjih mesecih, prav tako je priča L. L. izpovedala, da jo je o tem, da je ženi predlagal ločitev, seznanil po telefonu in je žena zavrnila deljeno skrbništvo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ob teh navedbah spregleda nadaljevanje sodbe v točki 25 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da sledi zagovoru obtoženca, da sta se z oškodovanko pogovarjala o razvezi in da ji je celo on predlagal, da se odseli iz hiše, kar potrjuje tudi njegova komunikacija z L. L., vendar pa je nato tudi pravilno zaključilo, da je bilo strinjanje obtoženca z razhodom z oškodovanko zgolj navidezno. Bistveno je, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da se oškodovanka ni držala nasveta odvetnice in se je o razvezi z obtožencem pogovarjala, kljub temu, da ji je odvetnica to izrecno odsvetovala, saj je ocenila, da je obtoženi oškodovanki res nevaren. Navsezadnje tudi obtoženčev zagovor o pogovoru o razvezi dne 1. 3. 2021 tak zaključek sodišča prve stopnje zgolj še potrjuje.

117. Obtoženi v pritožbi podaja svojo verzijo dogodka o tem kaj je pomenil njegov stavek oškodovanki dne 1. 3. 2021 "da je vse zajebal", o čemer je izpovedala priča K. K. Prizna, da ji je res to rekel, vendar se je slednje nanašalo na njegovo afero iz leta 2015, ki je bila podlaga za vse zavržno početje njegove žene. Ko je ženi predlagal ločitev, je znorela in se nanj drla dve uri, rdeča nit njenega dretja pa je bila njegova afera iz leta 2015 in zato ji je rekel "da je vse zajebal". Sodišče druge stopnje obtoženčevi verziji dogodka ne sledi iz razlogov, ki so bili v zvezi z obtoženčevim zagovorom o aferi iz leta 2015 že pojasnjeni v točki 75 obrazložitve. Obenem pa tudi iz razloga, ker je iz časovnega sosledja dogajanja (oškodovanka je bila prvič pri odvetnici K. P. dne 23. 2. 2021) in konteksta pogovora med oškodovanko in obtoženim, ki ga je opisala K. K., jasno razvidno, da se je obtoženčevo opravičevanje in jokanje ter strinjanje nanašalo na njun pogovor o razvezi in ne o aferi iz davnega leta 2015. Tudi oškodovankina viber komunikacija s R. R. in navsezadnje obtoženčeva komunikacija s L. L. (povzeta v točki 25 obrazložitve sodbe) omogoča tak zaključek, saj nikjer ni govora o obtoženčevi aferi iz leta 2015. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, pa se je oškodovanka želela ločiti od obtoženca (in ne obratno), zaradi česar ji je tudi večkrat zagrozil, da jo rajši ubije kot da ga zapusti. Zato pritožnikova logika ne prepriča. 118. Tudi v zvezi s točko 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo dejstva in okoliščine te zadeve. V izpostavljeni točki je sodišče prve stopnje sledilo zagovoru obtoženca, da se je z oškodovanko dne 1. 3. 2021 pogovarjal o razvezi in ji predlagal, da se on izseli iz hiše, saj tako izhaja tudi iz komunikacije med obtoženim in L. L. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo strinjanje obtoženca z razhodom z oškodovanko zgolj navidezno, saj se je kljub temu, da je oškodovanki govoril, da se zaveda, da je kriv za razpad skupnosti in ji zato predlagal, da se odseli na dom svojih staršev (kar izhaja iz sporočil obtoženca L. L. ter izpovedb K. K. in odvetnice K. P.), že dne 2. 3. 2021 obnašal, kot da se dan prej sploh nista pogovarjala o razhodu oziroma kot da ga oškodovanka ne misli res zapustiti, načrtoval je kaj bodo počeli za vikend, hotel se je poljubljati in je oškodovanki jokal, da ga ne zapusti (kar izhaja iz viber sporočil oškodovanke R. R.).

119. Pritožnik izpostavlja, da je L. L. napisal, da "bom šel do mojih, ker se mi ne da več prenašat tega drkanja vsak dan" in ne kot nepravilno povzema sodišče, da "se bo izselil iz hiše." Drži pa, da je ženi ponudil, da se izseli iz hiše, če pristane na deljeno skrbništvo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 25 obrazložitve pravilno povzelo obtoženčevo komunikacijo z L. L. in sicer ravno ta del, ki ga izpostavlja pritožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je obtoženi to, da se bo odselil iz hiše, napisal L. L., temveč je pravilno povzelo, da slednje izhaja iz zagovora obtoženca, kar navsezadnje priznava tudi pritožnik. Torej ni podana nobena neskladnost oziroma nasprotje med vsebino listin in navedbami sodišča prve stopnje.

120. Pritožnik sicer pravilno povzema vsebino oškodovankinega viber sporočila R. R. dne 2. 3. 2021, iz katerega izhaja, da je obtoženi predlagal oškodovanki, da gre sam za nekaj dni do svojih staršev, s čimer se je oškodovanka strinjala (list. št. 1213). Vendar nato v nasprotju z izvedenimi dokazi zatrjuje, da se oškodovanka v resnici s tem ni strinjala, da mu je rekla, da za to ne vidi nobene potrebe, kar kaže na njeno manipulativnost do prijateljice. Takšne neprepričljive navedbe pritožnika so namreč izpodbite z naslednjim sporočilom oškodovanke, ki ga smiselno izpostavlja pritožnik, ko je oškodovanka R. R. napisala, da je to zgolj zato "da jo jebe" in da čaka na reakcijo ter navsezadnje golim dejstvom, da obtoženi do staršev ni odšel, kot je to predlagal oškodovanki. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je obtoženi do staršev prišel šele dne 5. 3. 2021, po tem, ko je že umoril oškodovanko. Zato pritožnik tudi ne more uspeti s poudarjanjem, da se je o umiku odkrito pogovarjal tudi z L. L., saj omenjene komunikacije sodišče prve stopnje v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe ni spregledalo, a je na podlagi viber komunikacije med oškodovanko in R. R. pravilno zaključilo, da je šlo zgolj za navidezno strinjanje obtoženca. Pritožnikova logika, ki jo ponuja pri ocenjevanju pomena njegovih sporočil L. L. (da je bil sam tarča ženinega neprimernega vedenja; da se je navedba, da je vsega kriv, nanašala na njegovo afero iz leta 2015; da če bi bil nasilen človek, ne bi videl rešitve v tem, da se umakne, ampak v nasilnem reševanju situacije), pa ponovno odpove in ne prepriča, saj pritožnik zgolj ponavlja svoj zagovor o aferi, ki je bila povod za oškodovankino neprimerno ravnanje napram njemu, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Obtoženi ob ponujanju logike o nenasilnem reševanju situacije ponovno spregleda, da se je na koncu poslužil ravno nasilja in je uresničil svoje grožnje oškodovanki, da živa iz hiše ne bo prišla.

121. Pritožnik tudi ne more uspeti z lastnim pojasnjevanjem pomena oškodovankinih viber sporočil R. R. dne 2. 3. 2021 in 4. 3. 2021, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 25 izpodbijane sodbe. Navaja, da ne drži, da je delal skupne plane, da je šlo zgolj za plan glede otroka, da se ni hotel objemati in poljubljati, da se nista ljubila že več mesecev, da ni izjavil, da razume, da ne more več, da ne drži, da bi jokal, da ni rekel, naj ga ne pusti samega. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je vsebina obeh oškodovankinih sporočil jasna in nedvoumna in ne omogoča zaključkov, ki jih ponuja pritožnik, hkrati pa glede njegove izjave, da razume, da ne more več, smiselno skladna z navedbo obtoženca oškodovanki v telefonskem pogovoru dne 1. 3. 2021, da "je vse zajebal", da se je opravičeval in jokal, o katerem je izpovedala K. K. (točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na oškodovankino sporočilo R. R. "Včeraj sem se prvič zavedela, da njegove solze niso zato, ker me ljubi, ampak zato, ker se boji, kako bo on" (list. št. 1214) ter glede na že izpostavljeno izpovedbo K. K. o joku obtoženca, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je obtoženi jokal oškodovanki, da ga ne zapusti in ne gre za nikakršno protispisnost, kot to zatrjuje pritožnik in pri tem izpostavlja drugo sporočilo (list. št. 1215). Glede obtoženčeve komunikacije z L. L., ki jo ponovno izpostavlja tudi v tem delu pritožbe, pa se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj.

122. Obtoženčeve pritožbene navedbe, da bi oškodovanka v primeru, da ne bi zmogla več, lahko odšla kadarkoli in kamorkoli bi hotela, se ob upoštevanju dejstva, da je uresničil svojo grožnjo, da oškodovanka ne bo prišla živa iz hiše, izkažejo za neprepričljive. Prav tako obtoženčevo pojasnjevanje o tem kaj sam šteje za miren razhod in podajanje zaključkov o oškodovankinem manipuliranju v zvezi s tem, saj je sodišče prve stopnje v točkah 20 in 21 obrazložitve na podlagi številnih dokazov (izpovedbe prič K. K., M. M., odvetnica K. P., odvetnica V. S., T. T., elektronsko sporočilo oškodovanke C31-C32) pravilno ugotovilo, da se je oškodovanka z obtožencem na vsak način želela dogovoriti za sporazumen odhod. Obtoženi prav tako ne more uspeti s selektivnim izpostavljanjem oškodovankine komunikacije s R. R. dne 4. 3. 2021, v kateri je izražala strah kaj bo z obtoženim, če ga zapusti in poudarjanjem, da iz tega sporočila izhaja, da se ga ni bala. Drži sicer, da oškodovanka v izpostavljenem sporočilu ni pisala o strahu pred obtoženim temveč o strahu za obtoženega, vendar pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje pravilne in prepričljive zaključke o oškodovankinem strahu pred obtožencem obširno obrazložilo v točkah 9, 15, 19, 20, 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe.

123. Obtoženi skuša verodostojnost oškodovankinega pisanja R. R. dne 4. 3. 2021 _"Pravi, da razume, da ne morem več, nakar mi reče, da ga ne pustim samega."_ omajati s pojasnjevanjem, da niti iz objektivnega vidika ni možno, da bi ji to rekel, saj je glede na čas poslanega sporočila (19:37) do tega pogovora moralo priti v popoldanskem času, ki ga je preživel s hčerko, ki jo je pobral v vrtcu, ker je oškodovanka prišla domov pozno. Tudi L. L. je dne 4. 3. 2021 zavrnil povabilo na srečanje in pogovor, ker bo raje z otrokom. To pomeni, da naj bi pred otrokom jokal in jo prosil, da ga ne pusti samega ter govoril, da ne more več, saj so bili tisto popoldne vsi trije doma, vendar sam tega nikoli ne bi počel pred otrokom, ker se v njegovi prisotnosti nista pogovarjala o ločitvi, prav tako se o ločitvi nista pogovarjala tisti četrtek popoldan, kar je povedal že v zagovoru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovankino sporočilo R. R. jasno in ne pušča nobenih dvomov v pomen napisanega, zato sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženca, da se dne 4. 3. 2021 sploh nista pogovarjala o razhodu, saj je bila ravno tega dne oškodovanka pri odvetnici K. P., pojasnjeno pa je tudi že bilo, da se oškodovanka odvetničinega nasveta, da se z obtoženim še ne pogovarja o razhodu, ni držala. Zato pritožnik s pavšalnimi, ničemer izkazanimi ter neprepričljivimi navedbami, da se tistega dne objektivno nista mogla pogovarjati o razhodu, ne more uspeti. Sodišče druge stopnje pa še dodaja, da dve in pol leti star otrok takšnih pogovorov niti ne bi razumel, četudi bi bil ob njih prisoten.

124. Obtoženi nato v nadaljevanju pritožbe (strani 36-43) še enkrat ponovi svoje argumente za uveljavljanje pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do katerih se je sodišče druge stopnje že obširno opredelilo, zato nanje ponovno ne odgovarja. V zvezi z navedbami pritožnika, ki se nanašajo na odločbo o kazenski sankciji (stran 42 pritožbe), se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe. Na koncu pritožbe pa pritožnik še navaja, da bi si moralo sodišče prve stopnje ustrezno razložiti pomen vezanja trupla (_post mortem_), saj gre s psihološkega vidika za ključno in s samim dejanjem tesno povezano okoliščino, ter ga presojati z vidika navedb klinične psihologinje glede vzroka le-tega. Tega po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni bilo zmožno, čeprav v tem dejanju tiči odgovor tako glede nagiba, iz katerega je storil dejanje kot tudi glede njegove prištevnosti v času dejanja in je bilo dejansko stanje tudi glede tega odločilnega dejstva zmotno ugotovljeno, kar bo predmet pritožbe zagovornika.

125. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno omenilo tudi obtoženčevo vezanje oškodovanke po njeni smrti ter navedbe mag. F., da je šlo pri obtožencu v kritičnem trenutku lahko za stanje opitosti od sna, na kar bi lahko kazala bizarna manipulacija s truplom po smrti, hkrati pa tudi mnenje dr. E., da vezanje oškodovanke po smrti ničesar ne pove o obtoženčevi zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje ter njegovo opozorilo, da je imel obtoženi ob vezanju ohranjeno motoriko. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 40 obrazložitve, ko je sledilo prepričljivim pojasnilom izvedenca dr. B., da sta bili pri obtožencu v času obravnavanega dejanja sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj in sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja zmanjšani, vendar ne bistveno ter v točki 43 obrazložitve, ko je sledilo prepričljivim pojasnilom tega izvedenca o tem, zakaj pri obtožencu ni šlo za opitost od sna. S tem pa je sodišče prve stopnje tudi avtomatično zavrnilo namigovanja obrambe, da obtoženčeva manipulacija s truplom oškodovanke nakazuje na njegovo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Ker obtoženi v pritožbi teh razlogov prvostopenjske sodbe sploh ne izpodbija, tudi ne more uspeti z navedbami, predstavljenimi v prejšnji točki obrazložitve, saj gre zgolj za nedokazno podprte in nekonkretizirane trditve. V zvezi z obtoženčevimi nagibi za storjeno kaznivo dejanje ter v zvezi z njegovo prištevnostjo pa se bo sodišče druge stopnje podrobneje opredelilo v nadaljevanju te sodbe ob presoji pritožbenih navedb obtoženčevih zagovornikov.

**Glede zatrjevanega zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi zagovornika M. M.**

126. Zagovornik M. M. v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dinamike odnosa obtoženi - oškodovanka in pri tem graja zaključke sodišča prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer iz enakih razlogov kot obtoženi v svoji pritožbi. Tudi zagovornik izpostavlja, da je bil obtoženi dne 4. 3. 2023 doma v bolniškem staležu ter da obtoženi nima pisarne v stavbi Službe, zato obstaja dvom, da je oškodovanka pričama S. S. in K. K. govorila resnico, da se za obisk pri odvetnici preoblači zaradi strahu in je bil razlog njenega preoblačenja verjetno drugje in sicer, da si oškodovanka pripravi teren za ločitev, ki sta jo z obtoženim načrtovala, zato pritožnik zaključuje, da je oškodovanka očitno manipulirala s svojo okolico ter zavajala sodelavke in bližnje glede dinamike odnosa z obtoženim. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti navedbam prič (družinskih članov in sodelavk) o tem kaj jim je povedala oškodovanka. Sodba bi se morala do tega nasprotja opredeliti s konkretnimi argumenti, zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s preoblačenjem pa so nerazumljivi, nelogični in neživljenjski. Oškodovanka dne 4. 3. 2021 ni imela nobene potrebe po skrivanju in preoblačenju, prav tako ne dne 23. 2. 2021, ker se da priti do pisarne odvetnice tako, da se stopi na A. ulico za dve sekundi, saj je iz B. ulice do vrat odvetničine pisarne podhod v katerem je ... Sodišče prve stopnje je napisalo zgolj, da se je oškodovanka v strahu vseeno zamaskirala, tak razlog pa je popolnoma prazen in ga ni moč preizkusiti.

127. Sodišče druge stopnje se je do vsebinsko identičnih navedb opredelilo že pri presoji obtoženčeve pritožbe, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na točko 111 obrazložitve te sodbe in ponovno poudarja, da so le-te neutemeljene. Pritožnik namreč spregleda, da sta stavbi ... (v kateri je imel obtoženi pisarno) in Službe v neposredni bližini, enako pa velja za A. ulico, kjer ima pisarno odvetnica K. P. Zato pritožnik ne more uspeti s pojasnjevanjem o možnih dostopih do odvetničine pisarne, saj očitno spregleda, da je tudi B. ulica, do katere vodi podhod do A. ulice, v neposredni bližini tako stavbe ... kot stavbe Službe. Oškodovanka je bila glede na predhodna ravnanja obtoženca v velikem strahu, da jo obtoženi kje opazi ali da bi kako drugače izvedel, da se je tam gibala (torej tudi preko svojih sodelavcev, ki so jo poznali) in je potrebno prepričljive zaključke sodišča prve stopnje o strahu oškodovanke povezati skupaj s preostalimi razlogi sodbe (predvsem točke 9, 15, 17, 19, 20, 22 obrazložitve). Poleg tega pri maskiranju z oblačili ni šlo zgolj za golo zatrjevanje strahu s strani oškodovanke, temveč so priče K. K., S. S. in K. P. oškodovankin strah prepoznale tudi navzven in ga prepričljivo opisale (točki 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vseh teh razlogov sodišča prve stopnje pa pritožnik niti ne napada, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da se oškodovanka ni mogla bati in pri tem izpostavlja dve okoliščini (lokacijo obtoženčeve pisarne in obtoženčev bolniški stalež dne 4. 3. 2021) do katerih se je sodišče prve stopnje izrecno in v zadostni meri opredelilo. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe o nejasnih, praznih, nerazumljivih, nelogičnih in neživljenjskih razlogih izpodbijane sodbe ter o oškodovankinem manipuliranju z okolico zaradi pripravljanja terena za ločitev.

128. Pritožnik v nadaljevanju izpostavlja, da je bila oškodovanka pri svoji osebni zdravnici zaradi davljenja že poleti 2020, pa zdravnica pri njej ni opazila nobenih znamenj poškodb, slednje pa po mnenju pritožnika dokazuje, da se je oškodovanka, ki zaradi domnevnega davljenja ni imela nobenih sledi, vendarle znala obrniti na zdravnico, kar postavlja pod vprašaj vse nasprotne navedbe prič, predvsem pa ugotovitve izpodbijane sodbe, da naj si oškodovanka bodisi ne bi upala iskati pomoči, bodisi ne hotela, bodisi, da ni znala. Pritožnik to ocenjuje kot dvojno razbremenilno dejstvo (1. ni bilo nobenih fizičnih sledi, 2. oškodovanka je znala nemudoma poiskati pomoč) ter graja po njegovi oceni zelo skop in pristranski zapis sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve, da naj bi zdravnica izpovedala, da je _"bila takrat bolj kot fizično psihično prizadeta, razočarana zaradi odnosa z obtožencem."_ Pristransko zato, ker fizično prizadeta ni bila, temveč je bila zgolj psihično prizadeta, obenem pa izostanejo vsi razlogi glede vprašanja zakaj je šla oškodovanka po zatrjevanem davljenju, ki po 12 urah ni pustilo nobenih sledi, k zdravniku, ko naj sicer ne bi znala/zmogla iskati pomoči. 129. Pritožbeno sodišče zavrača tudi te pritožbene navedbe in jim ne sledi, se je pa do smiselno enakih pritožbenih očitkov obtoženca že opredelilo v točki 78 obrazložitve te sodbe. Ob tem sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da ni nenavadno, da žrtve družinskega nasilja le-tega pogosto ne prijavijo in tudi v konkretnem primeru je bilo podobno, saj oškodovanka kljub prigovarjanju svojih bližnjih obtoženca nikoli ni prijavila policiji, ob obisku CSD ni želela govoriti niti o psihičnem nasilju, čeprav je bila o njem izrecno vprašana. Oškodovanka ob obisku pri zdravnici res ni imela navzven vidnih poškodb, je pa zdravnici povedala, da je obtoženi do nje večkrat fizično nasilen. Navsezadnje niti obtoženi v svojem zagovoru in navedbah v pritožbi ne zanika, da je oškodovanko takrat prijel za vrat, sodišče prve stopnje pa je imelo oporo za zaključek o vsaj trikratnem davljenju v izpovedbah prič I. I., G. G. in M. M. pa tudi v dveh pisanjih oškodovanke z dne 14. 7. 2020 in 14. 1. 2021, kar pritožnik več kot očitno spregleda. Pritožbene navedbe o skopem in pristranskem zapisu sodišča prve stopnje, da naj bi zdravnica izpovedala, da je bila oškodovanka bolj kot fizično psihično prizadeta, razočarana zaradi odnosa z obtožencem, so prav tako neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo zdravnice o tem povzelo korektno. Zdravnica je namreč res povedala, da na zunaj oškodovanka ni imela vidnih poškodb (kar izpostavlja pritožnik), vendar pa je tudi povedala, da je oškodovanka rekla, da jo boli, prav tako je zdravnica povedala, da je imela sama občutek, da je bila oškodovanka razočarana, da jo je notranje zelo bolelo, ker izgleda ni to tisto, kar je ona upala ves čas. Glede na pojasnjeno s strani pritožnika izpostavljeni zapis sodišča prve stopnje ni pristranski, obenem pa pritožnik le-tega tudi zgolj selektivno povzame, saj je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključek o obtoženčevih grožnjah, da bo oškodovanko zadavil ter o obtoženčevem dejanskem davljenju pravilno gradilo na podlagi številnih dokazov (izpovedbe prič I. I., M. M., G. G., Š. Š., zdravnica L., oškodovankina pisanja na A3-A4, C31-C32), izpovedba zdravnice L. pa je bila zgolj eden od teh dokazov. Prav tako pa so neutemeljene navedbe pritožnika, da obisk zdravnice dokazuje, da je oškodovanka očitno znala nemudoma poiskati pomoč, kar postavlja pod vprašaj ugotovitve izpodbijane sodbe, da oškodovanka ni upala/znala/hotela poiskati pomoči. Pritožnik namreč popolnoma spregleda, da oškodovanka pomoči ni poiskala takoj, saj se je odnos med obtoženim in oškodovanko bistveno poslabšal po B. A. rojstvu (torej po ... 8. 2018) in je obtoženi nad oškodovanko pričel izvajati fizično in psihično nasilje (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), oškodovanka pa se je na zdravnico obrnila šele julija 2020, ko jo je že tretjič davil, pa še to zaradi prigovarjanja svoje sestre (točki 15 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe).

130. Glede na predstavljeno pritožnik tudi ne more uspeti z grajanjem razlogov prvostopenjske sodbe v točki 20 obrazložitve v zvezi z oškodovankinim obiskom CSD. Pritožnik povsem selektivno in iztrgano iz konteksta povzema delček zapisa oškodovankinega razgovora na CSD (list. št. 301), ko navaja, da je oškodovanka govorila z usposobljeno strokovnjakinjo o "njenih občutkih in o sreči v zakonskem življenju" ter o "posledicah psihičnega nasilja" ter psihičnem nasilju na sploh, nikjer pa ni zabeleženo fizično nasilje. Pri tem pa popolnoma zanemari, da je iz zapisnika razvidno, da je delavka CSD iz pogovora z oškodovanko razbrala, da je prisotno tudi psihično nasilje in jo je o tem povprašala, vendar oškodovanka o tem ni želela govoriti ter tudi, da je oškodovanka povedala, da če bo šla v postopek razveze, psihičnega nasilja ne bo prijavila, saj želi stvari rešiti na miren način. Res oškodovanka na CSD o fizičnem nasilju ni izpovedovala, kar izpostavlja pritožnik, vendar slednje ne pomeni, da ga ni bilo. Izpodbijana sodba namreč na večih mestih na podlagi številnih dokazov ugotavlja, da je bil obtoženi do oškodovanke dalj časa psihično in fizično nasilen (primeroma točke 9, 15, 17-20 obrazložitve), teh razlogov pritožnik sploh ne izpodbija, zato posledično tudi ne more uspeti z golim poudarjanjem, da oškodovanka na CSD ni povedala ničesar o fizičnem nasilju. V nasprotju z razlogi sodbe pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na večih mestih ugotovilo, da je oškodovanka nad obtoženim vršila psihično nasilje, saj je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izrecno in utemeljeno zavrnilo zagovor obtoženca glede tega. V točki 17 obrazložitve, ki jo izrecno izpostavlja pritožnik, pa je sodišče prve stopnje zgolj zaključilo, da je obtoženi dosti bolj intenzivno nadziral oškodovanko, kot ona njega (oškodovankino nadziranje je pomenilo zgolj slikanje obtoženčeve sobe in fizično pregledovanje telefona v zadnjih mesecih pred smrtjo, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v 16. točki obrazložitve). Enako kot obtoženi tudi zagovornik v pritožbi neutemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve, da oškodovanka na CSD o nasilju očitno ni zadosti izpovedovala in da se je na CSD počutila neslišano. Sodišče druge stopnje se je do takšnih navedb že opredelilo in se v izogib ponavljanju sklicuje na točko 100 obrazložitve te sodbe, obenem pa še dodaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je oškodovanka odvetnici potarnala, da se je na CSD počutila neslišano, temelji na izpovedbi odvetnice K. P., kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero. Pritožnik izpovedbe odvetnice K. P. v pritožbi sploh ne problematizira in ne izpodbija, zato ne more uspeti zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se je oškodovanka na CSD čutila neslišano, neprepričljiv in enostranski.

131. Neutemeljeno in v nasprotju z izvedenimi dokazi pritožnik navaja, da v kolikor bi res obtoženi izvajal psihofizično nasilje na način, kot so izpovedovale priče, je jasno, da bi oškodovanka večkrat iskala pomoč pri zdravnici, saj je to znala že ob dogodku, ki ni pustil nobenih sledi ter bi prav to povedala na CSD, na katerega se je prav za to obrnila. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 15, 19, 20, 22 obrazložitve prepričljivo pojasnilo zakaj oškodovanka ni želela ali upala prijaviti obtoženčevega nasilja pristojnim institucijam, pritožnik pa teh razlogov prvostopenjske sodbe sploh ne izpodbija in obenem popolnoma zanemari dejstvo, da se je oškodovanka obtoženca močno bala, da si je ves čas prizadevala, da bi razhod in ločitev izpeljala na miren način v korist otroka, da je dolgo časa obtoženca idealizirala, da se na policijo ni želela obračati, ker je bil obtoženi v preteklosti policist in je verjela, da bo izvedel, če ga bo prijavila, poleg tega pa tudi ni želela okrniti ugleda obtoženca, ki je bil zaposlen na pomembnem delovnem mestu.

132. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je slepo sledilo izpovedbam prič o tem kaj jim je povedala oškodovanka ter sklepalo, da je obtoženi prednjačil v medsebojnem nadzorovanju in maltretiranju, sklepalo vidno preuranjeno in brez dejstvene podlage, kar izhaja iz dokaza, ki ga sodišče napačno tolmači kot obremenilnega. Gre za SMS komunikacijo med obtoženim in oškodovanko (C33), povzeto v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik meni, da slednja ne dokazuje samo takrat nespoštljivega in žaljivega obtoženčevega SMS-ja, temveč dokazuje tudi, da gre za samo dva takšna SMS-ja, poslana avgusta 2019. Samo dve takšni sporočili po mnenju pritožnika kvečjemu dokazujeta, da je imel dne 19. 8. 2019 obtoženi izbruh (o katerih je izpovedovala dr. G.), ne pa, da je obtoženi oškodovanki stalno grozil in jo žalil in sodba to komunikacijo napačno ter pristransko tolmači kot dokaz dolgotrajnega psihofizičnega nasilja.

133. Pritožbeno sodišče se je v zvezi z vsebino izpostavljene komunikacije opredelilo že pri presoji obtoženčeve pritožbe v točki 57 obrazložitve te sodbe in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Obenem pa še dodaja, da je glede na zelo nazorno komunikacijo obtoženca z oškodovanko ("Si se šla najbrž spet porivat v kakšno hosto" ter "P R A S I C A ! ! !") to nedvomno za obtoženca obremenilen dokaz, hkrati pa tudi ne edini, saj sta o žaljenju oškodovanke s strani obtoženca prepričljivo izpovedali tudi priči I. I. in M. M., ki ju pritožnik namerno prezre. Zato je imelo sodišče prve stopnje kljub "samo dvem takšnim SMS-jem" podlago za zaključek o obtoženčevem žaljenju ter pričetku izvajanja fizičnega in psihičnega nasilja nad oškodovanko tudi v drugih izvedenih dokazih, kar jasno izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Slednje pritožnik popolnoma zanemari, kot tudi preostale razloge izpodbijane sodbe (točke 15, 17-23 obrazložitve) iz katerih je razvidno na podlagi katerih številnih dokazov je sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke o obtoženčevem izvajanju fizičnega in psihičnega nasilja. Teh razlogov pa pritožnik ne izpodbija, zato je jasno, da so njegove navedbe, da je sodišče zaključke gradilo zgolj na dveh SMS-jih iz avgusta 2019, ko je šlo zgolj za obtoženčev izbruh, neutemeljene.

134. Pritožnik izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, ko ni sledilo zagovoru obtoženca o tem, da ga je oškodovanka nadzirala in nad njim izvajala psihično nasilje ter se obenem sprašuje čemu naj bi obtoženi izkrivljeno navajal svojim staršem ter pričama J. J. in V. V. o odnosu med njim in oškodovanko. Navaja še, da sodišče tega ni želelo raziskovati, ko je zavrnilo dokazni predlog za pregled telefonov glede nameščenosti sledilnih aplikacij (in je zato podana bistvena kršitev določb ZKP po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS) ter meni, da je neverjetno, da je ob trditvah sodbe oškodovanka to držala zase, obtoženi pa bi nanjo krivdo valil že leta 2019. 135. Sodišče druge stopnje tudi te pritožbene navedbe ocenjuje za neutemeljene. Pritožnik namreč v njih zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko zagovoru obtoženca o tem, da je oškodovanka nad njim izvajala psihično nasilje, ni sledilo (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter ko je ocenilo, da je obtoženi Č. A., D. A. in J. J. sicer res govoril, da je on žrtev oškodovankinih ravnanj, vendar jim je to govoril le zato, ker je na tak način želel krivdo za svoje nasilno ravnanje, za katerega se je izvedelo, prevaliti na oškodovanko (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je v obeh točkah obrazložitve navedlo jasne, konkretne in prepričljive razloge za svoje ugotovitve, slednjih pa pritožnik sploh ne izpodbija, temveč ostaja zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj. Zato tudi ne more uspeti zgolj s pavšalnim zatrjevanjem kršitev ZKP in Ustave RS v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom, saj so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za pregled telefonov v zvezi z nameščenostjo sledilnih naprav, pravilni, kar je bilo obširno pojasnjeno že pri presoji obtoženčeve pritožbe, pritožnik pa tudi teh razlogov sploh ne izpodbija.

136. Glede na vse zgoraj pojasnjeno se kot neutemeljene izkažejo navedbe pritožnika, da izpodbijana sodba preuranjeno ter zmotno ugotavlja dejansko stanje glede odnosa obtoženi - oškodovanka, ker slepo sledi navedbam oškodovanki zelo naklonjenih prič o tem kaj naj bi jim povedala oškodovanka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik niti ne pojasni katere priče ima v mislih, glede česa jim sodišče ne bi smelo slediti in zakaj ne, temveč gre zgolj za nekonkretizirane navedbe.

137. Pritožnik graja tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 26 izpodbijane sodbe. Navaja, da o tem kaj se je dogajalo v nočno jutranjih urah z dne 4. 3. - 5. 3. 2021 ni v spisu niti enega dokaza ali indica, s tistim indicem, ki je (da se je to dogajalo v sobi obtoženca), pa sodba odpravi v škodo obtoženca.

138. Sodišče prve stopnje je v izpostavljeni točki navedlo, da je prepričano, da sta se dne 4. 3. 2021 obtoženi in oškodovanka spet pogovarjala o razvezi oziroma razhodu in ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, ki je to zanikal. Pri tem se je oprlo na viber komunikacijo oškodovanke s R. R. z dne 4. 3. 2021 ob 19:37 uri, ko je oškodovanka zapisala, da ji je obtoženi govoril, naj ga ne zapusti. Pritožnik v zvezi z omenjenim sporočilom navaja, da iz njega ni razvidno kdaj naj bi se o tem pogovarjala (ali tik pred sporočilom dne 4. 3. 2021 ali gre za nadaljevanje sporočil z dne 2. 3. 2021). Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi še po tistem, ko se je zvečer odpravil v svojo sobo, premleval in razmišljal o nameri oškodovanke, saj meni, da je to bistveno manj verjetno kot tisto kar je v zagovoru povedal obtoženi, da je vzel drogo, tableto, alkohol in zaspal, kar sovpada z ugotovitvami izvedencev psihološke, toksikološke in psihiatrične stroke. Prav tako graja zaključek sodišča prve stopnje, da je ponoči med 3:00 in 5:00 ponovno prišlo do razgovora med obtoženim in oškodovanko glede okoliščin razhoda (kjer sodišče celo verjame obtožencu, da sta se pogovarjala o tem in o skrbništvu) in opozarja, da sodišče brez kakršnegakoli dokaza ali indica zaključi, da oškodovanka obtožencu ni popustila, da še ostane z njim niti mu ni popustila pri vprašanju skupnega skrbništva nad hčerko. Pritožnik še opozarja, da je pomembno dejstvo, da se je dogodek odvil v sobi obtoženca, kar dokazuje, da je oškodovanka prišla k obtožencu in ne obratno, slednje pa indično potrjuje zagovor obtoženca.

139. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo zaključiti kaj točno se je dogajalo med oškodovanko in obtoženim, tik preden ji je slednji vzel življenje. Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje za svoje ugotovitve o tem kaj točno sta se pogovarjala obtoženi in oškodovanka v zgodnjih jutranjih urah med 3:00 in 5:00 uro (da je med njima ponovno prišlo do razgovora o okoliščinah razhoda, da oškodovanka obtožencu ni popustila, da ostane z njim in mu ni popustila pri vprašanju skupnega skrbništva, da se je oškodovanka obtožencu postavila odločno po robu in je neomajno vztrajala pri svoji volji - zapisano v točkah 26, 46 in 47 obrazložitve), ni imelo opore v izvedenih dokazih. Vendar slednje na vse ostale pravilne zaključke sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi oškodovankinega sporočila R. R. dne 4. 3. 2021 ob 19:37 uri pravilno zavrnilo zagovor obtoženca, ki je trdil, da se z oškodovanko tega dne sploh nista pogovarjala o razhodu. Ob tem pritožnik z navedbami, da iz sporočila ni razvidno kdaj sta se pogovarjala o napisanem in ni jasno ali gre za nadaljevanje sporočil z dne 2. 3. 2021, ne more biti uspešen. Iz originalnih sporočil, ki jih je sodišču predložila R. R. (list. št. 1210-1216) in tudi njihovega prevoda (list. št. 1221-1226) je namreč jasno razvidno, da so si sporočila časovno sledila, da je iz sporočil razviden datum in tudi ura njihovega nastanka ter tudi, da sta bili oškodovanka in R. R. dne 1. 3. 2021, 2. 3. 2021 in 4. 3. 2021 v telefonskem kontaktu in je oškodovanka R. R. sproti obveščala kaj se dogaja (komunikacijo je povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 25 izpodbijane sodbe). Zagovornik pa ob tem tudi prezre, da iz odgovora R. R. na to sporočilo "Nocoj ne boš ničesar rešila", jasno izhaja, da se je oškodovankino sporočilo 4. 3. 2021 nanašalo na njen razgovor z obtožencem tistega dne in ne na kakšen drug razgovor, kot to skuša prikazati pritožnik. Obenem pa je tudi sodišče prve stopnje v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da sta se obtoženi in oškodovanka o razhodu pogovarjala že dne 1. 3. 2021, hkrati pa je oškodovanka odvetnico obiskala dne 4. 3. 2021, kar zgolj še potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da sta se o razhodu obtoženi in oškodovanka nedvomno pogovarjala tudi tega dne po prihodu oškodovanke iz sestanka z odvetnico, kot to jasno izhaja iz oškodovankinega sporočila R. R. Prav tako je glede na dejstvo, da je obtoženi oškodovanki že prej večkrat grozil, da živa iz hiše ne bo prišla (točki 15 in 22 obrazložitve) ter dejstvo, da sta se obtoženi in oškodovanka že 1. 3. 2021 pogovarjala o razvezi, pa se je obtoženi oškodovanki opravičeval, jokal in se z razhodom ni strinjal (izpovedba K. K. in oškodovankina sporočila R. R. dne 2. 3. 2021 in 4. 3. 2021 - točki 24 in 25 obrazložitve), o razvezi pa sta se brez dvoma pogovarjala tudi dne 4. 3. 2021 po oškodovankinem prihodu od odvetnice, prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi zvečer dne 4. 3. 2021 po tistem, ko se je odpravil v svojo sobo, premleval in razmišljal o nameri oškodovanke. Pritožnik pa tega zaključka ne more izpodbiti z navedbami, da je to v nasprotju z zagovorom obtoženca ter ugotovitvami izvedencev, da je obtoženi tistega večera vzel drogo, tableto, alkohol in je zaspal. Konzumiranje alkohola, kokaina in psihoaktivnih substanc namreč obtožencu ni preprečilo, da pred njihovim zaužitjem ne bi razmišljal o nameri oškodovanke, da se razideta. Navsezadnje tudi obtoženi v svojem zagovoru navaja, da je kokain vzel, da se pomiri, ker je bil popolnoma razrvran, potem pa je vzel še uspavalo Kvelux in čez čas zaspal. Obtoženi je sicer v zagovoru kot razlog njegove razrvranosti navajal dejstvo, da se je oškodovanka znesla nad hčerko, ker ni ubogala in jo je udarila, čemur pa sodišče druge stopnje ne sledi, saj je obtoženi to, da naj bi bila oškodovanka fizično nasilna do otroka, prvič pričel trditi šele v pisnem zagovoru na glavni obravnavi (s tem je tudi opravičeval dejstvo, da je junija 2020 oškodovanko prijel za vrat) in sodišče šteje to zgolj kot način njegove obrambe, nobena od številnih zaslišanih prič (tudi priče obrambe ne) pa ni izpovedala, da bi bila oškodovanka kdaj fizično nasilna do B. A. Čustveno razburjenost je glede na vse zgoraj pojasnjeno brez dvoma mogoče pripisati pogovoru obtoženca in oškodovanke tistega večera o razhodu.

140. Kaj točno se je dogajalo med 3:00 in 5:00 uro zjutraj (torej tudi o čem sta se obtoženi in oškodovanka, tik preden ji je vzel življenje, pogovarjala) pa na podlagi vseh izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti. Navsezadnje tudi sodišče prve stopnje v točki 46 obrazložitve pravilno navaja, da ni bilo mogoče točno ugotoviti kako je oškodovanka v zgodnjih jutranjih urah prišla v obtoženčevo spalnico. Pri tem je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor, da je oškodovanka sama od sebe prišla v spalnico in ga začela provocirati, utemeljeno zavrnilo kot neprepričljiv glede na dejstvo, da je bilo v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, da si je oškodovanka želela mirnega razhoda (oškodovankino pisanje A3-A4, izpovedbe prič I. I., S. S., V. S. in K. P.), poleg tega pa se je obtoženca bala, saj je bil do nje predhodno že nasilen. Zato pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, ki ga je obtoženi tudi dopolnjeval. Zaslišan v preiskavi je namreč trdil, da je oškodovanka sredi noči prišla v njegovo spalnico, ga zbudila in mu govorila, da ji je uničil življenje, ga žalila in s tem ni prenehala kljub njegovim prošnjam. Prišlo je do prerivanja do njega, nato pa so šle zadeve predaleč. V pisnem zagovoru na glavni obravnavi pa je k temu še dodal, da mu je žena tudi grozila, da mu bo vzela hči in jo bo lahko videl samo pod nadzorom CSD-ja. Poskusil jo je umiriti, vendar mu je v prerivanju zlomila prst, kar ga je tako razburilo, da je očitno izgubil kontrolo nad seboj in se ne spomni kaj je bilo po tem, zavedel se je šele, ko se je sklanjal nad njeno telo, ki je imelo okrog vratu ovit pas in zvezane roke na hrbtu. Primerjava zagovora tako pokaže, da je obtoženi šele na glavni obravnavi pričel trditi, da je izgubil kontrolo in se ne spomni kaj se je dogajalo po tem, prav tako je šele na glavni obravnavi pričel prvič trditi, da mu je oškodovanka grozila z odvzemom B. A. Sodišče druge stopnje takšnemu zagovoru, pri katerem je obtoženi vztrajal tudi zaslišan na obravnavi na drugi stopnji, ne sledi, saj je neprepričljiv in očitno podan z namenom, da se čimbolj razbremeni. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, obtožencu ni mogoče verjeti niti tega, da je oškodovanka prišla v njegovo sobo samoiniciativno sredi noči in ga pričela provocirati, ko pa se ga je vendarle močno bala, hkrati pa si je ves čas prizadevala za miren razhod. Tako iz njenih pisanj (C31-C32, A3-A4) kot iz izpovedb K. K., M. M., T. T. ter odvetnic V. S. in K. P. pa tudi jasno izhaja, da njen namen ni bil, da obtožencu odvzame otroka, saj je želela, da bi imela B. A. z njim čim več stikov (točke 20 in 46 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub temu, da ni bilo mogoče ugotoviti kako točno je oškodovanka prišla v obtoženčevo spalnico in kaj točno sta se pogovarjala, tik preden ji je vzel življenje, pa glede na obširno izveden dokazni postopek ni dvoma, da si je obtoženi oškodovanko lastil kot objekt (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 30, 45 in 46 obrazložitve), da ga je oškodovanka med 1. in 4. 3. 2021 seznanila s konkretnim načrtom njenega odhoda, da z razhodom misli resno in je upala na miren razhod (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 24 - 26 obrazložitve), obtoženi pa ni želel sprejeti, da ga bo zapustila, ker ji je že prej grozil, da živa iz njune hiše ne bo odšla (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 15 in 22 obrazložitve) in jo je iz vseh teh razlogov v zgodnjih jutranjih urah 5. 3. 2021 raje ubil, kot da bi ji pustil, da odide in živi svoje življenje.

141. Pritožnik tudi ne more uspeti z navedbami, da je bil zagovor obtoženca o tem kaj se je dogajalo med njim in oškodovanko, potrjen z ugotovitvama izvedenke toksikološke stroke dr. C. in psihološke stroke dr. G., saj izvedenki nista ugotavljali (za kaj takšnega tudi nista bili postavljeni) kaj točno se je dogajalo kritične noči, obenem pa niti pritožnik ne pojasni kateri del izpostavljenih izvedenskih mnenj naj bi potrdil zagovor obtoženca, temveč ostaja na ravni nekonkretiziranih navedb. Pravilnih zaključkov in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi oškodovanko umoril iz razlogov, omenjenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, pritožnik tudi ne more izpodbiti z izpostavljanjem izvedenskega mnenja dr. B., da je bila pri obtožencu v času obravnavanega kaznivega dejanja najverjetneje prisotna blaga akutna intoksikacija z več psihoaktivnimi snovmi. Tega namreč sodišče prve stopnje ni spregledalo (kot to napačno trdi pritožnik), saj je v točki 38 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo zaključilo, da so bili učinki intoksikacije že v eliminacijski fazi. Za tak zaključek je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, ki pa jih pritožnik sploh ne izpodbija in zato s pavšalnim zatrjevanjem, da je blaga akutna intoksikacija z več psihoaktivnimi snovmi botrovala ravnanju obtoženca, ne more uspeti. Iz enakih razlogov tudi ne prepriča z navedbami, da tudi če bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 26, 46 in 47 izpodbijane sodbe pravilne, ne bi šlo za umor, temveč za uboj, ker bi ravnanje obtoženca, pogojeno z dejstvom blage akutne intoksikacije z več psihoaktivnimi snovmi, v kolikor bi se mu oškodovanka res postavila po robu in bi bila neomajna in odločna, hipno preraslo v odvzem življenja. Tako bi šlo za hipno ravnanje obtoženca, ne pa za udejanjanje kriminalnega načrta oziroma premišljenega naklepa, kar negira posebej nizkotne nagibe. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju sodbe pojasnilo zakaj ravnanje obtoženca predstavlja nizkotne nagibe, v tej točki obrazložitve pa je bilo že pojasnjeno, da je šlo pri obtožencu za zgolj blago akutno intoksikacijo z več psihoaktivnimi snovmi in so bili učinki intoksikacije že v eliminacijski fazi, kar negira trditve pritožnika o hipnem ravnanju obtoženca. Pritožnik pa ob tem tudi popolnoma spregleda, da v primeru zadušitve (ki je bila neposredni vzrok smrti oškodovanke), do smrti ne pride hipno in je oškodovanka glede na ugotovitve izvedenca dr. P. (ki jih pritožnik ne izpodbija) zavest izgubljala med 70 do 100 sekund, nato pa je umrla zaradi dotoka kisika v možgane, obenem pa je obtoženi nasilje nad oškodovanko, vključno s predhodnim vsaj trikratnim davljenjem, izvajal že dalj časa, kar vse je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točke 9, 15, 18, 19, 20, 22, 27 obrazložitve). Vse to pa izpodbija zaključke pritožnika o hipnem, nenadnem, enkratnem ravnanju obtoženca.

142. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja mnenje izvedenke dr. G. in sicer, da je pri obtožencu v pisnem mnenju ugotovila, da se zliva s pomembnim objektom, da se v medosebnih odnosih odzove impulzivno, da ima znižano frustracijsko toleranco, da agresivnih vzgibov ni zmožen obvladovati ustrezno in razumsko ter izpostavlja njeno izpovedbo iz glavne obravnave, da so za obtoženca _"t.i. agresivni izbruhi značilni, nagli, nepričakovani, nekontrolirani"_ ter _"se je agresivno odzval vedno v situaciji, ko je bil potisnjen v kot, s temi naglimi, ne, ki jih je on doživljal kot sproščanje"_, ter v nadaljevanju, da _"iz psihološkega vidika je bilo to impulzivno ravnanje, ker je pač on nagnjen k tem impulzivnim izbruhom"_, in tudi, da agresivni vzgib _"konkretno v njegovem primeru pa povzroči lahko tudi vedenjsko reakcijo"_, ker _"z vedenjskimi izbruhi svojo notranjo napetost kroti. Zdaj vedenjski izbruhi so bili zanj vedno značilni že prej, a ne, to ni bil edini njegov agresivni vedenjski."_ Slednje je po mnenju pritožnika potrdil tudi izvedenec dr. B. na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023, ko je povedal, da dopušča možnost, da je bilo dejanje storjeno v afektu oziroma da nek afekt je vsekakor bil. Pritožnik tako zaključuje, da iz mnenja dr. G. jasno sledi, da je bilo ravnanje obtoženca hipno, impulzivno, kot posledica njegove osebnostne motnje.

143. Sodišče druge stopnje najprej poudarja, da je bila naloga izvedenke dr. G., da poda oceno osebnosti obtoženca in na podlagi tega način njegovega funkcioniranja, kar je izvedenka tudi storila. O tem ali je obtoženi ravnal s hipnim naklepom ali ne, pa lahko odloča in ugotavlja samo sodišče (in ne izvedenka psihološke stroke), pri tem pa se opre na vse izvedene dokaze, torej tudi na mnenje izvedenke dr. G., kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje. Slednje je v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe v bistvenih delih tudi povzelo mnenje izvedenke dr. G. in mu glede osebnostnih značilnosti obtoženca poklonilo vero, saj sta takšne osebnostne značilnosti pri obtožencu ugotovila tudi oba izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo mnenju izvedenke dr. G. v tistem delu, kjer je ugotavljala vzrok osebnostne motnje pri obtožencu (točka 39 obrazložitve) ter v delu, ko je dopustila možnost psihotičnega zdrsa pri obtožencu kot posledica zaznane grožnje po zapustitvi (točka 41 obrazložitve). Pritožnik v pritožbi mnenje izvedenke dr. G., ki ga je podala na glavni obravnavi dne 22. 6. 2022 (strani 19, 20 in 24 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave), povzema selektivno in povsem iztrgano iz konteksta na način, da hoče prikazati, da je izvedenka za kritični čas storitve kaznivega dejanja trdila, da je obtoženi ravnal hipno, kar pa ne drži. Izvedenka je najprej zelo obširno pojasnila svoje ugotovitve iz pisnega izvedenskega mnenja, torej kakšne so osebnostne značilnosti obtoženca in način njegovega funkcioniranja in je na vprašanje zagovornika pojasnila, da so za obtoženca značilni nagli, nekontrolirani agresivni izbruhi, je pa poudarila, da se je obtoženi agresivno odzval vedno, ko je bil potisnjen v kot, vendar pa je nato tudi nadaljevala (kar pritožnik zamolči), da kaj točno konkretno se je dogajalo kritične noči pa težko interpretira. Prav tako pritožnik zamolči, da je izvedenka, ko je povedala, da je bilo to impulzivno dejanje, ker je obtoženi nagnjen k impulzivnim izbruhom, pravzaprav komentirala zagovor obtoženca o dogajanju kritičnega večera (da je oškodovanka sredi noči prišla v njegovo sobo in ga začela žaliti in provocirati), ki pa mu sodišče prve stopnje iz že pojasnjenih razlogov utemeljeno ni verjelo. Izvedenka je tudi obrazložila, da njena navedba v pisnem izvedenskem mnenju, da obtoženi ni zmožen ustrezno in razumsko obvladovati agresivnih vzgibov, pomeni, da gre za impulzivne agresivne reakcije, ki vodijo običajno vedenje, da agresivni vzgib pri obtožencu lahko povzroči čustveni odziv, lahko pa tudi vedenjsko reakcijo oziroma izbruh, kar je način njegovega delovanja, s katerim kroti svojo notranjo napetost in tudi, da so bili agresivni vedenjski izbruhi zanj značilni že prej in to ni bil njegov edini agresivni vedenjski izbruh. Slednje, kar posebej izpostavlja pritožnik, pa v ničemer ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da obtoženi ni ravnal hipno, v afektu (točka 47 obrazložitve), saj je pravilno ugotovilo, da je slednje prepričljivo zavrnil izvedenec dr. B. Tudi mnenje tega izvedenca namreč pritožnik povzema selektivno in prav tako napačno, saj je izvedenec sprva odgovarjal na splošna vprašanja o tem kaj je afekt jeze (bes) in splošno pojasnjeval, da je v stanju besa hipotetično možno zmanjšanje objektivnosti presoje (stran 26 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, na katerega se sklicuje pritožnik), nato pa je v nadaljevanju izrecno pojasnil, da je glede na zagovor obtoženca slednji lahko doživljal intenzivna čustva, ne pa afekta, saj na afekt ali prisotnost psihične motnje v sklopu katere bi se pojavljala taka stanja afekta, ni mogoče sklepati niti iz drugih razpoložljivih podatkov (ta del izvedenskega mnenja pa pritožnik načrtno zamolči). Izvedenec dr. B. je pri odgovoru na to vprašanje torej komentiral obtoženčev zagovor, da ga je oškodovanka sredi noči zbudila, ga pričela žaliti in provocirati, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

144. Tudi v nadaljevanju pritožnik selektivno povzema izvedensko mnenje dr. B. v delu, ko je ugotovil, da je obtoženi zaradi prisotne neopredeljene osebnostne motnje in zaradi psihične motnje - sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi v fazi prisotne blage akutne intoksikacije, v času obravnavanih dejanj dajal prednost odločitvam za vedenje, ki bi privedlo do takojšnje odprave negativnih čustvenih stanj pred odločitvami za vedenje, ki bi imelo zanj dolgoročno ugodnejše izide in nato neutemeljeno zaključi, da se je zato tudi po stališču izvedenca dr. B. obtoženi za odvzem življenja odločil hipno. Izvedenec dr. B. niti v pisnem niti v ustnem mnenju ni nikoli navajal, da se je obtoženi za odvzem življenja odločil hipno, obenem pa je izvedenec takoj v nadaljevanju tega dela mnenja, ki ga izpostavlja pritožnik, posebej poudaril, da navedeni negativen vpliv ni bil tolikšen, da obtoženi ob sicer večjem naporu kot bi ga potreboval, če navedene osebnostne motnje ne bi imel, ne bi bil sposoben razumeti tudi dolgoročnih posledic lastnih odločitev ter njih skladnosti s splošno sprejetimi družbenimi normami in zakoni, kljub dodatnemu negativnemu vplivu najverjetneje prisotne akutne intoksikacije z več psihoaktivnimi snovmi na delovanje osrednjega živčevja obtoženca v času obravnavanega dejanja. Slednje je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato tudi ne držijo navedbe pritožnika, da je sodišče ta del izvedenskega mnenja spregledalo pri dokazni oceni.

145. Ker torej pritožnik izvedenski mnenji dr. G. in dr. B. povzema selektivno, iztrgano iz konteksta ali celo napačno, tudi ne prepriča z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje na njuni podlagi ugotoviti, da je bilo ravnanje obtoženca hipno (kar izključuje nizkotnost nagibov) in da pri obtožencu ni šlo za nagib za storitev kaznivega dejanja, temveč je šlo za vzrok v neopredeljeni osebnostni motnji obtoženca, ker je šlo za vedenjsko reakcijo osebe s takšnimi psihološkimi značilnostmi, kar spet izključuje nizkotnost nagibov, kot to (po mnenju pritožnika napačno) ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 48 obrazložitve, da je svojo pravico, da si oškodovanko lasti kot objekt, štel za absolutno in prednostno, oškodovankino pravico do osebne svobode in svobodne volje pa je v celoti zatrl, v posledici česar jo je ubil. Pritožnik ob takšnih zaključkih v celoti spregleda že izpostavljeno mnenje izvedenca dr. B., da navedeni negativen vpliv neopredeljene osebnostne motnje ni bil tolikšen, da obtoženi ob sicer večjem naporu kot bi ga potreboval, če navedene osebnostne motnje ne bi imel, ne bi bil sposoben razumeti tudi dolgoročnih posledic lastnih odločitev ter njih skladnosti s splošno sprejetimi družbenimi normami in zakoni. Izvedenec dr. B. je tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 19. 12. 2022 pojasnil, da oseba, ki ima ti dve psihični motnji, ki ju je ugotovil pri obtožencu (torej neopredeljena osebnostna motnja in sindrom odvisnosti), potrebuje večji napor za razumevanje pravega pomena svojih dejanj in za obvladovanje lastnega ravnanja, kot bi ga, če teh motenj ne bi imel, ne pa bistveno večji. Na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 pa tudi, da je pri obtožencu čustvovanje bolj labilno kot pri osebah, ki tovrstnih motenj nimajo. Vendar pri obtožencu ne gre za kakšno psihično motnjo s področja razpoloženjskih motenj, kjer bi prihajalo do hujših odklonov na področju čustvovanja, in tudi sama osebnostna motnja ni psihična motnja, ki bi posamezniku onemogočala razumevanje pravega pomena svojih dejanj in tudi sprejemanja odločitev za svoje vedenje, kakor tudi ne kakšna psihična motnja, ki bi onemogočala, da posameznik nekih intrapsihičnih impulzov, četudi bi se ti pojavili pod vplivom čustvovanja, ne bi mogel zavreti, da se ne bi prevedla v neprilagojeno vedenje. Pritožnik s podajanjem lastnih zaključkov pravzaprav ponuja tezo, da posamezniki z neopredeljeno osebnostno motnjo sploh nimajo lastne volje, temveč so njihova neprimerna/nezakonita ravnanja vedno pogojena (da gre za vedenjsko reakcijo), kar je seveda popolnoma napačno, skregano z logiko in v nasprotju s pojasnili izvedenca dr. B. Nagib je po splošni definiciji razlog, zaradi katerega storilec ravna in je v tem pomenu, nekoliko poenostavljeno, sopomenka za motiv.21 Sodišče prve stopnje je v točki 48 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bil obtoženčev nagib za odvzem oškodovankinega življenja v tem, da si je oškodovanko lastil kot objekt in je zanikal njeno pravico do osebne svobode in svobodne volje, v posledici česar jo je v končni konsekvenci ubil. Sodišče druge stopnje ocenjuje (kar bo podrobneje še obrazloženo v nadaljevanju), da je tak nagib vsekakor mogoče šteti kot nizkoten, pritožnikovo vztrajanje na tem, da je bil vzrok odvzema oškodovankinega življenja obtoženčeva osebnostna motnja in intoksikacija pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje pa v točki 48 obrazložitve tudi ni govorilo o kakšnem večletnem hudodelskem načrtu podrejanja oškodovanke, kot to napačno skuša prikazati pritožnik.

146. Glede na vse pojasnjeno pritožnik neuspešno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371, člena ZKP, ki je niti ne konkretizira, temveč zgolj pavšalno navaja, da sodba nima jasnih razlogov o dejstvih, ki razbremenjujejo obtoženca, da so razlogi sodbe o obremenilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju in je nejasen izrek in obrazložitev sodbe glede izpolnitve zakonskega znaka "iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov". Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana.

**Glede zatrjevanega zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi zagovornika G. F.**

147. Zagovornik meni, da dejanje s strani obtoženca ni bilo načrtovano vnaprej, ker je do dejanja prišlo med prepirom oškodovanke in obtoženca v njegovi spalnici, v kateri se je znašla oškodovanka in je glede na poškodbe, ki jih je utrpel tudi obtoženi (praske, zlomljen prst), jasno, da sta se takrat zgodaj zjutraj v obtoženčevi spalnici sprla in jo je žal obtoženi zadavil, ni pa tega storil iz brezobzirnega maščevanja, kar bi bil nizkoten nagib. Pri tem se zagovornik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 59860/2012-503 z dne 31. 3. 2016 iz katere izhaja, da hipnost izvršitve dejanja izključuje nizkotnost nagibov. Do smiselno enakih pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje opredelilo že pri presoji pritožbe zagovornika M. M. in se zato v izogib ponavljanju sklicuje na točko 141 obrazložitve te sodbe. Dodaja pa še, da pritožnik s takšnimi navedbami povsem prezre, da je obtoženi že prej grozil oškodovanki, da živa iz hiše ne bo prišla, prav tako jo je predhodno že vsaj trikrat davil in ravno na tak način je oškodovanki tudi vzel življenje, oškodovanka pa je obtoženca o načrtu njenega odhoda seznanila že med 1. in 4. 3. 2021, zato gotovo ni šlo za hipno odločitev, ki bi izključevala nizkotnost nagibov.

148. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obtoženčeve zmožnosti razumske presoje in obvladovanja v času storitve kaznivega dejanja, kar dokazuje s pritožbi priloženim strokovnim mnenjem dr. sc. A., dr. med., spec. psihiatrije, psihofarmakologije in toksikologije, ki je tudi stalna sodna izvedenka Županijskog suda v Zagrebu za področja psihiatrije, psihofarmakologije, toksikologije in medicinsko pravna vprašanja. Pritožnik je v pritožbi predlagal, da sodišče druge stopnje o pritožbah odloči na podlagi obravnave s ponovitvijo določenih dokazov, ki so bili izvedeni v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti in z izvedbo novega dokaza, zaslišanjem strokovne pomočnice obrambe dr. sc. A. 149. Ker je bilo strokovno mnenje dr. sc. A. (v nadaljevanju dr. A. ali strokovna priča) diametralno nasprotno izvedenskemu mnenju dr. B., dr. A. pa je v strokovnem mnenju pomanjkljivosti in napake očitala tako izvedenskemu mnenju toksikološke stroke kot izvedenskemu mnenju psihiatrične stroke, je sodišče druge stopnje predlogu zagovornika sledilo in na obravnavi dne 18. 12. 2023 ponovno zaslišalo izvedenko za toksikologijo dr. C. in izvedenca psihiatra dr. B. (ki je tekom postopka na drugi stopnji izdelal še dve dopolnitvi izvedenskega mnenja). Na glavni obravnavi dne 8. 1. 2024 je zaslišalo strokovno pričo dr. sc. A. v navzočnosti obeh izvedencev, ki sta bila z njo tudi soočena. Prav tako je sodišče druge stopnje dodatno odredilo še izvedenstvo nevrološke stroke ter izvedenca dr. D., ki je mnenje izdelal, zaslišalo na obravnavi dne 5. 3. 2024, na kateri je bil v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja še enkrat zaslišan tudi izvedenec dr. B. Tudi po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče druge stopnje ugotavlja, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje o obtoženčevi prištevnosti pravilni, strokovnemu mnenju dr. A. pa ni mogoče slediti.

150. Ker se je v pritožbi zagovornik v celoti skliceval na navedbe v strokovnem mnenju dr. A. z dne 26. 6. 2023, se sodišče druge stopnje v nadaljevanju te sodbe s tem, ko se opredeljuje do strokovnega mnenja dr. A., hkrati opredeljuje tudi do pritožbenih navedb zagovornika odvetnika G. F. 151. Iz strokovnega mnenja dr. A. izhaja, da je slednja pred izdelavo mnenja obtoženca pregledala, prav tako pa je poleg spisovnih podatkov, ki ji jih je posredovala obramba, razpolagala še z radiološkim izvidom magnetne resonance glave z dne 12. 6. 2023 (v nadaljevanju MR), ki ga je po opravljenem slikanju izdelal radiolog dr. M. (priloga B73) ter s posnetki MR (CD v prilogi B74).

152. Dr. A. je na podlagi vseh razpoložljivih podatkov nato podala izvid in mnenje, obenem pa se je opredelila tudi do že obstoječih izvedenskih mnenj, ki so jih izdelali dr. G., dr. E., dr. C. in dr. B. ter do strokovnega mnenja mag. F. 153. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je strokovno mnenje izredno obsežno (na 60 straneh) in izdelano drugače, kot mnenja izdelujejo slovenski izvedenci psihiatrične stroke, kar izhaja že iz primerjave z obema psihiatričnima izvedenskima mnenjema, izdelanima v tem postopku in kot je to znano sodišču iz številnih drugih postopkov. Slovenska izvedenska mnenja so praviloma sestavljena iz: 1. uvodnega dela v katerem je pojasnjena naloga izvedenca, 2. podatkov iz sodnega spisa, 3. podatkov iz dodatno pridobljene zdravstvene dokumentacije, 4. izvida (psihičnega statusa) izdelanega na podlagi opravljenega razgovora s preiskovancem ter 5. mnenja (v katerem izvedenec odgovori na vprašanja sodišča). Bistveni del izvedenskega mnenja sta torej izvid in mnenje, kot to smiselno izhaja tudi iz določbe 248. člena ZKP.22 Izvid obsega opis predmeta izvedenskega dela (torej v konkretnem primeru opis preiskovanca). Po določbi prvega odstavka 252. člena ZKP mora namreč izvedenec predmet skrbno pregledati, natančno navesti vse, kar dožene in nato podati svoje mnenje nepristransko in v skladu s pravili znanosti in strokovnega znanja. Tudi izvedenec dr. B. je skladno s predstavljeno zakonsko določbo zaslišan na obravnavi dne 18. 12. 2023 pojasnil, da je izvid to, kar izvedenec ugotovi ob neposrednem pregledu preiskovanca ter nato skladno z mednarodno klasifikacijo opredeli psihično motnjo in opiše psihopatološke pojave.23 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na tak način izdelan tudi izvid dr. B., medtem ko to za izvid dr. A. (strani 18-48) ne velja, saj je le-ta sestavljen iz večih poglavij in sicer: Ad.2.1. v katerem podaja zaključke o obtožencu na podlagi dostopne zdravstvene dokumentacije in obstoječih izvedenskih mnenj; Ad.2.2. v katerem podaja ugotovitve na podlagi opravljenega pregleda in razgovora z obtožencem (psihiatrična anamneza, heteroanamneza, sedanje stanje); Ad.2.3, Ad.2.4., Ad.2.5., Ad.2.6., Ad.2.7. v katerih ugotavlja pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih dr. E., dr. B., dr. G., dr. C. in strokovnem mnenju mag. F.; Ad.2.8. v katerem pojasnjuje psihofarmakološko in toksikološko analizo delovanja kokaina, alkohola in kvetiapina pri obtožencu _tempore criminis_ ter Ad.2.9. v katerem podaja ugotovitve na podlagi izsledkov MR možganov obtoženca. Glede na pojasnjeno tako ni dvoma, da izvid dr. A. ni sestavljen, kot to določata zgoraj omenjeni zakonski določbi 248. in 252. člena ZKP, dr. A. pa celo v poglavju Ad.2.2., ki se še najbolj približa izvidu v smislu slovenske kazenske zakonodaje, ne podaja zgolj ugotovitev ob samem neposrednem pregledu obtoženca, temveč navaja tudi podatke iz zdravstvene dokumentacije (stran 20, 21 mnenja), se sklicuje na del izpovedbe obtoženčeve mame in na izpovedbe drugih prič (stran 21 mnenja), zato njeni zaključki o kratkih psihotičnih dekompenzacijah v obliki BLIPS simpotomov ("mini psihoze") s podlago v mejni osebnostni motnji, razvoju organske osebnostne motnje ter komorbidnem razvoju odvisnosti od več psihoaktivnih sredstev (stran 21-27) ne temeljijo zgolj na podlagi ugotovitev ob samem neposrednem pregledu obtoženca.

154. Dr. A. je v svojem obširnem mnenju, ki je sestavljen iz preduvoda (stran 1-7 mnenja), uvodnih opomb z vpogledom v spis (stran 9-18 mnenja), izvida (stran 18-48), mnenja (stran 48-56) in zaključka (stran 56-60), prestopila meje strokovnjakinje in podajala dokazno oceno izvedenskih mnenj ter se celo spuščala v razloge izpodbijane sodbe, ko je navajala, da je sodišče prve stopnje popolnoma verjelo le enemu izvedencu psihiatrije, dr. B., da je opazno, da so se izvedenci razhajali v mnenjih, da meni, da to, da je sodišče zaupalo le enemu izvedencu, z delnim ali manjšim upoštevanjem mnenja ostalih specialistov psihiatrov/izvedencev, ne more biti do konca objektivno izvajanje dokazov v forenzično-psihiatričnih podajanjih izvedenskega mnenja v tako kompleksni zadevi (strani 9, 11-12 mnenja). Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je strokovna priča ocenjevala dokaze, kar pa je pridržano zgolj sodišču. V svojem pisnem mnenju je dr. A. navedla (stran 4 mnenja), da je podrobno analizirala celoten spis, pri čemer tega ni mogoče preveriti, saj sodišču ni znano točno katera dokumentacija je bila poslana dr. A. in v katerem jeziku (slovenskem ali hrvaškem), obenem pa je iz zaslišanja strokovne priče na obravnavi jasno, da je trdila stvari, ki so evidentno v nasprotju s podatki spisa (npr. da je bil obtoženi kratek čas v komuni; da obtoženca nihče ni napotil k psihiatru). dr. A. je po oceni sodišča druge stopnje tudi pristranska, saj po eni strani opozarja na napake vseh sodno postavljenih izvedencev, po drugi strani pa je izrazito naklonjena strokovnjaku obrambe mag. F., saj navaja, da se v času, ko se je izvajal postopek podajanja izvedenskega mnenja, ni ugotovilo dovolj psihopatoloških elementov, razen pri enem izvedenskem mnenju dr. mag. F., ki v svojem mnenju natančno opisuje BLIPS epizode (stran 6 mnenja) ter da je dr. mag. F. edini omenil, da so obtožencu psihiatri predpisali antidepresiv Wellbutrin z amfetaminskim prstanom, ki je dodatno iatrogeno utrjeval njegovo odvisnost od psihostimulativnih drog ter da je omenjal vpliv kokaetilena (stran 32-33 mnenja). Dr. A. ob tem ves čas za mnenje mag. F. napačno uporablja izraz izvedensko mnenje,24 saj mag. F. ni bil postavljen za izvedenca s strani sodišča, temveč je bil angažiran s strani obrambe, obenem pa celo sama priznava, da mag. F. obtoženca sploh ni pregledal in je zato mnenje pomanjkljivo. Zato sodišče druge stopnje ne sledi navedbam dr. A., da je mag. F. edini medicinsko in farmakološko skladno opisal interakcije kvetiapina in kokaina v smislu disociativnih fenomenov _tempore criminis_ (opitost od sna), da je edini poudaril pomanjkanje pri toksikološkem podajanju izvedenskega mnenja in je tudi pravilno prepoznal BLIPS simptome mini psihoz. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je do strokovnega mnenja mag. F. pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje in ga utemeljeno zavrnilo ter je sledilo izvedenskemu mnenju dr. B. (točke 39-43 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s tem sledi v celoti in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, obenem pa še enkrat poudarja, da je mag. F. mnenje izdelal brez pregleda obtoženca in se je oprl na diagnozo mejne osebnostne motnje, ki jo je zapisala izvedenka dr. G., ki pa kot klinična psihologinja brez medicinske izobrazbe takšne diagnoze ne more podajati. Obenem tudi iz mnenja mag. F. izhaja, da omenja zgolj hipotetične posledice v sferi duševnosti (brutalna agresivna dejanja pod vplivom kokaetilena, opitost od sna, mini psihoze), ki pa jih je izvedenec dr. B. argumentirano zavrnil. 155. Tudi sicer pa je bila medsebojna naklonjenost med obema pomočnikoma obrambe dr. A. in mag. F. izrazito vidna sodišču druge stopnje na obravnavi dne 8. 1. 2024, ko je priča grajala vsa izvedenska mnenja, razen mnenja dr. F.,25 ko je mag. F. večkrat želel podajati odgovore namesto dr. A.26 ali ji je želel pomagati pri podajanju odgovorov,27 po drugi strani pa se je iz vprašanj in očitkov mag. F. jasno zaznala nenaklonjenost slednjega do izvedenke dr. C.28 in predvsem do izvedenca dr. B.29 Dr. A. se je na obravnavi večkrat vedla neprimerno in nedostojno, saj je žalila oba zaslišana izvedenca,30 ki sta njenemu mnenju oporekala vedno zgolj na strokoven in dostojen način, ko pa sta izvedenca dr. A. s strokovnimi argumenti oporekala, pa slednja ni želela odgovoriti na vprašanje31 oziroma je bil njen odgovor povsem neprepričljiv in nelogičen, na kar bo posebej opozorjeno v nadaljevanju.

156. Sodišče druge stopnje ne sprejema očitkov dr. A., ki so bili podani tako v njenem pisnem mnenju kot na obravnavi, da zato, ker v konkretni zadevi izvedenskega mnenja ni izdelal tim izvedencev, ne gre za intergrativno, interdisciplinarno medicinsko psihiatrično izvedensko mnenje in mu zato ni mogoče slediti. V obravnavani zadevi sicer res ni bilo odrejeno fakultetno izvedensko mnenje, vendar ni mogoče spregledati dejstva, da je sodišče prve stopnje izvedlo zelo obširen dokazni postopek ravno v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve (ne)prištevnosti, izvedenec dr. B. pa je imel ob izdelavi mnenja na voljo že izdelano psihološko izvedensko mnenje ter toksikološko izvedensko mnenje. Dr. A. pa ob teh očitkih tudi v celoti spregleda, da je obtoženi ob strokovnem pregledu dne 6. 3. 2021 zanikal, da bi v zadnjih 24 urah pred dogodkom ali po dogodku jemal kakšna zdravila ali prepovedane droge ali užival alkohol. Uživanja zdravil, prepovedanih drog ali alkohola ni zatrjeval niti v svojem zagovoru pred preiskovalno sodnico, prav tako je dogodek opisal (in ni trdil, da se česa ne spomni ali da bi izgubil kontrolo), zato tudi ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje že v fazi preiskave odredilo izdelavo fakultetnega izvedenskega mnenja. Šele v pogovoru z izvedencem psihiatrom dr. E. dne 25. 4. in 15. 5. 2021 je obtoženi prvič navajal, da je kritičnega večera 4. 3. 2021 med 10. in 11. uro zvečer zaužil dve črtici kokaina in šilce žganja okoli 9. ure zvečer. V svojem pisnem zagovoru na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 pa je obtoženi trdil, da je kritičnega večera, po tem ko je hčerka zaspala, vzel nekaj kokaina, da se pomiri, potem je uvidel nespametnost tega početja in je vzel še uspavalo Kvelux, ki mu ga je predpisala zdravnica in čez čas zaspal, ni pa omenjal uporabe alkohola. Zato je sodišče prve stopnje tekom glavne obravnave angažiralo še izvedenko toksikološke stroke ter nato še novega izvedenca psihiatrične stroke. Vsi izvedenci so bili zaslišani na glavni obravnavi, dr. B. celo dvakrat, prav tako je bil zaslišan tudi strokovnjak obrambe. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z obtoženčevo (ne)prištevnostjo izvedlo obširen dokazni postopek, enako pa velja tudi za dokazni postopek pred sodiščem druge stopnje, zato samo dejstvo, da ni šlo za izdelavo fakultetnega izvedenskega mnenja, ne vnaša nobenih dvomov v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Ob tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi pri strokovnem mnenju dr. A. ni šlo za timsko izvedensko mnenje, obenem pa se je priča v svojem mnenju spuščala tudi na področji radiologije ter nevrologije, za kateri sama ni sodno zaprisežena izvedenka. Njene navedbe, da v vseh treh mnenjih s področja psihiatrije ni dodatnih elementov, ki so nujno potrebni za sklep oziroma zaključek, ker ne gre za multidisciplinarne izvedence, ki ne spremljajo novih znanstvenih dognanj in literature,32 pa so povsem pavšalne, nekonkretizirane, hkrati pa tudi žaljive.

157. Povsem nepotrebno je dr. A. v strokovnem mnenju poučevala o pomembnosti in pomenu izvedenskih mnenj v kazenskih postopkih za ugotavljanje odločilnih dejstev ter načinu njihove izdelave, nepotrebno je povzemala slovensko kazensko zakonodajo, na splošno poučevala o neprištevnosti in zmanjšani prištevnosti ter navajala statistične podatke o neprištevnih v Republiki Hrvaški (strani 13-18 mnenja).

158. Strokovna priča je v svojem pisnem mnenju (strani 6 in 7 mnenja) in tudi zaslišana na obravnavi večkrat poudarila, da je njeno mnenje sestavljeno piramidalno, torej kaj izhaja iz česa in kakšen je končni rezultat, saj ima ena oseba lahko več bolezni in motenj. Izhajala ni zgolj iz diagnoze, temveč tudi biopsihosocialnih kriterijev oziroma meril. Biološki del je to, na čemer temelji bolezen, psihološki del pomeni vpliv psihe, hkrati pa je potrebno upoštevati še socialne komponente. Na podlagi razgovora z obtoženim ter anamnestičnih in heteroanamnestičnih podatkov je pri obtožencu določila primarno diagnozo in bolezen (prvi del mnenja). Drugi del njenega mnenja pa se nanaša na področje psihiatrije oziroma komorbiditete, na psihofarmakološki del (kokain, kokaetilen in kvetiapin) ter na dodatne preiskave in njene interpretacije s pomočjo radiologa. Zato govori o piramidi, kaj je bilo prvo in kaj nato zadnje ter kako so vsi ti faktorji vplivali na način storitve kaznivega dejanja (_modus operandi_). Sodišče druge stopnje je po izvedenih dokazih na obravnavi ugotovilo, da so izhodiščne ugotovitve strokovne priče (torej temelj piramide) napačne, zato tudi ni mogoče slediti zaključkom strokovne priče o neprištevnosti obtoženca (vrh piramide), kar vse bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

159. Iz ustnega in pisnega mnenja strokovne priče izhaja, da je imel obtoženi dolgo vrsto let simptome mejne osebnostne motnje, ki so primarno nastali med obdobji formiranja osebnosti v otroštvu in zgodnji adolescenci (kot posledica travmatskega odnosa z očetom - fizična zloraba in kaznovanje). V obdobju oblikovanja osebnosti v starosti 17 let so se pričele njegove težave z zlorabo drog in alkohola, vendar vse do leta 2018 nikoli ni poiskal profesionalne zdravniške pomoči, ampak je svoje psihične težave, nezadovoljstvo, napetost, depresivne simptome, nizko samozavest, emocionalno labilnost ipd. "samozdravil", kar je tipična komorbidnost pri mejni osebnostni motnji. Psihoaktivne snovi je zlorabljal vse do leta 2021, na katere je razvil toleranco in odvisnost, specifično na kokain, poskušal se je zdraviti pred 5 leti, vendar brez uspeha, jemal je zdravila na recept, nikoli pa ni dosegel popolne abstinence od kokaina in alkohola zaradi globoko razvite psihopatologije v sklopu simptomov iz spektra osebnostne motnje z občasnimi paranoidnimi dekompenzacijami iz kroga akutnih psihotičnih dekompenzacij v sklopu BLIPS-a,33 to je epizoda t. i. mini psihoza s komorbidnimi simptomi iz spektra odvisnosti od več sredstev. Obtoženi je od obdobja srednje šole, ko je zaužil vrsto psihoaktivnih snovi (od srednje šole kanabis in alkohol, pozneje MDMA/ecstasy, amfetamin, kokain ter 10 let nazaj je izključno užival kokain in alkohol, da bi se pomiril), imel občasno simptome BLIPS-a, kjer simptomi izginejo v 24 urah do 7 dneh brez zdravljenja (mini psihoza paranoidnega tipa F23), kar je izšlo iz nediagnosticirane in nezdravljene dualne diagnoze, t. j. mejne osebnostne motnje in odvisnosti od več psihoaktivnih snovi (F60.3 + F19.2). Pri obtožencu je najmanj 5-7 let nazaj prišlo do pomembnih obdobij poslabšanja psihičnega zdravja in splošnega psihosocialnega funkcioniranja, kar se je v psihiatričnem smislu kazalo kot nespečnost z zgodnjim bujenjem, močne vznemirjenosti/anksioznosti, strahovi, ki so dosegli nivo prave paranoidne psihoze z norimi idejami (žena ga nadzira, zasleduje, prisluškuje), nagle spremembe razpoloženja od evforije do disforije, agitacije in agresije vse do občasnih paranoidnih doživljanj realitete, to je klinične slike krajših psihotičnih epizod z remisijami nekaj ur in/ali dni (BLIPS). Omenjeni simptomi so se vedno intenzivirali po travmatskih dogodkih/sprožilcih stresa od katerih sta dva glavna sprožilca predstavljala bistveno skrhane odnose v zakonski zvezi s pokojno ženo in odnosi na delovnem mestu. Pretirano uživanje kokaina in alkohola v obdobju 10 let (2012-2021) je direktno pripeljalo do organskih poškodb možganov in organske osebnostne motnje (F07.9). Po nedavno opravljeni preiskavi snemanja možganov z MR so pri obtožencu opažene poškodbe frontalnega režnja možganov obojestransko, ki so cerebrovaskularnega izvora. Spremembe v strukturi možganov niso v skladu z njegovo biološko starostjo in so po vseh kliničnih kriterijih nastale zaradi vrste prebolenih ishemičnih t. i. mini možganskih kapi (TIA), ki nastanejo zaradi naglega povišanja krvnega tlaka in zoženja krvnih žil možganov, ko prihaja do ishemije (na kratko se prekine dotok kisika v možgane). Dr. A. je v pisnem mnenju navajala, da je pri obtožencu podan sindrom frontalnega režnja, vendar je nato na zaslišanju na obravnavi povedala, da je uporabila napačno terminologijo, da ne bi smela uporabiti izraza sindrom frontalnega režnja ampak nekaj drugega in sicer toksično poškodbo ali kognitivne motnje (stran 10 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024).

160. V mnenju je strokovnjakinja obrambe navajala, da so na MR sliki obtoženčevih možganov vidne bele točke, ki poudarjajo poškodbe določenih regij v možganih, kar pripelje do sprememb v strukturi in funkciji možganov in posledičnih sprememb v izvršnih funkcijah možganov (razmišljanju, vedenju, čustvih). Izvid MR možganov obtoženca ustreza kroničnim ishemičnim cerebrovaskularnim spremembam subkortikalno v frontalnem režnju možganov obojestransko. Opazne so hiperintenzitetne kronične zone, lokalizirane na T2 presekih, kar govori v prid dg. lakunarni sindrom možganov, oziroma jasno kaže na brazgotine po prebolelih lakunarnih infarktih možganov ishemičnega tipa (TIA), kar je posledica več manjših možganskih kapi, nastalih zaradi naglega zoženja krvnih žil možganov zaradi naglega porasta tlaka in posledične ishemije (zmanjšanega dotoka kisika v možgane). Pri obtožencu je podana atrofija, t. j. odmiranje živčnih nastavkov v možganih, kar se posebno opazi v frontalnem režnju možganov obojestransko v obliki področij hiperintenzivnosti (beli točkasti madeži). To je pri obtožencu rezultat kronične odvisnosti od kokaina, ki skupaj z zlorabo alkohola pripelje do malih možganskih in/ali srčnih kapi/TIA zaradi ustvarjanja toksičnega metabolita kokaetilena, ki krepi toksične učinke kokaina in alkohola na srce in krvne žile. Vse to pa je bila pri obtožencu podlaga za razvoj organske osebnostne motnje.

161. Glede na vse pojasnjeno je dr. A. zaključila, da se lahko sklepa, da so pri obtožencu upoštevaje nastanek, časovno potekanje in trajanje psihičnih motenj kot tudi starost (47 let), vse bolezni/stanja, ki se primarno nanašajo na dualno diagnozo mejne osebnostne motnje (F60.3; borderline), ki je bila nediagnosticirana, neprepoznana in nezdravljena v komorbidnosti z razvito odvisnostjo od več psihoaktivnih snovi (F19.2; kokain + alkohol), z visoko stopnjo klinične in izvedenske zanesljivosti vzročno-posledično povezane, kot tudi da so postopoma pripeljale do občasnih psihotičnih epizod/dekompenzacij v obdobju od 2018-2021 v sklopu dekompenzacije pri mejni osebnostni motnji (s pretežno paranoidno strukturo) katere simptomi so se umikali (obdobja remisije) in ponovno manifestirale v sklopu kratkih intermitetnih psihoz povezanih za osebnostne motnje, t.i. mini psihoz (BLIPS F23). Psihotične dekomepenzacije so bile vezane na več faktorjev; stresne sprožilce zaradi bistveno skrhane zakonske in družinske psihodinamike in skrhanih psihodinamičnih odnosov v službi (pregorevanje; burn out sindrom), da je vse pripeljalo do začaranega kroga t.j. okrepljenega "samozdravljenja" z uživanjem velikih količin psihoaktivnih sredstev, primarno kokaina in alkohola v kombinaciji (v namen "umirjanja"), kar vse pa je vzročno-posledično pripeljalo do trajnih posledic poškodbe možganov s toksičnim metabolitom kokaina in alkohola kokaetilenom in posledičnim postopnim razvojem organskih poškodb frontalnih možganov obojestransko s trajno organsko osebnostno motnjo t.j. razvojem psihoorganskega sindroma oziroma do organskih sprememb osebnosti (F07.9), ki so izjemno neobičajne za biološko starost obtoženca. Na podlagi vsega navedenega je dr. A. zaključila, da se lahko z visoko stopnjo izvedenske zanesljivosti sklepa, da je bil obtoženec neprišteven _tempore criminis_ zaradi duševne bolezni, ki se nanaša na organsko spremembo osebnosti, kot posledica kroničnih intoksikacij s psihoaktivnimi sredstvi kokainom in alkoholom skozi obdobje najmanj 5-10 let (F19.2), da je vse z dolgoletno aberantno strukturo osebnosti mejnega tipa (F60.3) s kratkimi prehodnimi psihotičnimi epizodami/dekompenzacijami v obliki BLIPS simptomov v sklopu "mini psihoz" (F23) pripeljalo do organsko pogojenega disociativnega stanja (F60.5), spremljanega s stanjem somraka (F44.8) in posledično disociativno amnezijo (F44.0) za dogodek, zaradi česar je bil obtoženec neprišteven _tempore criminis_, saj ni bil sposoben dojeti pomena svojega vedenja in ni mogel upravljati s svojo voljo. Zaključek o neprištevnosti se primarno nanaša na organsko pogojeno osebnostno motnjo z disociativnim stanjem in stanjem somraka _tempore criminis_, do katerega je pripeljalo več faktorjev; akutna intoksikacija s kokainom in alkoholom v interakciji z antipsihotikom kvetiapinom. Sinergistično delovanje teh treh snovi se nanaša na spremembe v resničnem doživljanju, ki je izkrivljeno, paranoidnega tipa in sprememb v stanju zavesti, ko prihaja do zmotne presoje pri zoženem stanju zavesti, naglih sprememb razpoloženja, močne agitacije/vznemirjenosti in agresivnih pulzij z disociativnimi fenomeni t.j. ločevanju osebe od zavedanja o sebi in avtomatičnimi dejanji, kar lahko rezultira z ekstremno heteroagresijo in avtoagresijo z disociativno amnezijo za dogodek pri kvantitativno in kvalitativno moteni zavesti, posebno pri obtožencu, ki ima dokazane organske strukturne in funkcionalne poškodbe frontalnega režnja možganov obojestransko. Obtoženi je kaznivo dejanje umora storil v stanju zožene zavesti z disociativno amnezijo za dogodek. Takšna agresivna dejanja niso načrtovana, niti se ne morejo kontrolirati zaradi vseh nevrobioloških parametrov.

162. Tudi zaslišana na obravnavi je vztrajala pri pisnem mnenju in ga predstavila smiselno enako, kot je povzeto zgoraj. Povedala je, da je primarna obtoženčeva bolezen oz. diagnoza mejna osebnostna motnja oz. borderline ter BLIPS (krajša mini psihoza), ki je pogosta pridružena bolezen ob odvisnosti. Večina forenzičnih pacientov s takšno boleznijo in odvisnostjo (50% do 60% ali celo 70%) stori najhujša kazniva dejanja. Obtoženi ima prizadeto funkcijo možganov, zato je pri njem potrebno narediti tudi PET/CT in EEG preiskavo, da se ugotovi koliko prizadetih delov ima oziroma za koliko je zmanjšan volumen možganov frontalnega dela. Priča je zaslišana na obravnavi zatrjevala, da ima obtoženi poškodovane možgane in sicer strukturne in funkcionalne deficite možganov, pri tem pa je predstavila primer svojega pacienta, ki je ubil očeta, za katerega sodišče druge stopnje ugotavlja, da nima nobene veze s predmetno kazensko zadevo. Priča je večkrat poudarila, da pacienti s takšnimi funkcionalnimi in strukturnimi spremembami možganov storijo huda kazniva dejanja, čeprav se pred tem nikoli tako ne obnašajo, ne storijo niti prekrška in se vedno sami prijavijo na policiji, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevano ne velja za obtoženca, ki je bil že večkrat prej agresiven do oškodovanke, v dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da jo je vsaj trikrat predhodno že davil, večkrat ji je grozil z odvzemom življenja, prijavo na policijo pa je podal zaradi posredovanja njegovega očeta. Prav tako je ob kazanju slik obtoženčeve MR navajala, da so obtoženčevi možgani atrofirali zaradi dolgotrajne uporabe kokaina ali bolezni, o čemer morata dati mnenje tudi radiolog in nevrolog. Kvetiapin pri osebah s takšnimi poškodbami možganov pa lahko povzroči zmedenost, neprimerno obnašanje, nezmožnost imeti svoje ravnanje pod nadzorom ter do delirantnih stanj.

163. Priča je v nasprotju s podatki spisa trdila, da obtoženca kljub temu, da je osebnega zdravnika od novembra 2018 do marca 2021 obiskal 40-krat, nihče ni napotil k psihiatru, saj je iz zdravstvene dokumentacije, ki je povzeta v izvedenskem mnenju dr. E. in tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja dr. B., jasno razvidno, da je obtoženi psihiatrinjo obiskoval v letu 2019 in 2020, osebni zdravnik pa je to zabeležil tudi pri obiskih npr. dne 31. 1. 2019, 18. 3. 2019, 2. 4. 2019, 28. 5. 2019, 7. 6. 2019, 28. 6. 2019, 21. 11. 2019. Iz dokumentacije Psihiatrične ambulante pa je razvidno celo, da je bil dne 10. 2. 2020 obtoženi napoten na bolnišnično zdravljenje (izdana mu je bila napotnica za EKI - enoto za krizne intervencije), na kar je pravilno opozoril tudi izvedenec dr. B. na obravnavi.34 Prav tako je v nasprotju s podatki spisa priča zatrjevala, da je bil obtoženi par mesecev v komuni, saj slednje ne izhaja niti iz zagovora obtoženca, niti iz izpovedb prič in izvedenskih mnenj, v katerih je povzeta obtoženčeva medicinska dokumentacija. Dr. A. je tudi neprepričljivo zatrjevala, da so se obtožencu predpisovala napačna zdravila, saj niso upoštevali njegovega stanja možganov in niso naredili EEG-ja, glede na dejstvo, da iz izvedenskega mnenja dr. D. jasno izhaja, da pri obtožencu niso podane takšne poškodbe možganov, kot jih je zatrjevala priča. V nadaljevanju je priča navajala, da se je stanje obtoženca od leta 2012 poslabševalo, v času kovida še toliko bolj (izpostavila je izpovedbo obtoženčeve mame, da je mislila, da je sin shizofrenik). Da se je poleg motnje osebnosti pri obtožencu razvila dolgoletna odvisnost od kokaina in je prišlo do psihotičnih epizod oziroma BLIPS-ov, samomorilnih misli in izpadov (nepremišljeno reagiranje). Pri takšnih pacientih v 30 do 40% primerov pride do razvoja akutne psihoze F23. Zaradi izčrpanih obrambnih mehanizmov, stresorjev in nezdravljenja ter vse pogostejše odvisnosti od kokaina je pri obtožencu prišlo do organskih sprememb možganov in organske spremembe osebnosti. Kot izhaja iz slik je pri obtoženemu A. A. poškodovan frontalni reženj možganov (ima možgane osebe stare 65 let), to je del, ki nam omogoča analitično razmišljanje, načrtovanje in sprejemanje pravih odločitev. Ravno zaradi te poškodbe je do tega, česar je prišlo, prišlo nenačrtovano, impulzivno, zunaj realnega razmišljanja. Priča je na podlagi vsega tega zaključila, da je bil obtoženi v času storitve obravnavanega dejanja neprišteven in sicer ko se je obtoženi zbudil in je nato prišlo do disociativne amnezije ter izjemno bizarne situacije. Oseba, ki to stori na tak način ima ekstremno psihotično paranoidno motnjo ali organske spremembe osebnosti, kvetiapin, ki deluje na receptorje, pa lahko pripelje do zmedenosti in primarnega strahu. Pri obravnavanem dogodku gre za zelo nenavaden umor (nenavaden način _modus operandi_), pri nastanku tega dogodka se je obtoženi počutil kot da gre za napad nanj in na njegovo telo ter integriteto. Obtoženi je imel na voljo nož, mogoče pištolo ali kakšno drugo orodje, vendar je storil ta umor na način, kot ga je, kar je zelo redko in na podlagi navedenega smatra, da je bil v trenutku kaznivega dejanja popolnoma neprišteven in je imel disociativno amnezijo na dogodek. Obtoženi se ni bil sposoben odločiti za obravnavano dejanje zaradi poškodovanih možganov in tega dejanja ni nikoli načrtoval. Takšna oseba, ki je izzvana, bo v sekundi storila dejanje v psihotični obliki, v stanju amnezije in jo bo to hitro minilo.

164. Strokovna priča je z zaključki o neprištevnosti prekoračila nalogo psihiatrinje, saj izvedenci psihiatri oziroma strokovne priče s področja psihiatrije lahko podajo le mnenje o sposobnosti razumevanja pomena dejanja ter sposobnosti imeti v oblasti ravnanje, zgolj in edino sodišče pa je tisto, ki lahko nato napravi zaključke o (ne)prištevnosti. Strokovna priča tudi ni znalo prepričljivo pojasniti kaj je bil vzrok organske disociativne amnezije, ki jo je zatrjevala pri obtožencu _tempore criminis_. Dr. B. je namreč prepričljivo pojasnil, da mora biti za zaključek o organski disociativni motnji prisoten organski vzrok zanjo in ko je bila strokovna priča povprašana kateri organski vzrok je nastopil pri obtožencu v času obravnavanega dejanja, da je privedel do organske disociativne motnje, ni podala jasnega in prepričljivega odgovora. Priča je namreč ponovno pričela govoriti o razvoju borderline osebnostne motnje pri obtožencu, o komorbiditetnem uživanju alkohola in drog ter o organski poškodbi možganov ter ji je pri podajanju odgovora želel pomagati celo mag. F., nato pa je odgovorila, da je šlo za uničene aksone frontalnega dela možganov ter prekinjeno povezavo med limbičnim sistemom in frontalnim režnjem oziroma prefrontalnim jedrom (nucleus accumbens oziroma akumbensovo jedro) in prefrontalno skorjo. Ko je izvedenec dr. B. pričo opozoril na nelogičnost v njenem zatrjevanju ker osebe, ki imajo prekinjeno povezavo z akumbensovim jedrom, niso zmožne doživeti ugodja in zato ni logično, da bi obtoženi, če bi imel to povezavo uničeno, ob uživanju kokaina doživljal ugodje, je dr. A. nelogično navajala, da obtoženi zato, ker je odvisnik, ugodje doživi na začetku, potem pa gre za zadovoljevanje njegovih potreb, da bi se izognil abstinenčni krizi, čeprav je vseeno pritrdila izvedencu, da takšna oseba v glavnem ne doživlja ugodja.

165. Sodišče druge stopnje strokovnemu mnenju dr. A. ne sledi iz razlogov, ki so bili že pojasnjeni (izvid dr. A. ne ustreza izvidu po slovenski kazenski zakonodaji; dr. A. je prestopila meje strokovnjakinje s podajanjem dokazne ocene ter spuščanjem v razloge sodbe in zaključkom o neprištevnosti; ni znano katera dokumentacija je bila poslana dr. A. in v katerem jeziku; nepoznavanje spisovnih podatkov; pristranskost do drugega pomočnika obrambe mag. F., ki obtoženca nikoli ni pregledal; za mnenje mag. F. ves čas napačno uporablja izraz izvedensko mnenje; žaljivo obnašanje do slovenskih izvedencev; spuščala se je na področji radiologije in nevrologije, za kateri ni sodno zaprisežena izvedenka). Poleg tega pa tudi zaradi dejstva, da so bili vsi očitki dr. A., ki so se nanašali na izvedenska mnenja, po izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem druge stopnje, ovrženi z zaslišanjem izvedencev dr. C. in dr. B. (ter njegovima dvema dopolnitvama izvedenskega mnenja), hkrati pa tudi z izvedenskim mnenjem dr. D., kar vse bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

_**Očitki dr. A., ki se nanašajo na izvedensko mnenje dr. C.**_

166. Dr. A. je izvedenskemu mnenju dr. C. očitala, da: - niso bile opravljene adekvatne toksikološke analize, ker ni znano ali in če ter s katerimi metodami kvantitativne in kvalitativne analize se je odrejala koncentracija aktivnega metabolita kokaina kokaetilena pri obtožencu, ki nastaja kot produkt metabolizma kokaina in alkohola in ima daljši razpolovni čas od kokaina, hkrati pa tudi intenzivnejši psihoaktivni in nevrotoksični učinek na možgane od samega kokaina; - iz opravljenih toksikoloških analiz ni znano oziroma o tem ni podatka, ali so obtožencu odvzete telesne tekočine, zlasti urin, analizirali tudi na prisotnost etil glukuronida (v nadaljevanju EtG), ki je direktni metabolit alkohola in se v telesu zadržuje najdalj časa, tudi do 72 ur in dlje ter je visokospecifični biomarker zlorabe alkohola; - je svoj izvid in mnenje utemeljevala na podlagi neadekvatno opravljenih forenzičnih analiz alkohola (PK1, PK2), saj dokazovanje metabolita alkohola v urinu z metodo plinske kromatografije (PK1, PK2) brez tekočinske kromatografije (LC) in masne spektrometrije (MS) ni dovolj precizna metoda v primerih, ko se biološki vzorci jemljejo 24 ur po dogodku ali več, metoda PK pa tudi ne more detektirati metabolita etanola EtG; - manjkajo toksikološki in psihofarmakološki parametri pri intoksikaciji z več psihoaktivnimi sredstvi in njihovimi farmakološkimi interakcijami (kokain + alkohol + kvetiapin) in da nihče od izvedencev ni podrobno pojasnil interakcije vseh zaužitih psihoaktivnih snovi s psihofarmakološkega (farmakodinamika/farmakokinetika) in toksikološkega aspekta ter ni pojasnil farmakološkega meddelovanja in možne psihiatrične stranske učinke interakcije kokaina, kvetiapina in alkohola pri obtožencu; - se je izvedenka spuščala v psihofarmakološko in klinično psihiatrično tolmačenje delovanja psihoaktivnih snovi in zdravil brez osnovnega znanja iz področja farmakologije/psihofarmakologije, medicine in psihiatrije; - je izvedenka glede zaužitega kokaina in alkohola, ki jih je obtoženi zaužil kritičnega večera, jemala poljubne doze pri hudem odvisniku z visoko toleranco na visoke doze kokaina z istočasno neustreznim psihofarmakološkim tolmačenjem delovanja kvetiapina, o čemer izvedenka nima adekvatnih znanj; - da je izvedenka v zaključku mnenja podala svoje "psihiatrično mnenje in analizo" kritičnega dogodka, podajajoč svoje "osebne vtise", s čimer je izstopila iz okvirja stroke toksikološkega izvedenca.

167. Sodišče druge stopnje takšnim očitkom priče ter posledično očitkom obrambe v pritožbi ne sledi. Očitki o neadekvatno opravljenih toksikoloških analizah glede ugotavljanja kokaetilena (ali se je to sploh ugotavljalo in če, s katerimi metodami) ter neadekvatno opravljenih forenzičnih analizah alkohola so namreč očitno posledica pričinega nenatančnega študija spisovne dokumentacije, v tem primeru Poročil o toksikoloških preiskavah (list. št. 162, prilogi C75 in C76), izvedenskega mnenja dr. C. in izpovedb izvedenke, ko je bila zaslišana pred sodiščem prve stopnje, kjer je logično pojasnila, da je zahtevala še dodatne toksikološke preiskave, s katerimi so preverili tudi prisotnost psihoaktivnih zdravil in kokaetilena. Prav tako je iz izvedenskega mnenja dr. C. na strani 3 jasno razvidno katere analizne metode so bile uporabljene, med drugim tudi metoda LC-MS/MS. Izvedenka dr. C. je tudi zaslišana na obravnavah dne 18. 12. 2023 in 8. 1. 2024 na vse očitke priče odgovorila in jih zavrnila. Sodišče druge stopnje pojasnilom izvedenke sledi v celoti, saj so logična, prepričljiva in navsezadnje podprta s podatki iz njenega pisnega izvedenskega mnenja, česar pa ni mogoče trditi za mnenje dr. A. Obenem ima izvedenka tudi dolgoletne izvedenske izkušnje, celo aktivno obdobje je delala na Inštitutu za sodno medicino, zato ni nobenega dvoma, da dobro pozna analizne metode.

168. Izvedenka je tako zaslišana pred sodiščem druge stopnje pojasnila, da preiskave obsegajo tri sklope: alkohol, prepovedane droge in psihoaktivna zdravila. Ko je videla prvi toksikološki izvid, je ugotovila, da preiskava na psihoaktivna zdravila ni bila narejena, čeprav je bila odrejena. Zato je zahtevala, da se naredi še ta preiskava in pa hkrati tudi preiskava na eventualno prisotnost kokaetilena, ker je imela podatek, da naj bi šlo za istočasno konzumacijo kokaina in etanola, vzorci pa se hranijo najmanj dve leti po narejeni toksikološki preiskavi. Preiskava na kokaetilen namreč ni sestavni del rutinske preiskave in ga merijo, če na to opozoriš. Pri drugem vzorčenju (Poročilo toksikološke preiskave v prilogi C75) je bil v urinu dodatno identificiran še metilekgonin ter metaboliti kvetiapina.

169. V zvezi s preiskavo etanola je pojasnila, da najprej opravijo določanje hlapnega etanola, kjer gre za rutinske postopke, nato gre urin še na imunokemijske preiskave za šest najpogosteje uporabljenih psihoaktivnih snovi. Ta preiskava je dala podatek o kokainu in metabolitih in je nato sledilo preverjanje teh metod z uporabo laboratorijskih tehnik, kjer se naredi ekstrakt iz krvi ali urina in se ga preišče s plinsko kromatografskimi ali tekočinsko kromatografskimi metodami, ki imajo tudi masne detektorje, ki dajo natančen podatek o tem za katero snov gre. Sama je Inštitut za sodno medicino tudi dodatno zaprosila za podatek o meji detekcije, kar je tudi povzela v svojem mnenju, torej kako nizke koncentracije se še lahko vidi z določeno metodo. Metode uporabljene v konkretnem primeru zaznajo zelo nizke koncentracije. V zvezi z očitkom dr. A., da je bila pri ugotavljanju etanola uporabljena samo metoda plinske kromatografije (PK1 in PK2), ne pa tudi tekočinska kromatografija in masna spektometrija, je izvedenka prepričljivo pojasnila, da sta se na Inštitutu za sodno medicino v času, ko je potekala predmetna analiza, za določanje etanola uporabljala dva različna aparata s plamenskoionizacijskim detektorjem, torej plinskokromatografska metoda (FID detektor). En aparat uporablja eno kolono in en FID detektor, drug aparat pa uporablja drugo kolono. Gre torej za dve različni neodvisni metodi za določevanje etanola in če se etanol prikaže pri različnih retenzijskih časih, se lahko s primerjavo obeh metod s 100% zanesljivostjo reče, da gre za etanol. Masni detektor sicer ni bil uporabljen, so pa bile uporabljene metode v skladu s kriteriji za določevanje etanola v forenzične namene ter v skladu z evropskimi smernicami. Za preiskavo ostalih snovi (kokain, njegovi metaboliti, kvetiapin) so bile uporabljene tekočinska (metoda LC-MS/MS) in plinska kromatografija z dvojnim masnim detektorjem. Sodišče druge stopnje ob tem še opozarja, da je iz izvedenskega mnenja dr. C. jasno razvidno katere analizne metode so bile uporabljene (tabela 1 na strani 3 mnenja), zato se kot neutemeljene izkažejo očitki dr. A., da bi se moralo pri analizi kokaina uporabiti modernejša preiskava masna spektrometrija plinske kromatografije. Prav tako pa ni mogoče slediti zgolj pavšalnim in nekonkretiziranim navedbam dr. C. glede neadekvatno uporabljenih forenzičnih analiz alkohola, saj je izvedenka prepričljivo in v zvezi s tem očitkom kot bistveno pojasnila, da sta bili uporabljeni dve različni neodvisni metodi za določevanje etanola in se s primerjavo obeh metod lahko s 100% zanesljivostjo reče, da gre za etanol, metode uporabljene v konkretnem primeru v zvezi z mejo detekcije pa zaznajo zelo nizke koncentracije.

170. V zvezi z EtG je izvedenka dr. C. pojasnila, da gre za metabolit etanola, ki v telesu ostaja dlje časa kot etanol. Ugotavljanje EtG v urinu je možnost, ki obstaja, da se dokaže, da je človek užival etanol tudi po tem, ko ta ni več prisoten v krvi in urinu. Okno opazovanja za EtG je 72 ur. Pojasnila je, da se kot izvedenka zadnja leta intenzivno ukvarja s področjem družinskega sodstva (razveze, dodelitev stikov z otroci), kjer ugotavljajo tudi prisotnost EtG kot kontrolo abstinence pri npr. staršu, ki je zasvojen z etanolom ali gre za škodljivo rabo etanola. Inštitut za sodno medicino teh preiskav (prisotnost EtG v urinu ali laseh) ne izvaja, to dela laboratorij v Nemčiji. Podatek o prisotnosti EtG-ja v urinu pri obtožencu bi ji lahko povedal le to, da je užival etanol v času 72 ur pred odvzemom urina, ne pa kaj je bilo v času obravnavanega dogodka in koliko in kdaj je popil. Iz podatka o prisotnosti EtG se ne more sklepati na koncentracijo etanola v krvi. Ker EtG v starem urinu hitro propade, ker je podvržen vplivu mikroorganizmov, preiskave na EtG po tolikšnem času ne bi več priporočala. Iz meritev EtG v laseh pa se lahko sklepa ali gre za kroničnega uporabnika etanola. Sodišče takšnim prepričljivim in logičnim pojasnilom izvedenke sledi, saj je navsezadnje tudi dr. A. ob soočenju z izvedenko potrdila, da prisotnost EtG pomeni, da je nekdo užival alkohol oziroma, da je nekdo alkoholik, potrdila pa je tudi, da prisotnost EtG-ja ne bi omogočala natančnega izračuna o koncentraciji alkohola v krvi v času storitve kaznivega dejanja. Zato samo dejstvo, da pri obtožencu niso opravili analize na prisotnost EtG (kar je ves čas poudarjala dr. A.), sploh ni bistveno.

171. Nadalje sodišče druge stopnje tudi ne sledi očitkom strokovnjakinje o tem, da manjkajo toksikološki in psihofarmakološki parametri pri intoksikaciji z več psihoaktivnimi sredstvi in njihovimi farmakološkimi interakcijami, da nihče od izvedencev ni pojasnil interakcije (in možnih stranskih učinkov) vseh zaužitih psihoaktivnih snovi s psihofarmakološkega in toksikološkega aspekta. Izvedenka dr. C. je namreč slednje vse logično, prepričljivo in v zadostni meri pojasnila v svojem pisnem mnenju, zaslišana pred sodiščem prve stopnje in tudi ponovno zaslišana pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je njenemu mnenju v zvezi s tem utemeljeno sledilo (točka 34 obrazložitve izpodbijane sodbe) in za to navedlo prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Vpliva psihoaktivnih snovi pa pri podaji mnenja ni spregledal niti izvedenec dr. B. (točke 40, 42, 43 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je tudi po mnenju sodišča druge stopnje, kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, prepričljivo pojasnil, da je šlo v času obravnavanega kaznivega dejanja pri obtožencu za zgolj blago akutno intoksikacijo, prepričljivo pa je pojasnil tudi vpliv s strani obtoženca zaužitih psihoaktivnih snovi.

172. Glede kokaetilena (ki nastaja ob sočasni uporabi kokaina in etanola) je izvedenka dr. C. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje prepričljivo pojasnila, da je Inštitut za sodno medicino na njeno zahtevo preveril tudi prisotnost kokaetilena v odvzetih vzorcih. Sled kokaetilena se je morda še videla v urinu, v krvi pa kokaetilena ni bilo. Kokaetilen ima daljši razpolovni čas35 kot kokain, njegovi psihoaktivni učinki zato trajajo dalj časa (etanol ima relaksirajoči učinek, kokain pa stimulirajoči učinek), vendar so primerljivi s kokainom, ima pa močnejše učinke na srce (t.i. kardiotoksični učinki - npr. pojav miokarditisa). To trdi na osnovi podatkov iz strokovne literature. Da je bilo najdenih nekaj sledi kokaetilena v urinu, je dokaz, da je obtoženi enkrat uporabil kokain skupaj z etanolom, kdaj točno pa se ne da ugotoviti, lahko prejšnji (kritični) večer, lahko pa več dni nazaj.

173. Benzoilekgonin (metabolit kokaina in marker uporabe kokaina, katerega razpolovni čas je 7,5 ur in najdalj časa ostane v krvi in urinu) bi moral biti v primeru, če bi obtoženi vzel dve črtici kokaina (100 mg ali še več čistega kokaina), v krvi še prisoten, zato ni prepričana ali je obtoženi v zadnjem večeru kokain konzumiral ali ne, lahko ga je vzel tudi prej. Če bi torej obtoženi kritičnega večera vzel močan odmerek kokaina, bi moral biti v krvi še prisoten benzoilekgonin, pa ni bil. To je sicer odvisno tudi od čistosti kokaina, ker ima le-ta različno čistočo (od 10 do 90%). Izvedenka je glede na izhodišče dr. A., da je obtoženi kritičnega večera vzel 1000 mg (= 1 g) kokaina, povedala, da bi se v tem primeru benzoilekgonin gotovo našel v krvi. 1 g je velika količina kokaina in ob taki količini obtoženi ne bi mogel zaspati, ker ima kokain stimulirajoč učinek, kar pomeni, da te naredi budnega.

174. Kvetiapin (Kvelux) je v osnovi antipsihotik, ki pa se pri nižjih odmerkih uporablja kot uspavalo (25 mg - 100 mg/dnevno), vendar spanca ne poglobi, temveč povzroči sprostitev, da oseba lažje zaspi, gre pa za šibek spanec.

175. Sodišče druge stopnje kot bistveno izpostavlja pojasnilo dr. C., da sta bila obtožencu vzorec urina in krvi odvzeta skoraj 24 ur po obravnavanem dogodku, da so bili v urinu prisotni metaboliti kokaina, kvetiapin, morda je bil prisoten tudi kokaetilen (v mnenju je napisala "?", ker so bili to neki sledovi in z gotovostjo tega ne more trditi), v krvi pa ni bilo najdenega ničesar. Ti rezultati povedo samo to, da je obtoženi te snovi (kokain, kvetiapin) zaužil, iz njih pa ne more sklepati kdaj in koliko teh snovi je zaužil in kakšna je bila koncentracija teh snovi v času obravnavanega dejanja, ko so bile te koncentracije že v eliminacijski fazi, ko učinki niso več tako močni. Njeno izvedensko mnenje o možnih koncentracijah v času obravnavanega dogodka je baziralo predvsem na izjavah obtoženca. Na osnovi tega je sklepala, da etanol v času dogodka ni bil več prisoten in ne gre za pomembno koncentracijo alkohola v krvi (šilce žganja pripelje komajda do koncentracije 0,1 promila pri 80 kg moškemu), prav tako so bili učinki kokaina in kokaetilena zelo blagi. Kvečjemu je bil še prevladujoč učinek kvetiapina, ki kot je bilo že pojasnjeno, pripomore k temu, da se oseba umiri in lažje zaspi, saj po drugi strani kokain ohranja človeka budnega. Rezultati toksikoloških preiskav ne izpodbijajo navedb obtoženca glede vrste in količine zaužitih snovi kritičnega večera.

176. Glede na takšna pojasnila izvedenke sodišče druge stopnje ne sledi pavšalnim in tudi žaljivim očitkom strokovne priče, da izvedenka ni v zadostni meri pojasnila učinkov kokaina, kvetiapina in kokaetilena na receptorje možganov, da so farmakološki kriteriji slabo obdelani in da izvedenka nima osnovnega znanja. Izvedenka dr. C. je namreč glede na njen staž izvedenke (10 let) ter njeno zaposlitev na Inštitutu za sodno medicino (40 let) nedvomno izkušena izvedenka, ki je tudi na obravnavi logično pojasnila, da ve kakšne učinke imajo prepovedane droge, če se s tem področjem ukvarja. Po osnovni izobrazbi je kemik, njeno delo in interpretacija rezultatov pa bazira na poznavanju farmakokinetike snovi, torej kako snovi učinkujejo na posameznika. Izvedenka je tako v svojem pisnem izvedenskem mnenju kot tudi zaslišana pred sodiščem prve in druge stopnje obširno in prepričljivo pojasnila delovanje vseh omenjenih snovi.

177. Iz enakih razlogov sodišče druge stopnje tudi ne sledi očitkom strokovnjakinje, da je izvedenka glede zaužitega alkohola jemala poljubne doze pri hudem odvisniku z visoko toleranco z neustreznim psihofarmakološkim tolmačenjem delovanja kvetiapina, za kar izvedenka nima adekvatnih znanj. Izvedenka je namreč svoje mnenje pravilno temeljila na izjavah obtoženca v predmetnem kazenskem postopku ter podatkih toksikoloških analiz, česar pa ni mogoče trditi za strokovno mnenje dr. A. Njeni zaključki o koncentracijah alkohola, etanola in kvetiapina v organizmu obtoženca v času obravnavanega kaznivega dejanja so popolnoma neprepričljivi. Strokovna priča namreč ni izhajala iz navedb obtoženca o zaužitih količinah podanih tekom tega kazenskega postopka, temveč je izhajala iz količin, ki naj bi jih njej povedal obtoženi 2 leti po obravnavanem dogodku (kar tudi sploh ni jasno razvidno iz njenega pisnega mnenja), pri tem pa očitno ni sledila navedbam obtoženca glede načina konzumacije kokaina. Iz pisnega strokovnega mnenja dr. A. na strani 36 izhaja, da je obtoženi "po dostopnih informacijah pri sebi imel 1 gram kokaina, od česar je zaužil celotno količino razdeljeno v 436 kokainske linije po 250 mg, kar v njegovem primeru zaradi visoko razvite tolerance in odvisnosti ni bila velika doza; linije kokaina se jemljejo vsako cca 1h medtem se pije alkohol (da bi se dosegel močnejši in daljši učinek), pa se realno lahko predpostavi, da je kritičnega večera obtoženi A. A. okvirno zaužil kokain od 20h-24h ob konzumaciji žganja (45% alc/vol) po tipu 1 linija/1-2 pijače, po tem je vzel 100 mg kvetiapina (Kvelux), da bi lahko zaspal; zaspal je okrog 00:30." Dr. A. je zaslišana na obravnavi povedala, da je toliko večje količine vzela, ker je upoštevala njegov psihični status, njegove navedbe in dejstvo, da se prvič vsi zlažejo in prikazujejo manjše količine (stran 14 zvočnega prepisa z dne 8. 1. 2024). Sodišče druge stopnje takšnim nelogičnim pojasnilom ne sledi, saj je strokovna priča očitno izhajala celo iz večjih količin, kot ji jih je navajal obtoženi pri pregledu, pri tem pa popolnoma zanemarila obtoženčeve spreminjajoče se navedbe o vrsti in količini zaužitih snovi, ki jih je navajal 24 ur po obravnavanem dogodku (list. št. 163),37 v pisnem zagovoru na policiji dne 6. 3. 2021 ter na zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 7. 3. 2021,38 v zagovoru na glavni obravnavi dne 7. 3. 202239 (list. št. 648-651) ter pri pregledu pri dr. E. dne 25. 4. in 15. 5. 2021.40 Tudi sicer iz pisnega mnenja dr. A. (stran 36) niti ni jasno od kod ji podatki o zaužitih količinah, saj v mnenju navaja, da je obtoženi po "dostopnih podatkih" pri sebi imel 1 g kokaina, ki ga je zaužil v 4 kokainskih linijah (t.i. črtice) po 250 mg,41 da se linije kokaina jemlje na vsako cca 1 uro in se med tem pije alkohol, da se "realno lahko predpostavi", da je kritičnega večera obtoženi okvirno zaužil kokain od 20h-24h ob konzumaciji žganja (45% alc/vol) po tipu 1 linija/1-2 pijače,42 pri tem je vzel 100 mg kvetiapina, da bi lahko zaspal, zaspal je okrog 00:30 ure. Iz strokovnega mnenja torej sploh ni razvidno, kateri so "dostopni podatki" iz katerih je priča črpala podatke o vrsti in količini zaužitih snovi, tega pa ni znala prepričljivo pojasniti niti zaslišana na obravnavi, saj je po eni strani trdila, da ji je to povedal obtoženi,43 po drugi strani pa je povedala, da je toliko večje količine vzela, ker je upoštevala njegov psihični status, njegove navedbe in dejstvo, da se prvič vsi zlažejo in prikazujejo manjše količine (stran 14 zvočnega prepisa z dne 8. 1. 2024). Hkrati pa je zaslišana na obravnavi kar naenkrat trdila, da je obtoženi kokain zaužil v 8 do 10 kokainskih linijah,44 kar je v nasprotju z njenimi navedbami v pisnem mnenju, ko govori o 3 do 4 kokainskih linijah. Ko je bilo to neskladje priči predočeno na obravnavi, je povedala, da je v mnenju napisala štiri črtice zato, ker ji je obtoženi rekel, da je 250 mg porazdelil na štiri črtice kokaina, kar pa ni možno, ni življenjsko, kar zaključuje na podlagi farmakokinetike.

178. Obenem so se izhodišča strokovne priče tudi sicer izkazala za napačne, saj je izvedenka dr. C. prepričljivo pojasnila, da je bila teža obtoženca, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu, 94 kg45 in ne 90 kg,46 kot je navedla priča, obenem pa tudi ni jasno od kod priči podatek, da je bilo žganje 45%. Sodišče tudi sledi prepričljivim pojasnilom izvedenke, da bi se v primeru konzumacije 1 g kokaina (kot ga zatrjuje priča) v krvi obtoženca tudi po 24 urah gotovo našel benzoilekgonin, saj je navsezadnje tudi dr. A. povedala, da je razpolovni čas tega metabolita kokaina celo 2 do 5 dni in da je sama pri izračunih upoštevala celo 70-80% čistost kokaina (stran 16 in 17 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024). Ko je bila priči predočena nelogičnost v njenem zatrjevanju, da je obtoženi kritičnega večera konzumiral kar 1000 mg kokaina, ker bi moral biti ob takšni količini kokaina tudi po 24 urah v krvi in urinu še vedno prisoten benzoilekgonin, je priča neprepričljivo začela navajati, da so takšne navedbe izvedenke nelogične, nato je začela govoriti o kokaetilenu, nato se je po ponovnem pozivu, da pojasni kaj je nelogičnega, izmikala odgovoru in vmes tipkala po telefonu, na koncu pa le neprepričljivo odgovorila, da so bile neprimerno uporabljene metode ali je bil napačno odvzet vzorec (strani 18 in 19 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024). Sodišče glede na pojasnila izvedenke dr. C. o načinu analiziranja vzorcev na Inštitutu za sodno medicino nima nobenih dvomov v pravilnost načina odvzetega vzorca ter pravilnost uporabljenih analiznih metod, saj gre zgolj za pavšalne in z ničemer konkretizirane navedbe priče in še to po tem, ko je očitno tudi sama ugotovila, da so njena zatrjevanja o količini konzumiranega kokaina ter razpolovnem času benzoilekgonina same s seboj v nasprotju. Prav tako se glede na vse zgoraj pojasnjeno za neprepričljive izkažejo navedbe strokovne priče, da je izračune naredila na podlagi tistih vrednosti, ki jih je dobila od sodišča (stran 15 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024), saj ni konkretizirala katere podatke ima v mislih, obenem pa je jasno, da podatkov ni dobila od sodišča, saj gre za strokovnjakinjo obrambe. Glede na vse pojasnjeno sodišče ne sledi izračunom dr. A. na straneh 36-37 njenega mnenja o koncentracijah alkohola, kokaina, kokaetilena in kvetiapina v krvi in urinu obtoženca in posledično tudi ne njenim zaključkom o intoksiciranosti obtoženca _tempore criminis_, stanju zožane zavesti z disociativno amnezijo za dogodek, nenačrtovanosti dejanja in neprištevnosti obtoženca _tempore criminis_. Dr. A. je namreč zaključke o obtoženčevi neprištevnosti delala ravno na podlagi njenih napačnih izračunov o koncentracijah alkohola, kokaina, kokaetilena in kvetiapina.

179. Dr. A. je sicer pravilno navedla, da je izvedenka dr. C. prekoračila meje izvedenstva, ko je v zaključku mnenja navedla svoj pogled na zlorabo prepovedanih drog in vpliv te na odnose v družinski skupnosti, česar ni spregledalo niti sodišče prve stopnje (točka 34 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki tega dela mnenja zato pravilno tudi ni upoštevalo.

_**Očitki dr. A., ki se nanašajo na izvedensko mnenje dr. B.**_

180. Dr. A. je v svojem strokovnem mnenju dr. B. očitala: - da izvedenec izvedenstva ni opravil z upoštevanjem pravil stroke, ker se je pri izdelavi mnenja v preveliki meri oprl na izpovedbe prič ter povzemal medicinsko dokumentacijo (26 strani mnenja od skupno 33 strani), na zgolj petih straneh mnenja pa je dokaj površno opisoval psihopatologijo obtoženca in je sodišču dajal splošne odgovore na vprašanja s prepisovanjem iz Mednarodne klasifikacije bolezni in brez lastne jasne klinične ocene; - da je nepopolno pojasnil psihopatološke fenomene (disociativna in delirična stanja, organska podlaga psihopatoloških stanj pri storilcu nasilnih dejanj) in da manjkajo podatki o klinični prevalenci psihotičnih simptomov pri mejni osebnostni motnji, ki se ugotovijo pri 24%-60% pacientov z BPD,47 komorbidnosti BPD z odvisnostjo, kar se ugotovi pri 80% pacientih; - pomanjkanje podrobne zdravstvene dokumentacije v ekspertizah; - da se je izvedenec oprl na nepopolno opravljeno toksikološko analizo; - da s strani izvedenca postavljena diagnoza neopredeljena osebnostna motnja (F61) oziroma mešana osebnostna motnja ni pravilna in je popolnoma kontradiktorna z rezultati psihometrijskih testiranj, ki jih je izvedla izvedenka klinično psihološke stroke dr. G.; - da je navedbo dr. B., da pri obtožencu ob osebnem pregledu psihoze ni bilo mogoče ugotoviti, potrebno obrazlagati z dejstvom, da je dr. B. obtoženca pregledal šele, ko se je slednji že več kot leto in pol nahajal v kontroliranih pogojih v zaporu, zaradi česar je bila takrat njegova bolezen že v remisiji, izvedenec pa ob pregledu ni ugotavljal ali je pri obtožencu psihoza obstajala _tempore criminis_; - da izvedenec ni opravil dodatnih preiskav s tehnikami slikanja možganov, ki bi lahko potrdile ali izključile organski vzrok osebnostne motnje pri obtožencu in sicer EEG po neprespani noči, CT, pozitronska emisijska tomografija PET CT, funkcionalna magnetna resonanca, SPECT, MR (klinični prikazi pacientov v forenzično-psihiatrični praksi kot tudi dostopni empirijski dokazi nedvomno potrjujejo, da je poškodba možganov splošna, posebno pa poškodba frontalnega in temporalnega režnja možganov povezana s povečano nagnjenostjo agresiji, nasilju, homicidu in suicidu; agitacija, agresija, konfuzija, izguba kontrole vedenja, dezorganizirano vedenje, delirična in disociativna stanja, organsko pogojena norost, organsko pogojena psihoza ipd.) - da tako izdelano mnenje dr. B. kaže na pomanjkanje kliničnih izkušenj izvedenca, še posebej izkušenj pri izvedbi kompleksnih izvedenskih mnenj s področja forenzične psihiatrije, zaradi česar to mnenje ne more biti objektivna in relevantna podlaga oziroma dokaz za oceno obtoženčeve zmožnosti razumske presoje in obvladovanja _tempore criminis_.

181. Sodišče druge stopnje zavrača pavšalne očitke dr. A. o pomanjkanju kliničnih izkušenj izvedenca, posebno pri kompleksnih podajanjih izvedenskega mnenja in jim ne sledi. Dr. B. je sodni izvedenec z dolgoletnimi izkušnjami, pojasnil je, da je do sedaj pripravil številna izvedenska mnenja (nekaj 100 v kazenskih zadevah), tudi v kompleksnih primerih in sodeluje tudi pri pripravi fakultetnih izvedenskih mnenj na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prav tako je član Stalnega strokovnega telesa za medicino pri Ministrstvu za pravosodje ter predsednik Posebne zdravniške komisije pri Ministrstvu za zdravje, v okviru katerih podaja tudi mnenja. Ima narejeni dve specializaciji, ena iz psihiatrije, drugo pa iz klinične farmakologije. Poleg tega je dr. B. svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 4. 12. 2023 priložil še obsežno osebno bibliografijo o klinični, raziskovalni in pedagoški dejavnosti, kar vse omogoča zaključek, da gre za izkušenega izvedenca z obsežnim strokovnim znanjem. Izvedenec je na vse očitke dr. A. odgovoril prepričljivo in predvsem strokovno argumentirano, česar ni mogoče trditi za dr. A., kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. Njeni očitki, da se s storilci hudih kaznivih dejanj običajno izvedenstvo opravi pred strokovnim timom na forenzičnih oddelkih, prav tako ne držijo, kar je sodišču znano iz številnih kazenskih primerov, obenem pa je tudi dr. B. pojasnil, da bolnišnična obravnava ni bila indicirana niti zaradi klinične obravnave, niti ni bila potrebna za podajo odgovorov na zastavljena vprašanja sodišča, kakor tudi niso bili izpolnjeni pogoji za obravnavo v bolnišnici proti volji preiskovanca.

182. Izvedenec dr. B. je po tem, ko se je seznanil s strokovnim mnenjem dr. A. tako v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 4. 12. 2023 kot tudi zaslišan na obravnavah dne 18. 12. 2023, 8. 1. 2024 in 5. 3. 2024 vztrajal pri svojem izvedenskem mnenju. Pojasnil je namreč, da je izvid MR glave, ki je bil pri obtožencu opravljen v obdobju po izdelavi mnenja, skladen z že podanimi ugotovitvami o prisotni neopredeljeni osebnostni motnji, saj tudi navedeni izvid ne omogoča podaje prevladujočega vzroka osebnostne motnje pri obtožencu in je diagnoza neopredeljene osebnostne motnje primerna. Sodišče druge stopnje izvedencu sledi, saj je vse tudi obširno in argumentirano pojasnil na svojem zaslišanju na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, hkrati pa je bilo strokovno mnenje dr. A. v zvezi z izvidi MR glave v celoti ovrženo z izvedenskim mnenjem nevrološke stroke, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

183. Tudi izvedenec dr. B. je pravilno opozoril (kar je bilo obrazloženo že zgoraj), da strokovno mnenje po strukturi ne ustreza mnenju, ki ga je pričakovati pri podaji izvedenskega mnenja oziroma strokovnega mnenja za potrebe sodišča, ko se prepletajo podatki iz anamneze z mnenjem avtorice in ni ločeno kaj je anamneza, kje se začne mnenje in kje so komentarji avtorice tega mnenja. Poleg tega je opozoril na nadaljnje pomanjkljivosti mnenja in sicer, da avtorica navaja različne klasifikacijske sisteme (ki so se uporabljali v preteklosti, ti, ki se uporabljajo zdaj in tisti, ki se bodo uporabljali v prihodnje), tudi tuje, s pomembnimi razlikami v opredeljevanju psihičnih motenj in ni jasno kateri klasifikacijski sistem je bil sploh uporabljen pri podaji mnenja. Pod izvidom tudi ni jasno, katero psihično motnjo naj bi avtorica sploh ugotovila pri preiskovancu. Prav tako je opozoril na neustrezno navajanje literature (kopije naslovov spletnih strani, brez datuma povzetka ter z vnašanjem različnih slik brez navedbe avtorstva).

184. Izvedenec dr. B. je tudi prepričljivo pojasnil, da se v strokovnem mnenju navajajo različne psihične motnje, ki naj bi bile hkrati prisotne pri preiskovancu in se izključujejo. Hkrati je navedena organska disociativna motnja in disociativna motnja kot taka, torej neorganska. Izvedenec je na obravnavi dne 18. 12. 2023 natančno pojasnil nekonsistentnost strokovnega mnenja na strani 53, ko dr. A. govori o kar treh različnih možnostih kako naj bi prišlo do okrnjene funkcije preiskovanca v času obravnavanih dogodkov: 1. naj bi se najprej pojavila organska osebnostna motnja, v katero naj bi prišla prej prisotna osebnostna motnja, nato pa naj bi organska osebnostna motnja nastala zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi; 2. čustveno neuravnovešena osebnostna motnja (ni jasno ali hkrati ob prisotni organski motnji) naj bi ob sindromu odvisnosti od več psihoaktivnih snovi, privedla do disociativnega stanja, ki naj bi bilo organsko pogojeno, hkrati pa so podane tudi diagnoze disociativnih motenj, ki niso organsko pogojene, kar je nemogoče, obenem pa v mnenju tudi nikjer ni navedeno na osnovi česa je bilo ugotovljeno disociativno stanje (stanje somraka in disociativna amnezija) za nazaj, takšna stanja pa pri preiskovancu niso bila opisana ne pred tem dogodkom, ne pozneje, tudi ne v času bolnišničnega zdravljenja na Enoti za forenzično psihiatrijo; 3. disociativna stanja kot organsko pogojena naj bi nastala iz organske osebnostne motnje in nato še hkrati zaključek, da lahko ti organski in disociativni faktorji koeksistirajo in so prepleteni, kar je popoln nesmisel, ker v kolikor ugotavljamo disociativno stanje in ga delimo na vzrok, disociativno stanje ugotavljamo klinično, klinično pa se organska disociativna motnja in disociativna motnja nastala zaradi psihogenih vzrokov lahko sploh ne razlikujeta; hkrati pa naj bi bili po mnenju dr. A. prisotni disociativni faktorji povzročeni z organskim vzrokom in disociativni faktorji povzročeni s psihogenim vzrokom, nikjer pa ne opiše na osnovi česa je bilo takšno stanje sploh ugotovljeno za nazaj, ker tudi nobena priča ni govorila o tem, da bi se taka stanja pojavljala.

185. Sodišče sledi pojasnilom izvedenca v zvezi s tem, saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je strokovno mnenje dr. A. izdelano povsem drugače, kot se za izvedenska ali strokovna mnenja psihiatrične stroke pričakuje, njen izvid ne ustreza definiciji izvida po ZKP, navajanje različnih klasifikacijskih sistemov, tudi tujih, mnenju ne daje dodatne teže, kvečjemu nasprotno, utemeljeni so očitki glede neustreznega navajanja literature, kar je razvidno iz celotnega strokovnega mnenja, prav tako pa tudi očitki o zaključkih strokovnjakinje na strani 53 njenega mnenja, saj kljub obsežnosti mnenja dejansko ni razvidno na podlagi česa je dr. A. prišla do zaključka o obstoju disociativnega stanja pri obtožencu v času storitve kaznivega dejanja.

186. Očitki dr. A., da je izvedensko mnenje dr. B. neustrezno, ker prepisuje izpovedbe prič in zdravstveno dokumentacijo spisa, nato pa površno opiše psihopatologijo obtoženca in daje sodišču splošne odgovore na vprašanja brez svoje jasne klinične ocene, so prav tako neutemeljeni. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je izvedensko mnenje dr. B. izdelano na običajen način, ki je sodišču znan iz številnih postopkov, predvsem to velja za izvid in mnenje. Tudi dr. B. je skladno z določbo ZKP in skladno z načinom izdelave njegovega izvedenskega mnenja prepričljivo pojasnil, da so v psihičnem statusu - izvidu navedeni psihopatološki pojavi, kot jih je bilo mogoče ugotoviti ob osebnem pregledu preiskovanca in je izvid podan skladno s pravili znanosti in stroke. Na izvid izpovedbe prič nimajo nobenega vpliva, izpovedbe prič je upošteval pri podaji mnenja, ne pa izvida. Podana je ocena po spektru področij psihopatologije. V mnenju so povzeti diagnostični kriteriji Mednarodne klasifikacije bolezni, 10. revizija, ki je bila uporabljena za opredelitev psihičnih motenj in gre za vnaprej določene diagnostične kriterije. Ugotovljene psihične motnje pri preiskovancu pa so utemeljene s podatki pridobljenimi ob osebnem pregledu, podatki v medicinski dokumentaciji in skladno s podatki v sodnem spisu. Zato sodišče ne dvomi, da je izvedensko mnenje dr. B. izdelano po pravilih znanosti in stroke. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da so očitki dr. A. o neprimernem načinu izdelave izvedenskega mnenja v celoti neutemeljeni, saj je slednje mogoče očitati njenemu strokovnemu mnenju, kar je bilo že pojasnjeno.

187. V celoti so tudi neutemeljeni očitki dr. A., da se je dr. B. zanašal na nepopolno toksikološko analizo, saj je sodišče druge stopnje že zgoraj zavrnilo vse očitke dr. A. v zvezi s toksikološkim izvedenskim mnenjem, obenem pa je tudi izvedenec dr. B. v dopolnitvi mnenja prepričljivo pojasnil, da je pri izdelavi upošteval podatke analize telesnih tekočin preiskovanca odvzetih po obravnavanih dogodkih z upoštevanjem razpoložljivih podatkov, zaslišan na obravnavi pa tudi, da je pri izdelavi mnenja upošteval prisotnost alkohola in kokaina v telesu obtoženca. Analiza, ki pokaže prisotnost neke psihoaktivne snovi v telesu, še ne omogoča neposredno sklepanja na prisotnost neke psihične motnje oziroma stopnje okrnjenosti funkcioniranja posameznika, saj je pomembna tudi toleranca posameznika na psihoaktivne snovi. Nadalje so tudi neutemeljeni očitki dr. A., da je izvedensko mnenje dr. B. preveč oprto na izpovedbe prič brez izvajanja dodatnih preiskav, da v njem manjka podrobna zdravstvena dokumentacija in da je izvedenec obtoženca pregledal 26. 11. 2022, ko je bil že več kot leto in pol v kontroliranih pogojih v priporu, saj je izvedenec dr. B. v dopolnitvi mnenja prepričljivo in v skladu s podatki njegovega osnovnega izvedenskega mnenja pojasnil, da njegov izvid ni bil zasnovan na izpovedbah prič, pač pa na neposrednem pregledu preiskovanca in so zato tudi nadaljnja sklepanja v zvezi s tem neustrezna. Čas od obravnavanih dogodkov do podaje izvida pa ne vpliva na ugotovitve podane v izvidu, saj gre za podan psihični status ob osebnem pregledu, torej za izvid. V mnenju je bila upoštevana časovna distanca med obravnavanimi dogodki in opravljenim pregledom, kar je jasno navedeno v mnenju, saj je bila podana ocena psihičnega stanja v času obravnavanih dogodkov ter vpliv tega stanja na funkcioniranje preiskovanca. Logična pa so tudi pojasnila izvedenca, da se struktura osebnosti ugotovi neposredno iz izvida, osebnost pa se, v kolikor ni nekih dejavnikov, ki bi jo vmes spreminjali, le malo spreminja, saj gre za značilnosti funkcioniranja posameznikov v medosebnih odnosih. Sodišče druge stopnje temu sledi, saj je iz izvedenskega mnenja z dne 16. 11. 2022 na list. št. 1454-1458 jasno razvidno, da je izvedenec ugotavljal psihično stanje obtoženca v času storitve kaznivega dejanja (torej _tempore criminis_), očitek dr. A., da izvedenec ob pregledu ni ugotavljal ali je pri obtožencu psihoza obstajala _tempore criminis_ pa ponovno kaže na njeno nepoznavanje spisa. Enako na to kaže njen očitek, da se ni mogoče strinjati z izvedenčevo diagnozo mešane osebnostne motnje, saj izvedenec ni podal takšne diagnoze, temveč diagnozo neopredeljena osebnostna motnja.

188. Priča je zaslišana na obravnavi izvedencu dr. B. očitala, da ni opravil kratkega preizkusa spoznavnih sposobnosti (t. i. KPSS test ali Mini-Mental State Examination - MMSE test), ker ni poznal anamneze obtoženca in ni posumil na organsko poškodbo možganov. Sodišče druge stopnje zavrača očitke dr. A. glede na ugotovitve izvedenca nevrologa ter prepričljiva pojasnila dr. B., da omenjeni test ne bi predstavljal dodatne vrednosti, ker gre za preizkus spoznavnih sposobnosti, ki se uporablja kot presejalni (screening) test za odkrivanje morebitnega kognitivnega upada in niti ne izključuje niti ne potrjuje organskega vzroka, saj ne more potrditi ali ovreči prisotnosti telesne bolezni, ki bi posredno ali neposredno prizadela delovanje osrednjega živčevja. Slednjega izrecno ni zanikala niti priča dr. A., saj je potrdila, da gre za screening test, ki lahko kaže na indikacijo, da se opravi magnetna resonanca. Prav tako je dr. A. v zvezi z omenjenim testom navajala, da rezultati testa niso v nobeni povezavi s koeficientom inteligentnosti, čemur je oporekal celo pomočnik obrambe mag. F., ko je pojasnil, da je KPSS test nezanesljiv pri osebah, ki so nadpovprečno inteligentne, kamor sodi tudi obtoženi, ko lahko že izguba ene ali dveh točk (od skupno 30 točk) na testu govori o veliko hujšem kognitivnem upadu kot pri osebi, ki je povprečno inteligentna. Takšnemu pojasnilu je pritrdil tudi izvedenec dr. B. in pojasnil, da inteligentnost vpliva na rezultat KPSS, ki ni zadosten pokazatelj, da bi lahko ugotavljali okrnjenost na področju teh funkcij in zato obstajajo drugi preizkusi, vključno s klinično psihološkim pregledom, ki je bil opravljen.

189. Izvedenec dr. B. je tudi pred sodiščem druge stopnje enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje prepričljivo pojasnil, da za odgovore na postavljena vprašanja s strani sodišča (torej kakšna je bila obtoženčeva sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in sposobnost obvladovanja ravnanj v času obravnavanega dejanja) niti ni bistveno kakšen je vzrok osebnostne motnje obtoženca (torej ali je organski ali ne), saj na samo funkcioniranje vzrok nima vpliva, je pa pomembno kakšna je osebnost obtoženca. Sodišče druge stopnje temu sledi iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 44 obrazložitve izpodbijane sodbe). Čeprav se oba pomočnika obrambe (dr. A. in mag. F.) s tem nista strinjala in sta izvedencu očitala nepoznavanje forenzične psihiatrije, pa sodišče njunim očitkom ne sledi. Prepričljiva so namreč pojasnila dr. B., da je vzrok osebnostne motnje lahko pomemben v klinični praksi, ker če lahko odpravimo vzrok, lahko vplivamo tudi na nadaljnji potek psihične motnje. Takšnih zaključkov ni mogla izpodbiti dr. A. s pavšalnimi in tudi žaljivimi navedbami, da se je pri več stotih primerih na področju forenzične psihiatrije potrdilo ravno nasprotno, da navedeno ne ustreza pravilom stroke, da oseba, ki se ne more odločiti o vzroku, ne more biti član forenzičnega tima.48 Sodišče druge stopnje sicer sledi navedbam dr. A., da je natančna diagnoza pomembna, da se lahko začne z zdravljenjem in predpisovanjem zdravil (kar je enako trdil tudi izvedenec dr. B.), vendar priča ob tem spregleda, da izvedenec dr. B. ni zdravil obtoženca, saj to ni bila njegova naloga, ki je jasno razvidna iz odredbe sodišča s katero je bil postavljen za izvedenca. Zato so tudi neutemeljeni očitki dr. A., da se izvedenec ni opredeljeval o potrebnosti zdravljenja za obtoženca v bolnišnici. Ko je bila priča pozvana, da pojasni kakšna bi bila razlika, če bi imel obtoženi mejno osebnostno motnjo (borderline) ali če bi imel neopredeljeno osebnostno motnjo in kako bi to vplivalo na zaključke, je priča ponovno odgovorila, da gre za razliko v zdravljenju in zdravilih in da je razlika pomembna zato, da se lahko začne s psihoterapijo in zdravljenjem, kar pa ni bistveno za presojo v predmetni kazenski zadevi. Priča je sicer omenjala tudi razliko v simptomih, vendar tega nato z ničemer ni konkretneje obrazložila. Pomočnika obrambe dr. A. in mag. F. kljub očitkom izvedencu dr. B., da je pomembno kakšen je vzrok osebnostne motnje (organski ali neorganski), na izrecno vprašanje sodišča kako to vpliva na zaključke o obtoženčevi sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj in sposobnost obvladovanja svojih ravnanj v času obravnavanega kaznivega dejanja, tega nista znala prepričljivo pojasniti.

190. Na navajanja mag. F., da so osebe z borderline osebnostno strukturo predisponirane za disocialne, psihotične, zmedene, konfuzne reakcije v hudi stiski/stresu ali pod vplivom drog pa je izvedenec dr. B. prepričljivo in logično pojasnil, da je potrebno ločevati med dejavniki tveganja in vzročnimi dejavniki. Čustveno neuravnovešena osebnostna motnja ni vzročni dejavnik za pojavljanje psihoze, se pa pri osebah, ki imajo čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo borderline tip, pogosteje pojavljajo psihotične dekompenzacije ali psihotična stanja, tako kot tudi pri ljudeh, ki zlorabljajo psihoaktivne snovi. Vendar sam dejavnik tveganja še ne pomeni, da se bo to pri osebi pojavilo. Kajenje je dejavnik tveganja za raka na pljučih, vendar vsi kadilci ne dobijo raka na pljučih. Samo dejstvo, da je pri nekomu prisoten dejavnik tveganja, še ne pomeni, da je pri njem prišlo do psihotičnega stanja, na podlagi statističnih podatkov (npr. koliko ljudi se kje zdravi), pa ni mogoče neposredno sklepati na posamezen primer.

191. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v zaključke izvedenca dr. B. o neopredeljeni osebnostni motnji kljub dejstvu, da je v odpustnem pismu UKC Maribor z dne 14. 12. 2023 kot obtoženčeva diagnoza zapisana čustveno neuravnovešena osebnostna motnja, impulzivni tip. Izvedenec je namreč že zaslišan na obravnavi prepričljivo pojasnil, da iz izvida ne izhaja kako so ugotovili samo osebnostno motnjo in tudi ni podatka o tem, da bi bil obtoženi ponovno klinično pregledan. Nato pa je izvedenec ravno v zvezi s tem svoje izvedensko mnenje še dopolnil (dopolnilno izvedensko mnenje z dne 29. 1. 2024) in pred tem pridobil vso obstoječo dokumentacijo iz UKC Maribor, Oddelek za psihiatrijo, Enota za forenzično psihiatrijo,49 kjer je bil obtoženi večkrat hospitaliziran (28. 6. 2021 - 29. 6. 2021, 23. 10. 2023 - 7. 11. 2023, 9. 11. 2023 - 9. 1. 2024), prav tako pa tudi še dodatno dokumentacijo Univerzitetne psihiatrične klinike ... (UPK), CZOPD (Center za klinično psihiatrijo), Psihiatrične ambulante (dokumentacija izvidov zdravniških pregledov, ko je obtoženi obiskoval psihiatrinjo v letu 2019 in 2020) ter celotno dokumentacijo Zavoda za prestajanje kazni zapora. Tudi po tako dodatno pridobljeni dokumentaciji je izvedenec v pisni dopolnitvi mnenja in ponovno zaslišan na obravnavi dne 5. 3. 2024 pojasnil, da le-ta ne spreminja že podanega izvedenskega mnenja. Povedal je, da iz medicinske dokumentacije, vodene pri UKC Maribor, ni mogoče opredeliti vzroka nastanka osebnostne motnje in se zato z diagnozo iz odpustnega pisma čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, impulzivni tip (ki se prvič v medicinski dokumentaciji nanaša na izvid pregleda na UPK), ni mogoče strinjati, saj navedena diagnoza sodi v skupino specifičnih osebnostnih motenj in na razvoj katere nima vpliv niti kakšen organski vzrok, niti zloraba psihoaktivnih snovi. Niti iz medicinske dokumentacije UPK ob postavitvi te diagnoze, niti iz medicinske dokumentacije UKC Maribor ni razvidno, da bi ugotavljali kak morebiten organski vzrok osebnostne motnje oziroma bi ga s slikovnimi preiskavami osrednjega živčevja izključili, kakor tudi ni podatkov o tem, da bi bil pri preiskovancu opravljen ponovljen klinično psihološki pregled. Zato se z diagnozo ob zaključku zdravljenja v UKC Maribor ni mogoče strinjati. Nasprotno, iz medicinske dokumentacije UKC Maribor izhaja, da je bil pri preiskovancu v telesnih tekočinah ugotovljen kokain, kar kaže na še prisotno odvisniško vedenje preiskovanca ter vpliv psihoaktivnih snovi na njegovo funkcioniranje, kar je skladno z ugotovljeno sočasno psihično motnjo pri preiskovancu, to je s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi. Tudi medicinska dokumentacija, vodena v UPK, ki se nanaša na obdobje pred obravnavanimi dogodki, kaže na prisotnost sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi pri preiskovancu že v obdobju pred obravnavanim dogodkom in je skladna z ugotovitvami v podanem mnenju in dopolnitvah. Glede pojavljanja psihoz pri preiskovancu ob sočasni zlorabi psihoaktivnih snovi iz anamneze, podane pred obravnavanimi dogodki, zapisane v izvidu pregleda pri psihiatru tudi izhaja, da je preiskovanec doživljal psihotične epizode ob sočasni zlorabi kanabinoidov, ki jo je opustil, kar je skladno tudi s podatki, pridobljenimi ob osebnem pregledu preiskovanca.

192. Izvedenec je zaslišan na obravnavi dne 5. 3. 2024 še dodatno pojasnil, da ima čustveno neuravnovešena osebnostna motnja dva podtipa in sicer impulzivni tip (F60.30) in borderline tip (F60.31). Gre za dve varianti čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. Izvedenec je ponovno tudi pred sodiščem druge stopnje ponovil, da sam vzrok nastanka osebnostne motnje pri preiskovancu ne vpliva na podane odgovore na zastavljena vprašanja sodišča, ki jih je podal v osnovnem mnenju. To, ali je osebnostna motnja nastala zaradi okoljskih in genetskih dejavnikov že v razvojnem obdobju pri preiskovancu in je vodila v katero izmed specifičnih osebnostnih motenj, oziroma je nastala pozneje zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi in morebitnih organskih vzrokov, ne vpliva na to kakšno je bilo funkcioniranje preiskovanca v času obravnavanih dogodkov. Je pomembno za obravnavo in bi bilo pomembno, v kolikor bi iskali vzroke te psihične motnje v kakšnem odškodninskem sporu. Medtem ko za samo oceno funkcioniranja to ni ključno, zato vztraja pri diagnozi, ker ni mogoče podrobneje opredeliti samega vzroka, saj se pri preiskovancu pojavljajo različni možni vzroki nastanka osebnostne motnje. Pri specifični osebnostni motnji čustveno neuravnovešena osebnostna motnja (impulzivni tip ali borderline tip) skladno z diagnostičnimi kriteriji vzrok ne more biti organski in tudi ne vzrok v zlorabi psihoaktivnih snovi. Se pravi v kolikor bi bila ta dva vzroka, potem diagnoza čustveno neuravnovešena osebnostna motnja (impulzivna ali borderline tip) ne ustreza. Klinična slika osebnosti pri čustveno neuravnovešeni osebnostni motnji in neopredeljeni osebnostni motnji je lahko popolnoma enaka, vzroki pa so različni. Hipotetično, če ima oseba težave na področju kontrole impulzov, labilno čustvovanje in ni nobenega organskega vzroka, prav tako vzrok ni v zlorabi psihoaktivnih snovi, je pa vzrok večvzročno pogojen (genetski dejavniki in dejavniki okolja v razvojnem obdobju), bi podali diagnozo čustveno neuravnovešena osebnostna motnja, ki sodi med specifične osebnostne motnje. V kolikor bi bila ta ista klinična slika prisotna pri nekomu, pri katerem bi sprememba osebnosti nastala zaradi organskega vzroka (npr. poškodba možganov), bi to isto klinično sliko klasificirali med organske psihične motnje. V kolikor bi nekdo ob enaki klinični sliki imel spremembo osebnosti zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi, bi diagnozo opredelili kot osebnostna motnja zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi. Se pravi, da je vzrok tisti, ki pripelje do diagnoze. V kolikor tega vzroka, torej dejavnika, ki je privedel do spremembe osebnosti, pri nekom ni mogoče podrobneje opredeliti, je ustrezna diagnoza neopredeljena osebnostna motnja. Tudi če bi šlo pri obtožencu za katerokoli od predstavljenih osebnostnih motenj, to ne bi vplivalo na njegov zaključek, ker se osebnost s časom relativno malo spreminja, če ni nekih zunanjih dejavnikov. Glede na to, da od časa obravnavanega dejanja in časa pregleda ni mogoče ugotoviti nekega novega dejavnika, ki bi spremenil osebnost, je pričakovati, da je osebnost taka kot je bila v času obravnavanega dejanja. Ne glede na to kaj je bil vzrok take osebnosti, je mogoče na to osebnost sklepati iz podatkov, ki jih dobimo ob osebnem pregledu oziroma iz klinično psihološkega pregleda. V kolikor bi se v vmesnem času zgodile neke spremembe v osebnosti, oziroma neki dogodki (npr. poškodba osrednjega živčevja), bi to imelo nek pomen in bi potem lahko za nazaj ugotavljali kakšna je bila osebnost pred takim dogodkom. Pri preiskovancu pa teh podatkov ni. Tudi dejstvo, da se obtoženi nahaja v kontroliranih pogojih v priporu na to ne vpliva, saj je osebnost relativno stabilna struktura, ki se formira okrog polnoletnosti in potem po 24. letu. Sama sprememba osebnosti ne nastane, če je nekomu odvzeta prostost, razen v primeru, če bi šlo za neke razmere ki bi bile same po sebi zelo stresogene kot je npr. koncentracijsko taborišče ali kaj podobnega, ko bi zaradi izpostavitve neki katastrofični izkušnji prišlo do spremembe osebnosti. Tega pa pri preiskovancu ni mogoče ugotoviti. Prav tako bi lahko prišlo do spremembe osebnosti, če bi bil posameznik izpostavljen tako hudemu stresorju, da bi bilo ogroženo njegovo življenje ali življenje njegovega bližnjega. Po predočenju obtoženčevega zagovora o dogajanju kritične noči, je izvedenec povedal, da ni mogoče sklepati, da je bil preiskovanec tik pred obravnavanimi dogodki izpostavljen tako hudemu stresu, da bi se lahko bal za svoje življenje in bi zato prišlo do spremembe osebnosti. Strah pred izgubo službe, ugleda in pozicije lahko predstavlja stresor, vendar je po intenziteti manjši od tistih, ki bi neposredno ogrožali življenje. Isti stresor sicer nima enakega vpliva na posameznike, to je odvisno od osebnostnih značilnosti, kar je bilo tudi upoštevano pri podaji mnenja pri preiskovancu.

193. Dolgoletna zloraba psihoaktivnih snovi lahko vpliva na spremembo osebnosti, kar je bilo pri obtožencu pri izdelavi mnenja upoštevano in prav zato, ker pri preiskovancu ni mogoče ugotoviti izoliranega vzroka, je podana diagnoza neopredeljena osebnostna motnja. Na obravnavi dne 18. 12. 2023 je v zvezi s tem še pojasnil, da je bilo pri preiskovancu najverjetneje prisotnih več vzrokov že ob samem formiranju osebnosti in pozneje pojavljanja vpliva zlorabe psihoaktivnih snovi na osebnost in morebiten organski vzrok prikazan na MR slikanju. Vendar spremembe, ki jih je pokazala MR, niso niti potreben niti zadosten razlog za nastanek organske psihične motnje in tudi ni nobenega podatka kdaj naj bi te spremembe nastale. Dolgotrajna zloraba kokaina lahko povzroči takšne spremembe na možganih, kot so bile ugotovljene za obtoženca v radiološkem izvidu, vendar te spremembe niso specifične za zlorabo kokaina, saj lahko nastanejo tudi zaradi drugih vzrokov (zloraba drugih psihoaktivnih snovi vključno z nikotinom ter vsi ostali dejavniki tveganja za možgansko žilne bolezni - nezdrava prehrana, nezadostna hidracija,...), obenem pa tudi zloraba kokaina ne privede vedno do takih sprememb.

194. Sodišče druge stopnje tako izčrpnim, logičnim in prepričljivim pojasnilom dr. B. o tem zakaj je pri obtožencu podal diagnozo neopredeljene osebnostne motnje sledi. Zato hkrati tudi zavrača očitke dr. A., da izvedenčeva diagnoza ni pravilna in je kontradiktorna z rezultati izvedenke dr. G. Izvedenec dr. B. je namreč obširno pojasnil zakaj je podal takšno diagnozo (ker vzroka obtoženčeve osebnostne motnje ni mogoče podrobneje opredeliti, saj se pri njem pojavljajo različni možni vzroki nastanka osebnostne motnje) in zakaj diagnoza čustveno neuravnovešena osebnostna motnja ni pravilna (pri takšni diagnozi vzrok ne more biti niti organski niti v zlorabi psihoaktivnih snovi). Še bolj bistveno pa je pojasnilo izvedenca, da sam vzrok nastanka osebnostne motnje pri obtožencu ne vpliva na podane odgovore na zastavljena vprašanja sodišča. Tega pa navsezadnje nista ovrgla niti dr. A. niti mag. F. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (točki 189 in 190 obrazložitve te sodbe).

195. Očitki mag. F. izvedencu dr. B., da so vsi ugotovili, da gre pri obtožencu za borderline osebo, pa niso na mestu, saj je že sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo pojasnilom dr. B., da psihologi nimajo medicinskega znanja in zato diagnoz ne morejo postavljati (kar se nanaša na psihološko izvedensko mnenje), mag. F. obtoženca sploh ni pregledal, zato diagnoze ne more podajati, mnenje dr. A. je bilo izpodbito, do diagnoze v odpustnem pismu UKC Maribor (ki niti ne podaja diagnoze borderline temveč impulzivni tip čustveno neuravnovešene osebnostne motnje) pa se je prepričljivo opredelil izvedenec dr. B. 196. Izvedenec dr. B. je tudi pred sodiščem druge stopnje, enako kot pred sodiščem prve stopnje prepričljivo pojasnil, da mora prisotnost psihične motnje (torej to velja tudi za t.i. minipsihoze oz. BLIPS-e), v kolikor jo ugotavljamo, temeljiti na nekih podatkih, ali podatkih, ki so jih pridobili ob osebnem pregledu ali podatkih medicinske dokumentacije ali podatkih iz sodnega spisa, kjer bi lahko posredno sklepali na obstoj psihične motnje. Nobeden od teh virov ne kaže na to, da bi bila pri preiskovancu v času obravnavanih dogodkov prisotna psihoza. Izvedenec ni spregledal, da so bile pri obtožencu v preteklosti sicer prisotne psihotične dekompenzacije ob zlorabi kokaina in kanabinoidov (zaslišanje izvedenca na obravnavi dne 18. 12. 2023 - stran 16 ter dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 29. 1. 2024 - stran 7), vendar je prepričljivo pojasnil, da zgolj na podlagi tega ni mogoče zaključiti, da je šlo za psihozo v času obravnavanih dogodkov. Če ima oseba v preteklosti lahko psihoze zaradi zlorabe psihoaktivnih snovi, to še ne pomeni, da bi se taka psihoza pojavljala vedno ob zlorabi psihoaktivne snovi. Bistveno pa je še poudaril, da tudi iz strokovnega mnenja dr. A. ne izhaja, da bi se ob osebnem pregledu, ki ga je opravila, kazali neki psihopatološki pojavi, ki bi kazali na psihozo za nazaj. Vprašan kako bi lahko za nazaj izvedenec ugotovil, da je bila pri obtožencu podana psihoza, je tudi pojasnil, da v kolikor bi preiskovanec za nazaj navajal neke psihopatološke pojave, značilne za psihozo, ki bi bili konsistentni in kongruentni in bi tudi te dogodke lahko pojasnjeval v skladu s takratnim oziroma sedanjim doživljanjem pod vplivom nekih psihotičnih stanj, pa tega pri preiskovancu ni bilo. Izvedenec dr. B. je obenem tudi prepričljivo pojasnil, da obširno opisovanje psihotičnih epizod v strokovnem mnenju tudi ni skladno z zaključki dr. A., da naj ne bi šlo za psihozo temveč disociativno stanje, kar pa je nekaj povsem drugega kot psihoza.

197. Glede na vse pojasnjeno sodišče druge stopnje v celoti sledi izvedenskemu mnenju dr. B. (utemeljeno pa mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), ki je enako kot izvedenka dr. C. v dokaznem postopku pred sodiščem druge stopnje v celoti ovrgel strokovno mnenje dr. A. 198. V zvezi z očitki dr. A., da izvedenec ni opravil potrebnih dodatnih preiskav pri obtožencu, je izvedenec dr. B. pojasnil, da pri preiskovancu ni bila podana potreba po dodatnih preiskavah (MR, CT/PET), čemur sodišče druge stopnje sledi iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

_**Izvedensko mnenje nevrološke stroke izvedenca doc. dr. D.**_

199. Sodišče druge stopnje je ravno zaradi trditev strokovne priče, da iz obtoženčevega radiološkega izvida izhaja, da gre pri njem za atrofijo možganov in uničene povezave med predfrontalnim in limbičnim sistemom, čemur je izvedenec dr. B. oporekal, odredilo izvedenstvo nevrološke stroke. Izvedenec za področje nevrologije dr. D. je v svojem pisnem mnenju in tudi ob zaslišanju na obravnavi trditve strokovne priče v celoti ovrgel. Sodišče druge stopnje v celoti sledi izvedencu dr. D., saj gre za izkušenega strokovnjaka. dr. D. je namreč specialist nevrolog, nevrofiziolog, veliko dela tudi v urgentni ambulanti, kar pomeni, da se srečuje s pacienti, ki imajo možganske kapi, prehodne ishemične napade in v sklopu tega pregleduje slike, ki jih vedno opiše in poda uraden izvid tudi nevroradiolog. Raziskovalno se tudi ukvarja s funkcijsko magnetno resonanco (to je bil del njegovega doktorata), kot nevrofiziolog se ukvarja tudi z EEG preiskavo, ki jo na njihovem inštitutu opravljajo rutinsko. Sodni izvedenec pa je od leta 2017. Glede na pojasnjeno sodišče ugotavlja, da je dr. D. nedvomno strokovnjak s področja nevrologije, hkrati pa tudi sodni izvedenec, ki je k izdelavi svojega mnenja pritegnil še strokovnjakinjo s področja radiologije, zato mu sodišče druge stopnje v celoti sledi. dr. A. je sicer zatrjevala, da komentira slike MR, ker je doktorirala iz nevroznanosti, ker je opravila več kot 100 izvedenstev in je bila 14 let zaposlena na forenzični psihiatriji ter timsko sodeluje z radiologi. Kot je bilo že pojasnjeno mnenje dr. A. ni timsko izdelano mnenje, sodišče druge stopnje pa je njene navedbe s področja radiologije in nevrologije preverilo z izvedencem za področje nevrologije, ki je k izdelavi mnenja pritegnil tudi prof. dr. J., dr. med., specialistko radiologije, vodjo Oddelka za nevroradiologijo Kliničnega inštituta za radiologijo UKC Ljubljana in članico Katedre za radiologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Navedeno izvedensko mnenje pa v celoti ovrže strokovno mnenje dr. A., ki tudi na Hrvaškem ni sodno zaprisežena izvedenka za področje nevrologije.

200. Tako iz izvedenskega mnenja dr. D. jasno izhaja, da je prof. dr. J. pregledala MR slike glave obtoženca in ugotovila, da so pri obtožencu prisotne spremembe v subkortikalni beli možganovini obojestransko frontalno. Spremembe glede na položaj in izgled predstavljajo vaskularne spremembe, ki jih lahko kategoriziramo po tristopenjski Fazekas lestvici v stopnjo 1, torej začetno leukoaraiozo. Take spremembe so v populaciji pacientove starosti pogoste, vzroki za njihov nastanek pa so najpogosteje mikroangiopatije ali stanja po migrenah. Enake spremembe na MR preiskavi možganov po literaturi lahko najdemo že v populaciji starosti od 1 do 45 let, z leti pa število teh sprememb narašča. Večina bolnikov, ki imajo take najdbe, so klinično bodisi asimptomatski, imajo vrtoglavice ali glavobole. Pri pregledu MR sekvenc za oceno atrofije možganov pri bolniku ni atrofičnih sprememb možganovine. Volumen hipokampusov je primeren, tudi celotna prostornina možganov je normalna. Pri pregledu vseh sekvenc MR preiskave možganov ne najde lakunarnih ishemičnih kapi ali kakršnihkoli drugih bolezenskih sprememb. Izsledki MR preiskave so glede na starost pacienta pričakovani.

201. Na podlagi navedenega, glede na anamnestične podatke, nevrološki pregled (opravljen dne 20. 2. 2024) in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo je nato dr. D. zaključil, da razen migrenskih glavobolov pri obtožencu ni ne znakov morebitne sedanje nevrološke bolezni ne znakov posledic morebitne prebolele nevrološke bolezni. Specifično, ni znakov morebitnih prehodnih ishemičnih napadov (TIA) ali lakunarnih oz. drugih možganskih kapi. Opisane hiperintenzivne spremembe ne predstavljajo pomembnejše nenormalnosti. Podobne spremembe je zelo pogosto najti pri zdravih odraslih, ki so podobne starosti kot obtoženi, še posebej so takšne spremembe pogoste pri ljudeh z migreno. Na MR sliki možganov obtoženega ni znakov morebitne atrofije frontalnih režnjev. Opisane spremembe so glede na starost obtoženega normalna in pričakovana najdba. Na podlagi dostopnih medicinskih dokazov torej ne moremo ugotavljati, da bi šlo pri obtožencu za poškodbo frontalnih režnjev možganov. Na podlagi opisanih hiperintenzivnih sprememb v možganih obtoženega tudi ne moremo sklepati, da je šlo pri njem za prebolele prehodne ishemične napade ali možganske kapi. Oboje je klinična diagnoza,50 kar pomeni, da se diagnoza ne postavi na podlagi slike, ampak lahko diagnozo postavimo le, če je bilo ali je najti klinične nevrološke znake prizadetosti možganov (npr. oslabelost polovice telesa, odpoved govora, povešen ustni kot), torej mora imeti pacient neko težavo, s sliko pa se potem to samo potrdi. Za TIA gre takrat, ko gre za prehodno motnjo, ki izgine v nekaj 10 minutah ali enem dnevu in ne pusti posledic. Možganska kap pa pogosto pušča okvare, ki se lahko sčasoma s tedni, meseci, leti popravi. Obtoženca je povabil na pregled zato, da je ocenjeval ali obstajajo kakršnikoli znaki takšne okvare v preteklosti. Meni tudi, da pri obtožencu ne gre za t. i. lakunarni sindrom možganov. Takšen sindrom se namreč klinično najpogosteje kaže kot ena od sledečih variant: čista motorična hemipareza, čista senzorična kap, senzorimotorična kap, ataktična hemipareza ter sindrom nespretne roke in dizatrije. Pri obtožencu ni ugotovil nič od naštetega, saj je bil nevrološki pregled obtoženca popolnoma normalen. V zvezi z atrofijo, ki jo je zatrjevala dr. A., pa je izvedenec na obravnavi še pojasnil, da se je glede tega opredelila specialistka nevroradiologije, ki je ugotovila, da ne gre za zmanjšanje prostornine teh delov možganov.

202. Dr. D. je zaslišan na obravnavi tudi pojasnil, da kokain lahko s svojim delovanjem povzroča možganske kapi, oziroma okvare v možganih, ki se potem pokažejo kot prizadeta območja. Takšne spremembe, ki jih povzroča kokain, so lahko v blagi obliki podobne tistim, ki jih vidimo tudi v normalni populaciji, se pravi pri tistih, ki ne uživajo kokaina. Če pa gre za večje spremembe, pa se to pokaže z neko prizadetostjo nevroloških funkcij (kot jih je omenil pri možganski kapi), ki pa je pri obtožencu ni ugotavljal. Opisane spremembe v obtoženčevih možganih so normalna najdba pri ljudeh. Sam je v mnenju citiral članek, kjer so prav pri 45 let starih gledali nekaj 100 ljudi in ugotavljali, da se praktično pri večini takšne spremembe vidijo, brez da bi imeli kakršnekoli težave. Podobne spremembe se lahko pojavijo tudi kot posledica uživanja kokaina, vendar v kolikor te spremembe ne kažejo na neke okvare nevroloških funkcij, potem pravzaprav ni bistveno kaj je bil konkreten razlog, da so takšne spremembe nastale. Pri tistih, ki imajo migrenske glavobole, so takšne spremembe še bolj pogoste kot pri tistih, ki jih nimajo. Enako tudi pri ljudeh, ki zlorabljajo kokain. Pa tudi v teh primerih takšne spremembe nimajo kakšnega posebnega diagnostičnega ali prognostičnega pomena.

203. V zvezi z zatrjevanjem dr. A., da je pri obtožencu prekinjena povezava med akumbensovim jedrom in prefrontalnim delom, je izvedenec pojasnil, da pri posamezniku s slikanjem ne moremo ugotoviti ali gre za takšno okvaro ali ne. Tega nevroznanost ne zmore. Prav tako je nasprotno od dr. A. povedal, da se na podlagi slik MR in radiološkega izvida ne da ugotoviti kdaj so pri obtožencu spremembe možganov nastale (dr. A. je namreč trdila, da so se razvijale vsaj 5 do 10 let, preden je bil izvid narejen). Pri tistih, ki imajo migrenske glavobole, so ugotavljali, da so takšne spremembe lahko prisotne že desetletja. Lahko se reče, da spremembe niso zelo sveže glede na datum slikanja, več od tega pa se iz slike ne da reči. 204. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, sodišče druge stopnje v celoti sledi strokovnemu in prepričljivemu izvedenskemu mnenju dr. D., s katerim je v celoti ovrženo strokovno mnenje dr. A. v delu, ki se nanaša na področje radiologije in nevrologije.

205. Obramba je na obravnavi dne 5. 3. 2024 šele po zaslišanju dr. D. in po tem, ko je že odšel iz razpravne dvorane, podala pisne pripombe na njegovo izvedensko mnenje, ki pa so po oceni sodišča druge stopnje neutemeljene.

206. Najprej obramba navaja, da zaključek izvedenskega mnenja, v katerem je zapisano _"napredne tehnike slikanja in merjenja delovanja možganov pri obtoženem ne prihajajo v poštev za dodatno razjasnitev stanja"_, nasprotuje odgovoru dr. D. z dne 15. 1. 2024. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornik zgolj selektivno povzema odgovor z dne 15. 1. 2024 (da je preiskava EEG uporabna tudi v diagnostiki motenj zavesti in da se tudi s to preiskavo zaznajo določene strukturne spremembe v možganih), saj pri tem zamolči, da iz odgovora izhaja tudi, da EEG ni metoda, s katero bi diagnosticirali različne psihiatrične bolezni in stanja, da EEG preiskava meri delovanje možganov in ne strukture možganov, zato ni primarno namenjena iskanju morebitnih strukturnih sprememb možganov, iz EEG spremembe pa se ne da sklepati, za kakšno strukturno okvaro možganov gre. Nikakor pa tudi ni nujno, da nenormalna električna možganska aktivnost pomeni, da gre za strukturne spremembe možganov. Zato odgovor dr. D. z dne 15. 1. 2024 ni v nasprotju z njegovim izvedenskim mnenjem. Navedbe zagovornika, da želi dr. D. na vsak način prikazati kot da omenjene napredne tehnike slikanja oziroma merjenja delovanja možganov ne pridejo v poštev, pa niso na mestu, saj je izvedenec kot velik strokovnjak na tem področju zgolj pojasnil čemu so različne metode namenjene in čemu niso namenjene. Drži sicer, da je dr. A. v svojem pisnem strokovnem mnenju in zaslišana na obravnavi zatrjevala nasprotno kot dr. D. in je omenjala svoje sodelovanje s kolegi iz Amerike in psihiatrom dr. K., vendar je strokovnjakinja obrambe pri tem ostala zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj, saj nikoli ni natančno pojasnila čemu vse so oziroma niso namenjene različne tehnike slikanja in merjenja delovanja možganov, kar je namesto nje prepričljivo pojasnil dr. D. Tega zaključka pa ne more spremeniti niti ponovno zgolj pavšalno sklicevanje strokovne priče na sodelovanje s kolegi iz Amerike ter omenjanje dr. K. 207. Obramba pravilno navaja, da je izvedenec dr. D. za pomoč pri interpretaciji MR slik obtoženčeve glave zaprosil prof. dr. J., ki nima statusa izvedenke, vendar v nadaljevanju tega dejstva ne problematizira. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v imeniku sodno zapriseženih izvedencev ni nobenega izvedenca za področje radiologije. Kljub temu, da dr. J. ni sodno zaprisežena izvedenka, pa sodišče druge stopnje v njene ugotovitve nima nobenih dvomov, saj je razvidno, da je slednja profesorica, dr. med., specialistka radiologije, vodja Oddelka za nevroradiologijo Kliničnega inštituta za radiologijo UKC Ljubljana in članica Katedre za radiologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Glede na pojasnjeno ni dvoma, da gre za strokovnjakinjo s področja radiologije. Sodišče druge stopnje pa še pripominja, da obramba te okoliščine ni izpostavila ob zaslišanju izvedenca dr. D., kar bi nedvomno lahko storila, prav tako ni predlagala zaslišanja dr. J. 208. Obramba nadalje izpostavlja članek Prevalence of White Matter Hyperintensity in Young Clinical Patients (priloga B114-B116), ki ga je pri podaji mnenja citirala dr. J. Sodišče uvodoma opozarja, da je obramba članek predložila v angleškem jeziku. Obramba poudarja, da so iz raziskave izključili vse primere obdelanih oseb, ki so imele zgodovino možganske kapi, travmatsko poškodbo možganov, psihiatrične bolezni, demilienizirajočo bolezen, presnovne motnje in zlorabo prepovedanih snovi - mamil. Zato po mnenju obrambe izsledkov te raziskave ni mogoče uporabiti, saj primerov kakršen je obtoženčev (torej osebe, ki zlorabljajo psihoaktivne substance), niso obravnavali. Poleg tega avtorji tudi sami navajajo, da gre za premajhno število vključenih pacientov, da bi bili rezultati relevantni. Radiologinja dr. J. je tako pri interpretaciji MR slik možganov obtoženca izhajala iz raziskave iz katere so bili izločene osebe z duševnimi boleznimi ali ki so se omamljale. Zato teh rezultatov ni mogoče uporabiti za obtoženčev primer, za katerega je dr. A. izrecno poudarila, da gre za tipično ugotovitev pri osebah, ki zlorabljajo kokain.

209. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz mnenja radiologinje dr. J. (ki je del nevrološkega izvedenskega mnenja) razvidno, da je slednja zgoraj citirani članek uporabila zgolj za majhen del svojega mnenja, pa še to kot podkrepitev za svoje ugotovitve na podlagi pregleda MR za obtoženca. Na podlagi slik MR je ugotovila vrsto in lokacijo sprememb (posamezne punktiformne T2 in FLAIR hiperintenzivne spremembe, ki ležijo v subkortikalni beli možganovini obojestransko frontalno) ter jih glede na položaj in izgled kategorizirala po tristopenjski Fazekas lestvici v stopnjo 1, torej začetno leukoaraiozo ter pojasnila, da so take spremembe v populaciji pacientove starosti pogoste, vzroki za njihov nastanek pa so najpogosteje mikroangiopatije ali stanja po migrenah. Šele nato je citirala članek in na njegovi podlagi pojasnila, da enake spremembe na MR preiskavi možganov po literaturi lahko najdemo že v populaciji starosti od 1 do 45 let, z leti pa število teh sprememb narašča. Večina bolnikov, ki imajo take najdbe so klinično bodisi asimptomatski, imajo vrtoglavice ali glavobole. Nato je radiologinja prav tako na podlagi slik pojasnila, da pri obtožencu ni atrofičnih sprememb možganovin, volumen hipokampusov je primeren, tudi po MTA lestvici je rezultat popolnoma normalen, prav tako je po GCA lestvici normalna celotna prostornina možganov. Radiologinja je nato zaključila, da pri pregledu vseh sekvenc MR preiskave možganov ne najde lakunarnih ishemičnih kapi ali kakršnihkoli drugih bolezenskih sprememb, izsledki MR preiskave pa so glede na starost pacienta pričakovani. Slednje torej pomeni, da je zaključek radiologinje podan na podlagi pregleda slik MR in ne na podlagi citiranega članka, zato že iz tega razloga obramba ne more biti uspešna. Obenem pa sodišče kljub dejstvu, da je bila raziskava, omenjena v članku, opravljena na zdravih ljudeh brez duševnih motenj ali brez sindroma odvisnosti od prepovedanih drog, ne deli mnenja, da zato rezultati raziskave niso uporabni tudi za obtoženca, saj je bistveno to, da so izsledki MR preiskave glede na starost obtoženca pričakovani, kar je izrecno pojasnil tudi dr. D. S tem pa je tudi izpodbito mnenje dr. A. (ki ni radiologinja in tudi ne izvedenka za nevrologijo), ki je trdila drugače. 210. Ni tudi mogoče slediti navedbam obrambe, da je bilo odveč, da je dr. D. opravljal orientacijski nevrološki pregled, saj je očitno izvedenec nevrolog kot strokovnjak ocenil, da je pregled pred izdelavo izvedenskega mnenja potreben. Iz izvedenskega mnenja dr. D. pa tudi jasno izhaja, da je obtoženca na pregled povabil zato, da je ocenjeval ali pri njem obstajajo kakršnikoli znaki takšnih okvar v preteklosti, kot jih je zatrjevala dr. A. Sodišče druge stopnje tudi ne najde nobenega neskladja med navedbami dr. J., da so takšne spremembe možganov, kot jih ima obtoženi, v populaciji pacientove starosti pogoste ter navedbami dr. D., da so opisane spremembe glede na starost obtoženega normalna in pričakovana najdba, kot to skuša prikazati zagovornik. V nadaljevanju zagovornik povzema članek, na katerega se sklicuje dr. D. v svojem izvedenskem mnenju (ki ga je sodišču ponovno priložil v angleškem jeziku) in sicer predvsem v delu, da višjo stopnjo nevrodegeneracije z negativnimi zdravstvenimi posledicami povzroča npr. slaba prehrana, kajenje, zloraba drog. Vendar ni jasno, kaj želi zagovornik s tem povedati, vsekakor pa z izpostavljanjem članka, ki ga citira dr. D., v ničemer ne vnaša dvomov v njegovo izvedensko mnenje, saj je dr. D. zaslišan na obravnavi tudi prepričljivo pojasnil vplive kokaina na možgane (točka 202 obrazložitve te sodbe).

211. Zagovornik še navaja, da so bile slikovne preiskave s strani pomočnice obrambe predlagane zaradi ugotavljanja ne nevroloških dimenzij sprememb v beli možganovini, ob tem pa citira vsebino učbenika za psihiatrijo za študente medicine. Sodišče druge stopnje iz razlogov, ki so bili pojasnjeni že zgoraj, ponovno poudarja, da tehnike slikanja in merjenja delovanja možganov, ki jih je dr. A. predlagala kar "na zalogo", glede na pojasnila UKC Ljubljana, dr. D. in navsezadnje dr. B. niso pravno relevanten dokaz, odgovor UKC na poizvedbe, ki jih je opravilo sodišče druge stopnje v zvezi z metodama, ki jih je predlagala dr. A. ob svojem zaslišanju na obravnavi, pa je v celoti izpodbil zatrjevanja dr. A. o tem čemu sta metodi EEG in PET/CT namenjeni. Zato tudi niso na mestu nadaljnje navedbe zagovornika, da bi dr. D. obtoženca prikrajšal za najbolj poceni preiskavo EEG. Njegovo sklicevanje, da so izvedenci (kar ne drži, očitno ima zagovornik v mislih oba pomočnika obrambe) jasno izpostavili kvalitativno spremenjeno zavest v kritičnem času bodisi kot fenomen v okviru opitosti od sna, učinka kokaetilena ali kratke psihotične motnje, vse v korelaciji z organsko možgansko okvaro, pa tudi ne more biti uspešno. dr. B. je namreč tako pred sodiščem prve (točke 42-43 obrazložitve izpodbijane sodbe) kot tudi pred sodiščem druge stopnje prepričljivo ovrgel z ničemer izkazano hipotezo o opitosti od sna, o učinkih kokaetilena, ki rezultirajo v brutalnih agresivnih dejanjih ali kratki psihotični motnji, zatrjevanja dr. A. o organski možganski okvari pa so bila ovržena z izvedenskim mnenjem dr. D. _**Glede dodatnih preiskav, ki jih je predlagala dr. A.**_

212. Sodišče je na predlog obrambe opravilo poizvedbe o namenu preiskav, ki jih je omenjala dr. A., na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Tako je iz dopisa Klinike za nuklearno medicino z dne 19. 1. 2024 razvidno, da preiskava PET CT možganov ne pokaže strukturnih sprememb v možganih oziroma okvare ali motnje v strukturi možganov, prav tako to ni metoda izbora za prikaz okrnjenosti bele možganovine in prevodnosti po belem nitju. Iz dopisa doc. dr. D. iz Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo z dne 15. 1. 2024 pa je razvidno, da EEG ni metoda, s katero bi lahko diagnosticirali različne psihiatrične bolezni in stanja, v psihiatriji pa se uporablja predvsem za izključevanje morebitnega epileptičnega vzroka psihiatričnih težav in za ocenjevanje morebitne okvare možganov (encefalopatije). EEG preiskava meri delovanje možganov in ne strukture možganov, zato ni primarno namenjena iskanju morebitnih strukturnih sprememb možganov. Z EEG preiskavo se pri različnih strukturnih spremembah v možganih tudi zaznajo določene spremembe, ki pa niso specifične in se iz EEG spremembe ne da sklepati za kakšno strukturno okvaro možganov gre. EEG ni metoda izbora za prikaz okrnjenosti bele možganovine in prevodnosti po belem nitju, saj se z EEG meri aktivnost možganske skorje (možganske sivine) in ne aktivnosti bele možganovine. Izvedenec nevrološke stroke dr. D. je v svojem ustnem in pisnem mnenju prav tako pojasnil, da napredne tehnike slikanja in merjenja delovanja možganov - funkcijsko magnetnoresonančno slikanje (fMR), pozitronska emisijska tomografija (PET), enofotonska emisijska tomografija (SPECT), elektroencefalografija (EEG) - pri obtožencu ne prihajajo v poštev za dodatno razjasnitev stanja, saj pri njem ne gre za nevrološko bolezen oziroma stanje, pri katerem bi bile te tehnike indicirane. Gre namreč za specialne preiskave, ki imajo zelo določeno mesto v samo določenih specifičnih situacijah. Na primer fMR se uporablja pri predoperativni diagnostiki možganskih tumorjev in epilepsije (npr. da se ugotovi kje so govorna področja možganov, da se jim lahko kirurg izogne) in ni namenjena diagnostiki psihiatričnih ali drugih nevroloških bolezni, PET in SPECT pri diagnostiki nevrodegenerativnih bolezni (različne oblike demenc in ekstrapiramidnih sindromov), EEG pa pri epilepsijah in motnjah zavesti (npr. pri tistih, ki so nezavestni v intenzivni terapiji in se preverja globino zavesti) ter določenih motnjah spanja. Te preiskave nimajo vloge v diagnostiki psihiatričnih bolezni.

213. Sodišče sledi pisnim pojasnilom UKC Ljubljana v zvezi z EEG in PET/CT preiskavo, saj gre za odgovor slovenske največje in visoko strokovne zdravstvene ustanove. Samo dejstvo, da na dopisu UKC Ljubljana z dne 19. 1. 2024, ki je bil sodišču poslan po mailu s strani Klinike za nuklearno medicino (list. št. 2093-2094) ni navedeno kdo točno je dopis sestavil (kar je izpostavila obramba na zadnji obravnavi dne 5. 3. 2024), pa na pravilnost zapisanega v njem ne vnaša nobenih dvomov, saj je iz vsebine dopisa jasno razvidno, da gre za odgovor strokovnjakov nuklearno-medicinske in nevrološke stroke iz Klinike za nuklearno medicino, ki je specializirana za opravljanje PET/CT preiskav. Slednje je navsezadnje razvidno tudi iz splošno dostopnih podatkov na spletu. Navedba obrambe, da odgovora ni napisala dr. O., na katero je bil kot Vodjo Oddelka PET CT dopis z dne 10. 1. 2024 najprej naslovljen (list. št. 2013), je sicer pravilna, vendar je iz podatkov spisa jasno razvidno, da je bila dr. O. odsotna do konca meseca januarja (list. št. 2091) in je zato sodišče dopis z enako vsebino, naslovljen zgolj na Kliniko za nuklearno medicino (in ne poimensko na dr. O.) dne 17. 1. 2024 poslalo ponovno po mailu (list. št. 2085-2086) in v njem tudi zaprosilo, da odgovor pošljejo po mailu. Sodišče druge stopnje je namreč glede na dejstvo, da je bila sprva obravnava razpisana za dne 23. 1. 2024, želelo, da čimpreje pridobi odgovor na zastavljena vprašanja. Navsezadnje pa je namen preiskav natančneje pojasnil tudi izvedenec dr. D. in smiselno enako kot to izhaja iz obeh omenjenih zapisov pojasnil, da preiskave, ki jih je predlagala dr. A., niso namenjene temu, kar je zatrjevala dr. A. Tako je bilo strokovno mnenje dr. A. tudi v zvezi s predlaganimi dodatnimi preiskavami pri obtožencu ovrženo.

_**Očitki dr. A., ki se nanašajo na izvedensko mnenje dr. G. in izvedensko mnenje dr. E.**_

214. Strokovna priča obrambe je izvedenki dr. G. očitala, da se je spustila v klinično tolmačenje psihiatričnih osebnostnih motenj (mejna osebnostna motnja F60.3), s čimer je izstopila iz okvirja svojih procesnih norm izvedenca s področja psihologije, saj dr. G. ni klinični psihiater z medicinsko izobrazbo. dr. A. še navaja, da je mnenje kontradiktorno, saj izvedenka opisuje osebnostno motnjo in navaja, da ima taka oseba psihotične dekompenzacije, katerih pa v zaključku mnenja ne omenja, prav tako pa ni seznanjena s kliničnim odstotkom (incidenco in prevalenco) psihotičnih dekompenzacij pri osebah, ki imajo diagnosticirano osebnostno motnjo in ostale komorbidnosti.

215. Izvedencu dr. E. pa je dr. A. očitala, da se ni do konca seznanil s toksikološkim izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano tri mesece po njegovem podajanju izvedenskega mnenja in da ne drži trditev, da obtoženi ni zaužil psihoaktivnih snovi 24 ur pred dogodkom. dr. A. pa tudi graja, da izvedenec ni omenjal konzumacije kvetiapina, niti možne interakcije med tremi psihoaktivnimi sredstvi, ki so dokazane v toksikoloških analizah obtoženčevega urina.

216. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so očitki dr. A. v zvezi s psihološkim izvedenskim mnenjem dr. G. v delu, ko opozarja, da je izvedenka prestopila svoje meje izvedenke, ko je podala diagnozo obtoženca, utemeljeni, saj je že pred sodiščem prve stopnje enako pojasnil tudi izvedenec dr. B. (torej da klinični psihologi, ki nimajo medicinske izobrazbe, ne morejo ugotavljati vzrokov za nastanek osebnostne motnje, saj nimajo znanj za ugotavljanje organskih vzrokov), kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v točki 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ostalim očitkom dr. A. v zvezi s psihološkim izvedenskim mnenjem pa sodišče druge stopnje ne sledi, saj v njem niso podane nobene kontradiktornosti, dr. A. pa v svojem mnenju (str. 31) iz izvedenskega mnenja dr. G. citira zgolj splošno obrazložitev mejne osebnostne motnje, ne pa tudi ocene obtoženčeve osebnosti in mnenja. Izostanek navajanja statističnih podatkov, kar niti ni običajno v izvedenskih mnenjih, pa prav tako ne pomeni pomanjkljivosti, kot to skuša prikazati dr. A. 217. Očitki v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. E. pa so neutemeljeni. Drži sicer, kot navaja dr. A., da je dr. E. izvedensko mnenje izdelal preden je bilo izdelano toksikološko izvedensko mnenje, vendar ob tem dr. A. spregleda, da je bil dr. E. zaslišan na glavni obravnavi dne 21. 9. 2022 po tem, ko je bil navzoč ob zaslišanju izvedenke dr. C. in se je torej takrat z njenim mnenjem seznanil. Po njunem zaslišanju ter zaslišanju strokovne priče obrambe mag. F. pa je sodišče prve stopnje že sprejelo sklep, da se postavi nov izvedenec psihiatrične stroke dr. B. Prav tako dr. A. neutemeljeno navaja, da je netočna trditev izvedenca, da obtoženec 24 ur pred dogodkom ni zaužil psihoaktivnih sredstev, saj kaj takšnega iz izvedenskega mnenja, ki ga v svojem mnenju povzema dr. A. (list. št. 374 - izvedensko mnenje dr. E.) ne izhaja. V izvedenskem mnenju je namreč zapisano, da so izvidi pokazali, da preiskovanec v zadnjih 24 urah od odvzema krvi in urina ni zaužil kokaina. Pri nadaljnjem očitku, ki ga navaja dr. A., da izvedenec ne omenja konzumacije Kvetiapina, pa slednja spregleda, da v času izdelave pisnega mnenja dr. E. v fazi preiskave le-ta še ni razpolagal z dodatnimi analizami, ki jih je naročila dr. C. (med drugim ravno v zvezi s prisotnostjo psihoaktivnih zdravil v krvi in urinu), obenem pa tudi obtoženi v svojem zagovoru v preiskavi, niti ob razgovoru z dr. E. še ni omenjal konzumacije Kvetiapina (le-to je prvič začel trditi šele v pisnem zagovoru na glavni obravnavi). Takšni neutemeljeni očitki dr. A. pa ponovno dodatno kažejo na njeno nepoznavanje spisa. Končno pa dr. A. ob očitkih, da ima izvedenec dr. E. pomanjkljivo strokovno znanje iz področja toksikologije, ponovno spregleda, da je to povedal dr. E. tudi sam, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 22. 6. 2022, in je bila ravno zato kasneje s strani sodišča postavljena izvedenka toksikološke stroke dr. C., ki je natančno in prepričljivo pojasnila interakcijo kvetiapina, kokaina in alkohola, nato pa je bil postavljen tudi nov izvedenec psihiatrične stroke dr. B., kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

**Zavrnjen dokazni predlog za odreditev novega izvedenstva psihiatrične stroke**

218. Sodišče druge stopnje je tako po opravljeni obravnavi ter obširno izvedenem dokaznem postopku v zvezi s preverjanjem navedb v strokovnem mnenju dr. A., ugotovilo, da mu ni mogoče slediti, saj je bilo izpodbito z izvedenskimi mnenji toksikološke, psihiatrične in nevrološke stroke. Slednje je tudi razlog, da je sodišče druge stopnje kot neutemeljen zavrnilo dokazni predlog obrambe za odreditev novega izvedenstva psihiatrične stroke.

219. Slednjega je zagovornik G. F. predlagal iz razloga, ker se ugotovitve dr. A. v ugotovljeni osebnostni motnji pri obtožencu in oceni zmožnosti razumske presoje in obvladovanja razlikujejo od mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. B. in je tako podan dvom v njegov izvid in mnenje. Zagovornik navaja, da je izvedenec obtožencu diagnosticiral neopredeljeno osebnostno motnjo, strokovna pomočnica obrambe dr. A. pa je pri obtožencu ugotovila čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo mejnega (borderline) tipa, hkrati pa tudi iz dveh odpustnih pisem Enote za forenzično psihiatrijo, kjer je bil obtoženi hospitaliziran prvič 15, drugič pa 61 hospitalnih dni, izhaja diagnoza čustveno neuravnovešene osebnostne motnje impulzivnega tipa (torej gre zgolj za drug tip osebnostne motnje kot jo je ugotovila dr. A.). Mejno osebnostno motnjo, torej čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo mejnega tipa pa je v svojem izvedenskem mnenju po opravi osmih psihodiagnostičnih preizkusov ugotovila tudi sodna izvedenka za psihologijo dr. G. Zagovornik še navaja, da se izvedencu ni zdelo potrebno predlagati kakšne dodatne preiskave (npr. MR), obenem pa je izvedenec vztrajal pri svojem mnenju ne glede na to, kar je bilo ugotovljeno v nadaljevanju (radiološki izvid), na podlagi katerega je dr. A., ki je sodelovala tudi s kolegom radiologom, zaključila, da so spremembe na obtoženčevih možganih posledica dolgotrajne zlorabe kokaina, pojasnila pa je tudi mehanizem nastanka teh sprememb. dr. A. je tako strokovno mnenje gradila na multidisciplinarnem pristopu, obrazložila je tudi občasne simptome mini psihoz paranoidnega tipa (BLIPS), ki izhajajo tudi iz obtoženčeve zdravstvene dokumentacije (pregled CZOPD z dne 23. 11. 2018), takšne reaktivne psihoze pa je opisal tudi as. dr. sc. Vukosav Žvan v prispevku z naslovom Psihotična stanja zunaj shizofrenije in afektivnih motenj (objavljen v Zdrav Obzor 1987; 21: 264-4; v prilogi B111).

220. Sodišče druge stopnje se je do identičnih navedb obrambe opredelilo že zgoraj in se zato sklicuje na točke 192-212 obrazložitve te sodbe. Strokovno mnenje dr. A. je bilo izpodbito, zato samo dejstvo, da je njeno mnenje v zvezi z ugotovljeno vrsto osebnostne motnje pri obtožencu in oceni zmožnosti razumske presoje in obvladovanja različno od mnenja izvedenca psihiatra, ni razlog za angažiranje novega izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbito strokovno mnenje zato tudi ne vnaša nobenih dvomov v psihiatrično izvedensko mnenje. Obramba pa pri podajanju tega dokaznega predloga povsem spregleda pojasnila izvedenca dr. B., ki jim je utemeljeno sledilo že sodišče prve stopnje, prav tako jim sledi sodišče druge stopnje, da za odgovor na zastavljena vprašanja sodišča o obtoženčevi zmožnosti razumske presoje in obvladovanja ravnanja v času storitve kaznivega dejanja ni bistveno kakšen je vzrok osebnostne motnje obtoženca, temveč je pomembno kakšna je osebnost obtoženca. Te trditve izvedenca na obravnavi nista ovrgla niti oba strokovna pomočnika obrambe (točki 189-190 obrazložitve te sodbe). Glede na pojasnjeno zagovornik ne more biti uspešen z navajanjem, da izvedenec dr. B. vzroka nastanka osebnostne motnje pri preiskovancu ni ugotavljal, da pri preiskovancu ni opravil ponovnega klinično psihološkega pregleda, niti se mu ni zdelo vredno v ta namen opraviti kakšne dodatne preiskave. Mnenje dr. A. v zvezi z radiološkim izvidom obtoženca je bilo v celoti ovrženo z izvedenskim mnenjem nevrološke stroke. Zagovornik pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na mini psihoze, saj izvida CZOPD z dne 23. 11. 2018 ni spregledal niti izvedenec dr. B. (izrecno ga povzema v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 1. 2024 na strani 7), vendar je prepričljivo pojasnil, da ni mogoče sklepati, da bi bila takšna mini psihoza podana pri obtožencu v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Zato zagovornik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na članek (priloga B111) v katerem je zgolj na kratko splošno pojasnjeno kaj je akutna reaktivna psihoza.

221. Zagovornik še navaja, da je dopolnilno izvedensko mnenje dr. B. z dne 29. 1. 2024 samo s seboj v nasprotju, ko iz podatkov medicinske dokumentacije o izvidu CZOPD z dne 23. 11. 2018 za obtoženca (stran 7 mnenja) med drugim izhaja _"da za nazaj opiše psihotična doživljanja pod vplivom kokaina in alkohola in disforično razpoloženje po uživanju kokaina in alkohola"_, po drugi strani pa izvedenec zaključi _"glede pojavljanja psihoz pri preiskovancu ob sočasni zlorabi psihoaktivnih snovi iz anamneze, podane pred obravnavanimi dogodki, zapisane v izvidu pregleda pri psihiatru tudi izhaja, da je preiskovanec doživljal psihotične epizode ob sočasni zlorabi kanabinoidov, ki jo je opustil, kar je skladno tudi s podatki, pridobljenimi ob osebnem pregledu preiskovanca"_ (stran 15 mnenja). Sodišče druge stopnje v tem ne prepozna nasprotja, saj je izvedenec zgolj zaključil, da je doživljanje psihotičnih epizod ob sočasni zlorabi kanabinoidov skladno tako s podatki, ki jih je izvedenec pridobil ob osebnem pregledu obtoženca, kot tudi s podatki iz izvida pregleda pri psihiatru, kar drži, saj iz že izpostavljenega izvida CZOPD z dne 23. 11. 2018 za obtoženca (stran 7 mnenja) med drugim izhaja tudi, da je zdravniku povedal, da je _"pri 15-ih letih začel z marihuano, dnevno kadil do 30 leta, vmes je občasno vzel LSD. Pri 30-ih letih je nehal, ker je po kajenju marihuane doživljal psihoze (govoril sam s seboj, ni se zavedal dogodkov okrog sebe...)."_ Obenem pa je izvedenec dr. B. tudi zaslišan na obravnavi dne 18. 12. 2023 prepričljivo pojasnil, na podlagi česa vse zaključuje, da pri obtožencu ni bila podana psihoza v času storitve kaznivega dejanja (točka 195 obrazložitve te sodbe) in je pri podaji mnenja upošteval tudi podatke iz toksikoloških analiz ter zagovor obtoženca o uživanju psihoaktivnih snovi kritične noči, ki pa so bile v času storitve kaznivega dejanja že v fazi eliminacije. Zato zgolj izvid CZOPD z dne 23. 11. 2018 za obtoženca, ki ga je izvedenec tudi korektno povzel, ni v nasprotju z zaključki izvedenca in prav tako ne vnaša nobenih dvomov v zaključke izvedenca.

222. Zagovornik sicer pravilno, vendar selektivno, povzema odgovor dr. D. z dne 15. 5. 2024 (list. št. 2021-2023), da se s preiskavo EEG ugotavlja različne motnje v delovanju možganov ter je uporabna tudi v diagnostiki motenj zavesti in se pri različnih strukturnih spremembah v možganih oziroma pri okvarah ali motnjah v strukturi možganov tudi z EEG zaznajo določene spremembe. Pri tem zamolči, da iz istega odgovora izhaja tudi, da EEG ni metoda, s katero bi diagnosticirali različne psihiatrične bolezni in stanja, da EEG preiskava meri delovanje možganov in ne strukture možganov, zato ni primarno namenjena iskanju morebitnih strukturnih sprememb možganov, iz EEG spremembe pa se ne da sklepati, za kakšno strukturno okvaro možganov gre. Nikakor pa tudi ni nujno, da nenormalna električna možganska aktivnost pomeni, da gre za strukturne spremembe možganov. Smiselno enako je dr. D. tudi v svojem izvedenskem mnenju pojasnil, da EEG preiskava ni namenjena temu, za kar jo predlaga dr. A. oziroma obramba. Glede na pojasnjeno je neutemeljeno navajanje zagovornika, da je dodatna EEG preiskava po neprespani noči pri obtožencu potrebna.

223. Do ugovorov obrambe v zvezi z odgovorom UKC Ljubljana glede namena PET/CT preiskave, se je sodišče druge stopnje opredelilo že v točki 212 obrazložitve, zato zagovornik z njimi ne more biti uspešen pri utemeljevanju svojega dokaznega predloga.

224. Glede na vse pojasnjeno ni mogoče pritrditi zagovorniku G. F., da so podani pogoji po 257. in 258. členu ZKP za odreditev novega psihiatričnega izvedenstva za obtoženca. Strokovno mnenje dr. A. je bilo namreč izpodbito s kar tremi izvedenskimi mnenji različnih strok, po drugi strani pa je izvedensko mnenje dr. B. prepričljivo in mu je zato že sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Do nadaljnjih navedb zagovornika, ko izpostavlja ugotovitve izvedenke psihologinje dr. G. (med drugim oslabljena sposobnost obvladovanja čustev in reakcij v čustveno občutljivih situacijah), pa se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe in je utemeljeno sledilo izvedencu dr. B., ki je pojasnil, da dejstvo, da ima obtoženi težave pri obvladovanju svojih čustvenih vzgibov, ne pomeni, da jih ne zmore obvladovati, saj osebnostna motnja ne sodi v skupino hudih psihičnih motenj, pri kateri bi bil stik z realnostjo porušen, niti ne med psihotične motnje, niti dr. G. niti kdo drug pa pri obtožencu ni diagnosticiral kakšne hude psihične motnje.

**Glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. oziroma 4. točke 372. člena ZKP v pritožbah obeh zagovornikov**

225. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zagovornik odvetnik M. M. vidi v tem, da v opisu dejanja zakonski znak "iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov", ni konkretiziran. V konkretnem delu izreka sodbe se opisuje domnevno fizično in psihično nasilje obtoženca, pri čemer se kot nizkotni nagib koncem izreka navede, da jo je obtoženi "raje ubil, kot da bi ji pustil, da odide in živi svoje življenje", kar pa že samo po sebi po mnenju pritožnika ni izstopajoče zavržen nagib. Nagibi, ki jih zajema 4. točka 116. člena KZ-1, morajo biti posebej izstopajoči oziroma zavržni, v konkretnem primeru (nagib odvzema življenja, da ga oškodovanka ne bi zapustila), pa to po mnenju zagovornika M. M. ni. Posledično pri očitanem kaznivem dejanju ne gre za umor ampak za uboj.

226. Zagovornik G. F. uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navaja, da tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje dejansko stanje glede zatrjevanih nizkotnih nagibov, ki so vsebovani v krivdoreku, ugotovilo pravilno, pravna opredelitev umora po 4. točki 116. člena KZ-1 ni pravilna in bi bilo kaznivo dejanje lahko pravno opredeljeno le kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Po mnenju pritožnika se obtožencu v zadnjih dveh odstavkih konkretnega dela opisa očita pravzaprav maščevalen nagib in sicer se navaja, da je oškodovanka med 1. in 4. 3. 2021 obtoženca seznanila s konkretnim načrtom njenega odhoda in s tem, da z razhodom misli resno, tega, da bi ga ona zapustila, pa A. A. ni hotel sprejeti, saj ji je že prej zagrozil, da živa iz njune hiše ne bo odšla, zaradi česar jo je v zgodnjih jutranjih urah dne 5. 3. 2021 raje ubil kot da bi ji pustil, da odide in živi svoje življenje. Ta del opisa po prepričanju obrambe vsebinsko predstavlja maščevalni (in ne kakšen drug nizkotni) nagib. Pritožnik opozarja, da je kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 podano le takrat, ko gre za brezobzirno maščevanje in izpostavlja sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 59860/2012-286 z dne 17. 4. 2014 (7. točko obrazložitve) ter I Ips 59860/2012-503 z dne 31. 3. 2016 (12. točko obrazložitve). Ti sta po mnenju pritožnika uporabni tudi v obravnavanem primeru, ker dejanje s strani obtoženca ni bilo načrtovano vnaprej, ker je do dejanja prišlo med prepirom oškodovanke in obtoženca v njegovi spalnici, v kateri se je znašla oškodovanka in je glede na poškodbe, ki jih je utrpel tudi obtoženi (praske, zlomljen prst) jasno, da sta se takrat zgodaj zjutraj v obtoženčevi spalnici sprla in jo je žal obtoženi zadavil, ni pa tega storil iz brezobzirnega maščevanja, kar bi bil nizkoten nagib.

227. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (ki jo uveljavlja zagovornik M. M.) podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Kršitev po 4. točki 372. člena ZKP (ki jo uveljavlja zagovornik G. F.) pa je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Glede na dejstvo, da se oba zagovornika zavzemata za spremembo pravne kvalifikacije iz kaznivega dejanja umora v kaznivo dejanje uboja, torej oba po vsebini uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in ne po 1. točki 372. člena ZKP, saj je jasno, da je odvzem življenja oškodovanki s strani obtoženca, ki je tudi nedvomno opisan, kaznivo dejanje, bodisi da gre za uboj ali umor.

228. Sodišče druge stopnje po presoji pritožbenih navedb obeh zagovornikov, ki se zavzemata za milejšo pravno kvalifikacijo, ugotavlja, da njuno razlogovanje ni sprejemljivo. Kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 stori, kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov.

229. Zakonski znak "iz drugih nizkotnih nagibov" obsega nagibe, ki niso pokriti s pojmom koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja, brezobzirnega maščevanja. Med storilčeve nizkotne nagibe lahko štejemo npr. umore zaradi nematerialne koristi, iz maščevanja, ki nima znakov brezobzirnosti, mržnje, zlobe, zavisti, seksualnih pobud, ljubosumja, težnje po napredovanju, izmikanju obveznosti ipd. Storilec ravna s posebnimi nizkotnimi nagibi, zato lahko pojmovno opredelimo storitev kaznivega dejanja le v zvezi z direktnim naklepom storilca.51

230. Ker zakon v sklepnem delu 4. točke 116. člena KZ-1, ko pravi "iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov", uporabi analogijo intra legem,52 ni dvoma, da mora biti nizkotnost nagibov po vsebini in intenzivnosti enakovredna ostalim izvršitvenim ravnanjem, ki so našteta v tej isti točki. Gre torej za nagibe, ki niso vredni človeka in nasprotujejo sprejetim moralnim načelom družbe. Zakonodajalec morilsko slo, koristoljubnost, brezobzirnost v zvezi z maščevalnostjo kot kataloško navedene nagibe šteje za nizkotne nagibe, obenem pa omogoča tudi kaznovanje umorov z nagibi, ki so strukturirani vrednostno podobno tem (npr. ljubosumje, častihlepnost, jezo zaradi zavrnjene ljubezni in podobno).53 V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom _tertium comparationis_ in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije _intra legem_.54

231. Nagib je po splošni definiciji razlog, zaradi katerega storilec ravna in je v tem pomenu, nekoliko poenostavljeno, sopomenka za motiv.55 Negativno vrednostno merilo, da določen motiv storilca izpolnjuje zakonski znak "nizkotnega nagiba", je njegova posebna zavržnost, ki je praviloma izkazana z okoliščinami kaznivega dejanja.56

232. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je nagib obtoženca opisan v zadnjih štirih odstavkih in sicer, da si je obtoženi oškodovanko lastil kot objekt, jo nadzoroval tako, da ji je omejeval stike s prijatelji in družino, morala mu je poročati, kje je in s kom je, bil je fizično nasilen do nje, vsaj trikrat jo je davil in jo ustrahoval, rekoč, da jo bo ubil, da hčerke ne bo več videla, zaradi vsega navedenega pa se mu je popolnoma podredila in omejila stike s svojci in prijatelji, oškodovanka ga je hotela zapustiti in se od njega ločiti ter je v zvezi s tem storila že prve korake, in sicer je poiskala pravne nasvete pri odvetnici in iskala nasvete pri prijateljih, česar mu iz strahu pred njegovim odzivom ni upala povedati, nato pa ga je seznanila s konkretnim načrtom njenega odhoda in s tem, da misli resno, upala pa je na miren razhod, ker pa obtoženi ni želel sprejeti, da bi ga ona zapustila, saj ji je že prej zagrozil, da živa iz njune hiše ne bo odšla, jo je raje ubil, kot da bi ji pustil, da odide in živi svoje življenje. Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti. Glede na pojasnjeno, je zakonski znak "nizkotnega nagiba" v opisu očitanega kaznivega dejanja z navedbo zgoraj povzetih konkretnih okoliščin v zadostni meri substanciran, navedbe zagovornika M. M., da nagib odvzema življenja, da ga oškodovanka ne bi zapustila ni izstopajoče zavržen nagib, pa so, glede na vse zgoraj pojasnjeno, neutemeljene.

233. Prav tako ni mogoče slediti navedbam zagovornika G. F., ki po eni strani ponuja tezo, da je v opisu dejanja opisano "zgolj" maščevanje, ne pa brezobzirno maščevanje (in s tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona), po drugi strani pa ponuja tezo, da je šlo pri obtožencu za hipno izvršeno dejanje, ki ni bilo načrtovano v naprej, hipnost izvršitve dejanja pa izključuje nizkotnost nagibov (in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja). Do druge teze zagovornika se je sodišče druge stopnje že opredelilo v delu, ki se nanaša na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je enako uveljavljal tudi zagovornik M. M. V zvezi s prvo pritožnikovo tezo, ki jo slednji gradi ob izpostavljanju zgoraj citiranih sodb Vrhovnega sodišča RS, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ji ni mogoče pritrditi. V sodbi I Ips 59860/2012-286 z dne 17. 4. 2014 se Vrhovno sodišče še ni ukvarjalo z vprašanjem pravilne pravne opredelitve, saj je bilo bistvo citirane sodbe v tem, da je sodišče druge stopnje prekoračilo okvir petega odstavka 392. člena ZKP s tem, ko je, ne da bi samo opravilo obravnavo, odločilna dejstva ugotovilo samo tako, da je dokaze ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in tako ugotovilo drugačno dejansko stanje (sodbo sodišča prve stopnje je v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je kaznivo dejanje iz poskusa uboja prekvalificiralo v poskus umora57). V sodbi I Ips 59860/2012-503 z dne 31. 3. 2016 je Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je po opravljeni obravnavi v ponovljenem postopku sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi ponovno spremenilo tako, da je kaznivo dejanje iz poskusa uboja prekvalificiralo v poskus umora. Vrhovno sodišče RS je sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je kaznivo dejanje iz poskusa umora prekvalificiralo v poskus uboja. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je brezobzirno maščevanje kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora podano, ko ne gre za običajno maščevanje, značilni primeri so primeri t. i. krvnega maščevanja. Pri posplošeno navedenih drugih oblikah nizkotnih nagibov so kaznivi tudi drugi primeri, ko ne gre za nagibe, ki so pokriti s pojmom koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja ali brezobzirnega maščevanja. Med storilčeve nizkotne nagibe lahko štejemo npr. umore zaradi materialne koristi, mržnje, zlobe, seksualnih pobud, ljubosumja, težnje po napredovanju, izmikanje obveznosti ipd. Nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba je potrebno kot izvršitveni način razlagati restriktivno, se pravi tako, da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Vsakega maščevanja (ki nima znakov brezobzirnosti) zatorej ni dopustno subsumirati pod druge nizkotne nagibe. V nadaljevanju pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje pri pojasnjevanju, da je šlo za nizkotnost maščevanja, prezrlo, da je izvedenec psihiater izpovedal, da je šlo pri obravnavanem dejanju za jasno, v tistem trenutku načrtovano dejanje, za katerega je obtoženi dobil idejo ob srečanju, šlo je za trenutno idejo, ne prej pripravljen načrt in jo je potem obtoženi izpeljal tako, kot si je v tistem trenutku zamislil, zaradi česar ni podlage za sklepanje pritožbenega sodišča, da je bilo obravnavano dejanje storjeno iz nizkotnega maščevanja kot kvalificiranega nagiba. Hipnost izvršitve dejanja že sama po sebi izključuje nizkotnost nagibov, ki naj bi storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja.

234. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v zgoraj citirani sodbi primeroma naštelo enake nizkotne nagibe, kot jih našteva M. Deisinger v Kazenskem zakoniku s komentarjem (točka .. obrazložitve te sodbe) in so po oceni sodišča druge stopnje po vsebini in intenzivnosti enakovredni nagibu, ki se očita obtožencu v opisu kaznivega dejanja v predmetnem kazenskem postopku, kar je bilo predhodno že pojasnjeno. Opisa kaznivega dejanja iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča pa tudi ni mogoče enačiti, kot to skuša prikazati pritožnik. Obtožencu se namreč ne očita, da je oškodovanko ubil iz maščevanja, ker je prekinila njuno ljubezensko razmerje in zoper njega podala kazensko ovadbo (kot je primer obeh citiranih sodb Vrhovnega sodišča), temveč se mu očita, da si je ženo lastil kot objekt in jo nadzoroval, bil do nje fizično nasilen in jo ustrahoval, da jo bo ubil in ne bo videla hčerke, zaradi česar se mu je podredila, ga je pa hotela zapustiti in se ločiti, zaradi česar je v zvezi s tem že storila določene korake, nato ga je seznanila s konkretnim načrtom razhoda in je upala na miren razhod, česar pa obtoženi ni hotel sprejeti, saj ji je že prej grozil, da živa iz hiše ne bo odšla in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil, da odide in živi svoje življenje. Definicija maščevanja po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je _"neugodno dejanje, napravljeno komu kot odgovor za storjeno zlo, krivico"_. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo mogoče o maščevanju govoriti šele, če bi oškodovanka obtoženca dejansko že zapustila, vendar se obtožencu ne očita, da je ubil oškodovanko iz maščevanja kot odgovor za storjeno zlo ali krivico, ampak, da jo je ubil, ker ni želel, da ga zapusti, saj si jo je že dalj časa lastil kot objekt. Glede na pojasnjeno zagovornik G. F. ne more uspeti z navedbami, da je šlo v konkretnem primeru za maščevanje, ki pa ni bilo brezobzirno in zato ne gre za umor.

**235. K vsem pritožbam glede odločbe o kazenski sankciji**

236. Vsi pritožniki grajajo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Tožilka se zavzema za zvišanje izrečene zaporne kazni na 28 let zapora, medtem ko se obramba zavzema za znižanje izrečene zaporne kazni.

237. Obtoženi se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da njegovo obžalovanje ni bilo pristno in poudarja, da je bilo obžalovanje globoko in resnično, kar potrjuje tudi podatek, da je bil štiri mesece po dogodku hospitaliziran v psihiatrični ustanovi, čemur je botrovalo breme krivde, ki ga še zdaj razjeda, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo. Obtoženi tudi v tem delu pritožbe ponovno ponavlja svoj zagovor ter izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

238. Zagovornik G. F. navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 49. člena KZ-1 kot olajševalne okoliščine upoštevalo tudi tiste, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja. Vse tisto, kar se v izreku navaja kot vsebina "drugih nizkotnih nagibov", predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja in ne more hkrati predstavljati obteževalnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo zatrjevano dolgotrajnost nasilja, ki ga je obtoženec izvajal nad oškodovanko. Da obtoženec ni izkazal nobene empatije, pač pa je že nastanek skupnosti pripisoval oškodovanki, prav tako pa tudi razloge za svoje dejanje, prav tako po mnenju zagovornika ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, ker je izkazovanje omejene zmožnosti empatije in doživljanje krivde ena izmed lastnosti obtoženčeve osebnosti, ki jo je pri njemu ugotovila izvedenka dr. G. in na katero obtoženi nima posebnega vpliva. Nadalje zagovornik navaja, da kot obteževalne okoliščine ni mogoče šteti niti tega, da se je obtoženi v postopku zgolj verbalno opravičil staršem oškodovanke in svoji hčerki, saj opravičila ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Sodišče tudi ni pojasnilo kakšno drugačno opravičilo bi bilo lahko dano glede na dejstvo, da se obtoženec nahaja v priporu in so mu tudi onemogočeni vsakršni stiki s hčerko ter tudi ne kakšne so te "lastne zaznave sodišča", na podlagi katerih sodišče opravičila ni štelo za iskrenega. To, da je obtoženi težko govoril in se mu je zatikalo, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je nedvomno eden od zaznavnih znakov obžalovanja. Kot obteževalne po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo šteti okoliščine, da obtoženi po smrti ni poklical reševalcev in policije, ampak je počakal, da se je hčerka zbudila in jo je nato odpeljal v varstvo k svojim staršem, ki skupaj s sestro niso zaznali, da bi bilo karkoli narobe, kar pa ne drži, saj je obtoženčev oče povedal, da je bilo slovo med obtoženim in hčerko zelo žalostno in sta oba začela jokati. Dejstvo, da obtoženi ni poklical reševalcev, mami pa je šele popoldan povedal, da je ubil stisko, po mnenju pritožnika izkazuje na njegovo stisko, ko se je zavedel, kaj je storil. Pritožnik se tudi ne strinja z oceno sodišča, da je šlo pri obtožencu za nepietetno ravnanje, ker je oškodovanko več ur pustil mrtvo ležati na postelji, na kateri je umrla, dokler ni odšel na policijo in prijavil, da je ženi vzel življenje, pri čemer sodišče verjame obtožencu, da je v posledici umora žene poskušal napraviti samomor. Ker je po oceni izvedenca medicinske stroke dogajanje med oškodovanko in obtožencem trajalo 70 do 100 sekund, preden je umrla, tudi ni mogoče govoriti o neki dolgotrajni bitki za življenje, ki jo je obtoženec opazoval, zlasti ne glede na stanje, v kakršnem je takrat obtoženi bil. Pritožnik tako zaključuje, da je izrečena 23 letna zaporna kazen ob ugotovljenih olajševalnih okoliščinah (da je obtoženi med prepirom doživljal intenzivna čustva, da je dejanje storil pod vplivom psihoaktivnih snovi) tudi če bi bil obtoženi le zmanjšano prišteven, bistveno prestroga glede na siceršnji razpon predpisane kazni ob dejstvu, da je bil obtoženi do sedaj nekaznovan tako za kazniva dejanja kot za prekrške.

239. Zagovornik M. M. meni, da je sodišče prve stopnje dalo bistveno preveliko težo objektivnim okoliščinam kaznivega dejanja, pa še to zmotno, ker sodba v točki 53 obrazložitve izhaja iz napačne predpostavke, da se je obtoženi premišljeno odločil za storitev kaznivega dejanja, ko je v sosednji sobi spala hči, spregleda pa mnenji izvedencev dr. G. in dr. B., da je šlo za hipno, z osebnostno motnjo in intoksikacijo vzrokovano vedenjsko reakcijo obtoženca. Zato so napačna tudi nadaljnja razlogovanja sodišča o vedenju obtoženca po smrti oškodovanke, ker se obtoženi tudi v nadaljevanju ni racionalno in premišljeno odločal z vezanjem oškodovanke, poskusom odvzema življenja in končno, ko se je sam prijavil na policijo. Ravno slednje pa po mnenju pritožnika dokazuje, da ravnanje obtoženca ni bilo premišljeno (sicer bi oškodovankino truplo skril ali uničil) in da je dejanje obžaloval, kar je pokazal z odhodom na policijo. Sodišče pa je po drugi strani dalo bistveno premajhno težo olajševalnim okoliščinam in sicer, da je obtoženi celo življenje delal in je bil do tega kaznivega dejanja nekaznovan, kaznivo dejanje pa ni storil zaradi zavržnih nagibov, temveč zaradi osebnostne motnje in intoksikacije, ki so bili vzrok za njegovo vedenje. Glede na navedeno pritožnik zaključuje, da ni šlo za umor temveč uboj in je obtožencu primerno izreči kazen sedem let zapora, zgolj podrejeno, v kolikor gre za umor, pa kazen petnajst let zapora.

240. Državna tožilka pa se zavzema za zvišanje obtožencu izrečene kazni na 28 let zapora. Ne strinja se z razlogi sodbe glede olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Meni, da olajševalne okoliščine pri obtožencu sploh niso podane, obtoženčevo zlorabo drog in alkohola pa je potrebno šteti kot obteževalno okoliščino, saj gre za njegovo voljno zlorabo psihoaktivnih snovi, zaradi katerih se je vedenje obtoženca spremenilo in je zato nelogično, da bi to šteli kot olajševalno okoliščino. Predkaznovanost (tožilka ima v mislih dejansko nekaznovanost) je normalno dejstvo, ki pritiče vsem državljanom in ni posebna olajševalna okoliščina. Pri obtožencu je šlo za večletno nasilno ravnanje nad njegovo ženo, za večletno trpinčenje, ki ga oškodovanka ni več zmogla in vedno večje manipulacije obtoženca, grožnje z odvzemom življenja oškodovanke, ki so se ponavljale in stopnjevale in je celotno ravnanje na koncu rezultiralo v dejanskem odvzemu življenja. Zato se po oceni tožilke obtoženčeva predhodna nekaznovanost pokaže kot nebistvena okoliščina oziroma okoliščina, ki ji je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo. Tožilka meni, da sta le obtoženčevo intenzivno doživljanje čustev in osebnostna struktura manjša dejavnika, zaradi katerih je kazen nižja od predpisane maksimalne kazenske sankcije (30 let) in je predlagana sankcija tožilstva, 28 let zapora, utemeljena in primerna.

241. Po presoji vseh pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s kazensko sankcijo (53 in 54 točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da so delno utemeljene pritožbe obrambe, ki se zavzemajo za znižanje kazni. Zagovornik G. F. utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalne upoštevalo določene okoliščine, ki jih ne bi smelo. Strinjati se je tako z obtožencem kot zagovornikom G. F., da opravičila obtoženca ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Slednje je namreč lahko zgolj olajševalna okoliščina, če sodišče oceni, da je pristno in iskreno, če pa oceni, da opravičilo ni takšno, pa tega ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Prav tako je pritrditi zagovorniku G. F., da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno štelo tudi dejstvo, da je obtoženi tekom postopka krivdo za svoje ravnanje zvračal na oškodovanko in sam nastanek partnerske zveze pripisal oškodovanki ter s tem ni izkazal nobene empatije. Pritrditi je zagovorniku, da samega pomanjkanja empatije glede na tak zagovor, ni mogoče šteti obtožencu v škodo, saj je omejena zmožnost empatije in doživljanja krivde ena od lastnosti obtoženčeve osebnosti, ki jo je pri njemu ugotovila izvedenka psihologinja dr. G. Prav tako sodišče druge stopnje pritrjuje zagovorniku, da obtoženčevega ravnanja po smrti, kot ga opisuje sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino (ni poklical reševalcev in policije, hčerko je odpeljal v varstvo in nihče ni zaznal, da bi bilo karkoli narobe, šele popoldan je poklical mamo in povedal kaj je naredil, truplo je pustil na postelji več kot 12 ur in je šlo tako za nepietetno ravnanje) tudi ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, saj ni mogoče spregledati dejstva, da je kljub temu obtoženi še istega dne v spremstvu očeta odšel na policijsko postajo in se samoovadil, pred tem pa je skušal storiti samomor. Prav tako je pritrditi pritožniku, da boja za življenje v trajanju 70 do 100 sekund ni mogoče šteti kot dolgotrajno bitko za življenje, čeprav to seveda ne zmanjšuje teže kaznivega dejanja.

242. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z navedbami zagovornika G. F., da dolgotrajnosti nasilja ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Res je le-to tudi opisano v opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja, pa vendarle ne gre samo po sebi za znak "iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov", nobenega dvoma pa ni, da je dolgotrajno nasilje (dve leti in pol) pred odvzemom življenja okoliščina, ki se jo lahko upošteva kot obteževalno.

243. Glede tožilske pritožbe pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje olajševalne okoliščine pravilno ugotovilo in jim je dalo tudi primerno težo. Tako je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kot olajševalne potrebno upoštevati obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost (ki je sodišče prve stopnje ni štelo kot posebne olajševalne okoliščine kot to napačno navaja pritožnica), dejstvo, da je obtoženi med prepirom doživljal intenzivna čustva, da je dejanje storil zmanjšano prišteven, osebnostno strukturo obtoženca in dejstvo, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom psihoaktivnih snovi. Zato tožilka ne more biti uspešna z navajanjem, da slednja okoliščina ni olajševalna, temveč obteževalna. Večletno nasilno ravnanje obtoženca nad njegovo ženo, ki ga tudi izpostavlja tožilka, je kot rečeno, sodišče prve stopnje pravilno že upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

244. Zagovornik M. M. tudi v tem delu pritožbe ponavlja svoje predhodne navedbe, da je bilo dejanje hipno in da je šlo za vedenjsko reakcijo obtoženca, ki je imela vzrok v njegovi osebnostni motnji in intoksikaciji, da ni šlo za racionalno in premišljeno ravnanje ter da ni šlo za umor temveč za uboj. Takšne pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje že zavrnilo kot neutemeljene, zato z njimi pritožnik tudi ne more doseči takšnega znižanja kazni kot ga predlaga. Obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo kot olajševalno in ji je dalo tudi primerno težo. Da je obtoženi delal celo življenje, ni olajševalna okoliščina, saj se slednje od odraslih oseb tudi pričakuje.

245. Za kazen umora je predpisana kazen od 15 do 30 let zapora in glede na dejstvo, da so pri obtožencu podane tehtne obteževalne okoliščine, izrek zaporne kazni na zakonskem minimumu, ki ga predlaga zagovornik M. M., ne pride v poštev. Je pa sodišče glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje kar nekaj okoliščin upoštevalo kot obteževalne, čeprav jih ne bi smelo, ugodilo pritožbam obrambe in obtožencu izrečeno kazen znižalo na 21 let zapora. Slednja je po oceni sodišča druge stopnje primerna in pravična glede na preostale tehtne in zelo težke obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče (kaznivo dejanje umora je obtoženi storil v stanovanjski hiši v kateri je takrat spala komaj dve in pol leti stara hčerka obtoženca in oškodovanke, s čimer jo je obtoženec za vedno zaznamoval in prikrajšal za normalno otroštvo, saj ji je ubil mamo in ji s tem povzročil nepopravljivo škodo; da je svojo voljo postavil pred voljo hčerke, ki bo zaradi umanjkanja matere utrpela nepopravljive razvojne posledice in tudi zato, ker ji je mamo ubil lastni oče; dolgotrajnost nasilja) ter olajševalne okoliščine, ki so bile izpostavljene v točki 243 obrazložitve te sodbe. Ker je sodišče prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da obžalovanje obtoženca ni bilo pristno, kar enako glede na izvedeno obravnavo, ugotavlja tudi sodišče druge stopnje, pa takšnega obžalovanja ni mogoče šteti še za dodatno olajševalno okoliščino.

246. Glede na vse pojasnjeno je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

1 mag. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 822-823. 2 Slednji se je sicer v preiskavi poslužil pravne dobrote in ni pričal, zaradi česar je bil tudi izločen uradni zaznamek o opravljenem razgovoru z njim, na glavni obravnavi pa se pravne dobrote ni poslužil in je pričal. 3 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013 in I Ips 132/2010 z dne 22. 12. 2011. 4 Ob njenem zaslišanju je bil navzoč izvedenec dr. E. 5 Ob njegovem zaslišanju je bila prisotna dr. C. 6 Ob njegovem zaslišanju sta bila navzoča oba izvedenca dr. E. in dr. C. 7 Do naroka dne 19. 12. 2022 je obtoženca kot zagovornik zastopal le odvetnik M. M., od tega naroka dalje pa hkrati tudi odvetnik G. F., ki je pooblastilo predložil dne 9. 12. 2022 (list. št. 1492). 8 Magnetogram zaslišanja izvedenca je obsegal 29 strani. 9 P. Gorkič, Izvedena priča, Pravna praksa št. 6/16 z dne 11. 2. 2016, str. 12 - 14. 10 Sodba ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014. 11 Sodbi VS RS I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008 in Ips 325/2009 z dne 21. 1. 2010. 12 Tako sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020, I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008 in I Ips 42080/2013 z dne 28. 1. 2016. 13 Sodba VS RS I Ips 61321/2011 z dne 5. 3. 2020. 14 Sodbi VSRS I Ips 38981/2016 z dne 7. 9. 2023 in I Ips 37695/2020 z dne 14. 9. 2023. 15 Sodba VSRS I Ips 37695/2020 z dne 14. 9. 2023. 16 Iz zapisnika o ogledu kraja (list. št. 8-9) je razvidno, da so bili zaseženi trije telefoni in sicer znamke Xiaomi 001 (št. 10) najden v pritličju v dnevni sobi na polici pod nizko mizico in telefona znamke Iphone 000 (št. 8) ter Xiaomi 002 (št. 9), ki sta bila oba najdena na balkonu v spalnici v zgornjem nadstropju. 17 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se na list. št. 650 nahaja pisni zagovor obtoženca, v katerem je med drugim navedel _"Navedbe glede obstoja oziroma neobstoja sledilnih aplikacij na najinih telefonih bi lahko potrdil forenzični pregled le-teh, z analizo prometnih podatkov ženinih dohodnih in odhodnih klicev pa bi se lahko potrdile navedbe o njenem stalnem stiku z bližnjimi ter ovrglo navedbe glede mojega neprestanega klicanja nje."_ 18 Torej istega dne, ko je oškodovanka tudi obiskala zdravnico. 19 Preko te telefonske številke je tudi oškodovanka komunicirala z obtoženim, kot to izhaja iz njune komunikacije v prilogi C33. 20 Posnetek zaslona je pooblaščenec I. I. vložil v spis na glavni obravnavi dne 28. 3. 2022 tudi z drugimi listinami s pojasnilom, da so bile listine že vložene v spis, vendar jih tokrat vlaga v barvnem izvodu (list. št. 798 ter priloge C31-C35). Listine so bile s strani pooblaščenca res na sodišče po elektronski pošti poslane že dne 17. 3. 2022 (list. št. 717 ter priloge C24-C30), vendar takrat problematiziranega posnetka zaslona pooblaščenec v spis ni vložil. 21 D. Korošec in B. Zobec, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 300. 22 Kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to opravijo izvedenci. 23 Stran 18 prepisa. 24 Na strani 9 pisnega mnenja dr. A. celo v nasprotju s podatki spisa zapiše, da je mag. F. izvedensko mnenje izdelal v skladu z 248. členom ZKP. 25 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 2, ko je dr. A. trdila, da so pri vseh izvedencih manjkale preiskave, razen pri dr. F., ki žal obtoženca ni pregledal. 26 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 26, ko je mag. F. želel odgovoriti na vprašanje namesto dr. A. in je bil glede tega izrecno opozorjen s strani sodnice poročevalke. 27 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 19, ko je dr. A. sama s seboj prišla v nasprotje glede količine kokaina, ki naj bi jo konzumiral obtoženi ter razpolovnega časa benzoilekgonina, je mag. F. poudaril, da smo se ukvarjali s snovjo, ki nima učinka na duševnost; na strani 36, ko je želel namesto dr. A. odgovoriti na vprašanje dr. B. 28 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 19, ko je mag. F. izvedenki neutemeljeno očital, da bagatelizira prisotnost in možnost pomembne koncentracije kokaetilena v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja; na straneh 20 in 21 ko je na vsak način skušal prikazati, da je izvedenka dodatno analizo za kokaetilen naročila zgolj zaradi njegovega opozorila nanj, čeprav to niti ni relevantno in v ničemer ne vpliva na zaključke izvedenke dr. C. in ko je zatrjeval, da izvedenci o kokaetilenu niso nič vedeli. 29 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 27, ko je mag. F. v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. B. navajal, da je izvedenec osebnostno strukturo, ki jo je za obtoženca ugotovila izvedenka psihološke stroke, popljuval, rekel, da to ni nič in se zatekel v nepravilne, nestrokovne, paralogične razlage; na strani 37, ko je neupravičeno trdil, da se je izvedenec izmuznil in nas napeljal na področje, ki ga najbolje pozna, "on je doktoriral na enem vlaknu miši, bele miši in zelo je skoncentriran na te, na teh podrobnostih, ki niso pomembne, ušel je pa iz psihiatrije nekam drugam, kar nas ne vodi k cilju", čeprav je razvidno, da je izvedenec zgolj argumentirano odgovarjal na trditve dr. A.; na strani 37, ko je neupravičeno trdil, da izvedenec ni odgovoril na dve njegovi vprašanji in da se "otepa tega, enostavno noče priznati to kar je", čeprav je izvedenec na vprašanja odgovoril, pa mag. F. z odgovori ni bil zadovoljen; na strani 38, ko je žaljivo navajal, da je izvedenec "zmuzljiv, ker ne zna" in ponovno trdil, da izvedenec še vedno ni odgovoril na zastavljena vprašanja, čeprav je nanje odgovoril; na strani 43, ko je navajal, da izvedenec na vsak način preprečuje, da bi se naredila kakšna preiskava, čeprav je izvedenec zgolj odgovarjal na vprašanja sodišča; na strani 43, ko je navajal, da je izvedenec že usmerjal sodišče na napačno pot. 30 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na straneh 3 (očitek, da izvedenci ne spremljajo novih znanstvenih dognanj in literature), 5 (očitek, da kolegi tega ne vedo ali ne razumejo ali se tega niso naučili ali pa niso imeli evropskega projekta; očitek, da izvedenec psihiater ni ugotovil atrofije možganov zaradi nepoznavanja), 22 (očitek, da je bilo narejenih veliko opustitev kar se tiče izvajanja dokazov), 23 (očitek dr. B. da ni ustrezen na področju klinične psihiatrije). 31 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 23. 32 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 3, podobno o nestrokovnosti naših izvedencev tudi na strani 5 "kolegi tega ne vedo ali ne razumejo ali se tega niso naučili ali pa niso imeli evropskega projekta" in "izvedenec psihiater ni ugotovil atrofije možganov zaradi nepoznavanja". 33 Ameriška kratica za Brief Limited Intermittent Psychotic Symptoms - gre za skupino motenj okarakterizirana z akutnim pričetkom psihotičnih simptomov kot so blodnjave/paranoidne ideje, halucinacije ali motnje percepcije, z resno spremembo običajnega vedenja, kot tudi, da je razvoj bolezni običajno povezan s stresorji - stran 23 strokovnega mnenja. 34 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 30. 35 Razpolovni čas je enota, ki pove, kdaj se koncentracija neke snovi v krvi zmanjša na polovico - pojasnilo izvedenke na obravnavi dne 18. 12. 2023. 36 Na strani 54 mnenja pa dr. A. govori o 3-4 linijah kokaina. 37 Zanikal jemanje zdravil, prepovedanih drog ali uživanja alkohola. 38 Ko ni omenjal nobenega jemanja zdravil, prepovedanih drog ali alkohola. 39 Vzel kokain (brez navedbe količine) in vzel Kvelux (kvetiapin; brez navedbe količine), ni omenjal uporabe alkohola. 40 Popil šilce žganja okoli 21:00 ure, med 22:00 in 23:00 uro je potegnil še dve črtici kokaina. 41 Obtoženi je tekom postopka zatrjeval konzumacijo zgolj dveh črtic kokaina. 42 Obtoženi je tekom postopka zatrjeval konzumacijo zgolj enega šilca žganja. 43 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 6: "Obtoženi je rekel, da je vzel eno črtico kokaina, da bi se pokazal v boljši luči, da ne bi izpadel kot odvisnik od kokaina. Na razgovoru pri meni je obtoženi izjavil, da je vzel 1 g kokaina v več dozah, da je začel okoli osme ure zvečer, da je šel spat ob 12:30. To je potekalo na način ena črtica, ena pijača, potem spet ena črtica kokaina, ena pijača, najverjetneje se pravi vsake pol ure, da je jemal po črtico kokaina. Pri odvisnikih se hitreje zmanjša učinek kokaina in lahko na vsakih 15 oziroma 20 minut potem jemljejo naslednjo črtico kokaina... In seveda obtoženi gotovo ni spil eno šilce žganja, temveč več ali je pa prej pil." 44 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 11: "Se pravi 1 g naj bi zaužil, ta 1 g pa se razporedi na 10 črtic." oziroma na strani 12 "Vzel je 125 mg, kar pa je manj, se pravi ni vzel deset črtic kokaina ampak osem." 45 Navedeno jasno izhaja iz rezultatov strokovnega pregleda dne 6. 3. 2021 - list. št. 163. 46 Napačna teža, ki jo je dr. A. upoštevala za obtoženca pri izračunih na str. 36 mnenja in na obravnavi - str. 12 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024. 47 Angleška okrajšava za Borderline personality disorder, torej borderline mejno osebnostno motnjo. 48 Prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 8. 1. 2024 na strani 28. 49 Torej tudi odpustno pismo UKC Maribor, ki ga je izpostavljala obramba ob zaslišanju dr. A. in dr. B. 50 O tem, da gre za klinično diagnozo je enako izpovedal tudi izvedenec dr. B. - stran 19 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 18. 12. 2023. 51 M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 27 - 28, tč. 12. 52 D. Korošec in B. Zobec, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 299. 53 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5509/2021 z dne 20. 1. 2023. 54 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, v kateri je sodišče pojasnilo, da storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe, kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. 55 D. Korošec in B. Zobec, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 300. 56 Že omenjena sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 5509/2021 z dne 20. 1. 2023. 57 Obtožencu je opis kaznivega dejanja očital, da je poskusil ubiti oškodovanko dne 22. 11. 2012 po tem, ko je konec oktobra 2012 proti njegovi volji prekinila njuno ljubezensko razmerje in je zoper njega podala kazensko ovadbo, v zvezi s katero je bil predhodno tega dne v prostorih policijske postaje z njim, kot osumljencem, opravljen razgovor, iz maščevanja, torej iz nizkotnega nagiba. V nadaljevanju je nato opisan način poskusa odvzema življenja oškodovanki.