Jedro

Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.

V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 12048/2021 z dne 22. 2. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. tč. 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 23 let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 5. 3. 2021 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovani B. B. prisodilo premoženjsko pravni zahtevek v višini 1.215,66 EUR, oškodovano mladoletno C. C. pa je s premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 250.000,00 EUR napotilo na pravdo. Obsojenec je dolžan po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati potrebne izdatke oškodovancev B. B., D. D., E. E. in skrbnika mladoletne C. C. CSD Grosuplje ter izdatke in nagrado pooblaščencev oškodovancev D. D. in E. E. Vrnitve in plačila preostalih stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. tč. drugega odstavka 92. člena ZKP je bil obsojenec po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 12048/2021 z dne 7. 3. 2024 delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in pritožbam njegovih zagovornikov ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je izrečeno kazen znižalo na 21 let zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je iz vseh izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP in s temi povezanih kršitev 27., 28., in 29., člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o krivdi in kazni tako, da obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter mu upoštevaje okoliščine, kot so bile ugotovljene v prvo in drugostopenjski sodbi, izreče primerno kazen. Sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič. V odgovoru meni, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane in jo je treba zato zavrniti.

5. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenca in zagovornika. Obsojenec se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavil trikrat. Vsakokrat tako, da se z mnenjem in predlogu v odgovoru ni strinjal. O odgovoru se je izjavil tudi obsojenčev zagovornik, ki je s sklicevanjem na vsebino obrazložitve v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretežno nasprotoval navedbam vrhovnega državnega tožilca o prikritem uveljavljanju izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

6. Vložnik neposredno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. tč. 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri dejanski opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja po 4. tč. 116. člena KZ-1. Najprej zato, ker nobeden od zakonsko opisanih nizkotnih nagibov ne more biti oblikovan po trenutnem storilčevem navdihu ampak po njegovem premisleku, ki mu odločitev za storitev kaznivega dejanja in njegova izvršitev pričakovano sledita. Ugotovitve nižjih sodišč v tej zvezi nimajo trdne dokazne opore, dejansko opisano obsojenčevo maščevanje v izreku prvostopenjske sodbe pa za nizkotnost nagiba ne zadostuje. Podobno velja za opisana obsojenčeva ravnanja do oškodovanke iz razmeroma oddaljene preteklosti, ki kvečjemu zadoščajo za dejanski opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki ga obsojenec ni bil obtožen, niti mu je bilo predhodno v kakršnikoli obliki očitano. Oboje izhaja še iz priloženega prispevka prof. dr. Damjana Korošca s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je po vložnikovem obsežnem povzetku v obrazložitvi zahteve, med drugim ugotovil, da analogija intra legem ob koncu 4. tč. prvega odstavka 116. člena KZ-1 "ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov," sme po splošnih razlagalnih pravilih v kazenskem pravu, zajemati zgolj stopnje objektivnega in subjektivnega nepravnega dejanja, ki se po nepravnosti, t.j. zavržnosti in v bistvu nizkotnosti primerljive s posebej hudo maščevalnostjo, nekakšno grozno maščevalnostjo, ki presega celo običajno ubijalsko maščevalnost. Glede na to je izenačevanje maščevanja, ki nima znakov brezobzirnosti z drugim nizkotnim nagibom iz navedene 4. tč. prvega ostavka 116. člena KZ-1 logično napačno, zgodovina vzajemnega nasilja znotraj dinamike družinskega nasilja v konkretni zadevi, parasilobranske situacije in podobne vrednostne posebnosti konkretnega dogajanja pa govorijo proti povezavi s tem zakonskim znakom.

7. Po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, je obsojenec ravnal iz nizkotnih nagibov, ker si je ženo F. F. lastil kot objekt. To je v nadaljevanju opisano kot obsojenčevo nadzorovanje žene z omejevanjem stikov s prijatelji in družino, dolžnostjo poročanja, kje se nahaja in s kom, fizičnim nasiljem nad ženo, ko jo je vsaj trikrat davil in ustrahoval, rekoč da jo bo ubil ter da hčerke ne bo več videla, zaradi vsega navedenega, njegovega nadzora, pa se mu je žena popolnoma podredila in omejila stike s svojci in prijatelji. Ko pa je hotela obsojenca zapustiti in se od njega ločiti, ter je v tej zvezi že storila prve korake, in sicer je poiskala pravne nasvete pri odvetnici in nasvete pri prijateljih, česar obsojencu iz strahu ni upala povedati, ga nato med 1. in 4. 3. 2021 seznanila s konkretnim načrtom njenega odhoda in da z razhodom misli resno, pri čemer je upala na miren razhod, česar pa obsojenec ni hotel sprejeti, da bi mu žena zapustila, saj ji je že prej zagrozil, da živa iz njune hiše ne bo odšla, jo je v zgodnjih jutranjih urah dne 5. 3. 2021 raje ubil, kot da bi ji pustil, da odide in živi svoje življenje.

8. Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja. V nasprotnem bi bil prvi del dejanskega opisa nizkotnih nagibov odveč, v sklepnem delu dejanskega opisa pa bi tedaj moralo biti zatrjevano, da je obsojenec ženo ubil zato, ker ga je nameravala zapustiti. Podobno velja pri navedenem prepletu, saj v tem primeru dejanski opis nizkotnega nagiba ne bi bil skladen z uvodno, nosilno trditvijo iz opisa dejanja, po kateri si je obsojenec ženo lastil kot objekt in ne s sklepno trditvijo v opisu, po kateri je ženo raje ubil, kot da bi jo pustil oditi. Trditvi sta skupaj z ostalimi dejanskimi okoliščinami v opisu neločljivo povezani, kar omogoča zaključek o objektnosti ženinega položaja, ki po obsojenčevem popolnem (totalnem) nadzoru končno ni mogla odločati niti o lastnem preživetju, kaj šele, da bi obsojenca zapustila in zaživela, kot bi sama želela. S tem je nizkotnost obsojenčevega nagiba tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazana, kajti nagib je po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe enovit in kvalitativno prepoznaven, po zavržnosti pa primerljiv s katerim koli od neposredno določenih nizkotnih nagibov v 4. tč. 116. člena KZ-1. Vložnikova prizadevanja v smeri nedovoljenega izenačevanja zakonsko nedoločenega maščevanja z zakonsko določenim brezobzirnim maščevanjem iz navedene 4. tč. 116. člena KZ-1 so tako zaradi nepopolno ocenjenega dejanskega opisa kvalifikatorne okoliščine neutemeljena, prav tako pa so iz istega razloga neutemeljena prizadevanja v smeri neprimerljivosti drugih obsojenčevih ravnanj iz dejanskega opisa, s preostalimi nizkotnimi nagibi iz te zakonske določbe.

9. Popolna ocena dejanskega opisa kvalifikatorne okoliščine v izreku prvostopenjske sodbe je obenem pogoj za presojo zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave in drugega odstavka 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče se v tej zvezi strinja s sodiščem druge stopnje, ki je v 147. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe pravilno opozorilo na predhodna obsojenčeva ravnanja iz obravnavanega dejanskega opisa, kot je bilo ugotovljeno po prepričljivih izpovedbah več prič, izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologinje in priloženih listinah, ki jih prav tako ni bilo malo. Razen tega je sodišče druge stopnje glede neposrednega obsojenčevega ravnanja dne 5. 3. 2021 v 141. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe pravilno opozorilo še na izvedenski mnenji izvedenca psihiatra in izvedenca sodne medicine, ki sta skupno z drugimi dokazi omogočali zanesljivo ugotovitev o premišljenosti obsojenčevega ravnanja in ne zgolj domnevo, ki je takšno ugotovitev nedovoljeno nadomestila. Vložnikovo osredotočanje na dogajanje med obsojencem in njegovo ženo neposredno pred izvršitvijo dejanja dne 5. 3. 2021 je tako tudi z vidika zatrjevane kršitve navedene ustavne in konvencijske domneve nepopolno in netočno, sicer pa s sklicevanjem na posamezne dele iz obsojenčevega zagovora, ki po ugotovljenem glede premišljenosti ravnanja prav gotovo ni edini dokaz, usmerjeno v grajo dokazne ocene nižjih sodišč, ki je po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

10.Vložnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP z njihovo navedbo in brez da bi katerokoli od taksativno naštetih kršitev v tej zakonski določbi podrobneje obrazložil. Izjemi sta navajani kršitvi iz 8. in 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvo kršitev je v pritožbenem postopku uveljavljal drug zagovornik, v zahtevi pa je obrazložena na način, da se vložnik z razlogi sodišča druge stopnje glede doktrine neizogibnega odkritja ne strinja, kajti doktrina v drugem odstavku 18. členu ZKP ni določena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP je v zahtevi obrazložena s t.i. protispisnostjo. Po razlogih drugostopenjske sodbe je izvedenka toksikologinja odgovorila na vse očitke priče G. G. ter jih zavrnila, medtem ko je po nadaljnjih razlogih zaslišana izvedenka na obravnavi dejansko pritrdila pričini izpovedbi glede problematike toksikologije in izračunu koncentracije alkohola v obsojenčevi krvi v času storitve kaznivega dejanja.

11.Glede na ugotovljeni procesni položaj, Vrhovno sodišče eventualno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka od 1. do 7. tč. in od 9. do 10. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi ne obrazloženosti zahteve ni moglo preizkusiti. Pri uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP je bil preizkus opravljen na način, po katerem se je Vrhovno sodišče v splošnem strinjalo s povzeto vložnikovo navedbo o nedoločenosti neizogibnega odkritja v drugem odstavku 18. člena ZKP, kar pa po utrjeni sodni praksi (sodbe I Ips 444515/20210 z dne 26. 11. 2021, I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020, I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013 idr.) ni ovira, da takšno odkritje ne bi bilo ugotovljeno kot dejstvo, ki prekinja vzročno zvezo med ustavno oz. zakonsko nedovoljenimi dokazi in dokazi, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi. Ker vložnik v tej zvezi, razen povzetega ne navaja ničesar več, kar bi Vrhovno sodišče utegnilo pripraviti, da bi odstopilo od navedene od utrjene sodne prakse ali da bi jo obravnavanemu primeru kakorkoli prilagodilo, uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP v nadaljevanju ni preizkušalo. Drugače je ravnalo pri uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je ugotovilo, da vložnik v povzeti obrazložitvi kršitve v bistvu nasprotuje dokazni oceni sodišča druge stopnje o skladnosti izvedenskega mnenja izvedenke toksikologinje z izpovedbo priče G. G. To pa ni predmet zatrjevane protispisnosti, ki je samo v razhajanju med navajano vsebino listin ali izpovedb v postopku v razlogih sodbe in vsebino kot neposredno izhaja iz samih listin ali zapisnikov, ki so bili sestavljeni po opravljenih zaslišanjih v postopku, s katerimi so bile te izpovedbe pridobljene. Vse kar tako ozko določeno protispisnost presega, je k večjemu predmet pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče po navedeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša.

12.Druge kršitve določb kazenskega postopka so v zahtevi uveljavljane z zatrjevano kršitvijo pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, do katere je po obrazložitvi prišlo v dveh primerih. V prvem je sodišče druge stopnje zavrnilo vložnikov predlog, da bi bila priča G. G. seznanjena z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, kakor tudi z dopolnjenim mnenjem izvedenca psihiatra. Če je sodišče sprejelo strokovno pomočnico obrambe, jo zaslišalo kot pričo in njeno izpovedbo preverjalo z dodatnimi izvedenstvi, ki so se od izpovedbe razlikovala, pa priče z drugačnimi ugotovitvami izvedencev ni seznanilo, da bi se lahko priča o ugotovitvah izjavila, je to tudi kršitev načela kontradiktornosti in enakosti orožij v kazenskem postopku. V drugem primeru je do kršitve pravic obrambe prišlo po zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra - skupine psihiatrov UKC Maribor, za kar so bili po vložnikovi oceni izpolnjeni vsi pogoji iz 257. in 258. člena ZKP. Dejstvo je, da se ugotovitve izvedenca psihiatra v izvidu in mnenju ter izpovedba priče G. G. glede obsojenčeve diagnoze razlikujejo ter da je bila pričina izpovedba potrjena po pridobljenih odpustnih pismih z dveh hospitalizacij na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. To za dvom v izvedenčeve ugotovitve zadošča, dodatno pa še, ker je izvedenec psihiater ravnal metodološko pomanjkljivo in nedosledno. Slednje je obrazloženo z obsežno primerjavo izvedenčevih ravnanj in ugotovitev z ravnanji in ugotovitvami G. G. ter vložnikovo oceno ugotovitev izvedenke klinične psihologinje, izvedenca nevrologa in izvedenke toksikologinje ter na koncu še dopisa Klinike za nuklearno medicino dne 19. 1. 2024, dokumentacije UKC Maribor, dokumentacije UPK Ljubljana in interpretacije MR slik obsojenčeve glave po radiologinji prof. dr. H.H.

13.Kot to izhaja iz razumljivih razlogov v 152. do 198. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe, je sodišče druge stopnje z izpovedbo priče G. G. preverjalo (kontroliralo) ugotovitve izvedenke toksikologinje in izvedenca psihiatra. To je storilo prav v vseh delih, v katerih je priča navedenim ugotovitvam nasprotovala, na kar sta neposredno zaslišana izvedenca odgovorila in v tem smislu izvedenski mnenji dopolnila. Obratno je sodišče druge stopnje ravnalo po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca nevrologa, vendar ne zgolj zato, da bi preverjalo pričino oceno pridobljenega radiološkega izvida za obsojenca, kot je to mogoče razumeti po obrazložitvi v zahtevi ampak da bi hkrati razrešilo nasprotje z izvedencem psihiatrom, ki se s pričino oceno navedenega izvida ni strinjal. V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila. Ker je oboje po nadaljnjih razlogih v 199. do 212. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe nedvomno, obsojenec v pravici do navajanja dejstev v lastno korist ni bil prikrajšan.

14.Prav tako ni bil prikrajšan v pravici do predlaganja dokazov, ki bi mu utegnili koristiti. To je bistvo vložnikovih prizadevanj glede zavrnitve sodišča druge stopnje za postavitev novega izvedenca psihiatra, prezrto pa je, da je ocena o utemeljenosti posameznega dokaznega predloga po drugem odstavku 329. člena v zvezi s prvim odstavkom 18. člena ZKP pridržana sodišču, ki mora oceno, da ne bi ravnalo samovoljno, po sedmem odstavku 364. člena ZKP ustrezno obrazložiti. Slednje je bilo po razlogih v 212. do 224. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe zanesljivo storjeno, vložnik pa z lastno oceno povzetih dokazov nasprotuje pravilnosti ocene sodišča druge stopnje o neutemeljenosti dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra, ki je zaradi njene dejanske podlage, z zahtevo za varstvo za zakonitosti, niti v tem primeru ni mogoče izpodbijati.

15.Ker je Vrhovno sodišče po obrazloženem ugotovilo, da kršitve zakona ter povezane kršitve Ustave in EKČP, na katere se je skliceval vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker je zahteva v delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

16.Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je sicer lastnik premičnega in nepremičnega premoženja v določenem obsegu, ki pa se po drugi strani že nahaja na prestajanju dolgoletne kazni zapora.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 116, 116-4 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 16, 16/2, 16/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.