Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Ker se za take pogodbe po četrtem odstavku 99. člena ZASP uporabljajo določila 600. do 629. člena ZOR o podjemniški pogodbi in je tožnik prevzeto delo izvršil, ga mora tožena stranka plačati. Do znižanja plačila po 621. členu ZOR ni upravičena, ker ni dokazala napak in tožnikove odgovornosti zanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izdalo sklep, s katerim je toženi stranki izdalo plačilni nalog za plačilo 169.251,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 01.08.1987 dalje, ter povrnitev pravdnih stroškov. Po ugovoru tožene stranke je v rednem pravdnem postopku izvedlo dokaze, jih ocenilo in na podlagi določil 99. do 101. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP, Ur. l. RS, št. 21/95) ter določil o podjemniški pogodbi v 600. do 629. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se subsidiarno uporabljajo v skladu s četrtim odstavkom 99. člena ZASP) razsodilo tako, da je plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pl 26/97 z dne 24.09.1997 v celoti vzdržalo v veljavi, toženi stranki pa je naložilo še povrnitev nadaljnih pravdnih stroškov.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov pritožbenega postopka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (1977), ker je sicer pravilno ugotovilo, da bi moralo sodišče prve stopnje razložiti, zakaj je zavrnilo predlog za pritegnitev izvedenca, a je nato neutemeljeno navedlo, da kršitev ni vplivala na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, ter na pravilnost in zakonitost sodbe. Revizija mu očita, da je spregledalo, kaj je sporno vprašanje med pravdnima strankama in trdi, da ni pomembno, če je bila pogodba o avtorskem delu sklenjena tedaj, ko je bila že izdelana scenografija z vsemi tehničnimi rešitvami. Pomembno je, da so nastale velike težave s prilagajanjem scenografije in s tem povezani dodatni stroški zaradi premajhnega angažiranja tožnika v zaključni fazi priprav na premiero. Eno je namreč izdelava scene in scenskih elementov na podlagi skic, nekaj povsem drugega pa je postavitev in funkcionalnost tako izdelane scene. Pojasnjuje, da se je šele po podpisu pogodbe izkazalo, da izdelana scena ni ustrezna oziroma ni funkcionalna, ter dodaja, da je postavitev scenskih elementov v prostor ključna naloga scenografa, ki mora zagotoviti celoto scenskih elementov in prostora. Ker meni, da sodišče nima ustreznega znanja, da bi to presodilo in ugotovilo, ali jih je treba prilagajati, bi problem lahko pojasnil samo izvedenec. Jedro spora je finalna izvedba scenografije in tedaj bi moral biti tožnik fizično prisoten, ne le dosegljiv. Razlage pritožbenega sodišča, češ da je režiser tožniku priznal zadosten angažma v zaključni fazi priprav predstave, revidentka ne sprejema, ker tako kategorične trditve ni dal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik iskal in izbiral scenske elemente ter sam mešal barve, pa dokazuje le to, da se je tožnik zavedal kompleksnosti scenografije te gledališke predstave, in ne, da je svoje delo tudi strokovno opravil. Po 390. členu ZPP (1977) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP iz 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je že končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP (1977) ni podana. Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo 250. člen ZPP (1977), po katerem sodišče izvede dokaz z izvedenci tedaj, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Toda za ugotavljanje tožnikovega sodelovanja pri delu, ima sodišče dovolj splošnega znanja, da lahko z listinami in izpovedmi prič ter pravdnih strank ugotovi, kako sta pogodbeni stranki sodelovali in kdaj. Ob ugotovitvi, da je bila tožnikova odsotnost v mesecu aprilu vnaprej predvidena in da so nastopile težave pri izdelavi scene zaradi tega, ker tožena stranka ni pravočasno poskrbela za izdelavo prototipa (zadnji odstavek na 3. strani prve sodbe), tožniku te odsotnosti ni mogoče očitati. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeno poudarilo, da je bila pogodba o avtorskem delu podpisana 12.05.1997, torej po tem, ko se je tožnik vrnil z Dunaja, iz česar izhaja, da je bila tožena stranka dotlej zadovoljna z njegovim avtorskim delom in je njegovo delo prevzela brez ugovorov (zadnji odstavek na 2. strani sodbe pritožbenega sodišča).

Tudi poudarjanje revizije, češ da so nastale težave predvsem zato, ker se je tožnik premalo angažiral v zaključni fazi priprav na premiero, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnika, priče M. B. in režiserja E. H. ugotovilo, da se je tožnik pri končni postavitvi scenografije močno angažiral (tretji odstavek na 4. strani prve sodbe), trditve tožene stranke, češ da je bil tožnik odsoten tri tedne pred premiero, pa dokazni postopek ni potrdil. Tožnik je bil namreč tri tedne odsoten v mesecu aprilu in ne tik pred premiero. Tedaj je tožnik sodeloval, hodil v Novo Gorico in očitno zagotovil celoto scenskih elementov in prostora, saj je predstava po ugotovitvi sodišča prve stopnje na predzadnji strani sodbe "požela precejšen uspeh". Za napoved uspeha ali neuspeha predstave bi bilo res potrebno posebno strokovno znanje, toda ugotovitev uspešnosti predstave po tem, ko so jo ocenili gledalci in ustrezno usposobljeni kritiki, je dejstvo, ki ga lahko ugotovi vsak splošno razgledan človek.

Razglabljanje revizije o tem, kaj je ali ni izpovedal režiser in kaj dokazujejo posamezna tožnikova dejanja v zaključni fazi pred premiero (iskanje in izbiranje posameznih scenskih elementov in mešanje barv), presega problem uporabe procesnega prava in posega v dokazno oceno. Ta pa spada v dejansko stanje in ker revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po tretjem odstavku 385. člena ZPP (1977) ni dovoljena, revizijsko sodišče na take revizijske navedbe ne bo odgovarjalo.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izvedli dokazni postopek. Svojo dokazno oceno sta logično in razumljivo utemeljili in v zvezi s tem pravilno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče se strinja, da je treba sklenjene pogodbe po 295. členu ZOR izpolniti. To velja tudi za pogodbo o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Ker se za take pogodbe po četrtem odstavku 99. člena ZASP uporabljajo določila 600. do 629. člena ZOR o podjemniški pogodbi in je tožnik prevzeto delo izvršil, ga mora tožena stranka plačati. Do znižanja plačila po 621. členu ZOR ni upravičena, ker ni dokazala napak in tožnikove odgovornosti zanje.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).