Jedro

Tožena stranka, ki je razpolagala tudi z ustrezno zaposlitvijo, je tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, zato odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I./1.in 3. točki ter izpodbijani del sklepa v III. točki spremenita, da glasita: „I/1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 se razveljavi.

I/3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008. Kar zahteva tožnik drugače (ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi) se kot neutemeljeno zavrne.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.125,00 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 razveljavi (I./1.točka izreka), da se ugotovi, da je Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz aprila 2009 s prilogami neveljaven (I./2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi oziroma mu v primeru, da tega ne bo storila, izplačati plačo s prispevki po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008 (I./3. točka izreka). S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika v delu, ko je zahteval razveljavitev obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009 ter pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik – svetovalec. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov v smislu določil Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku ponujeno ustrezno delovno mesto. Iz opisa delovnega mesta namestnika direktorja predstavništva in opisa delovnega mesta (po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi) zavarovalnega zastopnika – svetovalec izhaja, da se pri prvem zahteva VI. ali VII. stopnja izobrazbe ekonomske, pravne, organizacijske ali druge ustrezne smeri, nadalje znanje angleškega in nemškega jezika, znanje uporabe računalnika in opravljen vozniški izpit B kategorije. Pri želenih znanjih in veščinah je bila določena sposobnost sprejemanja obremenitev ter dovoljenje AZN-ja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika. Zahtevalo se je tudi 3-letne delovne izkušnje. Pri novo ponujenem delovnem mestu pa je določena V. ali VI. stopnja izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri, nadalje znanje osebnega računalnika, dovoljenje AZN-ja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, opravljen vozniški izpit B kategorije ter drugi pogoji, predpisani z zakonom. Sodišče v svoji sodbi nikjer ne navaja, v katero zahtevnostno skupino je razporejeno delovno mesto namestnika direktorja predstavništva po pogodbi o zaposlitvi, kar je razvidno iz VII. člena pogodbe in v katero delovno mesto zavarovalni zastopnik – svetovalec. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je Zakon o delovnih razmerjih glede tega jasen in v 3. odstavku 90. člena pravi, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje del, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Iz zavrnjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik – svetovalec je razvidno, da je delovno mesto razporejeno v V. zahtevnostno skupino oziroma V.b/1 plačilni razred, za katero se po kolektivni pogodbi zahteva srednješolska izobrazba. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva navedeno VII. zahtevnostno skupino oziroma VII.b/5 plačilni razred, za katero se po kolektivni pogodbi zahteva visoka univerzitetna strokovna izobrazba, ki jo tožnik tudi ima. Da je ponujeno delovno mesto neustrezno, je razvidno tudi iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je v 3. odstavku tožena stranka zapisala, da ima tožnik v primeru odklonitve sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tudi pravico do odpravnine po 109. členu ZDR. Tožena stranka mu je odpravnino celo izplačala. Sodišče tudi nikjer ne obrazloži, kakšna je vsebinska razlika med pogodbo o zaposlitvi za namestnika direktorja predstavništva v Ljubljani in ponujenim novim delovnim mestom zavarovani zastopnik – svetovalec. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za namestnika direktorja predstavništva, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, ponujena pa mu je bila pogodba o zaposlitvi zastopnika svetovalca, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe. Zmotna je tudi trditev sodišča, da je delovni čas enak kot po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Iz potrdila o višini plače za tožnika od avgust 2008 do julij 2009 pa je razvidno, da je njegova bruto plača po pogodbi o zaposlitvi za namestnika direktorja predstavništva znašala 2.494,40 EUR, osnovna bruto plača za poln delovni čas po pogodbi za zavarovalnega zastopnika – svetovalca pa znaša 983,69 EUR. Če zastopnik na podlagi provizijskega sistema s provizijo, ki jo zasluži, preseže osnovno plačo, se šteje razlika med provizijo in osnovno plačo kot plača iz naslova delovne uspešnosti. Zavarovalnemu zastopniku se tudi ne priznavajo stroški prevoza na delo in z dela, kar bi tožniku, ki živi v Kranju, še dodatno znižalo dohodek. Zmotno je stališče sodišča, da bi lahko tožnik z uspešnim delom zavarovalnega zastopnika zaslužil bistveno več, kot je znašala njegova plača na delovnem mestu namestnika direktorja predstavništva. S pomočjo provizijskih stopenj je možno izračunati, koliko zavarovalne premije mora zastopnik zbrati, če želi imeti visoko plačo. Realnost je takšna, da je zavarovalni zastopnik uspešen, če ima po 3 letih dela kot zavarovalni zastopnik svetovalec zbrane vsaj 20.000,00 EUR do 30.000,00 EUR mesečne premije. Za takšno premijo na osnovi provizijskega sistema prejema 600,00 – 700,00 EUR neto mesečne plače. Zavarovalni zastopniki pa nimajo vpliva na zavarovalne produkte, ki jih prodajajo, na plačilne pogoje, prodajne popuste, ne smejo sklepati zavarovanja s srednjimi in velikimi podjetji, ne smejo sklepati vseh zavarovanj, tako da njihova uspešnost ni odvisna samo od njihovega maksimalnega truda. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da je tožnik delo zavarovalnega zastopnika – svetovalca opravljal že dosedaj. Tožnik na predstavništvu v Ljubljani ni opravljal dela zavarovalnega zastopnika – svetovalca, kar bi lahko potrdil priča Anton Jankovič, tedanji direktor, ki pa ga sodišče ni zaslišalo. Sodišče v sodbi tudi navaja, da je v izključni pristojnosti delodajalca, komu bo ponudil zaposlitev in na kakšnem delovnem mestu. Tožnik ne negira, da je v izključni pristojnosti delodajalca, komu bo ponudil zaposlitev, dokazuje le, da je delodajalec imel na voljo ustrezna delovna mesta in je na novo zaposloval delavce s VII. stopnjo izobrazbe, njemu pa ni ponudil ustreznega delovnega mesta. Tožena stranka bi tožniku lahko ponudila ustrezno delovno mesto direktorja področja razvoja prodajnih poti in tudi delovno mesto direktorja območnega predstavništva v Ljubljani oziroma direktorja področja marketinga in odnosov z javnostmi v Novem mestu. Vsa tri delovna mesta bi bila ustrezna glede na definicijo iz 90. člena ZDR. Na delovno mesto direktorja območnega predstavništva v Ljubljani so zaposlili novega delavca avgusta 2009, kar je potrdil tudi priča R.S.. Tožnik še navaja, da se z reorganizacijo dejavnost tožene stranke ni spremenila in se je njegovo predstavništvo le preoblikovalo v območno predstavništvo. Prav tako še vedno obstajajo dela, kot so izobraževanje, strokovna pomoč in nadzor nad zaposlenimi in zunanjimi izvajalci, izdelava ponudb in sklepanje zavarovalnih pogodb, skrb za ključne kupce, vse, kar je opravljal pri toženi stranki tožnik. Vse, kar je opravljal tožnik, sedaj pri toženi stranki opravljajo kar trije skrbniki. Del nalog tožnika pa je prevzel direktor območnega predstavništva. Sodišče je prav tako zmotno ugotovilo dejstvo, da je bil sprejem Pravilnika izpeljan zakonito. Tožena stranka je šele 16. 3. 2009 poslala predstavnikom Sveta delavcev in Sindikata vabilo na skupno posvetovanje, ki naj bi bilo dne 17. 3. 2009 glede predlagane reorganizacije. Prav tako je sodišče zmotno zaključilo, da so o sprejemu pravilnika bili obveščeni vsi zaposleni preko interneta in da je bila objava novega pravilnika pravočasna. Tožnik je v ta namen predlagal sodišču zaslišanje priče A.J., ki bi potrdil, da novi pravilnik ni bil objavljen, vendar ga sodišče ni zaslišalo. Tožnik poudarja, da morajo biti splošni akti delodajalca, v katerem so urejene pravice delavca iz delovnega razmerja, ob smiselni uporabi 154. člena Ustave RS objavljeni, da se lahko delavci z njim seznanijo (odločitev Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 53/2008 in sodba VDSS, opr. št. Pdp 656/2006), Pravilnik tožene stranke pa ni bil objavljen na tak način. Po mnenju pritožbe je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje glede vročitve obvestila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil tožnik v času od 31. 3. do vključno 2. 4. 2009 hospitaliziran, dne 3. 4. 2009 v dopoldanskem času pa je bil pri izbranem zdravniku. Tožnik je prejel obvestilo o nameravni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 17. 4. 2009 in hkrati tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je po mnenju tožnika nezakonito. Tožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da mu je bilo kršeno načelo materialne resnice, saj v postopku sodišče ni upoštevalo dokazov tožnika ter tako dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik meni, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe iz razloga šikaniranja in da ni obstajal dejanski poslovni razlog.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožnik le pavšalno uveljavlja in ni podana. Tudi očitek kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odpovedi, ni utemeljen, saj sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obrazložitvi, ki se nanaša na izpodbijani del sodbe, je sodišče prve stopnje navedlo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, in ni navedlo razlogov, ki so sami s seboj v nasprotju. Prav tako se je sodišče prve stopnje glede na materialnopravna stališča, ki jih je v sodbi zastopalo, opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in izvedlo vse potrebne dokaze, zaradi česar ni bilo dolžno izvajati drugih dokazov, tako da v pritožbi uveljavljane kršitve določb ZPP in Ustave RS niso podane (vendar pa je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi zmotno uporabilo materialno pravo). Glede vseh navedb strank se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča, da izvaja vse predlagane dokaze in da se opredeli do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru mora preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine (tretji odstavek 88. člena ZDR).

V primeru ponudbe druge zaposlitve je delodajalec svoje obveznosti v celoti prost le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. V primeru ponudbe in sprejema nove neustrezne zaposlitve, pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine (četrti odstavek 90. člena ZDR).

Upoštevaje gornjo ureditev je na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR gre za zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008 za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva Ljubljana. Za navedeno delovno mesto se je po Pravilniku o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest zahtevala VII. stopnja strokovna izobrazbe – smer: univerzitetna izobrazba ekonomske, pravne, organizacijske ali druge ustrezne smeri. Sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2009 je bila tožniku ponujena zaposlitev za delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec, za katerega se je zahtevala V. oziroma VI. stopnja strokovne izobrazbe – smer: izobrazba ekonomske ali druge ustrezne smeri.

Zahtevana vrsta in stopnja izobrazbe za delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec je po določbi tretjega odstavka 90. člena ZDR bistvena za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve. Toženo stranko je ob vročitvi odpovedi tožniku dne 17. 4. 2009 vezala ponujena zaposlitev, vključno s pogoji, ki so veljali za zasedbo delovnega mesta zavarovalni zastopnik - svetovalec, to je V. stopnja izobrazbe. Navedeno je pomembno z vidika pravne predvidljivosti, saj se je tožnik o sprejemu ali zavrnitvi ponudbe lahko odločal le na podlagi njemu takrat znanih kriterijev oziroma pogojev za zasedbo ponujenega delovnega mesta. Zato pritožnik utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik – svetnik zapisala, da se tožnik razporedi na delovno mesto s V. stopnjo strokovne izobrazbe, medtem, ko je v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva tožena stranka zapisano, da je za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva predvidena VII. stopnja izobrazbe. Tožnik je imel VII. stopnjo izobrazbe. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve za delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec ni zanemarljivo niti to, da se je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zavezala izplačati tožniku odpravnino na podlagi 109. člena ZDR. Tožnik nove zaposlitve ni sprejel, kljub temu pa je tožena stranka, ki je ves čas zatrjevala, da je ponujena zaposlitev ustrezna, tožniku izplačala odpravnino.

Glede na navedeno pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev in da zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 473/2007 z dne 8. 6. 2009 že sprejelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji utemeljen odpovedni razlog, če delodajalec delavcu sočasno z odpovedjo ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, če ga ima. Dolžnost delodajalca, da preveri možnosti zaposlitve na drugih delih in ponudi ustrezno zaposlitev, če z njo razpolaga, je potrebno razlagati v smislu načela varstva zaposlitve. Ponudba ustrezne zaposlitve je sredstvo za ohranitev zaposlitve pri delodajalcu zaposlenega delavca. Iz navedenega razloga se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na določbo 22. člena ZDR, po kateri ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je že v odločbah opr. št. Pdp 480/2005 z dne 27. 2. 2006 in opr. št. Pdp 536/2006 z dne 2. 2. 2007 zavzelo stališče, da se ustreznost dela, ki ga delodajalec ponudi delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR in tretji odstavek 90. člena ZDR), ne presoja glede na izobrazbo delavca, ampak glede na vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana. Pravilnost takšnega stališča je potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 109/2009 z dne 15. 2. 2011, ko je zapisalo, da je potrebno pri ugotavljanju možnosti ponudbe ustrezne zaposlitve glede na zakonsko določilo (tretji odstavek 90. člena ZDR) upoštevati stopnjo izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je v izključni pristojnosti delodajalca, komu bo ponudil zaposlitev in za kakšna dela, ker to predstavlja poslovno odločitev delodajalca. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da lahko delodajalec organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo najbolj smotrn in ekonomičen. Že Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami – URS) v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da je najbolj smotrn in ekonomičen. Vendar pa 3. odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Torej, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in obstajajo pogoji za nadaljevanje dela delavca pod spremenjeni pogoji, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 90. člena ZDR. Zato je napačen zaključek sodišče prve stopnje, da je v izključni pristojnosti delodajalca, komu bo ponudil zaposlitev in za kakšna dela ter kdaj.

Pravilna je pritožbena trditev, da sodna praksa stoji na stališču, da morajo biti splošni akti delodajalca, v katerem so urejene pravice delavcev iz delovnega razmerja, ob smiselni uporabi 154. člena Ustave RS objavljeni, da se lahko delavci z njim seznanijo. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da objava akta o sistemizaciji ni odločilna za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 27/2007 z dne 18. 10. 2007, Pdp 902/2007 z dne 11. 4. 2008, Pdp 736/2010 z dne 30. 6. 2010 ter sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007).

Glede na to, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega dela, čeprav ga je po ugotovitvi sodišča prve stopnje imela, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 s ponudbo nove pogodbe, nezakonita. Ker je redna odpoved nezakonita že iz navedenega razloga, presoja, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za njeno zakonitost, za odločitev niti ni pomembna. Do ostalih pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na presojo zakonitosti odpovedi in niso bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka na prvi stopnji. V skladu z 2. odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki določa, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi o obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po zneskih zadnjih 6 bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, je v konkretnem primeru vrednost predmeta 14.996,40 EUR, kar pomeni, da znaša količnik 1,0 od tako ugotovljene vrednosti predmeta 367,00 EUR. Tožnik je po tarifni številki 3100 upravičen do nagrade za postopek in sicer za tožbo 477,10 EUR (367,00 EUR x 1,3), za narok po tarifni številki 3102 pa znesek 440,40 EUR (367 EUR x 1,2) in 20,00 EUR za materialne stroške, skupaj z DDV. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati stroške postopka v znesku 1.125,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 353. člena ZPP in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.