Jedro

Temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (paragraf 418 ODZ) je okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Ugotovitev sodišča, da je pravni prednik tožnika za gradnjo hiše pridobil lastnikovo soglasje ter da je bilo tako pravnim prednikom kot samemu tožniku znano, da je zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča vpisan nekdo drug, izključuje njihovo dobrovernost. V primeru, ko lastnik zgradbe in lastnik zemljišča nista ista, z dnem uveljavitve SPZ zgradba postane del zemljišča, lastnik zgradbe pa pridobi stavbno pravico (2. odst. 271. čl. SPZ). Glede na to, da tožnik ni postavil temu ustreznega zahtevka, navedena pravna podlaga ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odmero dela parc. št. ...  (pravilno ...) vl. št. ... k.o. ... in na izstavitev listine, na podlagi katere se bo tožnik pri tako odmerjenem delu zemljišča v zemljiški knjigi lahko vpisal kot lastnik. Odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, je pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da je B. bil lastnik hiše že leta 1928, prej preden so C. postali lastniki zemljišča v letu 1929 in je zato ugotovitev, da je B. zgradil hišo na njihovem zemljišču, zmotna. Iz tega razloga je tožnik predložil tudi listine od A22 do A24. Iz pogodbe z dne 4.11.1981 izhaja, da je hiša last P. V., uporabnina pa predstavlja kupnino. Sklep o dedovanju ima konstitutivni učinek napram vsem drugim in dedič postane lastnik tudi, če mu sklep o dedovanju podeljuje nekaj, kar ni bilo zapuščina prednika. Ne soglaša, da tožnik ni v dobri veri. Tožnik je bil ves čas v dobri veri, da je hiša njegova, enako tudi zemljišče. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravna odločilna dejstva: Tožene stranke so zemljiškoknjižne lastnice parc. št. ... in ... vl. št. ... k.o. ...; Pravni predniki toženih strank so sporno zemljišče kupili v letu 1929; Tožnika sta na podlagi prodajne pogodbe z dne 20.6.2001 kupila hišo, stoječo na zemljišču parc. št. ... k.o. ...; hišo na spornem zemljišču je zgradil gospod B., ko so pravni predniki toženih strank že bili lastniki zemljišča in sicer na podlagi njihovega soglasja; Iz pogodbe z dne 14.11.1981 (A7) ne izhaja, da bi bila prenešena lastninska pravica na hiši ali zemljišču. Ugotovitev, da je lastnik hiše P. V. je laična in ni temelj za prenos lastninske pravice na celi nepremičnini; Niti tožnik niti njegovi pravni predniki niso bili v dobri veri, da so lastniki zemljišča, na katerem stoji stanovanjska hiša, saj so sami navedli, da se je hiša zgradila z dovoljenjem lastnika zemljišča, kar izključuje dobrovernost. To pa izhaja tudi iz predloženih pogodb.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pravni predniki tožnika z zgraditvijo hiše na spornem zemljišču niso pridobili lastninske pravice na zemljišču, ker niso izpolnjeni pogoji iz paragrafa 418. Občega državljanskega zakonika (pravni prednik tožnikov je zgradil hišo z dovoljenjem lastnika zemljišča).

Prav tako je bilo vsem pravnim prednikom in tožniku znano, da je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na zemljišču na drugo osebo in je zato pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da ni pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Pravilno je tudi pravno stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek glede priposestvovanja ni pravilno postavljen, ker bi se moral glasiti zgolj na ugotovitev lastninske pravice, ne pa na izstavitev zemljiškoknjižne listine in da zgolj na odmeri zemljišča, brez da bi se ugotovilo kakšno pravico ima tožnik na hiši ali zemljišču, tožeča stranka nima pravnega interesa. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je zato pravilna.

Na pritožbene navedbe pa je odgovoriti: Iz vprašalne pole za zgradbo (A22) pod točko 36 sledi, da je bila sporna stavba dograjena v letu 1930. Pritožba zato neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B. zgradil hišo na spornem zemljišču, ko so bili lastniki tega zemljišča pravni predniki tožene stranke.

Pritožba zmotno interpretira veljavnost pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke zapuščinskega postopka glede dednih pravic, o katerih je bilo s sklepom odločeno. Pravnomočen sklep o dedovanju pa nima vpliva na pravice drugih oseb ali na pravice dedičev, o katerih se s pravnomočnim sklepom o dedovanju ni odločalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili tožnik in njegovi pravni predniki seznanjeni s tem, da je v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča vpisana druga oseba. To izhaja tako iz pogodbe z dne 4.11.1981 (A7) kot iz prodajne pogodbe z dne 20.6.2001 (A2). Pritožba zato neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da tožnik in njegovi pravni predniki niso bili v dobri veri in da zato ni pogojev za priposestvovanje.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je točko 3. pogodbe o uporabi z dne 4.11.1981 (A7) interpretirati kot kupnino. V pogodbi je jasno določeno, da gre za letno uporabnino zemljišča. V 8. točki citirane pogodbe je celo določen način valorizacije najemnine. Iz povedanega jasno izhaja, da sta stranki dogovorili najemnino, ne pa kupnino, kot to zmotno navaja pritožba.

Vprašanje pa je, ali je ugotovljeno dejansko stanje (da lastnik zgradbe in lastnik zemljišča nista ista), ob upoštevanju pogodbe o uporabi z dne 4.11.1981, ne gre za dejansko situacijo, ki jo ureja 271. člen Stvarnopravnega zakonika. Ker ni ustreznega zahtevka, se o tem ni bilo potrebno izjasniti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je razumljiva, razlogi so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, vsa pravno odločilna dejstva pa so ugotovljena.

V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in delno sodbo potrditi (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene postopke (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).