Jedro

Ker pokojna ni bila lastnica hiše (in zemljišča), tega premoženja ni mogla zapustiti dedičem. Sklep o dedovanju je ugotovitvena deklaratorna odločba, s katerim se razglasijo za dediče, volilojemnike oz. druge upravičene osebe do zapuščine, in veže le te osebe oziroma udeležence zapuščinskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 763,72 euro stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo o delu tožbenega zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe tako, da je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženci) dovoliti odmero dela parcele št. 733 (pravilno 232) pri vložku številka 813 k. o. .. in izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnik na odmerjenem zemljišču vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik.

2. Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge stopnje ali sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje ustreznemu sodišču. Kot bistvene kršitve določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita predvsem sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo ali se ni jasno opredelilo do vseh pritožbenih trditev, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tako ni odgovorilo na tožnikovo navedbo o tem, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo listine A 22 - A 24, iz katerih izhaja, da je B. zgradil hišo na spornem zemljišču že leta 1928, torej tedaj, ko pravni predniki tožencev še niso bili lastniki spornega zemljišča in niso mogli dovoliti gradnje. Pri tem priznava, da je sprva trdil drugače in navajal, da je celo Š. P. zgradila hišo, a je pozneje te trditve popravil. Pritožbeno sodišče je z zaključkom, da je bila hiša zgrajena leta 1930 celo potrdilo tožnikovo trditev. Tožnik tudi ne sprejema argumenta sodišča druge stopnje, da pravnomočen sklep o dedovanju ne veže tretjih oseb. Če bi bilo res tako, potem bi tretje osebe lahko ignorirale pravice dedičev, češ da niso pridobili lastninske pravice. Toda sklep o dedovanju je naslov za pridobitev lastninske prav in je dokaz o zakonitem prenosu lastninske pravice na dediče. Zato pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, češ da sta P. veljavno pridobila nepremičnine na podlagi sklepa o dedovanju in jih nato prodala B. in G., slednja pa tožniku. Navaja, da so tožnik in njegovi pravni predniki ves čas nemoteno uporabljali zemljišče in zgradbo in se C. temu niso nikoli uprli, ker so vsi vedeli, da sta P. veljavno pridobila sporne nepremičnine. Tožnik je bil prepričan, da je nepremičnino pridobil na podlagi vseh predhodnih pravnih naslovov in jo je priposestvoval. Njegov tožbeni zahtevek je ustrezen, saj so bili v predhodni sodni praksi mogoči tudi zahtevki na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišču druge stopnje še očita, da se tako kot prvo sodišče ne opredeli do trditev, da je bila uporabnina v pogodbi z dne 4. 11. 1981 dejansko kupnina za zemljišče, a je bila zaradi tega, ker je bilo zemljišče v družbeni lasti, zapisana kot uporabnina. V navedeni pogodbi so toženci priznali lastninsko pravico na hiši pravnemu nasledniku Š. P., to je V. P. Zato tožniku ne gre le stavbna pravica na zemljišču, temveč lastninska pravica na zgradbi, saj je oboje pridobil na podlagi gradnje na tujem zemljišču, na podlagi priposestvovanja in na podlagi vseh potrebnih pravnih naslovov.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožencem, ki so nanjo odgovorili. Predlagajo njeno zavrnitev in menijo, da se ugovori nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno. Sodba sodišča druge stopnje je obrazložena in odgovarja na pritožbene trditve. Glede trditve, da se sodišče ni opredelilo o pravni naravi popisnega lista menijo, da je tožniku odgovorilo, da ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz paragrafa 418. člena Občnega državljanskega zakonika. Gospod B. je vedel, da gradi na tujem svetu, saj je plačeval uporabnino. Tudi navedba, češ da je bila uporabnina v pogodbi iz leta 1981 v resnici kupnina, ne vzdrži logičnega preverjanja, če je g. B. pridobil nepremičnino že z gradnjo leta 1929. Poleg tega sta se sodišči do te pogodbe opredelili, dediči pa so vedeli, da niso lastniki, zato se tudi niso poskusili vpisati v zemljiško knjigo. Tudi razlaga sodišč o pravni naravi sklepa o dedovanju je pravilna, saj dedič ne more pridobiti več pravic, kot jih ima zapustnik. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pa toženci poudarjajo, da ODZ ni omogočal pridobitve lastninske pravice brez vpisa v zemljiško knjigo, za to pa je bila potrebna podpisana in overjena listina.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Uvodoma je treba pojasniti, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tožniku ki je dejansko podlago tožbe neprestano spreminjal in jo prilagajal različnim pravnim možnostim za pridobitev lastninske pravice, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo razloge za zavrnitev zahtevka, sodišče druge stopnje pa je tudi odgovorilo na pritožbene navedbe in je obe sodbi mogoče preizkusiti.

8. V reviziji izpodbijani sodbi je sodišče preizkusilo po 371. členu ZPP v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, na pravilno uporabo materialnega prava pa je pazilo tudi po uradni dolžnosti.

9. Tožnik je zahteval, da morajo toženci dovoliti odmero spornega zemljišča, ki je ograjeno z živo mejo in izstaviti ustrezno listino, ki bo sposobna za vpis lastninske pravice na ime tožnika v zemljiški knjigi. Pri tem se je opiral na pogodbo, s katero je 20. 6. 2001 od prodajalcev B. in G. kupil nepremičnino. Ker v zemljiški knjigi nista bila vknjižena, pač pa so bili kot solastniki na parcelah številka 232 in 233, vpisanih v vložku številka 813 k.o. ... vknjiženi toženci, je skušal izkazati verigo prednikov. Tako je izkazal, da sta njegova prodajalca 21. 3. 2001 kupila nepremično od V. P. in O. P., ki prav tako nista bila vpisana v zemljiški knjigi. Lastnika naj bi postala bodisi na podlagi sklepa o dedovanju Občinskega sodišča II v Ljubljani O 536/67 kot dediča po pokojni Š. P., ki naj bi sama zgradila hišo ali bi jo kupila od g. B., bodisi na podlagi pogodbe z Z. C. in M. C. z dne 4. 11. 1981. 10. Že sodišče prve stopnje V. P. in O. P. ni spoznalo za lastnika sporne nepremičnine, ker tožnik ni predložil ustrezne listine. Ugotovilo je, da sta pravna prednika tožencev M. C. in A. C. kupila zemljišče leta 1929 in se vpisala v zemljiško knjigo. Tedaj je urejal stvarno pravna razmerja Občni državljanski zakonik (ODZ), ki je v paragrafu 297 določal, da spadajo k zemljišču tudi zgradbe na njih. Iz tega je pravilno sodilo, da sta v primeru, da bi g. B. sezidal hišo pred letom 1929, prednika tožencev kupila z zemljiščem tudi hišo, ki je bila del vse nepremičnine, na kateri sta vknjižila svojo lastninsko pravico. Do enakega zaključka je prišlo tudi v primeru, da bi hišo sezidal g. B. ali Š. P. po letu 1929. Če bi jo zgradila brez dovoljenja C-jevih, bi po paragrafu 418 ODZ zgradba pripadla zemljiškima lastnikoma. Če bi jo zgradila z dovoljenjem C-jevih, pa ne bi bila poštena graditelja, in spet ne bi mogla pridobiti lastninske pravice na zgradbi in na zemljišču. Vse to je sodišče prve stopnje razložila na straneh 5 in 6 obrazložitve, pritožbeno sodišče pa zlasti v četrtem in petem odstavku na strani 2 obrazložitve.

11. Sklicevanje revizije na listine A 22 – A 24 ne more biti uspešno, ker je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da te listine ne izkazujejo pridobitve lastninske pravice (prvi odstavek na strani 7), sodišče druge stopnje se je temu pridružilo in dodalo, da listine dokazujejo kvečjemu to, da je bila hiša zgrajena leta 1930. 12. Ker Š. P. ni bila lastnica hiše (in zemljišča), tega premoženja ni mogla zapustiti dedičem. Sodišči prve ni druge stopnje sta v tretjem odstavku na 6. strani, oziroma v četrtem odstavku na 3. strani pravilno pojasnili, da sklep o dedovanju po 220. členu Zakona o dedovanju(3) veže le dediče oziroma udeležence zapuščinskega postopka. Sklep o dedovanju je ugotovitvena deklaratorna odločba, s katerim se razglasijo za dediče, volilojemnike oz. druge upravičene osebe do zapuščine, in vežejo le te osebe, pa še te ne vedno. V izjemnih primerih jim zakon omogoča tožbo, zlasti pa omogoča ugotavljanje lastninske pravice v pravdi tretjim, torej osebam, ki niso sodelovale v zapuščinskem postopku in ki jih sklep o dedovanju ne veže. 13. Tožnik se sklicuje tudi na to, da je M. P. pridobil lastninsko pravico na podlagi neoverjene pogodbe o uporabi, sklenjene z Z. C. in M. C. dne 14. 11. 1981. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščema prve in druge stopnje, ki sta v zadnjem odstavku na 6. strani in v šestem odstavku na 3. strani) natančno pojasnili, da pogodba ne more imeti stvarno pravnih učinkov, saj ne vsebuje volje za prenos lastninske pravice, kar potrjuje zlasti določilo o letni uporabnini, in da je v 8. točki pogodbe določen celo način valorizacije najemnine.

14. V zvezi s tožnikovimi izvajanji o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pa je treba pojasniti, da tega ni omenjal v tožbi, niti v spremembi tožbe. Zlasti pa ni postavil ustreznega zahtevka. Pri priposestvovanju gre za ugotovitev, da je oseba pridobila lastninsko pravico na originaren način, na podlagi zakona. Zato se mora s tožbenim zahtevkom uveljavljati ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja. Res je, da se je poleg tega zahtevka v starejši sodni praksi pojavljal tudi dajatveni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiške listine, a ne brez ugotovitve, da je tožeča stranka lastnik ….(4)

15. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizije, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

16. O povrnitvi stroškov za revizijo je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnikov predlog za povrnitev stroškov za revizijo je zavrnilo, ker revizija ni bila uspešna. Predlogu za povrnitev stroškov za ugovor na revizijo pa je ugodilo in priznalo stroške za odgovor na revizijo 1365 točk po 0,458, kar znese 626,17 euro, 20 % za DDV 125,03 euro in 2 % za pisarniške stroške 12,52 euro, skupaj torej 763,72 euro.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 15/1976-67/2001. Op. št. (4): Primerjaj npr. Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 55 in naslednje.