Jedro

Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predsednice zdravstvene komisije, po tem ko je tožnica podala pripombe k njenemu pisnemu mnenju, v katerih sicer njenega zaslišanja ni izrecno zahtevala, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker njeno zaslišanje ne bi prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja, oziroma ne bi bilo podlaga za drugačno ugotovitev dejanskih okoliščin glede zmožnosti za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zvezi z razveljavitvenim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 224/2008 z dne 17. 4. 2008 zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi imenovanega zdravnika z dne 9. 5. 2007 in zdravstvene komisije z dne 29. 5. 2007 ter da se ugotovi, da je bila tožnica zaradi bolezni nezmožna za delo od 12. 5. 2007 do 15. 6. 2007. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugotovi njeno začasno zadržanost od dela od 12. 5. 2007 do 15. 6. 2007, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče sprejelo sklep, da bo zaslišalo predsednico zdravstvene komisije, tega dokaza ni izvedlo, na naslednjem naroku pa je sklenilo, da bo kot dokaz pridobilo dodatno pisno mnenje zdravstvene komisije. Pojasnilo komisije, da je začasna zadržanost od dela ugotovljena le za en dan, 11. 5. 2007, zaradi seznanitve z odločitvijo imenovanega zdravnika, ni sprejemljivo, saj je v 26. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja med pravicami do storitev osnovne zdravstvene dejavnosti tudi pravica ugotovitve začasne zadržanosti od dela. Ob zaslišanju je osebna zdravnica pojasnila, da je tožnica občutila hude bolečine v hrbtenici, ki so se širile v noge, to pa je bil razlog za predlog nadaljnje zadržanosti od dela. V odpustnem obvestilu ortopedske klinike z dne 24. 4. 2007 ni ugotovitve o zaključenem zdravljenju, priporočena je bila nadaljnja fizioterapija. Iz medicinske dokumentacija in izpovedi osebne zdravnice izhaja, da je imela v spornem obdobju bolečine v hrbtenici in levi nogi, zdravljena je bila s protibolečinskimi in protivnetnimi zdravili. Na pregledih na ortopedski kliniki so tudi ugotovili poslabšanje mišične moči. Tožnica predsednici zdravstvene komisije ni mogla postaviti vprašanj, s čimer bi se razčistilo dejansko stanje, saj je sodišče ni zaslišalo in ji s tem ni bilo zagotovljeno sodno varstvo. Dva specialista ortopeda sta ji predpisala nadaljevanja fizioterapije in protibolečinsko terapijo, ob odpustu iz ortopedske klinike so tudi dopustili možnost poslabšanja zdravstvenega stanja in ji naročili, da se mora javiti na pregled. Dodatno pisno mnenje zdravstvene komisije ni odgovorilo na sporna vprašanja o zmožnosti za delo, sodišče bi zato moralo izvesti dodatne dokaze. Ni ji bila zagotovljena ustrezna fizioterapija, za kar bi ji morala biti zagotovljena odsotnost z dela, ki ga ni bila zmožna opravljati. Zdravila se je sama doma in izrabila letni dopust. Predsednica zdravstvene komisije se vabilu na zaslišanje ni odzvala, opravičilo, da je na dopustu, ni dopustno. Pisno mnenje ne zadošča za preizkus navedb predsednice zdravstvene komisije, saj tožnica ni imela možnosti postavljanja dodatnih vprašanj. Kljub nejasnostim je imenovani zdravnik in zdravstvena komisija nista osebno pregledala, kar vzbuja dodaten dvom v zakonitost odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in opozarja, da je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu napotila o zaslišanju predsednice zdravstvene komisije in o postavitvi izvedenca dalo le po potrebi, odvisno od navedb osebne zdravnice pri zaslišanju. Odločitev prvostopenjskega sodišča je oprta na medicinsko dokumentacijo, iz katere ne izhaja, da je bila tožnica po 11. 5. 2007 začasno nezmožna za delo. Odločitev o napotitvi na fizioterapijo je v pristojnosti osebnega zdravnika, tožničine navedbe o bolečinah so subjektivne in niso potrjene z medicinskimi izvidi. Tožnica je na naroku sama zahtevala, da predsednica zdravstvene komisije pripravi pisno mnenje, v katerem je bilo pojasnjeno podaljšanje staleža za en dan. Osebni pregled organi tožene stranke opravijo na zahtevo zavarovanca oz. po ugotovitvi, da klinični znaki v dokumentaciji niso jasni.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnica ponavlja navedbe iz pritožbe ter poudarja, da je celo laiku jasno, da je posledica operacije na hrbtenici v letu 1991 bolečina v hrbtenici in ne gre za subjektivne navedbe, rentgenski pregled je dokazal zožitev živčnega prehoda L5-S1 in spondilartrozo. Vztraja, da so ji bile kršene pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navodil sodišča druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z dopolnitvijo dokaznega postopka dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica je na naroku 10. 6. 2009 res vztrajala pri izvedbi dokaza z zaslišanjem predsednice zdravstvene komisije I.K., sodišče pa je pridobilo le njeno pisno mnenje (list št. 76 v spisu). Mnenje predsednice zdravstvene komisije ni izvedensko mnenje, ki ga za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega vprašanja, za kar je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, pridobi sodišče v skladu z določbo 243. člena ZPP. Po določbi 236.a člena ZPP stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Sodišče lahko tudi neposredno pozove osebe, ki so predlagane za priče, da podajo pisne izjave oz. da odgovorijo na določena vprašanja, zlasti v primeru, če glede na vsebino vprašanj ali osebo predlagane priče oceni, da bo tak način zadosten. Po 6. odstavku omenjenega člena mora, kljub pisni izjavi, sodišče pričo zaslišati, če tako zahteva katera od strank. Tožnica v pripombah k pisnemu mnenju predsedujoče zdravstvene komisije ni izrecno zahtevala njenega zaslišanja, podala je le pripombe, iz katerih izhaja, da zdravnica ni posebej odgovorila na vprašanje, ali je bila kljub bolečinam v hrbtenici zmožna opravljati sedeče delo v 4 urnem delovnem času. V mnenju je predsedujoča komisije navedla, da dne 3. 5. 2007 osebna zdravnica ni opisala kliničnega statusa in ni naročila terapije. V odpustnici ortopedske klinike, razen slabše opore na prstih levega stopala in nekoliko slabše dorzalne fleksije, niso bile ugotovljene druge nove okvare. Priporočena je bila fizioterapija in psihiatrični pregled, kar ni razlog nezmožnosti za delo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ob podanem pisnem mnenju ustno zaslišanje predsedujoče zdravstvene komisije ne bi prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja oz. bilo podlaga za drugačno ugotovitev dejanskih okoliščin o zmožnosti za delo. Kršitev, ki jo očita tožnica, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Osebna zdravnica je ob zaslišanju pojasnila, da je podaljšanje začasne zadržanosti od dela predlagala, ker ji je tožnica povedala, da se v delovnem času ni mogla ustrezno razgibati, ker naj bi delo na delovnem mestu potekalo neprekinjeno. V spornem obdobju se sicer ni oglasila v njeni ordinaciji, ker je bila na dopustu. Iz tega obdobja ni nobenega izvida, iz katerega bi izhajalo poslabšano zdravstveno stanje oz. ugotovitev zdravnika, da za delo ni zmožna. Trditve o začasni nezmožnosti za delo temeljijo izključno na navedbah tožnice in njenih subjektivnih občutkih.

Nedvomno tožnica ima zdravstvene težave s hrbtenico, ugotovljene so z izvidi fiziatra in ortopedov (priloge A2 do A4 v spisu), vendar v nobenem izmed navedenih izvidov ni ugotovitve o nezmožnosti za delo. Izvid ortopedske klinike ob odpustu 24. 4. 2007 tudi ugotavlja bolečine v hrbtu in nogi, ki se postopno stopnjujejo, izraziteje se je stanje poslabšalo pred 4 meseci, ko je bila deležna intenzivne fizioterapije. Kljub temu so specialisti ortopedi priporočili nadaljnjo fizioterapijo ter opozorili, da naj se v primeru dodatnega poslabšanja ali akutnega poslabšanja bolečinskega stanja in dodatno zmanjšane mišične moči levega stopala oglasi v ortopedski ambulanti na takojšnji kontrolni pregled. Iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij, podanih v postopku ugotavljanja invalidnosti izhaja, da je tožnica v daljšem obdobju zmožna s polovico polnega delovnega časa opravljati delo na delovnem mestu referenta I - tajnice, kar pomeni, da je pri njej od 17. 1. 2006 dalje podana III. kategorija invalidnosti. Iz opisa delovnih nalog v mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 23. 8. 2006 ne izhaja, da je tožničino delo fizično obremenjujoče ter, da je pri njem izpostavljena stalnim prisilnim držam ter obremenjevanju hrbtenice. Obremenitve s slikovnim zaslonom, hitrim tempom, pretežno sede, v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, pri čemer se delo pretežno izvaja z rokami, so lahko ovira za polni delovni čas, glede na pravico do dela v skrajšanem delovnem času pa tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da delo ne zahteva nekih izjemnih obremenitev. S preiskavami niso bile potrjene sveže okvare. Takšni klinični statusi v aprilu in maju ne morejo biti razlog za ugotovitev začasne zadržanosti od dela. Imenovani zdravnik je v odločbi (priloga A8) ugotovil začasno zadržanost od dela od 1. 4. 2007 do 10. 5. 2007 tudi z utemeljitvijo, da tožnica čaka na sprejem na ortopedsko kliniko. Ker so na kliniki ugotovili, da CT preiskava hrbtenice ni potrebna in tudi ni potrebna operacija ter je končna ugotovitev izboljšanje stanja, je po prepričanju sodišča druge stopnje pravilna ugotovitev, da tožničine težave s hrbtenico niso bile tolikšne, da zaradi zdravstvenega stanja njenega dela referenta I - tajnice v skrajšanem delovnem času ne bi zmogla.

Začasno zadržanost od dela od 1. 4. 2007 do 10. 5. 2007 je imenovani zdravnik ugotovil z odločbo z dne 29. 3. 2007. Glede na podani predlog osebne zdravnice dne 7. 5. 2007, ki ga v spisu sicer ni, vendar datum med strankama ni sporen, je imenovani zdravnik o začasni zadržanosti ponovno odločal 9. 5. 2007. Odločitev imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela oz. prenehanju po 1. odstavku 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila) velja le za naprej. Ker ima ugotovitev o začasni zadržanosti posledice na drugih področjih, je imenovani zdravnik z izpodbijano odločbo pravilno upošteval potrebni čas, ko bo odločba tožnici in delodajalcu vročena, kar je bilo 11. maja, kot izhaja iz vročilnic, priloženih v upravnem spisu tožene stranke. 11. 5. 2007 je bil petek, torej delovni dan, s seznanitvijo z odločitvijo imenovanega zdravnika je bilo tožnici zagotovljeno, da zaradi izostanka z dela 11. 5. 2007 ne bo trpela posledic in ji je bilo tudi omogočeno, da v skladu z ugotovljeno zmožnostjo za delo izpolnjuje delovne obveznosti. Odločitev je tožnici v korist, kar pa ne pomeni, da začasna zadržanost od dela na navedeni dan pomeni njeno nadaljevanje do 15. 6. 2007, kot neutemeljeno zahteva tožnica.

Glede na pravilno ugotovljena dejstva in pravilno uporabo materialnega prava je pritožba tožnice neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.