Jedro

Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M. K. kriv, v prvi točki izreka, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in, v drugi točki izreka, kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo za kaznivo dejanje iz 1. točke izreka po prvem odstavku 122. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje iz druge točke izreka po prvem odstavku 220. člena KZ-1 kazen štiri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovano podjetje K. J. d.o.o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženemu M. K. je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, to je potne stroške prič v znesku 66,90 EUR, stroške izvedenca M. V. v znesku 344,55 EUR, stroške istega izvedenca za dopolnitev mnenja in zaslišanje, ki bodo odmerjeni s sklepom in stroške obeh oškodovancev in njunih pooblaščencev, ki bodo prav tako odmerjeni s sklepom. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo sodne takse po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71112 v znesku 136,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe kazenskega zakonika in izreče kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v napadenem delu spremeni in obdolženca za dejanje pod točko ena in pod točko dva sodbenega izreka oprosti oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano, saj da iz predloga tožilstva podanega na naroku ne izhaja zakaj tožilstvo predloga za postavitev izvedenca ni moglo podati že pred začetkom naroka za glavno obravnavo. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. junija 2015, sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.

5. Sicer pa sodišče druge stopnje, drugače kot obtoženčev zagovornik, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obeh obravnavnih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovilo. Vse izvedene relevantne dokaze je skrbno analiziralo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o odločilnih dejstvih. Zagovornik sicer skuša vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe s tem, ko se ne strinja z oceno izvedenca V., da je šlo pri opisu stanja za lapsus zdravnika, vendar se z njim sodišče druge stopnje ne strinja. Izvedenec je namreč v dopolnitvi izvedenskega mnenja (na list. št. 150 spisa) razumljivo in življenjsko prepričljivo pojasnil, zakaj meni, da je bila poškodovana oškodovančeva desna in ne leva noga, sodišče prve stopnje pa je dokazne zaključke s tem v zvezi, kot tudi o krivdi obtoženca sprejelo in obrazložilo v 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in k temu kar je navedlo, ni kaj dodati. Tudi ne glede trditve zagovornika, da se je oškodovanec v okolici vozila obdolženega gibal na nepazljiv način. Takšno obrambo je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo z ugotovitvijo, da obdolženi v dani situaciji, ko je videl kje oškodovanec stoji in ga je ta celo opozoril naj ne vozi naprej, da ga ne bo povozil, ni ravnal iz malomarnosti pač pa je namenoma zapeljal v smeri oškodovanca in je tako ravnal vsaj z eventualnim naklepom.

6. Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari pa sodbe sodišča prve stopnje tudi ne more zagovornik omajati z navedbo, da oškodovana družba ni lastnica poškodovanega vozila, ker da je lastnik vozila družba H. L. d.o.o., zaradi česar bi bila lahko le ta upravičena vlagateljica predloga za pregon. O tem vprašanju se je sodna praksa že izrekla, zato k razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve, ni kaj dodati in jih tudi pritožbeno sodišče sprejema. Prav tako sodišče druge stopnje nima nikakršnih pomislekov glede ugotovitve sodišče prve stopnje, da je obtoženec oškodovančev avto poškodoval z direktnim naklepom, o čemer je sodišče prve stopnje prepričljive razloge navedlo v 6. točki obrazložitve. Ostale pritožbene navedbe glede načina plačila povzročene škodo, torej ali je škodo plačal sam oškodovanec ali zavarovalnica, pa v tem trenutku po presoji pritožbenega sodišča niso pravno pomembne. Zagovornik namreč zneska v izreku sodbe, ki predstavlja strošek popravila, niti ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa je ravno zaradi dvoma ali je stroške popravila poravnala oškodovana družba ali zavarovalnica, oškodovano družbo s celotnim preomoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

7. Sodišče druge stopnje je na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji in pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu v pogojni obsodbi določilo povsem primerni zaporni kazni za vsakega od kaznivih dejanj ( 3. in 4. mesece), prav tako enotno kazen 6 mesecev zapora ter dolžino preizkusne dobe v trajanju enega leta in šestih mesecev. Ker v postopku tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženega M. K. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Obdolženec s pritožbo ni uspel zaradi, zato je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. To je sodišče druge stopnje določilo na podlagi tarifne številke 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113 ZST-1 ter obdolžencu, glede na to, da mu je na prvi stopnji bila določena sodna taksa v znesku 136,00 EUR, ob upoštevanju količnika 1,5, za pritožbo odmerilo takso v višini 204,00 EUR, ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.