Jedro

V obravnavani kazenski zadevi se sodnik (posameznik) ni odločil, da pred razpisom glavne obravnave opravi predobravnavni narok, zato se določbe o prekluziji, v skladu s katerimi smejo stranke predlagati dokaze le do predobravnavnega naroka, kasneje (na glavni obravnavi) pa le pod pogojem, da navedejo utemeljene razloge, zakaj jih niso podale že prej (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in prvi odstavek 289. člena ZKP), niso uporabljale.

Pravilna je odločitev nižjih sodišč, ki sta družbi K. J., d. o. o., kot leasingojemalki, v tem kazenskem postopku priznali status upravičenega subjekta za podajo predloga za kazenski pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 19. 10. 2015 M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za prvo kaznivo dejanje kazen tri mesece zapora, za drugo pa kazen štiri mesece zapora, nakar mu je skladno z določbami o steku določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta in šest mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je oškodovano družbo K. J., d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10. 3. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 3. 2. 2017 odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da vložnik z obširnimi navedbami pod videzom kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče o odločilnih dejstvih podalo izčrpne razloge, svoje zaključke pa oprlo na konkretne dokaze. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je bil glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari podan predlog upravičenega predlagatelja. Neutemeljen je tudi ugovor prekluzije, kar je vložniku pojasnilo že pritožbeno sodišče. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP pošiljalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče obsojencu, ki v Republiki Sloveniji po podatkih Centralnega registra prebivalstva nima prijavljenega prebivališča, najprej vročalo na naslov ..., ki je kot naslov obsojenčevega stalnega prebivališča naveden v Centralnem registru prebivalstva. Pisanje se je Vrhovnemu sodišču vrnilo z oznako vročevalca, da je naslovnik na tem naslovu nepoznan. Vrhovno sodišče je zato obsojencu tožilčev odgovor poslalo še na naslov ..., ki ga je kot naslov obsojenčevega prebivališča v zahtevi za varstvo zakonitosti (in drugih vlogah v tem postopku) navajal tudi njegov zagovornik. Vročitev odgovora tudi na tem naslovu ni bila mogoča, saj obsojenec, kljub temu, da je bil o prispeli poštni pošiljki obveščen, pisanja ni dvignil (list. št. 228).

B.-I

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je preizkus njihove utemeljenosti sploh mogoč.

B.-II

6. Vložnik uvodoma navaja, da je bila državna tožilka z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca medicinske stroke prekludirana, saj je predlog za postavitev izvedenca podala po začetku naroka za glavno obravnavo, pri čemer ni navedla razlogov, zakaj predloga ni podala že pred začetkom naroka.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da državna tožilka s predlogom za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki ga je podala na prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer potem, ko je sodišče zaslišalo obdolženca, oškodovanca in dve priči, ni bila prekludirana. V obravnavani kazenski zadevi se sodnik (posameznik) ni odločil, da pred razpisom glavne obravnave opravi predobravnavni narok (četrti odstavek 435. člena ZKP), zato se določbe o prekluziji, v skladu s katerimi smejo stranke predlagati dokaze le do določene faze postopka, to je do predobravnavnega naroka, kasneje (na glavni obravnavi) pa le pod pogojem, da navedejo utemeljene razloge, zakaj jih niso podale že prej (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in prvi odstavek 289. člena ZKP), niso uporabljale. Tudi sicer je vložniku na vsebinsko identične navedbe v pritožbi odgovorilo že sodišče druge stopnje v 4. točki obrazložitve sodbe, ki je ugovor prekluzije zavrnilo s pojasnilom, da je bil tožilkin dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke odziv na nasprotujoče navedbe med listinsko dokumentacijo (obvestilom zdravniku) in izpovedbo oškodovanca, dano na glavni obravnavi, glede poškodb noge, ki jih je utrpel pri kaznivem dejanju (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 6. 2015, list. št. 82). Iz navedenega izhaja, da se je potreba po postavitvi izvedenca pokazala (šele) po zaslišanju oškodovanca, saj so si podatki glede utrpelih poškodb noge deloma nasprotovali, kar je bilo treba razjasniti s pomočjo izvedenca. Zatrjevana kršitev glede na navedeno ni podana. Pri tem pa je treba še poudariti, da sodišče v kazenskem postopku zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata (v skrajšanem postopku pa sodnik posameznik) pa je v kazenskem postopku dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je zato tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

8. Z obširnimi navedbami, s katerimi nasprotuje ugotovitvam izvedenca in sodišča o načinu nastanka telesnih poškodb, in s trditvami, da stališče izvedenca (na katerega se je oprlo tudi sodišče) o nedoslednosti oziroma pomoti zdravnika pri oznaki poškodovane noge (leva oziroma desna noga) nima podlage v izvedenih dokazih, da so izjave oškodovanca o poškodbi noge nerelevantne, da je sodišče v celoti spregledalo ugotovitve zdravnika in policista I. iz uradnega zaznamka, da bi moralo sodišče nedoslednost pri zapisu zdravnika ugotavljati z zaslišanjem zdravnika, ki je obravnaval poškodbe oškodovanca (pri tem niti izrecno niti po vsebini ne gre za uveljavljanje kršitve pravice do obrambe, saj obramba zaslišanja zdravnika v tem postopku ni predlagala), ter s povzemanjem in lastno interpretacijo obvestila zdravniku vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, kot je na to v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno opozoril že vrhovni državni tožilec, ampak po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi z navedbami, da je bil izvedenec postavljen zgolj z namenom izdaje obsodilne sodbe in ne zaradi ugotavljanja materialne resnice, vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa na posplošen način podaja svoje pripombe na potek dokaznega postopka.

9. Prav tako tudi z navedbami, s katerimi izpodbija obstoj obsojenčevega naklepa in s katerimi nakazuje, da je oškodovanec privolil v nastanek telesne poškodbe, vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona, je temeljno izhodišče dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Če vložnik kršitev kazenskega zakona opira na lastno dokazno interpretacijo, ki se glede presoje o odločilnih dejstev razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v napadeni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe storil vsaj s krivdno obliko eventualnega naklepa, saj je s svojim vozilom namenoma zapeljal v smeri oškodovanca, razlog za njegovo ravnanje pa je bil predhoden spor z oškodovancem. Obsojenec je po ugotovitvah sodišča dobro videl, kje se je oškodovanec v trenutku dejanja nahajal, zato bi vozilo lahko umaknil vzratno ali zapeljal v levo, vendar je volan obrnil prav v tisto (desno) smer, kjer je stal oškodovanec, pri tem pa se je zavedal, da lahko s tako velikim vozilom (džip Grand Cheroki) oškodovanca zadane in ga poškoduje in je v to posledico tudi privolil (4. točka obrazložitve sodbe). Glede na navedeno je sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno ugotovilo in obrazložilo subjektivno plat obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na razloge in dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa tudi ni mogoče sprejeti navedb vložnika, da je oškodovanec privolil v nastanek telesnih poškodb. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je oškodovanec obsojenca v trenutku inkriminiranega dejanja celo izrecno opozoril, naj ne nadaljuje z vzvratno vožnjo, da ga ne bo povozil, iz česar jasno in nedvoumno izhaja, da o privolitvi oškodovanca v nastalo telesno poškodbo ni mogoče govoriti.

10. Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari pa vložnik izpostavlja vprašanje, ali je bila družba K. J., d. o. o., kot leasingojemalka, glede na to, da gre pri dejanju po prvem odstavku 220. člena KZ-1 za t. i. predlagalni delikt, sploh upravičena podati predlog za pregon. Meni, da družba ni bila upravičena podati predloga, saj ni bila lastnica poškodovanega vozila, temveč le njegova uporabnica na podlagi pogodbe o leasingu, zato ji škoda ni mogla nastati. Pri tem še navaja, da ni dokazano, da bi družba sama plačala popravilo vozila oziroma, da bi zavarovalnica odklonila plačilo popravila po zavarovalni pogodbi, in da so nerazumljivi razlogi sodbe, češ da bi družba v nasprotnem primeru trpela škodo.

11. Vložnik z zgornjimi navedbami po vsebini uveljavlja procesno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca oziroma, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega organa. Nižji sodišči sta zavzeli stališče, da je bila družba K. J., d. o. o., upravičena podati predlog za pregon (7. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 6. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), saj bi v nasprotnem primeru sama trpela škodo. Sodišče prve stopnje je pri tem navedlo, da družba K. J., d. o. o., po pogodbi o leasingu odgovarja za vsako namerno povzročeno škodo neposredno lastniku vozila, regresno pa tudi zavarovalnici. V primeru, če družba ne bi podala predloga in dokazala, da je do poškodbe prišlo namenoma zaradi ravnanja tretje osebe, bi morala sama nositi posledice škodnega dogodka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni dokazano, kdo je plačal popravilo, pa je pritožbeno sodišče presodilo, da to dejstvo za presojo v konkretnem primeru ni pomembno (6. točka obrazložitve).

12. Kdo je upravičen podati predlog za pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog (t. i. predlagalni delikt), ugotavlja sodišče na podlagi pogojev, navedenih v 6. alineji 144. člena ZKP, ki opredeljuje pojem oškodovanca v kazenskem postopku.1 Po tej določbi je oškodovanec tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Pojem oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007 zapisalo, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari oškodovanec praviloma lastnik, lahko pa tudi tisti, ki ima stvar na podlagi zakonitega pravnega naslova. V obravnavanem primeru je družba K. J., d. o. o., imela vozilo v posesti in uporabi na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je sklenila z družbo Hypo Leasing, d. o. o. Finančni leasing je inominatni kontrakt, kar pomeni, da njegove sestavine niso zakonsko določene, v splošni praksi pa je definiran kot dogovor, pri katerem leasingodajalec prepusti leasingojemalcu v uporabo predmet leasinga, za kar leasingojemalec plačuje obroke, pri čemer ob koncu leasinga v skladu z dogovorjenimi pogoji preide predmet leasinga v lastništvo leasingojemalca. Do tedaj je pravni lastnik predmeta pogodbe leasingodajalec, medtem ko je ekonomski lastnik leasingojemalec. Leasingodajalec s pogodbo na leasingojemalca prenese vsa lastninska upravičenja, razen razpolagalnega upravičenja.2 S pogodbo o leasingu je na leasingojemalca običajno (tako tudi v obravnavanem primeru) prevaljen tudi riziko uničenja in poškodovanja predmeta leasinga. Leasingojemalec po pogodbi o finančnem leasingu tako nosi vse tipične rizike lastnika, torej tudi nevarnost uničenja in poškodovanja stvari (predmeta leasinga).

13. Kljub temu, da družba K. J., d. o. o., v času storitve predmetnega kaznivega dejanja (še) ni bila pravni lastnik vozila, to ne pomeni, da ji v tem kazenskem postopku ni (bilo) mogoče priznati statusa oškodovanca, saj pojma premoženjske pravice iz 6. alineje 144. člena ZKP nikakor ni mogoče enačiti (zgolj) z lastninsko pravico na (poškodovani ali uničeni) stvari, kot se v zahtevi zavzema vložnik. Pojem premoženjske pravice je širši od pojma lastninske pravice in zajema vsako pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost oziroma katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Sem je mogoče uvrstiti tudi (stvarne in obligacijske) pravice na tuji stvari. To pomeni, da oškodovanec pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari ni nujno samo lastnik stvari, čeprav bo v praksi praviloma takó, pač pa je lahko tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico. V obravnavanem primeru so bila s pogodbo o finančnem leasingu, sklenjeno z družbo Hypo Leasing, d. o. o., na družbo K. J., d. o. o., prenesena vsa lastninska upravičenja, razen upravičenja razpolagati s predmetom leasinga. Družba K. J., d. o. o., je na podlagi pogodbe o finančnem leasingu imela pravico do posesti in uporabe vozila, ki je bilo poškodovano s kaznivim dejanjem. Z obravnavanim kaznivim dejanjem je bilo poseženo v pravice, ki so bile na družbo prenesene s pogodbo, zlasti v njeno pravico do nemotene (upo)rabe vozila. S posegom v pravico do (upo)rabe predmeta leasinga, ki jo je družba imela na podlagi zakonitega pravnega naslova, so bili prizadeti premoženjsko pravni interesi družbe. Ob tem je, izhajajoč iz vsebine in značilnosti pogodbe o finančnem leasingu, treba poudariti še, da je družba kot leasingojemalec, kljub temu, da v času obravnavanega dejanja (še) ni bila pravni lastnik vozila, nosila tudi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, zaradi česar je dodatno imela materialni interes, da do škode na predmetu leasinga ne pride.

14. Glede na navedeno je zato pravilna odločitev nižjih sodišč, ki sta družbi K. J., d. o. o., kot leasingojemalki, v tem kazenskem postopku priznali status upravičenega subjekta za podajo predloga za kazenski pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, saj je bilo s kaznivim dejanjem, na način, kot izhaja iz zgoraj navedenega, nedvomno poseženo v premoženjsko pravico in interese družbe. Pri tem pa za presojo upravičenosti družbe za vložitev predloga za pregon ni pomembno, kdo je plačal stroške popravila poškodovanega vozila (oškodovana družba ali zavarovalnica po sklenjeni pogodbi o avtomobilskem zavarovanju), kar je vložniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, zato ni podana.

15. V nadaljevanju zahteve vložnik tudi glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari izpodbija dejanske ugotovitve sodišča glede naklepa. Trdi, da iz dejstvene podlage sodbe ne izhaja, da bi obsojenec vedel, da je bilo poškodovano vozilo v uporabi družbe K. J., d. o. o., in da mu ni bilo znano, da bo vozilo parkirano na mestu obravnavanega dogodka tudi v trenutku, ko bo opravil vzvratni premik vozila. Po navedbah vložnika se je obsojenec v vozilo zaletel zaradi strahu in zmanjšane pazljivosti.

16. Tudi s temi navedbami vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je v 6. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Sodišče je ugotovilo, da je imel obsojenec več kot dovolj prostora, da bi svoje vozilo obrnil, ne da bi se zaletel v vozilo oškodovane družbe, saj je bil prostor dvorišča zelo velik. Po ugotovitvah sodišča se je obsojenec v vozilo oškodovane družbe zaletel namenoma, in sicer zaradi predhodnega spora, ki ga je imel s T. in skupino okoli njega. Takšnim ugotovitvam in presoji prvostopenjskega sodišča je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe. Glede na ugotovitve nižjih sodišč je na dlani, da vložnik s svojimi trditvami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak ponuja lastno videnje obravnavanega življenjskega primera, ki se bistveno razlikuje od dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi, s čimer ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

17. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer temelji sodna taksa na tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Gl. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007, I Ips 363/2008 z dne 27. 11. 2008 in druge. 2 Prim. Vrenčur, R., v Bratina, B., et al, Aktualna vprašanja gospodarskega prava, Nebra, Ljubljana, 2017, str. 265.