Jedro

Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče z navodilom izvedencu za pridobitev dodatnih orto foto posnetkov brez izrecnega predloga strank ali izvedenca preseglo povzeta procesna pravila, ta kršitev ni absolutne narave.

Služnost s priposestvovanjem se pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Sodišče prve stopnje je pri določanju obsega stvarne služnosti poti spregledalo, da sta tožnika lahko priposestvovala le služnostno pot za prevoze s tistimi vozili, s katerimi se je dejansko uporabljala tekom priposestvovalne dobe: tožnika sta sama trdila, to pa so pokazali tudi rezultati dokaznega postopka, da je vožnja po poti potekala (le) z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo.

Odločilni kriterij za odločitev o obsegu stvarne služnosti poti je dejanska uporaba obravnavane poti v relevantnem času, potrebnem za priposestvovanje.

Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestvovanje služnostne pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se besedilo „z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji“ nadomesti z besedilom „z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji“ ter besedilo „v širini 3 m“ z besedilom „v širini 2,5 m“, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi1 ugotovilo, da obstoji stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji po obstoječi utrjeni poti, označeni z rdečo barvo v skici izmere izvedenca geodetske stroke B. B. kot sestavnega dela sodbe, ki na v sodbi opisan način poteka po nepremičninah parc. št. 759 in 758, k. o. X, kot služečima zemljiščema v trenutni lasti tožene stranke (toženca), v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 815, 816, 835, 836, 837 in 817/1, k. o. X, kot gospodujočih zemljišč v trenutni lasti tožeče stranke (tožnikov; I. točka izreka), naložilo vpis navedene stvarne služnosti v zemljiško knjigo (II. točka izreka) ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 2.835,29 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženec ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oz. podredno naj jo spremeni tako, da ugotovi služnostno pot v ožjem obsegu.

Meni, da je sodišče kršilo načelo enakosti orožji strank in pri sojenju ni ravnalo nepristransko. Izvedenec bi mogel pripraviti mnenje zgolj na podlagi podatkov v spisu in ogleda kraja. S tem, ko je sodišče izvedencu naložilo, da sam pribavi orto foto posnetke in jih upošteva pri mnenju, na katerega je oprlo svojo odločitev, je nedopustno dopolnjevalo pomanjkljivo trditveno podlago in dokazni predlog, saj je izvedlo dokaz, ki ga ni predlagala nobena stranka. Tožnika bi morala te listine sama pridobiti, saj so s plačilom dostopne vsakemu. Protispisne so navedbe sodbe, da je imel toženec možnost, da nasprotuje pribavi orto foto posnetkov s strani izvedenca, a se je s tem strinjal vse do prejema izvedenskega mnenja. Sklep sodišča o postavitvi izvedenca je razumeti, da mora izvedenec mnenje izdelati le na podlagi podatkov spisa. Zoper ta sklep niti ni pritožbe, zato je šele v pritožbi zoper sodbo možnost za nasprotovanje takim kršitvam. Ni se strinjal s pribavo orto foto posnetkov s strani izvedenca. S posebno vlogo je zahteval izločitev mnenja takoj, ko je ugotovil, da se z njim dopolnjujejo dokazi in trditvena podlaga. Ni opravičljivega razloga za spremembo tožbenega zahtevka po prejemu izvedenskega mnenja, saj je bilo tožnikoma, glede na njune trditve, stanje v naravi poznano. Sodišče je ravnalo v korist tožnikov, ko je kljub toženčevemu nasprotovanju dovolilo spremembo tožbe brez ustrezne obrazložitve. Tožnika nista ne zatrjevala ne dokazala služnostne poti v prisojenem obsegu. Ta ne bi smela biti širša od tiste, ki se dejansko uporablja in glede tistih vozil, ki so se vozila do sedaj. Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sledilo sodišče, izhaja 2,5 m širina kolovoza in ne dosojenih 3m. Nobeno izmed vozil, ki jih uporabljata tožnika, ne presega širine 2m. Določilo, da obstoji stvarna služnost poti z vsemi prevoznimi sredstvi dopušča vožnjo avtobusom, tovornjakom in vlačilcem največjih dimenziji, kar je preširoko. Ni pravilen del izreka, da se ustanavlja služnostna pot po v naravi vidni in utrjeni poti, saj to nasprotuje obrazložitvi, da sporna pot v trenutku odločanja ni več vidna. Sodišče se je postavilo na stališče, da verjame pričam tožnikov, pričam toženca pa ne. Ker sodišče ni vsebinsko dokazno ocenilo posameznih prič, je sodba v tem delu neobrazložena. Toženec ni prerekal, da so tožniki vozili po sporni poti, vendar vztraja, da je bil med A. in tožniki dogovorjen prekarij. Pri slednjem ni treba, da lastnik dovoli vsak posamezni prevoz, ampak zadošča, da dovoli za določeno obdobje, do preklica. Skromna je dokazna ocena glede ograje, ki je stala na trasi poti. Tožnikove priče so vedele izpovedati o prevozih, vendar ne morejo nič vedeti o tem, kakšen je bil dogovor z A. O tem ve povedati samo toženec z družino, ki so bili pogosto pri A. Navedeni so potrdili dogovor o prekarističnem razmerju. Nesprejemljiv je zaključek, da se A. uporabi poti nikoli ni uprl, saj se, glede na to da je dovolil prevoze v zaprošenem obsegu, ni imel čemu upirati. Ko je toženec ugotovil, da sta tožnika vozila po poti brez dovoljenja in sta izkoriščala, da ni živel v bližini, je temu nekajkrat nasprotoval. Niza nekatere okoliščine, ki potrjujejo obstoj prekarističega razmerja (predvsem obstoj drugih poti) oziroma stališče, da tožnika nista priposestvovala obravnavane služnosti (predvsem opisuje stanje poti v naravi). Ker služnostna pot glede na ugotovitve izvedenca deloma poteka po zemljišču, ki ni v lastništvu pravdnih strank in je služnostna pot prekinjena, tožnika z njeno uporabo ne moreta priti do svojega zemljišča. Zato v tej pravdi nimata pravnega interesa. Prereka neizvedbo dokaza z ogledom na kraju.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka, pravilno in zadostno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, napačen materialnopravni sklep pa je storilo le glede obsega širine ugotovljene služnostne poti in namena njene uporabe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja in poteka stvarne služnosti, pravilna in zakonita. Pritožnik izpodbija to odločitev oziroma zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti zakonskih pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti iz 2. odst. 217. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ)2 v bistvenem s trditvijo o napačni presoji glede obstoja prekarističega razmerja, kot okoliščine, ki skladno s 3. odst. 217. čl. SPZ ovira priposestvovanje služnosti. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in sprejema ugotovljeno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi nanizana dejstva, ki po toženčevem mnenju kažejo na obstoj prekarističnega razmerja (dejstvo, da toženčevemu pravnemu predniku ob prekarističnemu dogovoru ni bilo treba nasprotovati uporabi poti; obstoj drugih poti do gospodujočih zemljišč3; dejstvo, da zemljišče v naravi predstavlja travnik; trditve o namenu opeke oziroma kamenja kot materiala za utrjevanje zemljišča, ki je bil nasut na traso poti oziroma na travnik), ne vzbujajo dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ugotovljena in ovrednotena.

7. Pritožba dokazno oceno izpodbija zgolj s pavšalnimi navedbami, da je sodišče neutemeljeno sledilo zgolj tožnikovim pričam (toženčevim, ki predstavljajo predvsem njegovo družino, pa ne), s katerimi ne more biti uspešna. Pri odgovoru na sporno vprašanje o obstoju in poteku sporne poti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz celovite presoje rezultatov izvedenega dokaznega postopka in se pravilno kot odločilno oprlo predvsem na izpovedbe tožnika, prič Š. Š., P. P., K. K., pisno izjavo priče V. V. (priloga A15), fotografije v spisu (priloga A13) in ostalo listinsko dokumentacijo, predvsem foto orto posnetke (prilogi A6, A7) ter na ugotovitve izvedenca geodetske stroke B. B. Sodišču ni treba posebej ocenjevati vsakega posameznega komentarja prič (in vsake vpogledane listine), ob upoštevanju dejstva, da toženec ne ponuja izrecnega pojasnila, katerega dela izpovedb posameznih prič sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo in upoštevalo, pa tudi podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča ni potreben. Toženec neutemeljeno (povsem pavšalno) napada tudi skromnost dokazne ocene trditve, da se je včasih na sporni trasi nahajala ograja, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z izpostavljenim zavzelo pravilno stališče, ki ga je v 22. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za neupoštevanje izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke B. B., vsebine katerega toženec sicer ne napada. Res je pritožnik je že pred sodiščem prve stopnje takoj po prejemu izvedenskega mnenja očital obseg oziroma način izvedbe njegove naloge, češ da je sodišče prve stopnje preseglo zakonska pooblastila, ko je izvedencu dalo navodilo, naj izdela mnenje (tudi) na podlagi orto foto posnetkov, ki naj jih sam pridobi, ne da bi to predlagali bodisi stranki bodisi izvedenec. A s tem sodišče prve stopnje ni kršilo načelo enakopravne obravnave pravdnih strank, niti ni ravnalo pristransko.

9. Pritožbeno stališče, da sme izvedenec kot pomočnik sodišča pregledovati le dokumentacijo, ki je del sodnega spisa, oziroma da sme svoje ugotovitve opreti le na dokumentacijo, ki je del sodnega spisa, ni pravilno. Izvedenec ima med dokaznimi sredstvi specifičen položaj, kar se kaže v vzajemno aktivnem razmerju s sodnikom, kot to izhaja iz določil 252. čl. ZPP. Ta določajo, da se lahko na zahtevo izvedenca izvedejo v skladu z razpravnim načelom tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče z navodilom izvedencu za pridobitev dodatnih orto foto posnetkov (poleg tistih iz leta 1994 in 2017, ki sta jih v spis vložila tožnika) brez izrecnega predloga strank ali izvedenca preseglo povzeta procesna pravila, ta kršitev ni absolutne narave. V konkretnem primeru je bil toženec seznanjen z nalogo izvedenca, povabljen in prisoten je bil tudi pri ogledu izvedenca na kraju samem, izvedensko mnenje mu je bilo pravilno vročeno s poukom oziroma pozivom, da v odmerjenem roku odgovori na mnenje, kar je toženec tudi izkoristil in na mnenje podal (tudi vsebinske) pripombe, kar pomeni, da mu je bila dana možnost sodelovanja. V konkretnem primeru tako ni mogoče govoriti o kršitvi toženčevih absolutnih procesnih pravic.

10. Na pravilnost in zakonitost pa ta kršitev v konkretnem primeru tudi ni vplivala, saj sta tožnika v spis sama vložila dva orto foto posnetka spornega območja iz leta 1994 in 2017 (priloga A6), iz katerih sta, ravno tako kot na posnetkih, ki jih je pridobil izvedenec, jasno in nedvoumno razvidna obstoj in potek sporne poti po nepremičninah toženca. Že ta posnetka, ob drugih zgoraj izpostavljenih dokazih (predvsem izpovedbi tožnika, prič in fotografiji), zadoščata za sklep o obstoju in poteku poti po spornem območju v dovolj dolgem obdobju (torej več kot 20 let med leti 1994 in 2016, ko jima je toženec prepovedal uporabo poti), da sta tožnika priposestvovala vtoževano stvarno služnost poti.

11. Ni pritrditi pritožbenemu očitku o neutemeljeno zavrnjenem dokaznem predlogu za ogled na kraju samem. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni sporno, da je toženec pot obdelal z vrtavkasto brano in kolovoz v naravi ni več viden, torej sodišče z ogledom ne bi moglo ničesar pridobiti v spoznavnem smislu. Poleg tega je ogled na kraju opravil izvedenec geodetske stroke, ki je strokovni pomočnik sodišča. 12. Pritožba zmotno meni, da na pravilnost odločitve vpliva dejstvo, da pot, katere služnost sta priposestvovala tožnika, ne poteka v celoti po toženčevih nepremičninah, ampak deloma tudi po nepremičninah, za katere nista zatrejevala in dokazala, da jima na njih pripada kakšno upravičenje, kar pomeni, da je služnostna pot »prekinjena«. Ta okoliščina v nobenem oziru ne predstavlja ovire za sprejeto odločitev. Neutemeljen je tudi očitek o neustreznosti izreka v delu, ki ugotovljeno služnostno pot označuje z besedami „po v naravi vidni in utrjeni poti“, saj je jasno, da gre za pot, ki poteka po trasi, ki je bila v naravi vidna in utrjena v času priposestvovalne dobe (in je označena v skici izvedenca, kot dela izpodbijane sodbe).

13. Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da se služnost s priposestvovanjem pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Kot pravilno navaja toženec, je sodišče prve stopnje pri določanju obsega stvarne služnosti poti očitno spregledalo, da sta tožnika lahko priposestvovala le služnostno pot za prevoze s tistimi vozili, s katerimi se je dejansko uporabljala tekom priposestvovalne dobe: tožnika sta sama trdila, to pa so pokazali tudi rezultati dokaznega postopka, da je vožnja po poti potekala (le) z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi toženčevemu stališču, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil teze tožnikov (kot ta izhaja iz tožbenega zahtevka) o širini poti 3m. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je tudi v tem delu treba vzeti kot podlago za sprejeto odločitev (izvedenec je kolovoz izmeril v naravi), namreč izhaja, da meri kolovoz zgolj 2,5 m. Ob upoštevanju izpostavljenega odločilnega kriterija za odločitev o obsegu stvarne služnosti poti - dejanski uporabi obravnavane poti v relevantnem času, potrebnem za priposestvovanje - je torej treba ugotoviti, da je določitev služnostni poti s strani sodišča prve stopnje z vsemi prevoznimi sredstvi in v širini 3m preširoka in kot taka nepravilna. Pritožbi je bilo treba v tem delu pritrditi in služnostno pot ustrezno utesniti.

14. Tudi grajana odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe je pravilna ter ustrezno obrazložena; narekovala jo je smotrnost, saj bo sporno razmerje med strankama tako dokončno urejeno.

15. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. alineje 358. čl. ZPP delno spremenilo, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

16. Toženec je s pritožbo uspel (le) delno, zato vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP).

1 V zvezi s popravnim sklepom P 3/2018 z dne 21. 11. 2019. 2 T. j. dejansko izvrševanje stvarne služnosti vsaj 20 let in nenasprotovanje lastnika služeče nepremičnine. 3 Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestvovanje služnostne pravice.