Jedro

Življenjska skupnost pravdnih strank je prenehala v decembru 1991 in ni bila več vzpostavljena, njuni stiki po tem obdobju pa po jasnih razlogih prvostopenjskega sodišča tudi niso več imeli izvenzakonski skupnosti ustrezne vsebine. Zato v februarju 1992 kupljeno stanovanje ni skupno premoženje, saj ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine solastninske pravice do ene polovice na spornem stanovanju in za plačilo 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) namesto izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Glavni razlog za takšno odločitev je bila dokazna ocena, da pravdni stranki v času nakupa spornega stanovanja nista več živeli v izvenzakonski skupnosti in da tudi osebni avtomobil, s prodajo katerega je toženec pridobil večino denarnih sredstev za kupnino, ni bil skupno premoženje, ker ga je kupil iz odškodnine, prejete za svojo nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V razlogih se je strinjalo z dokazno oceno glede časovnega okvira izvenzakonske skupnosti ter še dodalo, da glede na uveljavljani tožbeni zahtevek ni pomembno, ali je toženec kupnino za stanovanje pridobil s prodajo zatrjevano skupnega avtomobila.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi smiselno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Najprej povzema svoje trditve, nato delno tudi razloge obeh sodišč, s katerimi pa se ne strinja. Meni namreč, da ni odločilna predvsem izpoved obeh pravdnih strank in opozarja, da je ves čas postopka zatrjevala toženčevo neverodostojnost. Sodišči sta tožencu sicer le delno verjeli, vendar v tem delu razlogi niso jasni in prepričljivi, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) ter kršitev tožničine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Tožnica graja razloge pritožbenega sodišča o izpovedi priče Plohl, poudarja tehtnost izpovedi toženčevega očeta, opozarja na obisk svojih staršev v spornem stanovanju in ponavlja svoje trditve o pomembnosti dokazov v zvezi z nabavo kuhinje in strojenjem goveje kože. Opremljanje stanovanja s pohištvom kaže na skupno odločanje izvenzakonskih partnerjev o skupnem bivanju. Tožnica je obstoj izvenzakonske skupnosti dokazovala tudi s skupnim vlaganjem pri obnovi stanovanja. Zato opozarja na dokazni predlog za zaslišanje keramičarja. Prvostopenjsko sodišče je ta dokazni predlog ignoriralo in zato kršilo tožničino pravico do kontradiktornosti oziroma ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic. Podobno velja za njen dokazni predlog za zaslišanje prodajalca kuhinje. Pritožbeno sodišče se je do teh dokazov opredelilo, vendar z nezadostno jasnostjo. V nadaljevanju tožnica tudi v reviziji utemeljuje neverodostojnost toženca, zaradi česar odločitve ni mogoče temeljiti na njegovi izpovedi. Pri tem ponavlja svoje videnje o nedoslednosti in spreminjanju toženčevih trditev, kar kaže na prilaganje njegovih izjav poteku pravdnega postopka in izvedenim dokazom. Te spremembe izjav bi moralo sodišče jasno in logično obrazložiti, česar pa ni storilo in je zato prišlo do očitane procesne kršitve, tožnica pa je prikrajšana tudi za primerno obrazloženo sodno odločbo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od pomembnejših je omejitev iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej tudi ne zmotne ali nepopolne dokazne ocene izvedenih dokazov. Revizijsko sodišče in stranke so zato vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale tudi preizkus na pritožbeni stopnji. Revizijsko sodišče torej ne sme upoštevati strankinih trditev, ki te ugotovitve napadajo, obhajajo ali celo spreminjajo. Prav v opisani nedovoljeni smeri gre pretežna večina revizijskih trditev, ki jih tožnica sicer delno prikazuje kot procesne kršitve, vendar neutemeljeno.

Odločilne dejanske ugotovitve v tej zadevi so, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank trajala v obdobju od konca leta 1988 do decembra 1991, ko sta živela v hiši tožničinih staršev, urejala skupno stanovanje v mansardi, ko se jima je rodil otrok in ko je vsebina njune skupnosti ustrezala vsebini medsebojnih odnosov v zakonski skupnosti. V decembru 1991 pa se je toženec odselil in takrat je njuna izvenzakonska skupnost prenehala. Tožnica ni dokazala, da naj bi prišlo do ponovne vzpostavitve izvenzakonske skupnosti v januarju 1992, ki naj bi nato trajala vse do maja 1993. Med njima je sicer prihajalo do stikov že zaradi skupnega otroka in obiskov pri starših enega ali drugega, izkazana je tudi tožničina želja za nadaljevanje skupnosti, vendar toženec na to ni pristal. Toženec je ves čas od decembra 1991 dalje redno plačeval preživnino za otroka, dogovor o tem pa sta pravdni stranki sklenili pri centru za socialno delo januarja 1992. Tožnica sama je izpovedala, da jo je toženec obvestil o nakupu stanovanja na domu njegovih staršev konec januarja 1992, kar ne kaže na skupno načrtovanje. S prodajalcem se je pogajal le toženec, predpogodbo je sklenil konec februarja 1992. Odločilno je, da tožnica ni dokazala niti, da se je toženec v januarju 1992 priselil nazaj, niti da se je ona preselila v skupno stanovanje v času njegove obnove ali po njej. Posamezna po revizijskih trditvah nepravilno ocenjena dejstva v zvezi z zatrjevano manjšo pomočjo pri obnovi stanovanja z nabavo kuhinje in plačilom strojenja goveje kože nimajo take teže, kot jo prikazuje tožnica. Če bi bila dokazana, pa niso, bi lahko kazala le na dogovarjanje o ponovni vzpostavitvi skupnega življenja, do končnega dogovora oziroma skupne odločitve pravdnih strank pa ni prišlo. Življenjska skupnost pravdnih strank je prenehala v decembru 1991 in ni bila več vzpostavljena, njuni stiki po tem obdobju pa po jasnih razlogih prvostopenjskega sodišča tudi niso več imeli izvenzakonski skupnosti ustrezne vsebine.

Navedene ugotovitve so v tej zadevi odločilne. Zato tožnica v reviziji neutemeljeno očita sodiščema kršitve pravdnega postopka in ustavne pravice iz 22. člena URS. Dokazna predloga za zaslišanje keramičarja in prodajalca kuhinje v zvezi s kasnejšo zatrjevano tožničino pomočjo se torej nanašata na pravno neodločilna dejstva. Zato je neutemeljen procesni očitek pritožbenemu sodišču, da je njegov odgovor v zvezi s tema dokaznima predlogoma premalo jasen in nezadosten.

Tožničino zatrjevanje in utemeljevanje neverodostojnosti toženčevih trditev vsebinsko pomeni izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč. Zato kljub obširnosti tega dela revizije ne terja posebnega odgovora. Revizijsko sodišče samo dodaja, da je tudi toženec v postopku na prvi stopnji prikazoval spreminjanje tožničinih trditev in prilaganje njegovim trditvam ter predloženim dokazom (na primer o skici izmere kuhinje itd.).

Tožnica v reviziji ne izpodbija več razlogov prvostopenjskega sodišča, da je toženec kupnino za sporno stanovanje poravnal s prodajo svojega posebnega premoženja, pa tudi ne pravilnih razlogov pritožbenega sodišča, zakaj ne more uveljavljati svojega deleža na spornem stanovanju tudi, če bi bil avtomobil skupno premoženje.

Skupno premoženje zakonskih in izvenzakonskih partnerjev je lahko le tisto, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Ur. l. RS št. 69/2004 - UPB1). Ker je bilo sporno stanovanje kupljeno po prenehanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).