Jedro

V skupno premoženje pravdnih strank je spadal osebni avto, ki ga je toženec kupil v času izvenzakonske skupnosti, ne pa stanovanje, ki ga je kupil po razpadu te skupnosti. Ni pomembno, ali je kupnino za stanovanje pridobil s prodajo skupnega avtomobila. Nakup stanovanja po prenehanju izvenzakonske skupnosti je predstavljal toženčevo odločitev, ki ne more biti ne v škodo, ne v korist tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala priznanje solastninskega deleža do 1/2 na dvosobnem stanovanju v pritličju stanovanjskega bloka in, namesto izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice, plačilo 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2000 do plačila. Tožnici je naložilo povrniti tožencu 357.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila. Obrazložilo je, da je toženec stanovanje v februarju 1992 kupil po prenehanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ki je razpadla v decembru 1991. V pravočasni pritožbi tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, ker sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, kakšno premoženje je predstavljal osebni avto golf, od kupnine za katerega je tožencu ostalo 6.000 DEM za plačilo stanovanja. Kolikor je sodbo prve stopnje posredno razumeti, da je vozilo plačal s svojo odškodnino za nematerialno škodo, pa bi naj bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker je sam navajal, da je ob nakupu julija 1991 zanj plačal 7.000 DEM, po prejeti odškodnini pa le dodatnih 3.500 DEM. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo prodajalca vozila, ki bi potrdil tožničine navedbe, da je bila vsa kupnina plačana preden je toženec prejel odškodnino. S tem je zmotno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica prilaga kupno pogodbo za osebno vozilo, ki jo je pridobila šele po izdaji sodbe prve stopnje. V pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi tega, ker je nepravilno ocenilo, ali pa ni ocenilo nekaterih dokazov, zmotno zaključilo, da pravdni stranki potem, ko sta se decembra 1991 razšli, v januarju 1992 nista znova vzpostavili življenjske skupnosti do maja 1993. Toženec je v tem času plačeval preživnino za skupno hčerko pravdnih strank samo zato, ker iz malomarnosti ni drugače uredil pri delodajalcu ali pa je že takrat imel namen zanikati izvenzakonsko skupnost s tožnico, ker se je spogledoval z drugimi partnerkami. Sporno stanovanje bi naj spadalo v skupno premoženje pravdnih strank, zato pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se je za nakup stanovanja odločil, ker ni želel skupnega življenja s tožnico, kateri je pustil osebni avto yugo, plačeval preživnino za skupno hčerko in ni ničesar zahteval za urejeno mansardo v Z. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je toženec stanovanje kupil po razpadu izvenzakonske skupnosti, ki je pravdni stranki po decembru 1991 nista obnovili. Zakonska zveza preneha s smrtjo enega zakonca ali z razvezo, izvenzakonska skupnost iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 16/2004) pa s smrtjo ali z dejanskim prenehanjem življenjske skupnosti moškega in ženske. Med postopkom na prvi stopnji ni bilo sporno, da je do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank prišlo v decembru 1991, medtem ko se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da tožnica ni uspela dokazati, da sta življenjsko skupnost nato obnovila. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pomemben podatek, da je toženec že v decembru 1991 plačal preživnino za hčerko, rojeno v septembru 1991, in da sta pravdni stranki pred CSD 22.1.1992 sklenili dogovor o preživnini, ki jo je toženec nato plačeval brez prekinitev. Res niso bile verjetne tožničine navedbe, da se je toženec v istem času, v januarju 1991, vrnil v življenjsko skupnost. Prav tako ne pritožbene navedbe, da je preživnino nato plačeval s špekulativnim namenom.

Izvenzakonska skupnost moškega in ženske, tako kot zakonska zveza, temelji na svobodni odločitvi, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. člen ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 12. člena istega zakona), česar po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama po decembru 1991 ni več bilo. Toženec je s prodajalcem stanovanja sam navezal stike, se sam pogajal in sklenil pogodbo, medtem ko je tožnica za prodajo osebnega vozila in za nakup stanovanja izvedela od toženca naknadno, na njegovem domu pri starših v M, kot je izpovedala na naroku 24.3.2003 (v obrazložitvi sodbe prve stopnje je očitna pisna napaka, da je bilo to pri "njenih" starših, saj je prav tako povzeta izpovedba, da je bilo to pri starših v M, kjer so živeli toženčevi starši, ne pa tožničini, ki so živeli v Z). Nedvomno bi tožnica pri vsem sodelovala in bila že prej seznanjena, če bi s tožencem znova živela v skupnosti, enaki zakonski zvezi. Tako je prepričljiv zaključek, da si je toženec kupil stanovanje, ker ni želel živeti s tožnico, ne pa ker sta se pravdni stranki zaradi toženčevih sporov s tožničinimi starši želeli preseliti iz mansarde v njihovi hiši v Z. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj sta bili za pravilno ugotovitev dejanskega stanja najpomembnejši izpovedbi pravdnih strank, ne pa izpovedbe prič, ki so si svoja mnenja ustvarile predvsem na podlagi tega, kar so slišale od strank, ali izpovedbi tožničine matere in toženčevega očeta, ki sta oba želela nadaljevanje življenjske skupnosti pravdnih strank. Pritožba se na primer neutemeljeno sklicuje na izpovedbo priče B.P. o pomoči tožnice pri obnovi stanovanja. Tožnica ni pojasnila, zakaj takrat ni vedela za obnovitveno delo v stanovanju, kar bi bilo normalno, če bi v času obnavljanja spornega stanovanja pravdni stranki živeli skupaj v Z, in zakaj jo je toženec šele po telefonu preko priče seznanil in jo povabil naj prinese malico za delavce. Pravdni stranki nista prekinili vseh stikov, saj sta imeli skupnega otroka, ni pa bilo več življenjske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR, čeprav si jo je tožnica želela. Zato ni nenavadno, da so si stanovanje ogledali tudi tožničini starši. Sodba prve stopnje ima razloge tudi o tožničini želji, da sodeluje pri obnovi stanovanja in nakupu štedilnika ter kuhinjskega pohištva. Pritožbeno sodišče ne vidi v pritožbi očitanih nasprotij v tožnikovih navedbah o tem, kako je nameraval plačati štedilnik, saj je njihovo bistvo v tem, da je pristal na tožničin predlog, da del kupnine tožnica plača s čeki, za kolikor ji toženec izroči gotovine. Glede kuhinjskega pohištva, ki ga je kupila in plača s čeki tožnica, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je primerno za stanovanje v Z (kjer ga ima tožnica nesporno še sedaj). Pritožba, ki dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede vprašanja izvenzakonske skupnosti izpodbija še z računom za strojenje goveje kože z dne 20.1.2003 in s potrebo po zaslišanju keramičarja, ne upošteva drugih računov in pisnih dokazov o obnovitvenih delih ter nakupih, ki jih je predložil toženec in se glasijo nanj. Sodišče prve stopnje je po oceni vseh dokazov skupaj sprejelo prepričljive zaključke. Tožnica se, za razliko od toženca, ni vselila v sporno stanovanje.

Pritožba zmotno meni, da je za odločitev v tej zadevi odločilno vprašanje, kakšno premoženje je predstavljal osebni avto golf, ki ga je toženec prodal za pridobitev kupnine za stanovanje. V skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev spada premoženje, ki ga partnerja z delom pridobita v času trajanja njune skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR, v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR). V skupno premoženje pravdnih strank je spadal osebni avto, ki ga je toženec kupil v času izvenzakonske skupnosti, ne pa stanovanje, ki ga je kupil po razpadu te skupnosti. Ni pomembno, ali je kupnino za stanovanje pridobil s prodajo skupnega avtomobila. Nakup stanovanja po prenehanju izvenzakonske skupnosti je predstavljal toženčevo odločitev, ki ne more biti ne v škodo, ne v korist tožnici. Po razpadu izvenzakonske skupnosti bi lahko predlagala razdelitev skupnega premoženja (prvi odstavek 58. člena ZZZDR) in zahtevala denarno nadomestilo, če je vrednost odtujenega osebnega vozila presegala vrednost toženčevega deleža na skupnem premoženju. Tako pa ni zatrjevala, da je v skupno premoženje spadalo samo osebno vozilo (med pravdo sicer ni bilo sporno, da sta skupaj uredila mansardno stanovanje v Z in kupila osebni avto, ki ga ima tožnica), niti dokazovala vrednosti skupnega premoženja. Tožbeni zahtevek za plačilo 2,000.000,00 SIT je izrecno uveljavljala kot plačilo po ZZZDR domnevanega deleža na stanovanju, ki pa ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank.

Ugotovitve sodišča prve stopnje in materialno pravo utemeljujejo izpodbijano odločitev, zato je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo očitanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, medtem ko toženec z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.