Jedro

Sodišče je sicer pravilno presodilo, da se spor med toženo stranko in tožničinim možem ne nanaša na tožnico, zaradi česar se pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ne more upoštevati. Presoja se namreč možnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico in ne z njenim možem. Zgolj dejstvo obstoja osebnega odnosa med delavcem in osebo, ki je z delodajalcem v sporu ali opravlja konkurenčno dejavnost ne more biti dovolj (brez izkazanega obstoja drugih okoliščin), da upraviči porušeno zaupanje delodajalca do delavca. Vendar pa bi lahko bilo pomembno, če bi se izkazalo, da je tožnica za morebitna škodljiva dejanja svojega moža vedela in pri njih celo sodelovala.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede dela drugega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se glasi, da "je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo" in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke tožnici z dne 30. 5. 2007 in toženi stranki naložilo, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska v plačilo. Ugotovilo je, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je ta nezakonita, poleg tega pa je bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnica tudi doječa mati, zaradi česar je ta nezakonita tudi iz tega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila tožnica deležna zaščite kot doječa mati po 115. členu ZDR in da je podana odpoved nezakonita že iz tega razloga. Sodišče naj bi napačno zaključilo, da je bila tožena stranka s tem seznanjena s tem, ko je bil o tem seznanjen tožničin mož, ki je bil hkrati prokurist tožene stranke. Tožnica bi morala izkazati, da je o tem dejstvu obvestila še katerokoli drugo pristojno osebo pri toženi stranki. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR, saj je zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga odpovedi, kar je njeno dokazno breme, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. Tožnica je namreč med postopkom sama priznala spremembo v organizaciji tožene stranke, ukinitev njenega delovnega mesta in prerazporeditev njenega dela med druge zaposlene. Skladno s prvim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) se tako dejstvo šteje za priznano oz. nesporno in ga ni treba posebej dokazovati. S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da tožena stranka zgolj zato, ker je umaknila dokazne predloge, ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga, sta zagrešili tudi bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu obstoja utemeljenosti odpovednega razloga nasprotje med navedbo sodišča, da ta ni dokazan in zapisniki o izvedbi dokazov, iz katerih izhaja nasprotno. Sicer pa gre tudi za kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo drugi odstavek 118. člena ZDR. Tožena stranka naj bi v vlogi z dne 16. 11. 2007 podala razloge in predložila dokaze, zakaj reintegracija tožnice za toženo stranko ni sprejemljiva, kot na primer konkurenčno udejstvovanje same tožnice in njenega moža. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju revizije tožena stranka navaja še nove okoliščine, zaradi katerih reintegracija tožnice k toženi stranki ni več mogoča, do katerih je prišlo po odločitvi sodišča prve stopnje in vloženi pritožbi.

4. Tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče se ni spuščalo v obširne revizijske navedbe o tem, da je sodišče zmotno uporabilo 115. člen ZDR, ki ureja zaščito doječih mater pred odpovedjo. Sodišče je sicer res ugotovilo kršitev navedenega člena in s tem nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi) iz tega razloga, vendar pa je poleg tega ugotovilo, da je odpoved nezakonita že zato, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, ki naj bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR). Revizijske navedbe, da je tožena stranka odpovedni razlog v resnici dokazala, predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene sodišča oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki (pravilno po 14. točki, saj se v predmetnem postopku, glede na določbo 130. člena ZPP-D, spremembe navedenega zakona ne uporabljajo) oziroma po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj z zatrjevanimi kršitvami tožena stranka ponovno izpodbija dejansko stanje.

8. Revizijsko sodišče ni upoštevalo navedb, ki jih tožena stranka prvič navaja šele v reviziji (da je tožnica s svojim možem ustanovila podjetje, s katerim želi konkurirati toženi stranki), saj smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

9. Revizija pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na neuporabo določb drugega odstavka 118. člena ZDR. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče razveže delovno razmerje, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče tudi, ne glede na predlog delavca.

10. V pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2007 na katero se sklicuje v reviziji, je tožena stranka kot razloge, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja navedla, da je tožnica (skupaj s svojim možem) delovala v okviru dveh konkurenčnih družb in v njihovem imenu izdajala račune za storitve, ki jih svojim strankam brezplačno nudi tožena stranka, za kar je predložila tudi dokaze (račune obeh družb). Poleg tega naj bi tožnica vedela za ravnanja svojega moža, ki je deloval v škodo tožene stranke, pa tega ni preprečila, ampak je pri tem celo sodelovala. Tožena stranka navaja še, da delovnega razmerja s tožnico ni mogoče nadaljevati tudi zato, ker je bilo njeno delovno mesto ukinjeno. Sodišče je v zvezi s tem v obrazložitvi navedlo, da je tožnica izrazila pripravljenost nadaljevati delo pri toženi stranki in odpovedni razlog sam po sebi ne kaže na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja (pri čemer ga tožena stranka niti ni dokazala), spor med toženo stranko in tožničinim možem pa se ne nanaša na tožnico, zato v konkretni zadevi ni pomemben. Do ostalih navedb tožene stranke se sodišče ni opredelilo.

11. V skladu z zakonsko dikcijo drugega odstavka 118. člena ZDR, sodišče lahko ravna po tej določbi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Zakon ne zahteva, da so te okoliščine predstavljajo odpovedni razlog oziroma da so z njim povezane. Delovno razmerje je namreč zaupno razmerje, zaradi česar njegovo nadaljevanje ni možno, če je tako zaupanje porušeno ali bistveno omajano. Pri tem sodišče lahko upošteva katerekoli tovrstne okoliščine in ne samo tistih, ki so bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter pa interese obeh strank. Sodišče je sicer pravilno presodilo, da se spor med toženo stranko in tožničinim možem ne nanaša na tožnico, zaradi česar se pri odločanju o sodni razvezi ne more upoštevati. Presoja se namreč možnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico in ne z njenim možem. Zgolj dejstvo obstoja osebnega odnosa med delavcem in osebo, ki je z delodajalcem v sporu ali opravlja konkurenčno dejavnost ne more biti dovolj (brez izkazanega obstoja drugih okoliščin), da upraviči porušeno zaupanje delodajalca do delavca. Vendar pa bi lahko bilo pomembno, če bi se izkazalo, da je tožnica za morebitna škodljiva dejanja svojega moža vedela in pri njih celo sodelovala.

12. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke o tem, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

13. Ob upoštevanju navedenih kršitev določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka opredeliti do navedb tožene stranke, da obstajajo okoliščine in interesi na njeni strani, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kljub ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi.

14. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.