Jedro

Z dejstvom, da tožnica doji, je bil seznanjen prokurist tožene stranke, torej tožena stranka. Četudi je prokura kasneje prenehala, to ne vpliva na dejstvo, da je bila tožena stranka z omenjenim dejstvom seznanjena, in da tožnici, ki je bila varovana kot doječa mati, ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 30. 5. 2007 in toženi stranki naložilo, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.011,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

Zoper to sodbo v celoti se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno izvedbo glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Poudarja, da je tožnica o okoliščini dojenja otroka ni obvestila, pri čemer se sklicuje na Direktivo sveta 92/85/EGS z dne 19. 10. 1992 in opozarja, da je sodišče s tem v zvezi uporabilo napačno direktivo (št. 89/391/EGS). Zaradi omenjene tožničine opustitve obveščanja tožena stranka brez svoje krivde ni mogla vedeti, da je tožnica varovana kategorija po 115. členu ZDR. Sodišče naj bi napačno uporabilo določbo 286. člena ZPP, saj se je pristojnost prokurista ugotovila šele s pridobitvijo Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki ga je sodišče prejelo 5. 5. 2008, zato ne more biti prepozna njena trditev, da tožničin mož v trenutku izdaje sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil več prokurist tožene stranke. Sklicuje se tudi na zgodovinski izpisek iz sodnega registra, ki ga je predložila dne 9. 1. 2008, iz katerega je to dejstvo razvidno. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 2. odstavek 118. člena ZDR, upoštevajoč vse okoliščine (tožničinega delovnega mesta ni več, tožena stranka posluje v K., tožnica ima tri otroke, spor med toženo stranko in tožničinim možem). Meni, da pripravljenost tožnice na nadaljevanje delovnega razmerja ni resnična. Zaradi napačne uporabe 286. člena ZPP in s tem neupoštevanja njenih navedb tožena stranka prvostopnemu sodišču očita tudi kršitev načela kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ji ni omogočilo izjasnitve o prejetem dokazu. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj tožena stranka z listinami ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, zaradi česar sodbi očita pomanjkljivo obrazložitev in s tem kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je vse razvidno iz pisne odpovedi. Iz sodbe ni razvidno, kdaj in na kakšen način je tožnica prokurista tožene stranke obvestila o tem, da v času odpovedi še doji glede na to, da mu je prokura prenehala z dnem 22. 5. 2007. Opozarja, da tožničin mož ni nepristranska priča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je dejstvo, da je tožničinemu možu prokura prenehala dne 22. 5. 2007, navajala po prvem naroku za glavno obravnavo v povezavi s prejetim Pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, iz katerega so se ugotovile pristojnosti tožničinega moža kot prokurista. Ker gre za njen pravilnik, se tožena stranka ne more brez ustrezne obrazložitve sklicevati na to, da njegove vsebine predhodno ni poznala. Tudi sicer so pristojnosti prokurista splošno znane, saj jih v 35. členu določa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami), pri čemer lahko v primeru skupne prokure tretje osebe veljavno izjavijo voljo tudi samo enemu prokuristu (2. odstavek 34. člena ZGD-1). Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 286. člena ZPP pravilno odločilo, da je glede dejstva prenehanja prokure nastopila prekluzija in teh navedb tožene stranke utemeljeno ni upoštevalo. Poleg tega ne gre za odločilno dejstvo v tej zadevi, saj je tožnica s seznanitvijo prokurista, ki je zaslišan kot priča to sam potrdil, toženo stranko obvestila o dojenju. Svojo dolžnost obveščanja je s tem izpolnila, česar ne more spremeniti dejstvo, da je prokuristu kasneje prokura prenehala. Tožena stranka, ki je bila o tem dejstvu pravilno obveščena, bi morala pred podajo odpovedi preveriti nadaljnji obstoj te okoliščine. Glede na vse povedano ni podana uveljavljana kršitev določb postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podana pa ni niti očitana kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja v zvezi s presojo sodišča glede utemeljenosti odpovednega razloga, pri čemer je sodišče prve stopnje o tem pravilno odločalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu, zato to ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), po kateri je bila tožena stranka dolžna dokazati utemeljen razlog odpovedi. Pisna odpoved odpovednega razloga ne dokazuje, ampak ga zgolj navaja (reorganizacija poslovanja tožene stranke z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta). Da je v času podaje te odpovedi zakoniti razlog za njeno podajo obstajal, pa mora tožena stranka z ustreznimi dokaznimi sredstvi dokazati (npr. sprememba akta o sistemizaciji, zaslišanje prič ipd.). Ker je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2008 umaknila dokazne predloge v tej smeri, je sodišče prve stopnje utemeljeno razsodilo na podlagi dokaznega bremena in zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, zaradi česar je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Nezakonita pa je tudi zato, ker je tožnica v času njene podaje dojila otroka, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Na podlagi 1. odstavka 115. člena ZDR namreč delodajalec delavki ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi v času, ko doji otroka. Po določbi ZDR posebno obvestilo s strani delavke v takem primeru ni potrebno (kot je to potrebno v primeru delavkine nosečnosti), ampak zadošča le obstoj te okoliščine v času podaje odpovedi. Dolžnost obveščanja določa 2. člen Direktive Sveta EGS št. 92/85/EGS in sicer v definiciji pojma „delavke, ki doji“: „delavka, ki doji, pomeni delavko, ki jo za tako šteje nacionalna zakonodaja in/ali nacionalna praksa in ki v skladu s to zakonodajo in/ali prakso svojega delodajalca obvesti o svojem stanju.“ Sodišče prve stopnje je sicer po pomoti zapisalo napačno številko direktive (zapisalo je št. direktive, ki je bila podlaga sprejetja te direktive), vendar omenjeni lapsus ne pomeni napačne uporabe materialnega prava. Vsebina relevantne materialnopravne določbe je namreč uporabljena pravilno. Zgolj napaka v poimenovanju nima vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

Ker je bil z dejstvom, da tožnica doji, seznanjen prokurist tožene stranke (tožničin mož), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica svojega delodajalca obvestila o svojem stanju. Kot že rečeno, tožena stranka, ki je bila o tem dejstvu pravilno obveščena, bi morala pred podajo odpovedi preveriti nadaljnji obstoj te okoliščine. Preklic prokure tožničinemu možu dejstva, da je bila tožena stranka s to okoliščino ustrezno seznanjena, ne spremeni, zato ne gre za odločilno dejstvo v konkretni zadevi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR. Glede na to, da je tožnica izrazila pripravljenost nadaljevati delo pri toženi stranki (tudi na spremenjenem sedežu) in da odpovedni razlog sam po sebi ne kaže nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, pri čemer je potrebno dodati, da tožena stranka niti ni dokazala, da je tožničino delovno mesto v resnici ukinila, ni nikakršnih okoliščin, ki bi nadaljevanje delovnega razmerja med strankama onemogočale. Spor med toženo stranko in tožničinim možem pa se ne nanaša na tožnico, zato pri odločanju o sodni razvezi v konkretni zadevi ni relevanten.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.