Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena Zakona o finančni službi (ZFU) zaključilo, da je tožnik do dodatka za stalnost upravičen le za obdobje, ko je opravljal delo pooblaščene uradne osebe v smislu določb Zakona o carinski službi oziroma uradne osebe v smislu določb ZFU.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh, od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 201,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje odpravilo sklep tožene stranke z dne 14. 8. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije dne 21. 10. 2013 ter toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od avgusta 2014 do novembra 2015 k že obračunanemu in izplačanemu dodatku za stalnost obračuna še dodatke za stalnost v višini 51,76 EUR bruto mesečno, odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za plačo prejšnjega meseca. Zahtevku je ugodilo na podlagi stališča, da določba šestega odstavka 105. člena Zakona o finančni upravi (ZFU, Ur. l. RS, št. 25/2014), v zvezi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami) o tem, da dodatek na stalnost pripada le pooblaščenim uradnim osebam, velja le za delavce nekdanje Carinske uprave (v nadaljevanju CURS), ki so bili premeščeni na Davčno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS). Glede delavcev, ki so bili že prej zaposleni na DURS (sedaj FURS), pa zakon določa le, da dodatek na stalnost pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, ne pa, da pripada le pooblaščenim delavcem.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritrdilo je stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za nekdanje delavce CURS (ne pa tudi za nekdanje delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS. Namen predpisa je bil, da se pravica do dodatka za stalnost uredi enako za vse zaposlene v FURS, ne glede na to, ali so bili pred reorganizacijo zaposleni v CURS ali DURS. Javnim uslužbencem pripada dodatek za stalnost le za obdobja, ko so opravili naloge pooblaščenih uradnih oseb, ki so opredeljene v zakonu. V spornem obdobju tožnik ni bil pooblaščena uradna oseba, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, zato mu za to obdobje dodatek na stalnost ne pripada.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 14/2017 z dne 21. 3. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se del norme šestega odstavka 105. člena ZFU, ki se glasi: "za delovno dobo se šteje delovna doba, ki so jo uradne osebe po tem zakonu dosegle v carinski ali davčni službi" res nanaša le na obdobje, ko so bile te osebe pooblaščene uradne osebe?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nikjer v šestem odstavku 105. člena ZFU ni določeno, da bi bil dodatek za stalnost kakorkoli vezan na to, ali je uslužbenec bil pooblaščena uradna oseba, kar kot kriterij za upravičenost navaja izpodbijana sodba. Prvi stavek šestega odstavka 105. ZFU se sicer res sklicuje na prvi odstavek 59. člena ZCS-1, ki dodatek za stalnost res ureja za takratne pooblaščene uradne osebe carinske službe, vendar pa ZFU ne terja, da bi ta dodatek pripadal pooblaščenim uradnim osebam po ZFU, temveč določa, da dodatek pripada osebam po ZFU, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu. Zagotovo pa šesti odstavek 105. člena ZFU ne omogoča diskriminatornega in arbitrarnega pristopa tožene stranke kot delodajalca pri podeljevanju dodatka za stalnost. Tako ni jasno, zakaj nekdanjim in sedanjim vodjem, kar je tudi tožnik, ta dodatek ni priznan, priznan pa je njihovim podrejenim. Pooblaščeni uradni osebi sta bili po Zakonu o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1, Ur. l. RS, št. 57/2004 s spremembami) davčni inšpektor in izterjevalec. Ta poseben status jim je bil dodeljen zaradi določitve njihovih obveznosti in pravic pri izvajanju nadzora, to je zaradi varstva davčnega zavezanca, ne pa zaradi zahtevnosti nalog, ki so jim bile dodeljene. Tudi ostali uslužbenci, ki so opravljali zahtevne naloge, so bili zavezani z omejitvijo opravljanja dejavnosti, kot je bila opredeljena v 36. členu ZDS-1, kar bi moral biti razlog za dodatek za stalnost, kot neke vrste odmene zaradi prepovedi, ki so jih omejevale v času stalnega opravljanja nalog v DURS-u. Pritožbeno sodišče je tudi spregledalo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) o tem, da so pooblaščene uradne osebe lahko določene tudi s predpisi o organizaciji posameznega državnega organa in nominirane s pooblastili s strani predstojnika organa. Prav tako je pritožbeno sodišče spregledalo, da definicija pooblaščene uradne osebe v predpisih ni in je bila vnesena šele v ZFU. Da je stališče pritožbenega sodišča o tem pravnem vprašanju napačno, izhaja iz določbe drugega odstavka 13. točke izpodbijane sodbe, kjer je razvidno, da višje sodišče "zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu" preprosto enači z delovnimi nalogami uradnih oseb, opredeljenih v 13. členu ZFU. Kot dokaz arbitrarnega obnašanja tožene stranke tožnik reviziji kot dokaz prilaga odločitev ministra za javno upravo o ugovoru generalne direktorice FURS z dne 9. 1. 2017. 5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati odločitve Ministrstva za javno upravo z dne 9. 1. 2017, ki jo je tožnik predložil v reviziji, kakor tudi ne dejanskih navedb v zvezi s to odločitvijo, saj smejo stranke v skladu s 372. členom ZPP v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena ZFU zaključilo, da je tožnik do dodatka za stalnost upravičen le za obdobje, ko je opravljal delo pooblaščene uradne osebe v smislu določb ZCS-1 oziroma uradne osebe v smislu določb ZFU. Do začetka uporabe ZFU je bila pravica do dodatka za stalnost predvidena le za pooblaščene uradne osebe v carinski službi, ne pa tudi za zaposlene v takratni davčni službi. Tako je prvi odstavek 59. člena ZCS-1 določal, da pooblaščenim uradnim osebam pripada za vsako začeto leto delovne dobe v carinski službi nad pet let dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Z dnem začetka uporabe ZFU sta prenehala veljati tako ZCS-1 kot ZDS-1, na novoustanovljena finančna uprava pa je z dnem začetka uporabe ZFU prevzela vse javne uslužbence, zaposlene v CURS in DURS (107. člen ZFU). Z namenom ohranitve pravice do dodatka na stalnost je prvi odstavek šestega odstavka 105. člena ZFU določil, da prvi odstavek 59. člena ZCS-1, ki ureja dodatek na stalnost, ostane v veljavi do ureditve sistema plač za uradne osebe. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da ta določba ne velja le za delavce nekdanje carinske uprave, ki so bili premeščeni na FURS (kakor je to določbo tolmačilo sodišče prve stopnje), ampak tudi za delavce, ki so bili do združitve zaposleni v davčni upravi.

10. Pri presoji pravice tožnika do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU (in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu) in ne vsi uslužbenci finančne uprave. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZFU so uslužbenci Finančne uprave uradne osebe in druge osebe, zaposlene v finančni upravi. Pri tem ZFU izraz uradne osebe uporablja le za pooblaščene uradne osebe, kar je razvidno iz 2. člena ZFU, v katerem je razložen pomen posameznih pojmov, uporabljenih v tem zakonu. Tako je v 8. točki 2. člena ZFU določeno, da so pooblaščene uradne osebe tiste uradne osebe, ki imajo za opravljanje nalog finančne uprave poleg pooblastil, urejenih v drugih predpisih, posebna pooblastila po tem zakonu, pri čemer je v oklepaju pojasnjeno, da se zanje v nadaljnjem besedilu uporablja izraz uradne osebe. Navedeno pomeni, da se vse nadaljnje določbe zakona, ki govorijo o uradnih osebah, dejansko nanašajo na pooblaščene uradne osebe in tako je tudi z določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU.

11. Ob jezikovni razlagi govori za takšno tolmačenje sporne določbe tudi namenska razlaga. V obrazložitvi predloga ZFU (Poročevalec DZ, b.š., 15. 11. 2011, letnik 2011, stran 81) je izrecno navedeno, da se z namenom ohranitve pravice do dodatka na stalnost ohrani v veljavi prvi odstavek 59. člena ZCS, ki ureja ta dodatek. V veljavi je tako ostala določba, ki pravico do dodatka na stalnost predvideva le za pooblaščene uradne osebe. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je bil namen predpisa, da se pravica do dodatka na stalnost uredi enako za vse zaposlene v FURS, ne glede na to, ali so bili pred reorganizacijo zaposleni v CURS ali DURS. Takšen namen pripravljalca predpisa (predlog zakona so v imenu vlade v državnem zboru predstavljali izključno predstavniki Ministrstva za finance) je razviden tudi iz obrazložitve namena določbe šestega odstavka 105. člena ZFU, ki jo je podpisala državna sekretarka na Ministrstvu za finance. Takšen namen pa je razviden tudi iz dogovora za pripravo sistemizacije delovnih mest v okviru akta o sistemizaciji FURS z dne 5. 6. 2014, ki so ga sklenili Ministrstvo za finance, vodstvi DURS in CUS ter sindikata SCS in SDOS - konferenca DURS.

12. Tudi sistemska razlaga govori v prid tolmačenja, za katerega se zavzema tožena stranka. Tako prvi odstavek 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Torej je že ZSPJS izhajal iz tega, da je dodatek za stalnost s področnimi predpisi predviden le za javne uslužbence oziroma uradnike s posebnimi pooblastili. Takšna tudi je dejanska ureditev v področnih zakonih. Tako 86. člen Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/88) določa, da dodatek na stalnost pripada policistu (in ne vsem zaposlenim v policiji) ter da se v delovno dobo za ta dodatek všteva tudi delovna doba s statusom pooblaščene uradne osebe po Zakonu o notranjih zadevah. Podobno tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), v 98.f členu dodatek za stalnost predvideva le za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske. V skladu z 221. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Ur. l. RS, št. 22/2000 s spremembami), dodatek na stalnost pripada le pooblaščeni uradni osebi za vsako začeto leto delovne dobe nad pet let v zavodu in ne tudi ostalim zaposlenim v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij.

13. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljen razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, toženi stranki dolžan povrniti njene revizijske stroške. Ti znašajo 210,68 EUR (priglašena nagrada za odgovor na revizijo v višini 450 točk oziroma 206,55 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške v višini dveh odstotkov oziroma 4,13 EUR).