Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določb zakonskih predpisov, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev o tem, ali je tožnik tudi za obdobje, ko je opravljal delo vodje sektorja, upravičen do dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje CURS (ne pa tudi za delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost pred združitvijo enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep tožene stranke številka... z dne 14. 8. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja štev. ... z dne 21. 10. 2015 se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki k že obračunanemu in izplačanemu dodatku za stalnost obračunati še dodatek za stalnost za obdobje od avgusta 2014 do novembra 2015 v znesku 51,76 EUR bruto na mesec, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati pripadajoče neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 187,27 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 234,10 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo: - odpravilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 8. 2015 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 10. 2015 (I. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki k že obračunanemu in izplačanemu dodatku za stalnost obračunati še dodatek za stalnost v višini 51,76 EUR bruto mesečno za čas od avgusta 2014 do novembra 2015, odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče (mesečne) neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (razlike v plači, to je od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca) do plačila (II. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 325,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi v pretežnem delu uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti zaradi nestrinjanja s pravno presojo sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožnik na delovnem mestu, ki ga trenutno zaseda, upravičen do dodatka za stalnost, pravdni stranki pa se ne strinjata glede obdobij tožnikove zaposlitve na Davčni upravi RS (v nadaljevanju: DURS), ki se štejejo v delovno dobo, za katero je upravičen do dodatka na stalnost. V DURS-u tega dodatka ni bilo. Bistveno je vprašanje, kako določbo ZFU, ki določa, kdo na FURS-u je upravičen do dodatka za stalnost, aplicirati na obdobja zaposlitve teh oseb (ki so prešle v FURS) v DURS-u. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU je po mnenju tožene stranke potrebno razlagati skupaj, ker sta vsebinsko povezani in ne ločeno, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožena stranka navaja, da dodatek na stalnost uradnim osebam iz ZFU, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Zato toženka tudi ni predložila Akta o sistemizaciji, iz katerega izhaja, katera delovna mesta na FURS-u so opredeljena kot delovna mesta, na katerih se opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu. Če pa je prvostopenjsko sodišče eventualno menilo, da bi bila predložitev navedenega akta potrebna, bi toženko moralo pozvati k njegovi predložitvi, saj je pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev vezano na preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS, ob subsidiarni uporabi določb ZPP pa ga zavezuje tudi načelo materialne resnice in materialnega procesnega vodstva. V nasprotnem primeru sodišče zagreši kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je sporno, katera obdobja tožnikove zaposlitve na DURS-u se štejejo v delovno dobo, za katero je upravičen do dodatka na stalnost. Do dodatka na stalnost je upravičena uradna oseba iz ZFU, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, pri čemer se v delovno dobo, ki šteje v obračun dodatka na stalnost, šteje obdobje, ki ga je posamezni uslužbenec dopolnil zgolj na delovnih mestih pooblaščenih uradnih oseb oziroma na delovnih mestih kontrole na VI. in VII. stopnji. Tovrstna ureditev sledi dosedanji praksi ureditve dodatka na stalnost v carinski službi. Določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1, ki ureja dodatek na stalnost, v ZFU ostaja v veljavi nespremenjena, zato je ni mogoče uporabljati drugače kot se je ta uporabljala in interpretirala pred ustanovitvijo FURS-a, torej na podlagi ZCS-1. Pa tudi sicer je dodatek na stalnost v različnih zakonih vezan na status pooblaščene uradne osebe in s tem na naziv delovnega mesta. Dodatek pripada le tistim uradnim osebam, ki so dejansko bile in so še dalje pooblaščene uradne osebe.

Neskladno z materialnimi predpisi je stališče sodišča, da določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 velja le za delavce nekdanje carinske uprave, ki so bili premeščeni na FURS in da glede delavcev, ki so bili zaposleni na DURS-u (sedaj FURS-u) zakon določa le, da dodatek pripada uradnim osebam iz ZFU, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, ne pa le pooblaščenim delavcem, saj tako določa tudi drugi odstavek 13. člena ZFU, ki navaja kot uradne osebe (in torej ne pooblaščene uradne osebe) inšpektorja, carinika, preiskovalca, kontrolorja in izterjevalca. Iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje carinske uprave. Zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pri načinu obračunavanja dodatka na stalnost potrebno razlikovati, ali je bil nekdo (javni uslužbenec) pred združitvijo zaposlen v Carinski upravi ali Davčni upravi RS, nima nobene zakonske podlage in je s tega vidika izpodbijana odločitev arbitrarna.

Pravna podlaga za način priznavanja dodatka na stalnost pred združitvijo je enotna za vse uslužbence FURS-a, saj je za vse zaposlene merodajen šesti odstavek 105. člena ZFU v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZCS-1. Za drugačna upravičenja obeh skupin javnih uslužbencev pri toženki ni zakonske podlage, če pa bi ta dejansko obstajala, bi bila z vidika enakega obravnavanja enakih dejanskih in pravnih položajev v nasprotju z Ustavo RS (neenaka obravnava oziroma pravice zaposlenih, ki so v istem dejanskem in pravnem položaju). Zato je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v nasprotju z Ustavo RS (zlasti 14., 22. in 23. členom Ustave RS). Toženka ne soglaša z navedbo prvostopenjskega sodišča, da dodatek na stalnost pripada uradnim osebam iz ZFU, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne le pooblaščenim delavcem, saj da tako določa tudi drugi odstavek 13. člena ZFU, ki določa kot uradne osebe (ne pooblaščene uradne osebe) inšpektorja, carinika, preiskovalca, kontrolorja in izterjevalca. Prvostopenjsko sodišče je pri tem očitno spregledalo 8. točko 2. člena ZFU, ki določa, da so pooblaščene uradne osebe uradne osebe, ki imajo za opravljanje nalog finančne uprave poleg pooblastil, urejenih v drugih predpisih, posebna pooblastila v tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: uradne osebe). Iz tega izhaja, da ZFU izraz uradna oseba uporablja za vse pooblaščene uradne osebe na smiselno enak način kot je bilo predpisano v ZCS-1 in da dodatek na stalnost pred združitvijo pripada le pooblaščenim uradnim osebam (tak izraz uporablja ZCS-1), po združitvi pa uradnim osebam (izraz po ZFU).

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, oziroma tistih, ki jih uveljavlja tudi pritožba. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno opredelilo do vseh bistvenih spornih vprašanj. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo brez ustrezne konkretizacije uveljavlja pritožba, saj v sodbi sodišča prve stopnje ni nikakršnega nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka obe navedeni bistveni kršitvi uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče pritrjevalo stališčem stranke, to v nobenem primeru ne predstavlja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po citiranih določbah ZPP.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni upoštevalo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), po katerem bi moralo pozvati toženo stranko k predložitvi akta o sistemizaciji, če je menilo, da bi bila predložitev navedenega akta potrebna. V sodni praksi je glede uporabe 34. člena ZDSS-1 uveljavljeno stališče, da ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama, vendar sodišče le v primerih, ko po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (takšno stališče je npr. zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015).

8. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu poleg razveljavitve sklepov tožene stranke, ki je zavrnila njegovo zahtevo za varstvo pravic, s katero je zahteval višji dodatek za stalnost, uveljavljal denarni zahtevek in zahteval obračun in plačilo višjega dodatka za stalnost za sporno obdobje od avgusta 2014 do vključno novembra 2015 (v bruto mesečnem znesku 51,76 EUR mesečno, to je v višini 1,98 % osnovne plače). Tožena stranka mu je obračunavala in plačevala dodatek le za osem let dela pri toženi stranki (to je za 13 let z odbitkom 5 let), ne pa za 14 let, ker mu za obračun dodatka neutemeljeno ne priznava obdobja od 30. 5. 2008 dalje, to je za čas zaposlitve na delovnem mestu vodje sektorja, ker po mnenju tožnika napačno šteje, da ne gre za delovno mesto, na katerem bi se opravljala dela in naloge pooblaščene uradne osebe. Tožnik se je skliceval na določbo šestega odstavka 105. člena Zakona o finančni upravi (Ur. l. RS, št. 25/2014 – ZFU) v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o carinski službi (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl. - ZCS-1), po katerem dodatek za stalnost pripada uradnim osebam iz ZFU, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, pri obračunu dodatka na stalnost pa se upošteva celotna delovna doba, ki so jo uradne osebe iz ZFU dosegle v carinski ali davčni službi in ne samo delovna doba v statusu pooblaščene uradne osebe. Po stališču tožnika te pogoje izpolnjuje v celoti, tudi za obdobje po 30. 5. 2008, ker kot vodja sektorja opravlja naloge kot pooblaščena uradna oseba in vodi sektor, v katerem je zaposlenih od 55 do 60 kontrolorjev, ki prejemajo dodatek na stalnost. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter iz listin v spisu izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - Tožnik je bil zaposlen na DURS od 1. 7. 1996 do 30. 6. 2004 na delovnem mestu vodja oddelka – direktor, od 1. 7. 2004 do 29. 5. 2008 na delovnem mestu vodja oddelka – višji davčni inšpektor, od 30. 5. 2008 do 31. 7. 2014 na delovnem mestu vodja sektorja A., od 1. 8. 2014 pa kot vodja sektorja B..

- Tožniku je bil dodeljen dodatek za stalnost za mesec november 2014 v višini 2,64 %, dne 11. 12. 2014 pa je vložil zahtevo za varstvo pravic in zahteval višji dodatek v višini 4,62 % oziroma razliko v višini 1,98 % od osnovne plače. - Zahteva je bila zavrnjena s sklepom z dne 21. 1. 2015 z obrazložitvijo, da se tožniku v obračun dodatka šteje le obdobje do 29. 5. 2008, obdobje za tem pa ne, ker ni bil pooblaščena uradna oseba in zato ni upravičen do dodatka za to obdobje.

- Komisija za pritožbe je ugodila tožnikovi pritožbi in s sklepom z dne 20. 5. 2015 zadevo vrnila v ponovno odločanje organu prve stopnje, ki je s sklepom z dne 14. 8. 2015 ponovno zavrnil tožnikovo zahtevo, pri čemer se je skliceval tudi na mnenje Ministrstva za finance z dne 17. 7. 2015 o uporabi šestega odstavka 105. člena ZFU, po katerem se v obračun dodatka na stalnost šteje le obdobje, ki ga je javni uslužbenec dopolnil na delovnih mestih pooblaščenih uradnih oseb. Ponovno pritožbo tožnika je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila s sklepom z dne 21. 10. 2015. 10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbe prvega odstavka 59. člena ZCS-1 ter šestega odstavka 106. člena Zakona o finančni upravi (Ur. l. RS, št. 25/2014 – ZFU), v katerih je določena pravica javnih uslužbencev, ki so bili pred uveljavitvijo ZFU zaposleni na DURS in CURS, do dodatka na stalnost, ki pripada pooblaščenim uradnim osebam za vsako začeto leto delovne dobe v carinski (oziroma davčni) službi nad 5 let v višini 0,33 % osnovne plače. 11. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZCS-1 pooblaščenim uradnim osebam pripada za vsako začeto leto delovne dobe v carinski službi nad pet let dodatek na stalnost v višini 0,5 % osnovne plače (oziroma 0,33 % po ZSPJS). Po določbi šestega odstavka 105. člena ZFU (Prehodne in končne določbe – XI. poglavje ZFU) prvi odstavek 59. člena ZCS-1, ki ureja dodatek za stalnost, velja ne glede na prvi odstavek 105. člena ZFU (po katerem z dnem uveljavitve ZFU prenehata veljati Zakon o carinski službi in Zakon o davčni službi) do ureditve sistema plač za uradne osebe. Dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Delovna mesta, na katerih se opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, so določena v aktu o sistemizaciji.

12. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pri čemer je izhajalo s stališča, da šesti odstavek 105. člena ZFU v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZCS-1 sicer res določata, da dodatek za stalnost pripada le pooblaščenim uradnim osebam, vendar te določbe veljajo le za delavce nekdanje carinske uprave, ki so bili premeščeni na FURS, glede javnih uslužbencev, ki so bili zaposleni na DURS (sedaj FURS) pa zakon določa le, da dodatek na stalnost pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu. Tako določa tudi drugi odstavek 13. člena ZFU, ki navaja kot uradne osebe (ne pooblaščene uradne osebe) inšpektorja, carinika, preiskovalca, kontrolorja in izterjevalca, zato ni osnove za stališče Ministrstva za finance z dne 17. 7. 2015, navedeno v obrazložitvi namena določbe šestega odstavka 105. člena ZFU, saj določbe zakona lahko avtentično razlaga le zakonodajalec. Delovno mesto tožnika (vodje sektorja A. pri nekdanjem DURS) po stališču sodišča prve stopnje spada po svojih nalogah in pristojnostih med delovna mesta, na katerih se opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu. Sodišče prve stopnje pa je pritrdilo tudi tožnikovemu stališču, da je tožnik nadrejen pooblaščenim uradnim osebam, zato je nelogično, da mu kot nadrejenemu dodatek za stalnost ne pripada, podrejenim pa. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (7. točka obrazložitve) še navedlo, da Ministrstvo za finance nima pooblastila zakonodajalca, da poda razlago zakona s podzakonskimi predpisi in da je imel FURS zakonsko pooblastilo, da bi določil delovna mesta, na katerih se opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu z aktom o sistemizaciji, vendar o tem tožena stranka ni predložila nobenega dokaza oz. akta, iz katerega bi izhajalo, katera so delovna mesta, na katerih se opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu.

13. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določb zakonskih predpisov, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev o tem, ali je tožnik tudi za obdobje, ko je opravljal delo vodje sektorja, upravičen do dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje CURS (ne pa tudi za delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost pred združitvijo enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS.

Tožena stranka se tudi utemeljeno sklicuje na določbo 8. točke 2. člena ZFU, po kateri so pooblaščene uradne osebe, ki imajo za opravljanje nalog finančne uprave poleg pooblastil, urejenih v drugih predpisih, posebna pooblastila v tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: uradne osebe). Iz te določbe izhaja, da ZFU izraz uradna oseba uporablja za vse pooblaščene uradne osebe na smiselno enak način kot je bilo predpisano v ZCS-1. To izhaja tudi iz drugih določb ZFU in pred tem veljavnega ZCS-1. V 14. in 15. členu ZCS-1 so bile opredeljene „pooblaščene uradne osebe“, to je carinik, inšpektor in izterjevalec, v 13. členu ZFU pa so opredeljene „uradne osebe, ki imajo posebna pooblastila po tem zakonu“ - inšpektor, carinik preiskovalec, kontrolor in izterjevalec. To pa pomeni, da ima pritožba prav, ko zatrjuje, da dodatek na stalnost pred združitvijo pripada le pooblaščenim uradnim osebam (tak izraz uporablja ZCS-1), po združitvi pa le uradnim osebam (izraz po ZFU), ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu. Zato ni nobenega dvoma, da je pravilna razlaga Ministrstva za finance v mnenju z dne 17. 7. 2015, da se v delovno dobo za obračun dodatka za stalnost štejejo le obdobja, ki jih je javni uslužbenec dopolnil na delovnih mestih pooblaščenih uradnih oseb in da se ne upošteva obdobje, v katerem je javni uslužbenec opravljal delo na drugih splošnih delovnih mestih, ki ne spadajo med delovna mesta pooblaščenih uradnih oseb po citiranih zakonskih določbah (15. člena ZCS-1 oziroma 13. člena ZFU).

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da Ministrstvo za finance ni pristojno za avtentično razlago zakona, pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi še dodaja, da sodišče pri odločanju seveda ni vezano na mnenja drugih državnih organov, ker odloča le na podlagi zakona in Ustave RS. Dejstvo pa je, da je razlaga predpisa, to je določbe šestega odstavka 106. člena ZFU, ki iz navedenega mnenja Ministrstva za finance izhaja, ob upoštevanju opredelitve uradnih oseb (oz. pooblaščenih uradnih oseb) v citiranih zakonskih predpisih, pravilna, ker izhaja iz namena predpisa, ki je nedvomno v tem, da se pravica do dodatka za stalnost uredi enako za vse zaposlene v FURS, ne glede na to, ali so bili pred reorganizacijo zaposleni v CURS ali DURS.

14. Pravilno je torej stališče pritožbe, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalnost le za obdobja, ko so opravljali naloge pooblaščenih uradnih oseb, ki so opredeljene v zakonu, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča niti ni bistveno, da tožena stranka ni predložila Akta o sistemizaciji. To stališče je upoštevano tudi v Dogovoru za pripravo sistemizacije delovnih mest v okviru Akta o sistemizaciji FURS z dne 5. 6. 2014 (ki je bil sklenjen pred sprejemom ZFU), pa tudi v mnenju Ministrstva za finance, na katero se sklicuje tožena stranka.

15. Zato je tožena stranka v izpodbijanih sklepih (z dne 14. 8. 2015 in 21. 10. 2015) utemeljeno in zakonito zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu pri obračunu dodatka za stalnost po šestem odstavku 106. člena ZFU upošteva tudi obdobje od 30. 5. 2008 do 31. 7. 2014, ko je zasedal delovno mesto vodje sektorja v nazivu višji svetovalec oziroma podsekretar, ki sta v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) uvrščena v plačno podskupino C 2 – uradniki. V tem obdobju tožnik ni bil (pooblaščena) uradna oseba, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, zato mu za to obdobje dodatek na stalnost ne pripada. Navedena sklepa sta torej zakonita, tožena stranka pa je v spornem obdobju tožniku pravilno obračunala in izplačala dodatek za stalnost. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo navedenih sklepov in s tem povezan denarni zahtevek tožnika neutemeljen, pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku zaradi zmotne pravne presoje ugodilo, pa utemeljena.

16. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter v skladu z določbama prvega odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

17. Ker je po spremenjeni sodbi v sporu uspela tožena stranka, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji, odmerjene v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP oziroma v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT), v višini 187,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, kot je določeno v izreku te sodbe. Potrebni stroški tožene stranke so: nagrada za odgovor na tožbo – 200 točk in za prvi narok – 200 točk (tar. št. 15) ter 2 % za materialne stroške (11. člen OT), to je skupaj 408 točk, kar po vrednosti točke 0,459 EUR znaša 187,27 EUR. Do višjih priglašenih stroškov (v višini 20,00 EUR) za materialne stroške tožena stranka ni upravičena, ker jih ni priglasila v skladu z OT.

18. Tožena stranka je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo uspela. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 165., 154. in 155. člena ZPP tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 234,10 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, kot je določeno v izreku te sodbe. Potrebni stroški so odmerjeni v skladu z OT in obsegajo: nagrado za pritožbo v višini 500 točk (po tar. št. 18, točka 1 in tar. št. 15 – točka 1/c in 1/č ter točka 4) ter 2 % za materialne stroške (11. člen OT), to je skupaj 510 točk, kar po vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT) znaša 234,10 EUR. Do višjih priglašenih stroškov (v višini 20,00 EUR) za materialne stroške tožena stranka ni upravičena, ker jih ni priglasila v skladu z OT.