Jedro

Tožnikov zahtevek za priznanje pravice do predčasne pokojnine po MSVN (Sporazumu o vprašanjih nasledstva) ni utemeljen, saj določbe MSVN niso neposredno uporabljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 14. 5. 2007 in se tožniku prizna pravica do predčasne pokojnine po sporazumu o vprašanjih nasledstva, ki je bil ratificiran z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da v tej pritožbi citira argumentacijo, navedeno v ustavni pritožbi tožnika M.K. z dne 5. 9. 2009 zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 7/2008 z dne 25. 5. 2009, v kateri očita kršitev pravic iz 33. in 50. člena Ustave. Navaja, da revizijska sodba na revizijske ugovore ne odgovarja ničesar in navede popolnoma nov razlog, novo pravno naziranje, ki ga doslej v postopku ni bilo. To pravno naziranje, da je Slovenija z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 20/2002, v nadaljevanju MSVN) prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, pa je brez pravne podlage in popolnoma napačno. Kršitev ustavnih pravic do pokojnine iz 50. člena in 33. člena Ustave je v tem, ker je bilo z vsemi izpodbijanimi akti pri tožniku onemogočeno, da bi pred organi ZPIZ in sodišči sploh lahko uveljavljal svoje pravice po MSVN, češ da MSVN sploh ne daje nikakršnih iztožljivih, dovolj konkretno določenih pravic. Iz besedila 2. člena priloge E je jasno razvidno ravno nasprotno. Kar zadeva razmerja med državami, ta člen res določa, katera od držav podpisnic je posameznemu upravičencu pokojnino dolžna izplačevati in hkrati določa tudi, za katere pokojnine tu sploh gre oziroma kdo so njihovi upravičenci. Pri prvem elementu je treba še posebej opozoriti na to, da nikakor ne govori o pokojninah, ki so bile tem ljudem že priznane, ampak izrecno o pokojninah, do katerih so upravičeni. Zato je napačno stališče, da je z MSVN Slovenija prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin. Tudi znotraj kategorije že priznanih pokojnin pa je treba v kontekstu MSVN ta pojem razumeti drugače, kot na primer v osamosvojitvenih predpisih Slovenije iz junija 1991. Kot že priznane pokojnine bi bilo v tem smislu treba šteti ne le tiste, ki so bile priznane pred osamosvojitvijo neke države podpisnice, ampak tudi tiste, ki so jih takrat še vedno pristojni organi, še vedno obstoječe SFRJ, priznali tudi še kasneje. To je prva ključna točka, kjer je od take ali drugačne interpretacije MSVN neposredno odvisno, ali bo upravičenec pokojnino dobil ali ne. Treba je torej po pravilih stroke ugotoviti, katera od gornjih dveh nasprotujočih si interpretacij MSVN je pravilna. Druga ključna točka za pravilno interpretacijo 2. člena priloge E pa je v zvezi s financiranjem pokojnin, pri čemer gre po eni strani za vprašanje, do kdaj so bile vojaške pokojnine financirane iz teh virov, odločilni kriterij po MSVN je namreč ta vir financiranja, ne pa to, katera država je odločitev o upokojitvi sprejela. Nadalje očita pritožbenega sodišču nepravilno argumentacijo 8. člena MSVN.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 5. 2007 izdane v pritožbenem postopku v zvezi s tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo, št. ... z dne 14. 2. 2007. S slednjo je toženec tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine po MSVN zavrgel. Z dokončno odločbo z dne 14. 5. 2007 pa je takšno odločitev potrdil in pritožbo zavrnil. Takšna odločitev o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do predčasne pokojnine po MSVN, je sodišče prve stopnje štelo za pravilno, vendar ne iz razlogov, da toženec ni pristojen za odločanje, pač pa, da je o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je toženec tožniku z odločbo z dnem 23. 7. 2001 priznal pravico do starostne pokojnine od 26. 5. 2000 dalje oziroma je v sodnem postopku Višje delovno in socialno sodišče s sodbo Psp 300/2005 tožniku pravico do starostne pokojnine priznalo po splošnih predpisih od 18. 7. 1998 dalje (revizija vložena zoper citirano drugostopno sodbo pa je bila zavržena s sklepom VIII Ips 353/2005). Toženec je nato na podlagi takšne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča z odločbo št. ... z dne 22. 11. 2005 tožniku odmeril starostno pokojnino v določenih zneskih od 18. 7. 1998 dalje in s to odločbo nadomestil odločbo z dne 25. 1. 2001. Zaključek sodišča prve stopnje, da stališče toženca, da ni pasivno legitimiran in da ni subjekt zatrjevane obveznosti, torej obveznosti do starostne pokojnine, ni pravilno, je povsem skladen z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 48/98 s spremembo, v nadaljevanju ZPIZVZ), konkretno določbo 19. člena in tudi določbo 22. člena. Za obdobje od 18. 7. 1998 dalje je o pravici do starostne pokojnine res pravnomočno odločeno na podlagi splošnih predpisov, torej, če bi tožnik za isto obdobje uveljavljal pravico do starostne pokojnine na drugi pravni podlagi, konkretno na podlagi MSVN, za ponovno odločanje o starostni pokojnini ne bi bilo formalne podlage, ker je v zadevi res že pravnomočno odločeno. V zvezi z odločitvijo, da je odločitev toženca z dokončno odločbo z dne 14. 5. 2007 zakonito zavržena, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pa tožnik takšnega stališča in obsega odločitve ne izpodbija, pač pa je zanj sporna zgolj uporaba MSVN, pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, zaradi česar je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice na podlagi MSVN zavrnilo. Z MSVN so se države podpisnice dejansko dogovorile glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin, vendar pa pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali. Določbe MSVN niso dovolj konkretizirane in predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v večih zadevah, na primer v sklepu opr. št. Psp 819/2006 z dne 14. 3. 2007 in ga ne spreminja. V določbi 7. člena MSVN je namreč določeno, da se za uresničevanje prilog sporazuma predvidevajo dodatni sporazumi, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva. Dodatno pa tudi določba 3. člena priloge E MSVN določa po potrebi dolžnost sklenitve dvostranskih dogovorov za zagotavljanje izplačila pokojnin po tej prilogi. Razen tega je v 3. členu priloge E določeno, da če je potrebno, države sklenejo dvostranske dogovora za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin ter za izplačilo pokojnin, sorazmerno z izplačilom prispevkov. Če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takšnih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom te priloge. Vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerimakoli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot izhaja iz obrazložitve priloge E, objavljene v poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 99 z dne 15. 12. 2001, so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja. Prav to dejstvo je odločilnega pomena, predlog za prekinitev postopka in za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem pa je neutemeljen, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Nacionalna zakonodaja prizadetim omogoča uresničevanje ustavnih pravic oziroma so bili v določenih primerih postopki pred ustavnim sodiščem že sproženi in tudi zaključeni. Tako je bil sprožen tudi postopek, na katerega se pritožba izrecno sklicuje in v celoti povzema navedbe v ustavni pritožbi za drug konkreten primer. Sicer pa določba 156. člena Ustave Republike Slovenije določa, da mora sodišče postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem le, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To pa pomeni, da v nasprotnem primeru, če sodišče ni takšnega mnenja, postopka ni dolžno prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.