Jedro

Pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago tretjega odstavka 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala. Vendar pa argument, da ni mogoče na ta način razlagati povsem jasne zakonske določbe, ne drži. Navedena določba v tretjem odstavku ne ločuje pogodbene kazni za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti ter pogodbene kazni za neizpolnitev nedenarne obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni prepoveduje na splošno za vse denarne obveznosti. Z argumentom, da v primeru neizpolnitve denarne obveznosti upnik nima pravice do zamudnih obresti, zaradi česar naj bi bil dogovor o pogodbeni kazni v takšnem primeru dopusten, tožeča stranka ne more uspeti. Sporna določba je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi: dogovor o pogodbeni kazni je prepovedan za vse vrste denarnih obveznosti. Namenska razlaga zakona, za katero se zavzema tožeča stranka, pa ne mora biti takšna, da bi iz zakona izhajala drugačna posledica, kot izhaja neposredno iz njegovega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.313,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 119.389,18 EUR ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko ter zahtevek za plačilo te terjatve pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 74/2014 z dne 7. 11. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko pogodbi zvesti upnik v primeru odstopa od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, zaradi katere nastane položaj neizpolnitve pogodbe v ožjem smislu, od dolžnika zahteva plačilo pogodbene kazni.

4. Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - 19. 4. 2012 sta tožeča stranka kot dobavitelj in tožena stranka kot odjemalec sklenili Pogodbo o prodaji in nakupu električne energije (v nadaljevanju Pogodba).

- V 10.5 točki Pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno kazen. Navedeni člen določa, da je v primeru, da odjemalec odstopi od pogodbe pred iztekom pogodbenega obdobja (do 31. 12. 2012), dolžan dobavitelju povrniti vso zaradi tega nastalo škodo. Poleg nastale škode je dolžan odjemalec, ki odstopi od pogodbe, plačati tudi pogodbeno kazen v višini 10 % pogodbene vrednosti, kar znaša 119.389,18 EUR. Pogodbeno kazen v enaki višini je odjemalec dolžan plačati tudi v primeru, ko po odjemalčevi krivdi odstop od pogodbe zahteva dobavitelj.

- Tožena stranka svojih obveznosti iz Pogodbe ni izpolnjevala, saj ni plačala za dobavljeno električno energijo.

- Tožeča stranka je zaradi neizpolnjevanja te obveznosti s strani toženke 13. 7. 2012 odstopila od Pogodbe.

- Nad toženo stranko se je 17. 7. 2012 začel postopek prisilne poravnave.

8. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev obstoja njene terjatve do tožene stranke iz naslova pogodbene kazni ter plačilo te terjatve pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek zavrnili na podlagi presoje, da pogodbena kazen, dogovorjena za neizpolnitev denarne obveznosti, nasprotuje prisilni določbi tretjega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tak dogovor sta zato opredelili za ničen na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.

10. Tožeča stranka trdi, da je treba ločevati med dogovorom o pogodbeni kazni za primer zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ter dogovorom o pogodbeni kazni, predvideni v primeru neizpolnitve denarne obveznosti. Zavzema se za stališče, da je slednji dopusten, saj pogodbi zvesta stranka zaradi neizpolnitve pogodbe izgubi tako izpolnitveno upravičenje kot tudi pravico do zamudnih obresti, ravno pravica do zamudnih obresti pa naj bi bila sicer razlog za prepoved pogodbene kazni za neizpolnitev denarne obveznosti. Meni, da je dogovor o pogodbeni kazni prepovedan le v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, saj pogodbi zvesta stranka lahko v takšnem primeru zahteva tudi plačilo zamudnih obresti, teh pa s pogodbeno kaznijo ni mogoče kumulirati.

11. OZ v 247. členu določa, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne bo izpolnil svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

12. Držijo revizijske navedbe tožeče stranke, da pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago tretjega odstavka 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala (1). Vendar pa argument, da ni mogoče na ta način razlagati povsem jasne zakonske določbe, ne drži. Navedena določba v tretjem odstavku ne ločuje pogodbene kazni za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti ter pogodbene kazni za neizpolnitev nedenarne obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni prepoveduje na splošno za vse denarne obveznosti. Z argumentom, da v primeru neizpolnitve denarne obveznosti upnik nima pravice do zamudnih obresti, zaradi česar naj bi bil dogovor o pogodbeni kazni v takšnem primeru dopusten, tožeča stranka ne more uspeti. Sporna določba je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi: dogovor o pogodbeni kazni je prepovedan za vse vrste denarnih obveznosti. Namenska razlaga zakona, za katero se zavzema tožeča stranka, pa ne mora biti takšna, da bi iz zakona izhajala drugačna posledica, kot izhaja neposredno iz njegovega besedila.

13. Trditve revidentke, da se odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 670/2007 z dne 30. 9. 2010 in III Ips 116/2003 z dne 18. 5. 2004 ne nanašata na primerljivi zadevi ter da sodna praksa Vrhovnega sodišča glede dopuščenega vprašanja še ni izoblikovana, ne držijo. Obe citirani odločbi se nanašata na primer, ko je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve denarne obveznosti, pogodba pa je bila zato razvezana oziroma je ena izmed pogodbenih strank od nje odstopila.

14. Drži sicer, da Vrhovno sodišče v navedenih odločbah ni izrecno pojasnilo, kakšen je namen sporne zakonske norme in zakaj velja prepoved dogovora o pogodbeni kazni kljub temu, da upnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, vendar pa to še ne pomeni, da se navedeni določbi ne nanašata na primerljivi zadevi. V obeh je Vrhovno sodišče namreč jasno zavzelo stališče, da tretji odstavek 247. člena OZ prepoveduje dogovor o pogodbeni kazni za denarne obveznosti tudi v primeru neizpolnitve pogodbe in ne le v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Enako stališče je zavzeto tudi v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 192/2000 z dne 4. 10. 2000, v katerem je izrecno zapisano, da kljub pomislekom teorije določbe tretjega odstavka 270. člena ZOR (ki je po vsebini identična tretjemu odstavku 247. člena OZ) ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi.

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje je negativen.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 1.880,00 EUR stroškov odgovora na revizijo in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, z 22 % DDV v višini 413,60 EUR, skupaj torej 2.313,60 EUR.

(1) Tako npr. dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 246. členu OZ, str. 234. Že dr. Stojan Cigoj je v Komentarju obligacijskih razmerij, II. knjiga, komentar k 270. členu Zakona o obligacijskih razmerij (ki je v relevantnem delu identičen tretjemu odstavku 247. člena OZ), predstavil pomislek, da bi bilo pri razlagi dopustnosti dogovora o pogodbeni kazni treba upoštevati namen pogodbene kazni