Jedro

Delovno zmožnost (in v tem okviru invalidnost) tožnice je treba ugotavljati glede na njen poklic "gostinska tehnica" in ne glede na delo receptorke, ki ga je opravljala v okviru javnih del.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka (v odločitvi o stroških) delno spremeni tako, da se ti znižajo na znesek 1.056,88 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo toženčevi odločbi št. ... z dne 5. 10. 2006 in 17. 2. 2006 (1. točka izreka), tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto oz. drugo delo v okviru svojega poklica, fizično in psihično manj zahtevno, z redkimi kontakti z ljudmi, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice ter dela z rokami nad višino ramen in pravico do nadomestila za invalidnost, od 27. 11. 2004 dalje, v polnem delovnem času (2. točka izreka). Tožnica se je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje (3. točka izreka), o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost bo odločil toženec s posebno odločbo (4. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške zastopanja v višini 1.076,20 EUR v roku 8 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka do plačila, z nakazilom na transakcijski račun sodišča št. ... (5. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je v izpodbijanih odločbah pravilno ocenil delovno zmožnost tožnice in upošteval njeno zdravstveno stanje ter opis delovnega mesta informatorka - javna dela, na katerem je bila razporejena od 1. 9. 2003 do 30. 6. 2004. Meni, da gre v primeru javnih del za obliko delovnega razmerja, ki jo opredeljuje tudi Zakon o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe). Pri tožnici ni podane invalidnosti, saj je zmožna za delo informatorke, zaradi česar ni upravičena do nadomestila za invalidnost. Tožnici ne pripada takšno nadomestilo od 27. 11. 2004 dalje, saj takrat ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Zato bi se pri presoji tega vprašanje moralo izhajati iz določbe 97. člena ZPIZ-1. Glede tega je odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost v nasprotju z odločitvijo, ko je sodišče prve stopnje naložilo tožnici dolžnost prijave pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, saj predstavlja prijava eden od bistvenih pogojev za priznanje takšne pravice. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka v postavki materialnih stroškov zastopanja tožnice po pooblaščencu, saj jih je sodišče prve stopnje priznalo v previsokem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Izvedenka medicinske stroke je v mnenju ocenila njeno nezmožnost za opravljanje del gostinske tehnice za več kot 50 %, čemur sodišče ni sledilo. To pa pomeni, da je pri njej izkazana višja kategorija invalidnosti, kot ji je bila dejansko priznana. Vsekakor pa je pri njej podana najmanj III. kategorija invalidnosti. Že od leta 2001 je prijavljena kot brezposelna oseba. Dne 27. 11. 2004, to je v času, ko ji je bila priznana invalidnost, ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev nadomestila za invalidnost. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka, kar bo obrazložilo v nadaljevanju. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

Sodišče presoja v socialnem sporu skladno z določbama 63. in 81. členov ZDSS-1 pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa po stanju in v času do izdaje dokončne odločbe. V konkretnem primeru je to do dne 5. 10. 2006, ko je toženec zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 17. 2. 2006, s katero ni bilo ugodeno predlogu tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšno odločitev in ugotovilo, da odločitev toženca ni bila pravilna. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto oz. drugo delo v okviru svojega poklica z omejitvami ter ji priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema odločitev v izpodbijani sodbi kot pravilno.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in glede preizkusa tožničine nezmožnosti za delo v svojem poklicu pridobilo dopolnilno mnenje sodne izvedenke dr. A.V., ki jo je tudi zaslišalo. Sodna izvedenka je na podlagi pregleda medicinske dokumentacije o zdravljenju tožnice in njenem osebnem pregledu ugotovila obstoj III. kategorije invalidnosti od 27. 11. 2004 dalje zaradi posledic bolezni. Tožnica ni več sposobna za delo gostinske tehnice, sposobna pa je opravljati drugo delo, ki je pisihično in fizično manj zahtevno, z redkimi kontakti z ljudmi, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice ter brez dela z rokami nad višino ramen. Sodna izvedenka se je celo opredelila, da je delovna zmožnost tožnice za poklic zmanjšana za več kot 50 %, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo, tožnica pa se glede tega tudi ni pritožila. Nadalje je tožnici skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, o odmeri in izplačevanju nadomestila pa bo odločil toženec s posebno odločbo.

Neutemeljena je pritožba, da bi se morala delovna zmožnost tožnice ocenjevati glede na opravila informatorke, ki ga je opravljala v okviru javnih del. Zmotno je toženčevo stališče, da gre v primeru izvajanja javnih del za obliko delovnega razmerja. Javna dela so kot takšna opredeljena v določbi 52. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZPB-UPB1, Ur. l. RS, št. 107/2006). Po navedeni določbi so javna dela lokalni ali državni zaposlitveni programi, ki so namenjeni vzpodbujanju razvoja novih delovnih mest in ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti brezposelne osebe, ki se organizirajo zaradi izvajanja socialno-varstvenih izobraževalnih, kulturnih, naravno-varstvenih, komunalnih, kmetijskih in drugih programov.

Javna dela so tako po svoji vsebini ukrep aktivne politike zaposlovanja, ki je namenjen zgolj brezposelnim osebam. Takšne osebe se vključujejo v javna dela zaradi ohranjanja in razvijanja delovnih navad, znanj in veščin za zaposlitev, zagotavljanja socialne varnosti in doseganja drugih ciljev, pomembnih za zaposlovanje. Vključitev v javna dela predstavlja zaposlitev, ki je kombinirana z ukrepom izobraževanja v obsegu 1/4 časa trajanja javnih del. Gre za posebnost delovnega razmerja, ki se kaže tudi v tem, da ima oseba, ki je vključena v takšna dela, pravico do plače in ostalih stroškov. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča pri takšnih delih ne gre za izvajanje del v svojem poklicu in za uporabo določbe 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 glede odločanja pravic iz invalidskega zavarovanja, kot si to zmotno razlaga toženčeva pritožba.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožnici pravice do nadomestila za invalidnost. V skladu z določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. V 97. členu ZPIZ-1 pa je opredeljena pravica do nadomestila za invalidnost glede brezposelnih delovnih invalidov. Po navedeni določbi pridobi zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do denarnega nadomestila za invalidnost, če se v roku 30 dni po dokončni odločitvi o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja, prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi skladno z odločitvijo o priznani III. kategoriji invalidnosti tožnice in z omejitvami pri delu v okviru svojega poklica od 27. 11. 2004 dalje, pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost, da se mora v predpisanem roku iz določbe 97. člena ZPIZ-1 javiti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, seveda pa bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost tožnici odločil toženec, kot mu je to naložilo sodišče prve stopnje.

Vendar pritožba utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka v delu odmere materialnih izdatkov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik od skupaj priznanih 1.840 točk za zastopanje po pooblaščencu ne more biti upravičen do materialnih izdatkov v višini 73,60 točk, kar predstavlja vrednost 4 % od skupnih stroškov, temveč je v skladu s pravilno uporabo določbe 3. odstavka 13. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) iz tega naslova pravilno upravičen zgolj do 28,40 točk. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijanja sodbe ugodilo toženčevi pritožbi in delno spremenilo odločitev o stroških v 5. točki izreka sodbe tako, da jih je znižalo na 1.056,88 EUR (od prvotno odmerjenih 1.076,20 EUR), kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčevo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).