Jedro

Pri opravljanju javnih del brezposelna oseba med drugim pridobiva tudi nova znanja in izkušnje, ki naj bi povečale njene zaposlitvene možnosti. Vendar pa dela, ki se opravlja v okviru javnih del, ni mogoče že samo zaradi tega opredeliti kot „svoj poklic“ iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnica je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delala kot receptor - informator, sicer lahko pridobila določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobila za poklic, oziroma pridobila ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi ji v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 5076031 z dne 17. 2. 2006 in 5. 10. 2006. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo delo v okviru svojega poklica, fizično in psihično manj zahtevno, z redkimi kontakti z ljudmi, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice ter dela z rokami nad višino ramen in pravico do nadomestila za invalidnost od 27. 11. 2004 dalje, v polnem delovnem času. Odločilo je, da se je tožnica dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti na pristojnem Zavodu za zaposlovanje in da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da tožnica ni več sposobna za delo gostinske tehnice, sposobna pa je opravljati drugo delo z omejitvami.

2. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo le v izreku o stroških postopka). Pritrdilo je ugotovitvi, da tožnica ni več sposobna za delo gostinske tehnice, sposobna pa je opravljati drugo delo z omejitvami, pri čemer se je postavilo na stališče, da je treba tožničino delovno zmožnost ocenjevati glede na njen poklic gostinske tehnice in ne glede na delo receptorke - informatorke, ki ga je opravljala kot brezposelna oseba v okviru javnih del. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tudi za opravljanje dela v okviru javnih del sklenjena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem – izvajalcem javnih del, zato ne more biti dvoma, da gre za vrsto delovnega razmerja. Takšno delo pomeni podlago za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki zavarovancu zagotavlja pravice iz socialnih zavarovanj. Morebitni krajši obseg takšnega dela ne more pomeniti, da ne predstavlja podlage za oceno delovne zmožnosti. Tožena stranka je tožničino delovno zmožnost ocenjevala glede na opis delovnega mesta receptorka - informatorka – javna dela, na katero je bila razporejena od 1. 9. 2003 do 30. 6. 2004. Za to delo je tožnica zmožna. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je pojem svojega poklica iz tretjega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) zmotno razlagalo. Glede ostalega pa navaja, da tožnica na dan 27. 11. 2004 ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato je treba upoštevati 97. člen ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi na zavodu za zaposlovanje. Sodišče je kljub tej določbi in kljub temu, da tožnica še ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje odločilo, da se ji pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo. Zaradi tega revizija očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka, ter za priznanje stroškov postopka.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih - izrecno tudi glede tožničinega statusa kot brezposelne osebe in glede prijave pri pristojnem zavodu za zaposlovanje - in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidska komisija prve stopnje je dne 13. 2. 2006 podala mnenje, da pri tožnici ni invalidnosti, ker ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela v okviru svojega poklica. Invalidska komisija II. stopnje z dne 1. 8. 2006 je enako kot invalidska komisija I. stopnje ugotovila, da pri tožnici invalidnost ni podana. Navedla je, da tožničine zdravstvene težave niso izražene v tolikšni meri, da bi jo znatno omejevale pri opravljanju dela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena. Obe komisiji sta kot svoj poklic obravnavali delo receptorke - informatorke, ki ga je tožnica, po poklicu gostinska tehtnica, v obdobju od 1. 9. 2003 do 30. 6. 2004 opravljala kot brezposelna oseba v okviru javnih del. 10. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zakon v okviru te definicije invalide razvršča v tri kategorije, v odvisnosti od tega, kakšne so pridobitne zmožnosti zavarovanca nasploh oziroma kakšne so njegove poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu.

11. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč, ki med strankama ni sporna je, da je tožničina delovna zmožnost za poklic gostinske tehnice zmanjšana za manj kot 50%. Sporno pa je, kaj se v smislu tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pri ugotavljanju invalidnosti upošteva kot „svoj poklic“. Tožnica pred nastankom invalidnosti z dne 27. 11. 2004 ni bila razporejena na delih gostinske tehnice, ker je bila brezposelna. V času brezposelnosti je krajše obdobje v okviru javnih del opravljala delo receptorke - informatorke (v času od 1. 9. 2003 do 30. 6. 2004).

12. Iz tega, kako ZPIZ-1 v primerjavi s prejšnjo ureditvijo definira invalidnost je jasno, da je sedaj pojem „svoj poklic“ širše opredeljen. Za razliko od Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), ki je kot izhodišče za ugotavljanje invalidnosti opredeljeval zavarovančevo delo („svoje delo“), na katerem je bil razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti, ZPIZ-1 kot izhodišče za ugotavljanje invalidnosti opredeljuje zavarovančev poklic (svoj poklic), ki poleg dela na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, vključuje tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je treba razlagati v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ki določa, da je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za svoj poklic za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Tako ZPIZ-1 ustrezneje upošteva, da so lahko zavarovanci ob nastanku invalidnosti v različnih zaposlitvenih statusih: lahko so zaposleni (na delovnem mestu, na katerem so razporejeni), lahko so brezposelni. Prvim zagotavlja pravice, ki ohranjajo oziroma omogočajo nadaljevanje zaposlitve na delovnem mestu, na katerem so razporejeni, delodajalec (200. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Drugi so iskalci zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti. Za te je ocena delazmožnosti z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni (in je morda celo specifično za zadnjega delodajalca, tako da brezposelna oseba nima niti teoretičnih možnosti za zaposlitev na enakih delih pri potencialnih drugih delodajalcih), neustrezna.

13. Še toliko bolj to velja za delo, ki ga je brezposelna oseba pred nastankom invalidnosti opravljala v okviru javnih del. Res je sicer, da brezposelna oseba, ki se vključi v javna dela in izvajalec javnih del skleneta pogodbo o zaposlitvi, vendar pa gre za posebno pogodbo, ki je ZDR ne ureja, pač pa nanjo le opozarja. Posebnosti te pogodbe ureja Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji). Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz narave in namena vključitve v javna dela, ki je eden od ukrepov aktivne politike zaposlovanja (prvi odstavek 52. člena ZZZPB). Osnovni namen javnih del je aktiviranje brezposelnih oseb, njihova socializacija, ohranitev in razvoj delovnih sposobnosti ter razvoj novih delovnih mest. Pri opravljanju javnih del brezposelna oseba med drugim pridobiva tudi nova znanja in izkušnje, ki naj bi povečale njene zaposlitvene možnosti. Vendar pa dela, ki se opravlja v okviru javnih del, ni mogoče že samo zaradi tega opredeliti kot „svoj poklic“ iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnica je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delala kot receptor - informator, sicer lahko pridobila določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobila za poklic, oziroma pridobila ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi ji v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje.

14. V zvezi z revizijskimi navedbami glede zmotne uporabe 97. člena ZPIZ-1 v povezavi s pogoji za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja Vrhovno sodišče opozarja, da je o razliki med priznanjem pravice in njeno realizacijo že v številnih judikatih zavzelo jasno stališče(1), zato na te revizijske navedbe posebej ne odgovarja.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka (stroški odgovora na revizijo) temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. odločitve VSRS v zadevah VIII Ips 181/2008, VIII Ips 523/2008, VIII Ips 536/2008, VIII Ips 56/2009, VIII Ips 84/2010, VIII Ips 189/2010