Jedro

Pravdna stranka ni bila spoznana za krivo dajanja podkupnine in za zadržanje denarja, ki je bil sicer odvzet zakonito (četrti odstavek 247. člena KZ) ni več podlage. Enako velja tudi za sredstva iz naslova obresti, ki jih je sodišče pravilno dosodilo tožnikoma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 587,98 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati 9.806,38 EUR, drugi tožnici 12.518,78 EUR in obema skupaj še 1.869,47 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008. Tožnika sta zbrala denar in ga izročila A. A., da bi njuni družbi B., d. o. o., zagotovil sklenitev pogodbe o zakupu zemljišč. V kazenskem postopku je bil A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem in prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), z obsodilno sodbo pa mu je bil na podlagi četrtega odstavka 247. člena KZ izrečen tudi odvzem prejete denarne koristi v višini 24.194,63 EUR. Tožnika sta bila s to odločbo seznanjena 12. 5. 2008 in sta po tretjem odstavku 97. člena KZ tožbo kot oškodovanca vložila znotraj predpisanega trimesečnega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo. Reklo je, da četrti odstavek 248. člena KZ (nedovoljeno dajanje daril) določa, da se odvzeta korist sme vrniti tistemu, ki jo je dal, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito. Tožnika sta dejanje naznanila, zoper njiju kazenski pregon ni bil sprožen. Prav tako pa sta izkazala lastništvo sredstev.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 69/2014 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 248. člena KZ, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožnikoma vrniti zaseženo podkupnino.

4. Revidentka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pritožbeno sodišče določbo četrtega odstavka 248. člena KZ razlagalo materialno pravno napačno. Vračilo dane podkupnine je fakultativno in ne obligatorno. To možnost KZ dopušča kot izjemo, če so za to podane posebej utemeljene okoliščine. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče v vsakem posamičnem primeru presojati okoliščine konkretnega kaznivega dejanja, ki bi ta ukrep upravičile. Zgolj naznanitev kaznivega dejanja ni dovolj. Tudi okrožni državni tožilec je ocenil, da so v ravnanju tožnika C. C. podani znaki kaznivega dejanja neupravičenega dejanja daril. S tem je na strani tožene stranke odpadla podlaga za vračilo zasežene podkupnine na podlagi četrtega odstavka 248. člena KZ. Izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi glede teka zamudnih obresti, in sicer ni upoštevalo, da se tovrstne terjatve ne obrestujejo in tožena stranka ni mogla priti z njimi v zamudo.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revidentka izhaja iz zmotnega stališča, da je položaj tožnikov v bistvenem podoben položaju obsojencev po 248. členu KZ (nedovoljeno dajanje daril). Iz četrtega odstavka tega člena izhaja, da se sme obsojencem, ki jim je bila kazen odpuščena, dana korist vrniti. Gre torej za fakultativni ukrep; sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotavlja obstoj posebnih okoliščin, ki bi vrnitev dane koristi upravičile.

8. Prav tako pa tudi tožnika (v odgovoru na revizijo, ki sledi prvostopenjski sodbi) izhajata iz napačnega materialno pravnega stališča, da je pravna podlaga njunega zahtevka tudi določba tretjega odstavka 97. člena KZ. Določbe tega člena so primarno namenjene varstvu oškodovanca, da z odvzemom koristi po uradni dolžnosti ne bi bil prikrajšan za poplačilo premoženjskopravnega zahtevka. Če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče sodišče odvzem premoženjske koristi le, če ta presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek. Oškodovanci, ki takega zahtevka v kazenskem postopku niso uveljavljali, lahko dosežejo, da se v pravdi ugotovi njegov obstoj, nato pa se jim po določbi tega člena omogoči, da se poplačilo izvrši iz odvzete vrednosti premoženjske koristi. V danem primeru ne gre za premoženjskopravni zahtevek. Tožnika tudi nista osebi, katerih položaj bi bil v bistvenem podoben oškodovančevemu. Tožnika tekom kazenskega postopka z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka ne bi uspela, saj je odvzem podkupnine obligatoren, posebej urejen v posebnem delu KZ, kar izključuje uporabo določbe 97. člena KZ.

9. Država ima diskrecijsko pravico odločiti, ali bo odvzeto korist vrnila ali ne le, če je bila korist odvzeta osebi, ki je bila v kazenskem postopku obsojena (torej spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičenega dajanja daril po 248. členu KZ), pa ji je bila kazen odpuščena.

10. Položaje, ko zoper osebo, ki je podkupnino dala, sploh ni tekel kazenski postopek, je treba obravnavati drugače. Ni bila namreč spoznana za krivo in za zadržanje denarja, ki je bil sicer odvzet zakonito (četrti odstavek 247. člena KZ) ni več podlage. Enako velja tudi za sredstva iz naslova obresti, ki jih je sodišče pravilno dosodilo tožnikoma.

1. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v okviru priglašenih stroškov in v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na 587,98 EUR (481,95 EUR za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 22 % DDV).