Jedro

S postavitvijo dajatvene tožbe je pravni interes za ugotovitveno tožbo odpadel. Pravni temelj tožbenega zahtevka predstavlja določilo četrtega odstavka 248. člena KZ, ki določa, da se dana nagrada, darilo ali kakšna korist, ki je bila odvzeta, smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje (III., IV. in V. točka izreka).

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati 9.806,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 dalje do plačila, drugi tožnici znesek 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008, obema skupaj pa znesek 1.869,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 dalje do plačila (III. točka izreka). Ugotovitveno tožbo pod tč. 1 primarnega zahtevka in točko 1. obeh podrejenih zahtevkov je zavrglo (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v višini 3.358,03 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. S sklepom je umik tožbe s strani tretje tožnice vzelo na znanje in dopustilo spremembo tožbe na list. št. 53 in 56 (I. in II. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe (IV. točka izreka) iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je vložitev ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka utemeljena na določilu tretjega odstavka 97. člena KZ, zato je odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe nepravilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tudi ugotovitvenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev odločitve v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških (III. in V. točka izreka) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbo kot prepozno zavrže oziroma tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica se ne strinja s stališčem, da sta tožnika za pravnomočnost obsodilne sodbe izvedela šele 12.5.2008 z vročitvijo sklepa o stroških pooblaščencu glede na to, da sta oba tožnika sodelovala v kazenskem postopku. Sodišče je kot odločilno dejstvo pri odločitvi upoštevalo to, da tožnika za kaznivo dejanje podkupnine nista bila preganjana, kar ni relevantno. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta tožnika obsojenemu Š. izročila denar kljub temu, da sta vedela, da tega nista dolžna storiti in da njuno ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja neupravičenega dajanja daril. Tožnika bi kaznivo dejanje lahko naznanila še pred izročitvijo denarja Š., dejanje pa sta naznanila šele ko je Š. zahteval še več denarja. Prav tako je toženka prepričana, da ovadba zoper prvega tožnika ni bila zavržena, ker njegovo dejanje ni izpolnjevalo zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč zato, ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo pregon. Ker je bila obsojenemu protipravna premoženjska korist odvzeta na podlagi 247. člena KZ, ni neupravičene obogatitve na strani tožene stranke. Zato ni podan prav nikakršen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila toženka zavezana zasežen denar vrniti. Poleg tega sta tožnika sama ravnala nepošteno, zato njun zahtevek tudi na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ ni utemeljen. Prav tako prvi tožnik za vrnitev zneska 9.806,38 EUR ni aktivno legitimiran, saj si je denar izposodil. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, ker ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožeče stranke upoštevalo načelo potrebnosti glede vloženih vlog. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do bistvenih okoliščin ni opredelilo. Vsaka pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugotovitvene dela tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa je pravilna. S postavitvijo dajatvene tožbe je pravni interes za ugotovitveno tožbo odpadel (1). Pritožbene navedbe, ki navedeno izpodbijajo, so zato neutemeljene.

O pritožbi tožene stranke

7. Pritožbene navedbe, da je tožbo potrebno zavreči, ker sta tožnika zamudila rok za vložitev zahtevka za poplačilo iz odvzete premoženjske koristi (ki je bila odvzeta obsojenemu R. Š.), niso utemeljene. Ker sta bila tožnika z odločbo o odvzemu premoženjske koristi seznanjena šele 12.5.2008, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožba, ki sta jo vložila 14.7.2008, pravočasna (tretji odstavek 97. člena Kazenskega zakonika (2)).

8. Drži, kot navaja pritožba, obsojenemu R. Š., ki je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril po 2. v zvezi s 1. odstavkom 247. člena KZ, je bila premoženjska korist odvzeta na podlagi določil Kazenskega zakonika (četrti odstavek 247. člen KZ). Kar pa ne pomeni, kot zmotno meni toženka, da v tem primeru pravni temelj vrnitve odvzete premoženjske koristi tožnikoma kot oškodovancema ni podan. Pravni temelj tožbenega zahtevka namreč predstavlja določilo četrtega odstavka 248. člena KZ, ki določa, da se dana nagrada, darilo ali kakšna korist, ki je bila odvzeta, smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito. V postopku med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožnika tista, ki sta kaznivo dejanje naznanila. Kot navaja pritožba, je bila kazenska ovadba zoper prvega tožnika zaradi storitve kaznivega dejanja po 248. členu KZ zavržena, niti zoper prvega tožnika niti zoper drugo tožnico pa kazenski postopek ni bil sprožen. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in dejstvo, da sta tožnika izkazala lastništvo odvzetih sredstev, je odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi odvzetih denarnih sredstev temelječa na določilu četrtega odstavka 248. člena KZ materialnopravno pravilna. Ob obstoju izrecnega zakonskega določila, ki predvideva vrnitev odvzetih sredstev, pritožbene navedbe, da ni podan temelj, na podlagi katerega bi bila toženka dolžna vtoževani znesek vrniti, ter sklicevanje na condikcijo ob turpem causam, niso utemeljene. Tožeča stranka je svoje trditve o aktivni legitimaciji dokazala (med drugim z dokazom A11), tožena pa svojih ugovorov ni dokazala.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor toženke, da tožnik ni aktivno legitimiran za vrnitev zneska 9.806,38 EUR, ker si ga je sposodil. Drugi odstavek 569. člena OZ namreč določa, da posojilojemalec na prejetih stvareh dobi lastninsko pravico.

10. Pritožbena navedba, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je bilo pri odmeri stroškov upoštevano načelo potrebnosti vlog, le pavšalno graja odmero pravdnih stroškov tožeče stranke. Odmera nagrade za posamezna opravila pooblaščenca tožeče stranke, tudi za sestavo pripravljalnih vlog, je natančno razvidna iz specificiranega stroškovnika tožeče stranke. Zato le pavšalen pritožbeni očitek glede potrebnosti pripravljalnih vlog, pri čemer toženka ni konkretno navedla vlog, glede katerih izpodbija nagrado, ni utemeljen.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek toženke o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih relevantnih okoliščin. To ne drži. Odločitev sodišča prve stopnje ima jasne in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij. Zato navedeni očitek ni upravičen.

12. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki, niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih (III., IV. in V. točka izreka) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 152. (2) Kazenski zakonik, v nadaljevanju KZ, glej: Uradni list RS 63-2167/1994, stran 3455.