Jedro

To, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih ima tožnica, ko ne more uporabljati toženkinega železniškega tira (kakšne so te, pa tožnica niti ne konkretizira), ne predstavlja nobenega od nujnih in izjemnih primerov, ki bi utemeljeval izdajo ureditvene začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženki naložilo, da mora preklicati prepoved uporabe industrijskega tira.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožnica poudarja, da je splošno znano, da je prevoz tovora po železnici cenejši od prevoza po cesti, zaradi česar ne more biti dvoma, da bo tožnici, katere letni promet dosega 21,7 milijonov EUR, s preusmeritvijo prevozov iz železnice na cesto nastajala škoda. Sodišče bi z izdajo začasne odredbe lahko preprečilo njen nastanek in toženki pri tem ne bi nastala nobena škoda.

Razlogi izpodbijanega sklepa so sami s seboj v nasprotju, ko sodišče po eni strani ugotovi, da je verjetnost terjatve izkazana, po drugi strani pa ne želi izdati začasne odredbe, ker še ni izveden kontradiktorni postopek. Takšno ravnanje predstavlja tudi napačno uporabo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (1) (v nadaljevanju ZIZ), saj se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da mora biti za izdajo začasne odredbe terjatev izkazana s stopnjo gotovosti.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnice pri presoji pojma težko nadomestljive škode zavzelo preveč restriktivno stališče, ki v gospodarskih sporih nikdar ne bi omogočalo izdaje začasne odredbe.

Pritožnica poudarja in obsežneje opisuje, da je v vsakem primeru izkazan pogoj iz tretje alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov preizkus. Obrazložitev vsebuje jasne, popolne in nenasprotujoče si razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek pa je razumljiv in skladen z razlogi sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sicer izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ (torej, da je tožnica verjetno izkazala, da terjatev obstoji), da pa ni izpolnjen nobeden od pogojev, ki jih določa 2. odstavek 272. člena ZIZ. Ker morata biti za izdajo začasne odredbe kumulativno izpolnjena tako pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ kot tudi eden od pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, ni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (ki ugotavlja, da je le eden od pogojev izpolnjen) nikakršnega nasprotja.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, torej takšne, ki naj nudi zavarovanje v smislu začasne ureditve spornega razmerja, in ki je v odločilnem delu enaka tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje tudi pravilno analizira, da so pogoji za izdajo takšne začasne odredbe strožji (3) in da je pri ureditvenih začasnih odredbah nujen restriktiven pristop (prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97, 9. točka obrazložitve). Ta se odraža tako, da se ureditvene začasne odredbe izdajo le v nujnih in ustavno upravičenih primerih.

Da gre v obravnavani zadevi za nujno situacijo, ki bi opravičevala izdajo ureditvene začasne odredbe, pa na podlagi tožničinih trditev ni mogoče zaključiti. Vse, kar je v utemeljitev pogoja iz 2. odstavka 272. člena ZIZ mogoče izluščiti iz tožničinih trditev, je: da je cestni promet (ki se ga je morala poslužiti zaradi toženkinega ravnanja) dražji od železniškega, zaradi česar ji nastaja škoda in da toženki ne bo nastala nobena škoda, če ji bo sodišče naložilo, da tožnici ponovno omogoči posest toženkinega železniškega tira. Z obojim se pritožbeno sodišče lahko strinja. A iz takšnih trditev sodišče ni moglo zaključiti, da je izdaja začasne odredbe nujna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ko pa tožnica ni niti konkretizirala, kakšna škoda ji nastaja.

Ob tako splošni trditvi o nastajajoči škodi golo dejstvo, da toženki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, enostavno ne zadošča za izdajo regulacijske začasne odredbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ni ničesar drugega, kar bi omogočalo zaključek, da je izdaja začasne odredbe nujna.

Izkaže torej se, da pristop sodišča prve stopnje pri presoji predloga za izdajo začasne odredbe ni bil preveč restriktiven, ampak da so tožničine trditve tako splošne in površne, da izdaje začasne odredbe ne morejo utemeljiti.

Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) Ker izdana začasna odredba zgolj ob verjetni izkazanosti zahtevka v celoti anticipira končno odločitev.