Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP do povrnitve škode nima pravice tisti kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil da mu je bila odvzeta prostost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2019 dalje do plačila, zaradi neupravičeno odvzete ji prostosti na podlagi določb 538. in 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Navaja, da je bila neupravičeno v priporu 38 dni, saj ji je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 26. 3. 2018 odrejen pripor, ki je bil odpravljen s sklepom z dne 30. 4. 2018 in je tako bila izpuščena iz pripora 30. 4. 2018 ob 14.35 uri. Ker je bil pripor neutemeljen ji pripada pravica do odškodnine kot jo določa ZKP v 542. členu. Za osumljenega velja domneva nedolžnosti dokler slednji ni pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja. Sam izid kazenskega postopka pa za obstoj znakov kaznivega dejanja ne more biti pravno relevanten. Zaradi samega rezultata kazenskega postopka namreč sicer zakonito uveden pripor postane neutemeljen, kar je povsem uveljavljena in ustaljena sodna praksa. Razlog zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper tožnico ustavljen ni relevanten in ga sodišče ne sme upoštevati (VSL sodba II Cp 2101/2017 z dne 7. 2. 2018). Sodišče prve stopnje je neupravičeno zaključilo, da je tožnica z nedovoljenim ravnanjem povzročila pripor, zaradi slednjega pa ni upravičena do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Obdolženemu namreč pripada odškodnina, če kasneje zoper njega ni bila izdana obsodilna sodba. Tožnica namreč zaradi predpisanih psihoaktivnih tablet in alkohola svojega dejanja ni imela pod kontrolo. Tako pa je izpovedala tudi sama, kot tudi obe oškodovanki. V navedenem primeru dejanje begosumnosti ali kolizijske nevarnosti ni podana. Razlogi za odreditev pripora in ugotavljanje slednjih v pravdnem postopku ni dopustno. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek, v smislu izločitvenih razlogov po 1. točki prvega odstavka 538. člena ZKP, ker naj oškodovanki, ki sta babica in mati tožnice po odstopu od pregona s strani ODT, sami pregona zoper tožnico nista prevzeli, in ker sta izkoristili privilegij iz 236. člena ZKP in zoper tožnico nista pričali. Zoper tožnico se je namreč vodil postopek po uradni dolžnosti in ne na predlog oškodovank, zato tudi slednji nista mogli umakniti predloga ali se kakorkoli sporazumeti s tožnico, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Opredeljevanje in omenjanje zakonske pravice pravne dobrote glede pričanja oškodovank pa je povsem neumestno in neprimerno ter neutemeljeno. Oškodovanki namreč nista zahtevali uvedbe pripora in uvedbe kazenskega postopka, niti tožnica oškodovanki ni prosila, da izkoristita pravno dobroto nepričanja zoper obdolženko. Oškodovanki sta namreč že takoj po odreditvi pripora na sodišče naslovili prošnjo za izpustitev tožnice iz pripora, da se bo lahko udeležila zdravljenja v Avstriji, vendar njunima prošnjama ni bilo ugodeno. Tako tožnica ni imela vpliva ne na uvedbo kazenskega postopka, niti na sam potek slednjega. Oškodovanki pa predloga niti nista mogli umakniti, saj se je postopek vodil po uradni dolžnosti. S tem pa je tožnici bil neutemeljeno odrejen pripor v trajanju 38 dni, zato ji pripada odškodnina. Razloga zaradi katerega je bil postopek ustavljen pa sodišče ne sme upoštevati. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Tožnica zahteva odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode. Zoper njo je bil namreč s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 13899/2018-4 z dne 26. 3. 2018 odrejen pripor, ki je bil s sklepom z dne 30. 4. 2018 odpravljen in je bila tožnica izpuščena na prostost, saj je Okrožno državno tožilstvo (v nadaljevanju ODT) zaradi pomanjkanja dokazov odstopilo od kazenskega pregona. Zato je bila s sklepom z dne 27. 9. 2018 zoper tožnico preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ustavljena. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so podani razlogi zaradi katerih tožnica kljub prestanem priporu in kljub temu, da je ODT odstopil od kazenskega pregona ni upravičena do odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo.

6. V skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP do povrnitve škode nima pravice tisti kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil da mu je bila odvzeta prostost. V primerih iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena je izključena pravica do povrnitve škode tudi če so bile podane okoliščine iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 538. člena ZKP.

7. Iz priloženega kazenskega spisa I Kpr 13899/2018 izhaja, da je bil tožnici odrejen in podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, saj tožnica ni spoštovala že odrejenih milejših ukrepov zaradi svojih nedopustnih ravnanj. Tožnica je bila namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 24352/2016 z dne 22. 9. 2017 spoznana za krivo kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 121. člena KZ na škodo istih oškodovank, torej tožničine mame in babice s katero ji je bila izrečena pogojna obsodba. Prav tako je bilo zoper njo odrejeno pridržanje po 109. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter ukrep prepovedi približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Vsa ta dejanja pa kažejo na to, da je tožnica s svojimi nedopustnimi predhodnimi aktivnimi ravnanji z elementi nasilja, ko ni upoštevala predhodno izrečenih in milejših ukrepov dejansko povzročila situacijo, ko je bilo pripor potrebno odrediti, kar pomeni razlog, da nima pravice do povrnitve škode po tretjem odstavku 542. člena ZKP (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi po stališču sodišča druge stopnje gre tako za aktivno ravnanje tožnice, ki je samo po sebi nedopustno v tolikšni meri da utemeljuje odreditev pripora s čemer so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 542. člena ZKP.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 538. člena ZKP, saj je ODT odstopil od pregona zoper tožnico, ker ni bilo dokazano, da bi tožnica storila navedeno kaznivo dejanje. Tako babica kot mama tožnice sta namreč izkoristili privilegij iz 236. člena ZKP in zoper tožnico nista pričali, čeprav sta sami podali predlog za pregon oziroma sta sprožili kazenski postopek zoper tožnico. Sama tožnica pa je iz pripora pisala mami in babici in jima opisovala kako je sam pripor vplival nanjo in je v tej smeri želela ter vplivala na obe, da potem v postopku zoper njo slednji nista pričali. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje iz 9. točke obrazložitve, da so dani pogoji oziroma je prišlo do sporazuma med oškodovankama in tožnico, s tem pa tožnica nima pravice do odškodnine, saj bi se v tovrstnih primerih s priznanjem pravice do odškodnine obšle zakonske določbe, ki omogočajo povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost iz XXXII. poglavja ZKP. Oškodovanki - mati in babica tožnice sta bili namreč tisti, ki sta sprožili kazenski pregon, v preiskavi pa se sklicujoč na privilegij iz 236. člena ZKP nista pričali, v posledici slednjega pa je ODT odstopil od pregona.

9. Pritožba se sklicuje na sodno prakso VSL sodba II Cp 2101/2017 z dne 7. 2. 2018, kjer je sodišče zaključilo, da se pri presoji obstoja temelja tožbenega zahtevka, to je odgovornosti države zaradi neupravičenega odvzema prostosti razloga zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, sploh ne sme upoštevati. Slednja v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj sodišče prve stopnje samega kaznivega dejanja tožnice ni presojalo in ni ugotavljalo ali so podani vsi elementi obstoja kaznivega dejanja, ampak se je zgolj ukvarjalo s pogoji za odreditev pripora oziroma razmerjem med oškodovankama in tožnico kot obdolženko. V sodbi na katero se sklicuje pritožba pa je bila izrečena obdolženemu oprostilna sodba, v posledici slednjega pa civilno sodišče ni smelo presojati ali je bila slednja izrečena upravičeno. V konkretnem primeru tožnici ni bila izrečena kazenska sankcija, ampak je postopek zoper njo bil ustavljen, podani pa so pogoji iz prvega odstavka 538. člena ZKP in 542. člena ZKP, ki pa tožnici kot osebi zoper katero je bil odrejen pripor odrekajo pravico do odškodnine.

10. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena (353. člena ZPP), zato jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).