Jedro

Pri tožniku, ki za opravljanje dela priučen monter centralne kurjave, ni več zmožen, je pa zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba z dne 16. 4. 2009 in z dne 17. 6. 2009 ter, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 27. 3. 2008 dalje (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe); zavrnilo je tudi podredni zahtevek na odpravo zgoraj citiranih odločb ter na razvrstitev tožnika v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (2. odstavek izreka) ter sklenilo, da tožnik sam nosi stroške postopka (3. odstavek izreka sodbe).

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev povzročenih pritožbenih stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja. S tem pa je kršilo tudi tožnikovo ustavno pravico do primerno obrazložene sodne odločbe oz. njegovo pravico do kontradiktornosti oz. pravice do izvajanja dokazov v svojo korist po določbi člena 21 Ustave RS. Pritožba meni, da je pri tožniku potrebno opredeliti kot njegov poklic opravljanje dela „monter centralne kurjave“, saj tožnik drugega dela ni opravljal, niti za drugo delo nima potrebne strokovne izobrazbe niti usposobljenosti ali delovnih izkušenj. Pritožba meni, da pri tožniku obstaja zmanjšanje delovne zmožnosti za 50 % in več, saj je istovrstni pristojni pokojninski zavod v Republiki Hrvaški, kjer tožnik živi in katere državljan je, na podlagi istega zdravstvenega stanja, ugotovil tožnikovo profesionalno delovno nesposobnost in ga tudi upokojil. Tožnik se glede na navedeni status ne more prijaviti kot brezposelna oseba pri pristojnem uradu za delo v Republiki Sloveniji in tako ni upravičen do nobenih prejemkov in je tako prikrajšan v primerjavi z našimi državljani v svojih pravicah iz socialnega zavarovanja, čeprav je večinski del svoje delovne dobe bil zaposlen v naši državi. Sodišče je pri odločitvi nekritično sledilo ugotovitvam izvedenske komisije, po kateri je tožnik ob svoji preostali delovni zmožnosti še sposoben opravljati določena dela. Tožnik nikoli ni opravljal enostavnih finomehaničnih del, za njih nima nobene strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovnih izkušenj. Tudi za dela, ki jih izvedenska komisija ponuja tožniku v smislu posluževanja enostavnih strojev z upoštevanjem delovnih omejitev tožnika, ko lahko dela imenoma sede in stoje, brez vsiljenega ritma, z občasno prisilno držo ledvene hrbtenice, z občasnim pripogibanjem, je zgolj teoretična možnost zaposlitve. Enako velja za dela prebiranje, sortiranje in sestavljanje. Še manj pa je možno, da bi opravljal delo varovanja, ki ga tožnik razume kot dejansko varovanje objektov, premoženja in ljudi, ne pa zgolj prisotnost na delovnem mestu. Tudi ponujeno kurirsko delo je povezano s prinašanjem bremen ter gibanjem, kar pa ni združljivo z ugotovljenimi preostalimi delovnimi zmožnostmi tožnika, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje je v tem delu neprepričljivo in ob kritični presoji nesprejemljivo, saj ponuja zgolj odgovore v smislu teoretičnih možnosti oz. navideznih del, ki v realnem delovnem okolju, ob ugotovljenih zdravstvenih omejitvah tožnika, ne obstajajo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi v nasprotju s smislom meddržavnega Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, na katerega se sklicuje sodišče v razlogih sodbe. Iz tega sporazuma je mogoče povzeti osnovno načelo enakopravnega obravnavanja zavarovancev obeh držav v smislu izenačenosti pravnih dejstev (člen 6), upoštevanja dejstev (člen 24) in drugo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti niti tiste, ki jih pritožba posebej navaja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo dokončno odločbo toženke z dne 17. 6. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 16. 4. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 27. 3. 2008 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

Pritožba očita sodbi kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena 2. odstavka ZPP. Za takšno kršitev gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, tako da očitana kršitev ne obstaja. Po mnenju pritožbenega sodišča se očitek nanaša na zahtevo tožnika po izvedbi nadaljnjega dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Navedeni dokaz je sodišče kot nepotreben zavrnilo na zadnji glavni obravnavi dne 5. 7. 2011, v obrazložitvi sodbe pa je zavrnitev podrobno obrazložilo (1. in 2. odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 4). Zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitev načela dispozitivnosti, saj po 2. odstavku 213. člena ZPP sodišče ni vezano na predloge strank in na to, katere dokaze bo izvedlo. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje Komisije za ..., zavrnitev dokaza z izvedencem pa natančno pojasnilo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskih stanjem ugotovljenim s strani sodišča prve stopnje in navedenimi razlogi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izvedensko mnenja, Komisije za ... prepričljivo in strokovno medicinsko v zadostni meri utemeljeno ter skladno z mnenji invalidske komisije z dne 14. 4. 2009 in invalidske komisije 2. stopnje z dne 10. 6. 2009. Iz vseh mnenj izhaja, da je pri tožniku od 27. 3. 2008 dalje, zaradi posledic bolezni, podana III. kategorija invalidnosti, da ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen „priučeni monter centralne kurjave“, je pa zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom z določenimi omejitvami. Iz izvedenskih mnenj jasno izhaja, da pri tožniku delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več.

Na podlagi 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Pri tem je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka tega člena invalidnost III. kategorije podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oz., če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoji poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se na podlagi 3. odstavka tega člena šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in dušenim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik s končano osnovno šolo je opravljal dela priučenega monterja centralne kurjave. Ima težave s hrbtenico. Februarja 2007 je bil zaradi prolapsa discusa na nivoju L4-5 operiran. Zaradi kronične lumboishialgične bolečinske simptomatike z omejeno gibljivostjo ledvene hrbtenice se občasno zdravi pri fiziatru in občasno jemlje analgetike. Gibljivost vratne hrbtenice je rahlo omejena. Z EMG ima ugotovljeno radikulopatijo L4 in 5, CT je leta 2007 pokazal degenerativne spremembe ledvene hrbtenice s spinozo spinalnega kanala. Gibljivost aksialnega skeleta je še dokaj dobro ohranjena brez signifikantnega nevrološkega deficita, gibljivost ostalih sklepov pa letom primerna. Upoštevajoč navedene zdravstvene probleme tožnika je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: izmenoma sede in stoje, brez vsiljenega tempa in ritma dela, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg (ne nad višino ramen), le občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice in le z občasnim pripogibanjem.

Glede na gornje ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da tožnik za opravljanje dela ¨priučen monter centralne kurjave“, ni več zmožen, je pa zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z navedenimi omejitvami, kar pomeni, da je njegova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Ugotovitve izvedenca ustrezajo definiciji III. kategorije invalidnosti, kot jo določa 3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da so dela, navedena v izvedenskem mnenju pod poglavjem zaključek (enostavna finomehanična dela, posluževanje enostavnih strojev, prebiranje, sortiranje, sestavljanje itd.) le hipotetična dela, da jih nikoli ni opravljal, da za ta dela nima nobene strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovnih izkušenj. Navedena zatrjevanja pritožbe so v neskladju z ugotovljenim zdravstvenim stanjem tožnika. Pritožbeno sodišče šteje, da ne gre za nobena hipotetična delovna mesta, saj enostavna finomehanična dela, posluževanje enostavnih strojev z upoštevanjem delovnih omejitev tožnika, opravljanje del prebiranja, sortiranja, sestavljanja, so konkretna dela, ki po mnenju pritožbenega sodišča obstojijo tudi v realnem okolju in se dejansko tudi opravljajo.

Sklicevanje pritožbe na to, da je tožnik v Republiki Hrvaški upokojen, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pri ugotavljanju invalidnosti in pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine je treba izhajati iz določb slovenske zakonodaje. Ker so predpisi obeh držav lahko različni, so tudi kategorizacije invalidnosti in pravice iz tega naslova lahko različne, vendar to ne pomeni, da bi organi tožene stranke morali upoštevati zakonodajo Republike Hrvaške in na tej podlagi izdane odločbe. V zvezi s tem je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da vsaka država, podpisnica Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo (Ur. l. RS, št. 71/97 – MP 21/97) invalidnost, ki je le eden izmed pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ugotavlja po svojih predpisih in tako odločitev toženke oz. zavrnilna sodba sodišča prve stopnje ni v nasprotju s citiranim sporazumom.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.