Jedro

Sodišče glede stališča, da obstoji tudi ta razlog invalidnosti iz tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa za takšen zaključek ni imelo podlage v izvedenskem mnenju. V zvezi s slednjim revident utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je tudi protispisna ugotovitev, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da revidentova delovna zmožnost za njegov poklic ni zmanjšana za 50% ali več. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno povzelo ugotovitev izvedenca, ki se glede stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti ni opredelil. Pri tem pa je pravilno stališče revidenta, da je pravno relevantno dejstvo, za koliko je zmanjšana njegova delovna zmožnost za opravljanje poklica „monter centralne kurjave.“

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 2 5 5088503 z dne 16. 4. 2009 in št. 5088503 z dne 17. 6. 2009, za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ter za priznanje pravice do invalidske pokojnine od 27. 3. 2008. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke z dne 16. 4. 2009 in z dne 17. 6. 2009 odpravita, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in da se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Ugotovilo je, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije in da niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidske pokojnine iz 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Zato je presodilo, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama pravilno in zakonito zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ter da sta uveljavljana tožbena zahtevka neutemeljena.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da sodišče prve stopnje zavrnitve njegovega dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja glede vprašanja, ali je njegova delovna zmožnost za opravljanje njegovega poklica zmanjšana za 50% ali več, ni obrazložilo. Razlogi sodišča druge stopnje glede zavrnitve pritožbenega ugovora so zgolj navidezni, saj utemeljitev sprejemanja izvedenskega mnenja še ne pomeni utemeljitve zavrnitve dokaznega predloga. Stopnja zmanjšanja delovne zmožnosti (preko 50%) je relevantno dejstvo, saj omogoča razvrstitev zavarovanca v II. kategorijo invalidnosti. Revident sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je podana protispisnost med ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri revidentu delovna zmožnost za njegov poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, ter med izvedenskim mnenjem, v katerem se izvedenec ni opredelil do stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti. Sodišče svojega zaključka o stopnji zmanjšanja delovne zmožnosti pod 50% ni v ničemer obrazložilo, s čimer je revidenta prikrajšalo za primerno obrazloženo sodno odločbo v smislu ustavne pravice iz 21. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in naslednji). Revident zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbeni ugovor, da je njegov poklic „monter centralne kurjave.“ Za druga dela, za katera je sodišče ugotovilo njegovo delovno zmožnost v polnem delovnem času (enostavna finomehanična dela, prebiranje, sortiranje itd.), nima potrebne strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovnih izkušenj. Obrazložitev sodišča druge stopnje, da je ta pritožbeni ugovor v neskladju z ugotovljenim tožnikovim zdravstvenim stanjem, je nerazumljiva, izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Prav tako je zmotno uporabilo Zakon o ratifikaciji sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ) (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS, št. 71/97 z dne 21. 11. 1997), saj ni upoštevalo 6. in 24. člena Sporazuma ter dejstva, da je bil revident v Republiki Hrvaški invalidsko upokojen zaradi nezmožnosti opravljanja poklicnega oz. pridobitnega dela.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je revident zahteval, da se mu prizna status invalida I. kategorije oz. II. kategorije invalidnosti, pri čemer je evidentno, da pogoji za razvrstitev revidenta v I. kategorijo niso podani. II. stopnja invalidnosti je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50% ali več (druga alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1). V tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa so določeni trije razlogi za razvrstitev zavarovanca v III kategorijo invalidnosti: če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa; če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50%; če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 207/2009 z dne 5. 4. 2011 zavzelo stališče, da gre za samostojne razloge, ki narekujejo priznanje invalidnosti III. kategorije. Če zavarovanec z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa, je podana zmanjšana zmožnost za delo. Drugi in tretji razlog iz tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa določata omejeno zmožnost za delo (1). Med tem ko je pri drugem razlogu za priznanje III. kategorije invalidnosti odločilno zmanjšanje delovne zmožnosti za zavarovančev poklic, ki mora biti manjša kot 50% (saj so sicer podani pogoji za razvrstitev zavarovanca v II. kategorijo invalidnosti), je pri tretjem razlogu za razvrstitev zavarovanca v III. kategorijo invalidnosti poleg zmožnosti dela zavarovanca v poklicu s polnim delovnim časom poudarek na zmanjšanju zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen.

7. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da je revident invalid III. kategorije, ker ni zmožen opravljati dela na delovnem mestu „monter centralne kurjave“, zmožen pa je v polnem delovnem času in z omejitvami opravljati drugo delo v svojem poklicu.

8. Revizija utemeljeno graja presojo sodišča druge stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi naj te ugotovitve pomenile, da je revidentova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50%. Sodišče glede stališča, da obstoji tudi ta razlog invalidnosti iz tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa za takšen zaključek ni imelo podlage v izvedenskem mnenju. V zvezi s slednjim revident utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je tudi protispisna ugotovitev, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da revidentova delovna zmožnost za njegov poklic ni zmanjšana za 50% ali več. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno povzelo ugotovitev izvedenca, ki se glede stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti ni opredelil. Pri tem pa je pravilno stališče revidenta, da je pravno relevantno dejstvo, za koliko je zmanjšana njegova delovna zmožnost za opravljanje poklica „monter centralne kurjave.“ Revident je namreč zahteval, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, in zatrjeval, da so dela, za katera je izvedenec ugotovil njegovo delazmožnost, "hipotetična dela" - da upoštevajoč ugotovljene omejitve in dejstvo, da se je s končano osnovno šolo priučil le za monterja centralne kurjave, teh del v svojem poklicu dejansko ne more opravljati. Ugotovitev o omejeni delovni zmožnosti revidenta je lahko pomembna tudi v zvezi s tem, da ni razvidno, ali je bil revident ob odločanju o njegovih pravicah iz obveznega zavarovanja sploh razporejen na delo na delovnem mestu monterja centralne kurjave (kar zahteva opredelitev III. kategorije invalidnosti v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1).

9. Ker sta torej podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, za koliko je revidentova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrača temu sodišče v novo sojenje, ki naj v ponovljenem postopku dopolni dokazni postopek v smeri ugotavljanja tega pravno relevantnega dejstva, dejstva razporeditve revidenta in vpliva njegove priučenosti na dejansko zmožnost dela v njegovem poklicu za druga dela.

10. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih navedb ni opredelilo.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010.