Jedro

Tožena stranka je zatrjevala obstoj sporazuma, s katerim ji je bil zagotovljen popust. Predložila je sporazum, na katerem je bil tudi tožnikov podpis. S tem je dokazno breme glede zatrjevane nepristnosti podpisa prevalila na tožnika, ki pristnost podpisa izpodbija. On je tako tisti, ki bi moral dokazati, da podpis na sporazumu ni njegov, saj je tožena stranka svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že s predložitvijo sporazuma, ki je podpisan s strani obeh pravdnih strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, na podlagi katerega je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.004,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 8.004,28 EUR, ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 55/2012-7 z dne 16. 10. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je brez opravljene obravnave spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ter s tem, ko se ni opredelilo do trditev tožnika glede vsebine teksta na listini – kontokartici tožene stranke, ki nosi naslov „predlog naročnika“, ter pomena tožnikovega podpisa na tej listini.

4. Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo. Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila, tožena stranka pa dolga ni v celoti plačala.

8. Tožnik je na podlagi podjemne pogodbe zahteval plačilo za opravljeno delo. Tožena stranka je trdila, da sta pravdni stranki podpisali sporazum, s katerim je tožnik toženi stranki zagotovil popust v višini 8.004,28 EUR. Trdila je, da je njen dolg za ta znesek nižji.

9. Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče v zvezi z okoliščinami, povezanimi s sklenitvijo sporazuma, in izvedlo dokaz z izvedencem grafološke stroke. Odločilo je na na podlagi pravil o dokaznem bremenu in presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik podpisal sporazum. Listino, za katero je tožena stranka zatrjevala, da predstavlja sporazum, je ocenilo kot predlog tožene stranke za sklenitev sporazuma. Poleg tega je presodilo še, da tudi, če bi bil podpis tožnikov, bi ga zaradi mesta, na katerem se nahaja (ob strani besedila), lahko šteli le kot seznanitev z vsebino predloga in ne za sklenitev sporazuma.

10. Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek v delu, relevantnem za presojo revizije, zavrnilo. Pojasnilo je, da je dokazno breme, da podpis na listini ni tožnikov, na tožniku in ne na toženi stranki. Tožnik bi moral dokazati, da je njegov podpis ponarejen. Ker tega ni dokazal z zadostno stopnjo verjetnosti, je pritožbeno sodišče štelo, da je bil sporazum, v katerem je bil v spornem znesku dogovorjen popust, sklenjen.

11. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP).

12. Ne drži, da je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče prvostopenjske sodbe ni spremenilo zaradi drugačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Presodilo je, da je dokazno breme za ugotovitev ponarejenosti tožnikovega podpisa na tožniku in ne na toženi stranki. Stališče sodišča druge stopnje je pravilno. Tožena stranka je zatrjevala obstoj sporazuma, s katerim ji je bil zagotovljen popust. Predložila je sporazum, na katerem je bil tudi tožnikov podpis. S tem je dokazno breme glede zatrjevane nepristnosti podpisa prevalila na tožnika, ki pristnost podpisa izpodbija. On je tako tisti, ki bi moral dokazati, da podpis na sporazumu ni njegov, saj je tožena stranka svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že s predložitvijo sporazuma, ki je podpisan s strani obeh pravdnih strank.

13. Sodišče druge stopnje tako ni drugače presodilo dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje (izvedenskega mnenja in izpovedb zaslišanih prič), in brez obravnave spremenilo dejanskega stanja, temveč je ob dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da ni mogoče z zadostno verjetnostjo ugotoviti, ali je tožnikov podpis ponarejen ali ne, drugače (pravilno) porazdelilo dokazno breme za ugotovitev pristnosti podpisa.

14. Prav tako ne držijo revizijske navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z vsebino listine in pomena tožnikovega podpisa na listini. Pritožbeno sodišče se je do tega opredelilo v 10. točki obrazložitve sodbe. Zavzelo je stališče, da naziv „predlog naročnika“ in podpis tožnika ob strani teksta in ne pod njim ne vpliva na presojo, da listina predstavlja sporazum, s katerim je bil toženi stranki zagotovljen popust v višini spornega zneska.

15. Odgovor na obe dopuščeni vprašanji je tako negativen. Sodišče druge stopnje očitanih bistvenih kršitev določb ZPP ni zagrešilo.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.