Jedro

Ker je tožena stranka sklenitev sporazuma dokazovala s podpisom tožeče stranke, bi tožeča stranka s svojo trditvijo, da sporazuma ni sklenila, lahko uspela le z dokazano trditvijo, da je njen podpis ponarejen. Dokazno breme za to je bilo torej na tožeči stranki in ne na toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba (in sklep) sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v točki I izreka tožbeni zahtevek za izpodbijani znesek 8.004,28 EUR kot neutemeljen zavrne in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38764/2008 z dne 24. 6. 2008 v tem znesku, v delu o zahtevku, razveljavi; - v točki II izreka se tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneskov 522,80 EUR od 15. 6. 2007, od 279,12 EUR od 21. 7. 2007, od 215,82 EUR od 15. 11. 2007 in od 6.986,54 EUR od 16. 10. 2007, kot neutemeljen zavrne; - v točki III izreka se znesek pravdnih stroškov 3.392,62 EUR nadomesti z zneskom 485,13 EUR.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 425,93 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo (in sklepom) izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 38764/2008 z dne 24. 6. 2008 se v delu o zahtevku in stroških vzdrži v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 18.004,28 EUR in izvršilne stroške v znesku 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 9. 7. 2008 dalje, vse v 15 dneh. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti: od zneska 215,82 EUR od dne 15. 11. 2007 dalje do plačila; od zneska 12.109,80 EUR od 16. 10. 2007 dalje do plačila; od zneska 522,80 EUR od 15. 6.2007 dalje do plačila; od zneska 279,12 EUR od dne 21. 7. 2007 dalje do plačila in od zneska 4.876,74 EUR od 1. 2. 2008 dalje do plačila, vse v 15. dneh; III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.392,62 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, s katero se je tožnik kot podizvajalec, na podlagi izdane naročilnice s strani tožene stranke, zavezal izvesti zemeljska dela na gradbišču S. T. v Š. p. J. Tožena stranka pa se je zavezala opravljena dela plačati in iz tega naslova tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo zneska 18.004,28 EUR. Ugotovilo je, da tožena stranka ni prerekala, da tožniku dolguje 10.000,00 EUR, zato je to dejstvo štelo za resnično. Glede spornega zneska 8.004,28 EUR pa je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da tega zneska zaradi zatrjevane sklenitve sporazuma s tožečo stranko z dne 18. 1. 2008, s katerim naj bi pravdni stranki dogovorili popust v navedenem znesku, ne dolguje, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugodilo pa je tudi obrestnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke z obrazložitvijo, da tožena stranka le-tega ni argumentirano prerekala.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz uvodoma navedenih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. V obrazložitvi pritožbe vztraja, da je bil po toženi stranki zatrjevani sporazum o popustu za 8.004,28 EUR med pravdnima strankama sklenjen in da zato tožbeni zahtevek za ta znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ni utemeljen.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz pritožbenih navedb tožene stranke je ugotoviti, da tožena stranka dejansko izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v delu glavnice 8.004,28 EUR s pripadki, zato je pritožbeno sodišče štelo, da je pritožbeno sporen in izpodbijan le ta del sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede plačila zneska 18.004,28 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje ni sledilo zatrjevanjem tožene stranke, da sta pravdni stranki sklenili sporazum s katerim sta na novo uredili medsebojne pravice in obveznosti iz sicer nesporno sklenjene podjemne pogodbe. Čeprav je tožena stranka sklenitev sporazuma zatrjevala in dokazovala tudi s podpisom tožnika, slednji pa je temu oporekal s trditvijo, da sporazuma ni podpisal oziroma da je ta ponarejen, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti in zaključilo, da sporazum ni bil sklenjen. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bil sklenjen sporazum o 5 % popustu v znesku 8.004,28 EUR in da tega zneska zato tožeči stranki ne dolguje. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka zgolj s stopnjo verjetnosti dokazala obstoj sporazuma oziroma da je podpis na sporazumu tožnikov, kar da pomeni, da obstoja sporazuma ni dokazala.

Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugotavljanjem obstoja spornega dogovora oziroma sporazuma spuščalo v ugotavljanje pogodbene volje pogodbenih strank in tako zaključilo, da tožnik ni imel resnične volje za sklenitev sporazuma s takšno vsebino in da takšne volje tudi ni izrazil. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi izvajanji, da je bilo takšno ravnanje sodišča prve stopnje brez podlage, saj vprašanje resnične volje za sklenitev po toženi stranki zatrjevanega sporazuma oziroma da dogovora ni bilo zatrjevano. Vendar pa to za končno odločitev ni relevantno, ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju, upoštevaje trditve pravdnih strank in izvedene dokaze, obstoj sporazuma presojalo tudi v smeri ali je tožeča stranka ta sporazum podpisala oziroma ali je podpis na sporazumu oziroma dogovoru tožnikov, oziroma ali je ta ponarejen, kot je zatrjeval tožnik, in po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bil sporazum z dne 18. 1. 2008 sklenjen.

Z zaključki sodišča prve stopnje in s podano obrazložitvijo pa tudi pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja sporazuma zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu (člen 215 ZPP – na kar ga je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu Cpg 318/2010). Postavilo se je na stališče, da je dokazno breme za obstoj sporazuma in podpisa tožeče stranke na tem ves čas na strani tožene stranke. Ker je tožena stranka sklenitev sporazuma dokazovala s podpisom tožeče stranke, bi tožeča stranka s svojo trditvijo, da sporazuma ni sklenila, lahko uspela le z dokazano trditvijo, da je njen podpis ponarejen. Dokazno breme za to je bilo torej na tožeči stranki in ne na toženi stranki, kakor to pravilno pritožbeno zatrjuje tudi tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje svoje zaključke gradilo na napačni materialnopravni predpostavki, je iz izvedenih dokazov (dokazne ocene listin (zlasti priloge B7 in A9), izvedenskega mnenja in izpovedb zaslišanih prič) napačno sklepalo na neobstoj sporazuma oziroma dogovora, kar mu tožena stranka tudi utemeljeno očita.

Ob dejstvu, da je izvedenec grafolog ugotovil, da je verjetno, da je podpis na sporazumu tožnikov (izvedenec je v mnenju zapisal, da je tožnik napisal sporni podpis – glej stran 7 izvedeniškega mnenja), ter da je sodišče ugotovilo, da sta bila v zvezi s spornim sporazumom pri pogajanjih prisotna neposredno le prokurist tožene stranke in tožnik ter tajnica tožene stranke Z. G., so za presojo odločilnega pomena zlasti izpovedbe slednjih. Iz izpovedb teh kot so povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko je Breznik izpovedal, da sta se s tožnikom dogovarjala za popust, G. pa, da sta s tožnikom nekaj pisala na list, da sta se dogovarjala, usklajevala in nekaj zapisovala, da se je dogovorjeno prekopiralo; in je sodišče pričanje G. ocenilo kot nepristransko in kot nemotivirano za izid postopka, bi sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, lahko zaključilo le, da je po toženi stranki zatrjevani sporazum tožeča stranka podpisala in da je bil ta sporazum sklenjen in ne nasprotno, kot je to zmotno zaključilo in tudi nobena od ostalih zaslišanih prič ni potrdila trditve tožeče stranke, da je njen podpis ponarejen.

Četudi sta podpisa ob strani teksta in ne spodaj in četudi zapis, ki sta ga podpisala prokurist tožene stranke in tožnik, nosi naslov “predlog naročnika” pa to po prepričanju pritožbenega sodišča za sklenitev sporazuma ni pomembno, ni pa tudi logično, da bi stranki predlog podpisali, če se o predlagani vsebini ne bi sporazumeli in je vsako drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje zmotno. Nesprejemljiva in za odločitev nepomembna pa so tudi nadaljnja razlogovanja sodišča prve stopnje: da sporazum nima štampiljke, da tožena stranka nima izvirnika, da ni napisan računalniško. Prav tako pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da ni najti logičnega in razumskega razloga za to, da bi tožnik pristal na tako visok popust. Pritrditi je pritožbi, da je višina popusta stvar poslovnih odnosov in dogovarjanj in da 5 % popust (ne glede na vrednost celotnega obsega del 168.741,36 EUR), tudi ni nič neobičajnega.

Pritožbeno sodišče je tako na osnovi zgoraj navedenega zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil njen podpis ponarejen oziroma da dogovora ni podpisala, zato je sledilo toženi stranki, da sta se s tožečo stranko sporazumela oziroma dogovorila za popust v znesku 8.004,28 EUR, kot je to razvidno iz zapisa v prilogi B7, in da zato tožeči stranki tega zneska ne dolguje in je vsled tega tožbeni zahtevek tožeče stranke za ta znesek in pripadajoče zakonske zamudne obresti neutemeljen ter je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu v točki I in II izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo in izdani izvršilni sklep za znesek 8.004,28 EUR razveljavilo (člen 358/V ZPP).

V posledici spremenjene odločbe sodišča prve stopnje o glavni stvari je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (točka III izreka izpodbijane sodbe) in o teh odločiti glede na uspeh pravdnih strank. Tako je tožeči stranki od odmerjenih pravdnih stroškov v skupnem znesku 3.392,62 EUR dosodilo le-te v znesku 1.899,86 EUR (56 %), toženi stranki pa od odmerjenih stroškov v skupnem znesku 3.215,30 EUR dosodilo te v znesku 1.414,73 EUR (44 %). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 485,13 EUR pravdnih stroškov (namesto 3.392,62 EUR).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 425,93 EUR (stroški sestave pritožbe z DDV 278,15 EUR in sodna taksa 147,78 EUR) v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je pravdne in pritožbene stroške odmerilo po specificiranih stroškovnikih obeh pravdnih strank in v skladu s taksno in odvetniško tarifo ((Uradni list SRS, št. 30/78, Uradni list RS, 67/03 in 70/03 v zvezi s členom 39 Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08) in 41 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 …)).