Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je namreč bil že od novembra 2015 dalje v bolniškem staležu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi nesporočanje tožnikove odsotnosti bistveno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki, saj je njegov predpostavljeni izpovedal, da je bil prepričan, da je tožnik še vedno v bolniškem staležu. V zvezi z opustitvijo obvestila toženi stranki, da bo tožnik od 9. 3. 2016 dalje odsoten, tožena stranka ni izkazala kakršnihkoli drugačnih oziroma hujših težav pri organiziranju delovnega procesa od tistih, ki jih je imela ob prejšnjih odsotnostih tožnika. Glede na vse navedeno tako ni mogoče šteti, da bi zaradi enkratne opustitve sporočanja razloga za odsotnost tožnika v 30. letih dela tožnika za toženko tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa in da je prav zaradi tega izgubila zaupanje v tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2016, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja naprej po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 9. 2015. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo na delovno mesto poizvodni delavec 2 v livarni, ga brez prekinitve prijaviti v matično evidenco ZPIZ in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom do pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 514,06 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo, da je tožnik storil kršitev, ko od 9. 3. 2016 do podaje izredne odpovedi ni hodil v službo, vendar je napačno zaključilo, da navedeno neprihajanje v službo na delo in s tem neobveščanje o svoji odsotnosti ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved. Meni, da je kršitev v 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) določena kot samostojna kršitev, kar pomeni, da je takšna kršitev že po samem zakonu določena kot kršitev, za katero je predvidena izredna odpoved. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da dejansko stanje predstavlja kršitev 36. člena ZDR-1 in kršitev 6. člena pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je ugotovilo, da iz zdravniškega potrdila z dne 6. 4. 2016 izhaja, da tožnik za delo ni bil sposoben in iz tega razloga sprejme zaključek, da kršitev naj ne bi bila tako huda, da bi upravičevala izredno odpoved iz tega razloga. Meni, da ne gre spregledati, da je zdravniško potrdilo z dne 6. 4. 2016 izdala osebna zdravnica tožnika, torej oseba, ki je v razmerju s tožnikom, prav tako pa je izdano šele 6. 4. 2016, kar pomeni, da je bilo izdano za obdobje za nazaj od 9. 3. 2016 dalje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je neživljenjsko, da zaradi obstoja pravil tožniku ne bi bilo mogoče odobriti koriščenja dopusta za nazaj in tako opravičiti odsotnost od 9. 3. 2016. Pri toženi stranki veljajo pravila za vse in tožnik nikogar ni obvestil niti po telefonu niti po SMS-u; prav tako je delovni proces racionalen, kar pomeni, da mora delodajalec vedeti, kdo dela in kdo ne dela oziroma, zakaj kdo ne dela; da je tožnik odrasla in izkušena oseba stara 47 let, da tožnik ni hodil v službo tudi po 1. 4. 2016 dalje in da tožena stranka mora vse delavce obravnavati enakovredno. Zatrjuje tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče sprejelo odločitev o odločilnih razlogih (da ne gre za tako hudo kršitev, da ne bi bila izredna odpoved utemeljena) drugače kot izhaja iz vsebine listin (zagovor delavca, izjavi A.A. in B.B., odločbe ZZZS, odgovor na tožbo ZZZS, tožbe zoper ZZZS, navodilo glede vodenja in upravljanja delovnega časa zaposlenih tožene stranke itd.). Pritožba meni, da je dejansko stanje sicer v celoti pravilno ugotovljeno, vendar pa je odločitev napačna zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Podredno navaja, da je sodišče napačno uporabilo 118. člena ZDR-1. Tožena stranka je v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi na naroku z dne 17. 11. 2016 navedla, da tožniku ne gre zaupati, pri čemer je to svojo kršitev tožnik tudi priznal. Meni, da je že iz tega razloga odpoved zakonita, ker je kršitev tožnik priznal. Prav tako je tožena stranka utemeljila, zakaj s takšno osebo ne more sodelovati do poteka odpovednega roka in tudi ne more sodelovati v prihodnje. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča, da je tožena stranka podala iste razloge v izredni odpovedi, kakor pred sodiščem prve stopnje glede nemožnosti sodelovanja v prihodnje. Meni, da gre za bistveno razliko in sicer gre za razliko priznavanja kršitve, ki jo je tožnik priznal pred naslovnim sodiščem. Tega priznavanja pred tem ni bilo, še več, tožnik je v zvezi s tem podajal neresnice. Meni, da je splošno znano dejstvo, da kadar delavec prizna očitano kršitev pred sodiščem, da s tako osebo res ni moč več sodelovati, zato je tožena stranka predlog po 118. členu ZDR-1 podala popolnoma iz previdnosti, ravno da zaščiti svoje interese. Zatrjuje, da predstavlja navedena sodba sodbo presenečenja in s tem opustitev možnosti podajanja ustreznih navedb pred sodiščem (tožena stranka ni predlagala izvedenca medicinske stroke, ni predlagala zaslišanja osebne zdravnice tožnika, vpogleda v zadevo VI Ps 677/2016), ker za to ni bilo stvarne podlage glede na izveden dokazni postopek ter glede na sedanjo sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje mimo trditvene in dokazne podlage tožnika zavzelo stališče, da naj bi bila pravila tožene stranke neživljenjska. Sodišče prve stopnje ni presojalo pravil tožene stranke - Vodenje in opravljanje delovnega časa zaposlenih (B6), temveč je iz razloga, ker tožnik dejansko za delo ni bil sposoben (zdravniško potrdilo z dne 6. 4. 2016), presodilo, da je neživljenjsko stališče tožene stranke, da tožniku ni bilo mogoče zaradi pravil, ki jih ima tožena stranka, odobriti koriščenja dopusta za nazaj. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo izven trditvene in dokazne podlage, prav tako pa tudi ni presojalo Pravil tožene stranke o vodenju in opravljanju delovnega časa zaposlenih, kar zmotno meni pritožba.

6. Pritožba zatrjuje kršitev po 2. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da sodba predstavlja sodbo presenečenja ter da s tem tožena stranka ni imela možnosti podajanja ustreznih navedb pred sodiščem prve stopnje. Zatrjevana kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma, ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Kaj tožena stranka z zatrjevanjem te kršitve misli, v pritožbi ni obrazložila, zato pritožbeno sodišče te kršitve ni moglo preizkusiti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker tožena stranka ni predlagala izvedenca medicinske stroke, ni predlagala zaslišanja osebne zdravnice tožene stranke ali vpogleda v spis VI Ps 677/2016, ker je menila, da za to ni bilo stvarne podlage glede na sedanjo sodno prakso. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze tožene stranke. Tožena stranka dokaznih predlogov, ki jih uveljavlja s pritožbo, sploh ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, ker je zmotno menila, da je kršitev v zvezi z uporabo 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podana, saj jo je tožnik priznal in da ob tej kršitvi ni potrebno upoštevati še prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Zakon namreč določa dva pogoja za izredno odpoved (kumulativno), zato za zakonitost odpovedi ne zadošča že ugotovitev, da je podan razlog za odpoved iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na stranki, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), mora delodajalec dokazati tudi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tudi ob ugotovitvi, da je bil tožnik najmanj pet dni zaporedoma odsoten, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ni nujno, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved. Bistvene za ugotovitev so vse okoliščine primera in interesi obeh pogodbenih strank. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledico kršitve. Drugi pogoj ima osebni značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno1. Vsi dokazni predlogi, ki jih je podala tožena stranka, so bili izvedeni, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede na pavšalno zatrjevanje tožene stranke, da drugače izhaja iz vsebine listin, kot je zagovor delavca, izjave A.A. in B.B., odločbe ZZZS, odgovora na tožbo ZZZS ..., pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni preizkus uvljeljavljanja protispisnosti ni mogoč.

8. V predmetni zadevi je tožena stranka v odpovedi tožniku očitala naklepno hudo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja oziroma hudo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti in odsotnost z dela več kot pet dni zaporedoma, pri čemer o razlogih za svojo odsotnost tožnik ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (izredna odpoved - A2).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta so naslednja: - da je bil tožnik po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 9. 2015 pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu proizvodni delavec 2 v livarni; - da je bil tožnik od novembra 2015 dalje odsoten z dela in v bolniškem staležu; - da je bil tožniku z odločbo imenovanega zdravnika z dne 3. 3. 2016 zaključen bolniški stalež z dne 8. 3. 2016 in je bil od 9. 3. 2016 dalje zmožen za delo; - da je bila pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika zavrnjena z odločbo zdravstvene komisije z dne 29. 3. 2016; - da tožnik od 9. 3. 2016 ni prišel na delo in o svoji odsotnosti ni obvestil tožene stranke kot bi to moral in mogel storiti; - da je tožnik šele 1. 4. 2016 javil delodajalcu (ko je prejel zavrnjeno odločbo zdravstvene komisije z dne 29. 3. 2016, da mu bolniški stalež ni bil podaljšan in je za sporno obdobje zaprosil za koriščenje dopusta, ki mu ni bilo odobreno.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnik več kot pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Za svojo odločitev je navedlo pravilno pravno podlago. Pravilno je presodilo, da je bil podan odpovedni razlog za izredno odpoved z dne 12. 4. 2016, v kateri se je tožniku očitala huda kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter, da je bil odsoten z dela najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

11. Tožena stranka je izgubo zaupanja v tožnika, ki naj bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med njima vsaj do izteka odpovednega roka, utemeljevala s trditvami, da tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožnika, zaradi česar je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, ker se nanj ne more zanesti, prav tako pa, da delodajalec zagotavlja delo 597 zaposlenim in da ne more tolerirati, da zaposleni ne bi obveščali delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na njihovo temeljno obveznost iz delovnega razmerja.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podan tudi kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik takoj, ko je prejel odločbo pritožbenega organa, poskušal opravičiti odsotnost in se dogovoriti, da se mu za čas odsotnosti odobri dopust ali pa omoči koriščenje ur, ker dejansko ni bil sposoben za delo in v zvezi s tem tudi predložil zdravniško potrdilo osebne zdravnice z dne 6. 4. 2016. Iz navedenega zdravniškega potrdila izhaja: da je bil zavarovancu po odločbi odobren bolniški stalež do 8. 3. 2016 in da se je dne 10. 3. zoper odločbo pritožil; da je bil v ambulanti na pregledu 9. 3. 2016, 15. 3. 2016, 18. 3. 2016, 29. 3. 2016 in 31. 3. 2016 ter po mnenju osebne zdravnice ni bil sposoben za delo, osebna zdravnica pa mu tudi ni mogla odobriti bolniškega staleža po 9. 3. 2016 zaradi vložene pritožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitana kršitev delovnih obveznosti ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med strankama in bi zato utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora, čeprav tožnik tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je namreč bil že od novembra 2015 dalje v bolniškem staležu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi nesporočanje tožnikove odsotnosti bistveno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki, saj je njegov predpostavljeni izpovedal, da je bil prepričan, da je tožnik še vedno v bolniškem staležu. V zvezi z opustitvijo obvestila toženi stranki, da bo tožnik od 9. 3. 2016 dalje odsoten, tožena stranka ni izkazala kakršnihkoli drugačnih oziroma hujših težav pri organiziranju delovnega procesa od tistih, ki jih je imela ob prejšnjih odsotnostih tožnika. Glede na vse navedeno tako ni mogoče šteti, da bi zaradi enkratne opustitve sporočanja razloga za odsotnost tožnika v 30. letih dela tožnika za toženko tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa in da je prav zaradi tega izgubila zaupanje v tožnika.

14. Interes tožene stranke, da je seznanjena z odsotnostmi delavca z dela, je legitimen interes. Po drugi strani je treba upoštevati tudi interes tožnika, ter okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve, težo in posledice kršitve, odnos tožnika do kršitve. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 30 let, vedel je, da mora obveščati delodajalca o odsotnosti ter zaradi enkratne opustitvene dolžnosti obveščanja delodajalca in po tehtanju interesa tožene stranke z interesom tožnika in upoštevanju navedenih okoliščin v konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

15. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni utemeljila svojega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ob tem je treba pojasniti, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na razloge, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo) pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tožena stranka ne navaja niti v pritožbi, v kateri ponavlja le razloge, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved.

16. Glede na navedeno niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej npr. VIII Ips 286/2005, VIII Ips 278/2008, VIII Ips 184/2005 itd., tudi iz določbe 4. člena Konvencije mednarodne organizacije dela - MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe 15/92) izhaja, da delovno razmerje ne preneha, če za to ni utemeljenega (resnega) razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.