Jedro

Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se sicer presojajo vse okoliščine in interesi obeh strank, kar pomeni, da se sicer lahko presojajo tudi dejstva, ki so bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, če je bila nezakonitost odpovedi ugotovljena zaradi postopkovnih nepravilnosti (prepozno podana odpoved in podobno). Stališče, da se pri presoji, ali je delovno razmerje še mogoče nadaljevati, že v izhodišču ne sme upoštevati dejstev, ki so bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je očitno preozko in tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki vendarle napotuje na upoštevanje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2016 ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 9. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožnika sprejme nazaj na delo na delovno mesto proizvodni delavec 2 v livarni, ga brez prekinitve prijavi v matično evidenco ZPIZ in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača vse pripadajoče plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom do pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj tožnik o razlogih za odsotnost z dela v času od 9. 3. 2016 do 1. 4. 2016 tožene stranke ni obvestil, da pa je odpoved kljub temu nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zlasti še v delu, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, da predmet zahtevka ni določen in tudi ne določljiv ter da je tožbeni zahtevek postavljen preveč opisno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 180. členom ZPP naj bi bila podana, ker izrek ne vsebuje oblikovalnega zahtevka za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ta še vedno velja. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se tudi ni opredelila do pritožbenih navedb o okoliščinah, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sojenja, saj je sodišče prve stopnje zadnjo obravnavo opravilo 18. 11. 2016, o zadevi je odločilo na seji senata 27. 1. 2017, tožena stranka pa je sodbo prejela 15. 5. 2017. Sodišče je zmotno uporabilo določbe 109. in 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odgovoru na tožbo navedla razloge, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve te razloge nepopolno povzelo. Temeljna obveznost delavca je, da dela oziroma, da obvesti delodajalca, da ne more delati. Tožnik ni delal 23 delovnih dni in 16 delovnih dni svojega delodajalca ni obveščal, zakaj ne hodi v službo. Navedeno pomeni, da ni šlo za enkratno kršitev, ampak za kontinuirano vsakodnevno kršitev. Neutemeljen je očitek sodišča druge stopnje, da tožena stranka glede organizacije delovnega procesa ni zatrjevala nič kaj posebnega oziroma da ni zatrdila, da bi imela zaradi (tožnikovega neobveščanja) hujše težave. Tožnik je bil na daljši bolniški odsotnosti, kar pomeni, da je bil delovni proces že zato prilagojen, vendar to tožniku ne daje pravice, da nezakonito ostane doma 23 delovnih dni in da šele po 16 delovnih dneh delodajalca obvesti, da svoje odsotnosti nima pokrite z bolniškim staležem. Navedba, da gre za enkratno kršitev v tridesetih letih dela, ob dejstvu, da je delavec vedel, da mora obveščati delodajalca, ne more utemeljiti obstoja izpodbijane sodbe. Podredno revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo 118. člena ZDR-1. S takšno nezaupanja vredno osebo, ki je neresnicoljubna, nedelovna, samovoljna, tožena stranka v prihodnje ne more sodelovati. Gre za trajno izgubo zaupanja, razlogi za nezaupanje pa so bili ponovno ugotovljeni po izdaji izredne odpovedi. To pomeni, da ne gre za iste razloge nezaupanja, ki so bili izraženi ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, njegovi nedoločenosti oziroma nedoločljivosti, ter da zato, ker tožnik ni postavil oblikovalnega zahtevka, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še vedno velja, saj je sodišče ni razveljavilo. Navedeno ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj ne gre za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, temveč gre za vprašanja, ki so pretežno predmet predhodnega preizkusa tožbe. Revizija ne pojasni, zakaj naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Že zgolj iz tožbene navedbe, da ni izkazano, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, izhaja vtoževana posledica, saj ta navedba pomeni, da ni podan v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še vedno velja, ker je sodišče ni razveljavilo, ampak je „le“ ugotovilo njeno nezakonitost. Sodna ugotovitev nezakonitosti odpovedi pomeni, da ta nima učinkov. Sicer pa je tožnik v tožbi zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče prve stopnje samo preoblikovalo tožbeni zahtevek, očitno pod vplivom tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določa, da delavec pred pristojnim sodiščem lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Revizija sicer utemeljeno graja neprimerno dolg čas pisne izdelave sodbe, vendar pa prekoračitev instrukcijskega roka, ki ga za pisno izdelavo sodbe določa prvi odstavek 323. člena ZPP, ne vpliva na siceršnjo pravilnost in zakonitost sodbe. Prav tako ta okoliščina sama po sebi ne utemeljuje dvoma o nepristranskosti sodišča. Revizijski razlogi, ki dvom v nepristranskost sodišča povezujejo z vsebino odločitve so sicer nekoliko nejasni,1 vendar pa je treba ugotoviti, da tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno, kar bi sodišče štelo, da tožnik ni storil očitane kršitve, temveč zato, ker ni bil izpolnjen dodatni, v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča ni arbitrarna in ne pomeni sodniške samovolje.

8. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je šlo pri sodbah sodišč prve in druge stopnje za sodbo presenečenja in s tem za kršitev ustavnih pravic do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Za takoimenovano sodbo presenečenja gre, kadar sodišče odločitev opre na dejansko ali pravno podlago, glede katere se stranka ni mogla izreči. Tožnik je že v tožbi uveljavljal, da za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, zato je tožena stranka imela možnost, da takšnemu naziranju ugovarja in je to tudi storila. Odločitev sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za toženo stranko ni mogla biti presenečenje tudi zato, ker je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, potem ko je tožena stranka podredno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tožniku naložilo predložitev plačilnih list za zadnje tri mesece pred nastopom bolniškega staleža in ob enem sprejelo sklep, da bo o zadevi odločeno na seji senata. Na tej podlagi bi tožena stranka lahko sklepala kvečjemu na to, da sodišče odpoved šteje za nezakonito, da pa dopušča možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

9. Nerazumljiv je revizijski očitek o zmotni uporabi določbe 110. člena ZDR-1, saj je sodišče ugotovilo, da je bil podan odpovedni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, s čimer je sodišče pritrdilo toženi stranki.

10. Sodišče je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ta določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ta določba vsebuje zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta ni dopustna, čeprav obstaja zakoniti odpovedni razlog, če okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank niso takšni, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V okviru „vseh okoliščin“ se presojajo predvsem narava, teža in posledice kršitve, pri presoji „interesov obeh pogodbenih strank“ pa je zlasti pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama.

11. Res je sicer, da tožnikovi opustitvi posebno težo daje dejstvo, da tako dolgo delodajalca ni obvestil o svoji odsotnosti z dela in o razlogih zanjo, saj je za delodajalca tudi zaradi organizacije delovnega procesa praviloma pomembno, da je obveščen o delavčevi odsotnosti. Vendar pa je sodišče pri tem utemeljeno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, to je, da je bil tožnik pred sporno odsotnostjo, o kateri ni obvestil tožene stranke, že dlje časa odsoten z dela zaradi bolniškega staleža in da je bil delovni proces zaradi navedenega že pred sporno odsotnostjo prilagojen temu dejstvu, kar tožena stranka tudi izrecno navaja v reviziji. Tudi tožniku nadrejeni delavec je izpovedal, da je mislil, da je tožnik v spornem obdobju še vedno v bolniškem staležu. Pri presoji vseh okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča, nanjo je revizijsko sodišče vezano, da tožnik v spornem obdobju dejansko ni bil sposoben za delo, da mu je njegova osebna zdravnica svetovala, naj ostane doma in da je pričakoval, da bo njegovi pritožbi zoper odločitev imenovanega zdravnika odločeno v nekaj dnevih, kot se je to običajno dogajalo, ter da je tožnik takoj, ko je bil obveščen o odločitvi pritožbenega organa, stopil v stik s toženo stranko in skušal za nazaj urediti svojo odsotnost. 12. Navedene okoliščine, kot pravilno ugotavlja sodišče, tožnika ne razbremenijo same kršitve, vplivajo pa na presojo, ali je bilo delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. V okviru presoje interesov obeh strank je sodišče utemeljeno upoštevalo tudi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen trideset let in da zgolj ena kršitev2 v tem obdobju, storjena v okoliščinah, ki so opisane zgoraj, ne more v takšni meri omajati medsebojnega zaupanja, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Na drugačno presojo ne more vplivati okoliščina, da je tožnik v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi neresnično navedel, da je toženo stranko obvestil o odsotnosti in da je to ponovil tudi v tožbi, saj je zaslišan kot stranka, še preden bi ga k temu prisilili izvedeni dokazi, odkritosrčno priznal, da o odsotnosti ni obvestil nikogar.

13. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča, da ne sledi njenemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je revizijsko stališče, da uporabo 118. člena ZDR-1 v celoti utemeljuje že zgolj dejstvo, da je tožnik storil v odpovedi očitano kršitev. Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se sicer presojajo vse okoliščine in interesi obeh strank, kar pomeni, da se sicer lahko presojajo tudi dejstva, ki so bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, če je bila nezakonitost odpovedi ugotovljena zaradi postopkovnih nepravilnosti (prepozno podana odpoved in podobno). Stališče, da se pri presoji, ali je delovno razmerje še mogoče nadaljevati, že v izhodišču ne sme upoštevati dejstev, ki so bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je očitno preozko in tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki vendarle napotuje na upoštevanje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Vendar pa tudi upoštevanje dejstva, da je tožnik storil očitano kršitev in jo tudi priznal, ter dejstva, da je tožnik v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter v tožbi neresnično navajal, da je o razlogih za svojo odsotnost obvestil nadrejenega, ne more pretehtati nad vsemi drugimi okoliščinami, ki jih je treba upoštevati tudi pri presoji pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (trideset let dela pri toženi stranki, dejanska nezmožnost za delo v spornem obdobju, očitno zmotno prepričanje tožnika, da mu bo bolniški stalež odobren, prepričanje nadrejenih, da je tožnik v spornem obdobju še vedno v bolniškem staležu itd.). Sodišče je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko se ni odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, temveč je ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika.

14. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani.

1 Revizija navaja, „da je sodišče prve stopnje storilo vse „in še preveč“, da je izdalo takšno sodbo z utemeljitvijo, kaj vse je naredila tožeča stranka (ne)zakonitega, da bi utemeljila svojo odsotnost z dela, pri čemer je v celoti spregledalo, da je tožeča stranka sama priznala, da ni nikogar obveščala o svoji odsotnosti“. 2 Zgolj zato, ker je neobveščanje o odsotnosti z dela in razlogih zanjo trajalo dlje časa, ne gre za več kršitev, kot zmotno meni revizija, temveč za eno kršitev, ki je trajala od 9. 3. 2016 do 1. 4. 2016.