Jedro

Čast in dobro ime ter svoboda izražanja sta vsakomur ustavno zagotovljeni in varovani osebnostni pravici. Svoboda izražanja je sicer res dana predvsem nasproti nosilcem javne oblasti, vendar pa to ne pomeni, da ni zagotovljena tudi v razmerju do zasebnikov. Teorije o terciarnem (horizontalnem) učinkovanju temeljnih pravic (nem. Drittwirkung der Grundrechte), ki so se uveljavile predvsem v nemški ustavnopravni teoriji, ne izključujejo učinkovanja ustavnih pravic med zasebnopravnimi subjekti, temveč skušajo odgovoriti na vprašanje na kakšen način le-te učinkujejo na horizontalna pravna razmerja med zasebniki. Po teoriji neposrednega učinkovanja tako veljajo ustavne pravice v horizontalnih pravnih razmerjih med zasebnopravnimi subjekti direktno, to pomeni, da veljajo ustavne pravice kot normativna ureditev za celotni pravni red. Po teoriji posrednega učinkovanja pa učinkujejo le posredno preko generalnih klavzul in nedoločnih pravnih pojmov. Navedeno pa za odločitev v konkretnem primeru ne more biti pomembno, saj se na podlagi 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh tožencema povrniti 507,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca nerazdelno tožniku plačati 3.000.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožnika je zavezalo, da mora tožencema povrniti 318.600 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je protispisen zaključek pritožbenega sodišča, da se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo le na obravnavo citiranih izsekov navedenih v tožbi, čeprav je tožnik ves čas zatrjeval, da so sporni vsi trije uvodni odstavki članka. Nižji sodišči sta zato sporni članek preozko obravnavali. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da se tožena stranka v razmerju do tožnika ne more sklicevati na svoje ustavne pravice. Nižji sodišči sta pri tem spregledali teorijo o horizontalnem učinkovanju temeljnih pravic med zasebniki. Ker gre za konflikt dveh ustavnih pravic, bi moral biti uporabljen test sorazmernosti. Ker razlogov o tem ni, revizija očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revident še poudarja, da prvi toženec v konkretnem primeru ni kritično obravnaval zanimivega družbenega dogodka, temveč je tožnika obdolžil storitve kaznivega dejanja. Ni pomembno ali je imel pri tem zaničevalni namen, saj ta ni predpostavka civilnega delikta.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Zatrjeval je, da je prvi toženec v prilogi časopisa B. dne 28.7.2001 v članku z naslovom "Sršeni" o njem zapisal žaljive in neresnične trditve. Po tožnikovih trditvah so sporni uvodni trije odstavki članka, v katerih naj bi prvi toženec tožnika označeval kot vplivnega mafijskega botra, javno osumljenega brutalnega napada na novinarja A.A., katerega zadnje prebivališče bo zagotovo zapor.

Revizijske navedbe, da sta nižji sodišči preozko obravnavali sporni članek, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je posamezne izseke, ki jih je tožnik izpostavil v tožbi kot posege v njegovo čast in ugled, obravnavalo in vrednotilo v okviru celotnega besedila članka (primerjaj sodbo sodišča prve stopnje, str. 3 - 5). Pritožbeno sodišče je sicer res zapisalo, da se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo le na obravnavo citiranih izsekov v tožbi, vendar pa je iz nadaljnjega razlogovanja sodišča druge stopnje razvidno, da je le-te presojalo v kontekstu celotnega besedila članka.

Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo. Pravno podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka zaradi posega v čast in ugled predstavlja 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. To določilo pa ne opredeljuje razžalitve dobrega imena in časti kot vzroka duševnih bolečin in prav tako ne razlogov, ki bi izključevali protipravnost. Namen odškodninskopravnega varstva po prvem in drugem odstavku 200. člena ZOR je v tem, da se zavarujejo osebnostne pravice in človekovo dostojanstvo, pri čemer pa tako varstvo ni v nasprotju s potrebo po kritiki, obveščanju, svobodi javnega izražanja, pravici dobiti informacijo javnega pomena in podobno. Odraz tega je tudi tako razumevanje pravic in svoboščin, po katerem ima vsaka pravica in svoboščina svoje meje, ki jo predstavlja enaka pravica ali svoboščina drugega. Izvrševanje teh svoboščin in pravic vključuje tudi dolžnost in odgovornost in je zato lahko podvrženo omejitvam in kaznim, da se zavaruje ugled in pravica drugih.(1) V navedeno varstvo spada tudi nedotakljivost človekove duševne celovitosti in osebnostnih pravic ter osebnega dostojanstva (34. in 35. člen Ustave), k čemer je pri svojem delu (svoboda zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenj v smislu prvega odstavka 39. člena Ustave) zavezan tudi novinar. Presoja, ali je z vsebino objavljenega članka nedopustno posegel v čast in dobro ime koga drugega, o katerem je pisal, pa je odvisna ne le od resničnosti nekaterih zapisanih trditev, ampak tudi od načina (namena) zapisa.(2) Pri razlagi teh pravnih standardov se lahko uporabijo tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju.(3) Nižji sodišči sta tako pravilno presodili, da gre v obravnavanem primeru za kolizijo tožnikove pravice do časti in dobrega imena oziroma pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in na drugi strani za pravico do svobode javnega obveščanja in izražanja iz 39. člena Ustave, na katero se je sklicevala tožena stranka ter tako pravilno odločali, katera izmed njiju je v dani situaciji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito.(4) Revident tako nima prav, da se t.i. testa sorazmernosti nista poslužili. Neutemeljena so tudi revidentova zatrjevanja, da se prvi toženec v razmerju do tožnika ne more sklicevati na svoje ustavne pravice, predvsem na svobodo izražanja. Čast in dobro ime ter svoboda izražanja sta vsakomur ustavno zagotovljeni in varovani osebnostni pravici. Svoboda izražanja je sicer res dana predvsem nasproti nosilcem javne oblasti,(5) vendar pa to ne pomeni, da ni zagotovljena tudi v razmerju do zasebnikov. Teorije o terciarnem (horizontalnem) učinkovanju temeljnih pravic (nem. Drittwirkung der Grundrechte), ki so se uveljavile predvsem v nemški ustavnopravni teoriji, ne izključujejo učinkovanja ustavnih pravic med zasebnopravnimi subjekti, kot to zmotno meni revident, temveč skušajo odgovoriti na vprašanje na kakšen način le-te učinkujejo na horizontalna pravna razmerja med zasebniki.(6) Po teoriji neposrednega učinkovanja tako veljajo ustavne pravice v horizontalnih pravnih razmerjih med zasebnopravnimi subjekti direktno, to pomeni, da veljajo ustavne pravice kot normativna ureditev za celotni pravni red. Po teoriji posrednega učinkovanja pa učinkujejo le posredno preko generalnih klavzul in nedoločnih pravnih pojmov. Navedeno pa za odločitev v konkretnem primeru ne more biti pomembno, saj se na podlagi 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Nižji sodišči sta tako nedopustnost ravnanja prvega toženca pravilno presojali ravno ob tehtanju med omenjenima ustavnima pravicama.

Neutemeljene so revizijske trditve, da je prvi toženec zapisal, da je tožnik storil kaznivo dejanje (naročil napad na novinarja A.). Prvi toženec je pisal le o govoricah, kar je v besedilu izrecno poudaril. O tem so takrat pisali slovenski mediji, govorilo se je tudi v tujini (letno poročilo ameriškega State Departmenta). Uporabljen je bil pogojnik. Z besedno zvezo "naj bi" se namreč izraža domneva, negotovost, možnost in nedokazanost.(7) Poleg tega je prvi toženec v naslednjem stavku poudaril, da tega, kaj je bilo res, ne bo mogoče vedeti, dokler ne bo policija našla napadalca in zbrala ustrezne dokaze. Takšno pisanje pa, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, ne presega praga nedopustnega načina izražanja novinarskega mnenja ob obravnavanju zadev javnega pomena. Novinar namreč lahko, kadar ocenjuje dogodek, ki je vzbudil interes javnosti, v okviru svojega poklica sam izjasni svoje mnenje, ki pa ga mora podati brez zaničevalnega namena.(8) Revizijsko sodišče je glede na navedeno, na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo, o stroških revizijskega odgovora tožencev pa odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter odvetniške in taksne tarife.

Op. št. (1): Primerjaj 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Op. št. (2): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 187/2000 in II Ips 506/2000. Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 402/99. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 345/01.Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 20/93.Op. št. (6): Tratar, B., Teoretični modeli o načinu učinkovanja ustavnih pravic med zasebnopravnimi subjekti (t.i. horizontalno učinkovanje ustavnih pravic oz. Drittwirkung der Grundrechte), Javna uprava, let. 40, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 531. Op. št. (7): Ivanjko, Š., Moralno varstvo in medijsko sojenje, Podjetje in delo, št. 6, str. 1177. Op. št. (8): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 402/99.