Jedro

Da bi se pripravljalna vloga lahko štela kot nova samostojna tožba, bi morala nujno biti njen sestavni del tudi prva tožba, v kateri so bila (verjetno) navedena dejstva, ki utemeljujejo regresni zahtevek po temelju. Samo obe vlogi skupaj vsebujeta očitno vsa pravno relevantna dejstva, sama pripravljalna vloga pa nikakor ni popolna v navedbah, da bi že samo iz teh navedb izhajala utemeljenost "modificiranega" tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 1.726.115,78 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.09.2002 dalje do plačila in ji povrniti stroške tega postopka v znesku 26.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v roku 15 dni. Zoper zamudno sodbo je vložil toženec pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je 05.02.2003 prejel zamudno sodbo, pred tem pa ni prejel tožbe. Tožba mu sploh ni bila vročena. Ugotovil je sicer, da obstaja v spisu povratnica, ki pa je on ni podpisal. Naslov na vročilnici ni pravilen, saj je napisana napačna hišna številka. Toženec ne prebiva na naslovu V. 28, ampak na naslovu V. 38. Toženec si je priskrbel mnenje sodnega izvedenca grafologije, ki je primerjal njegov podpis s podpisom na tej vročilnici in ugotovil bistvene razlike v rokopisnih elementih, ki po mnenju izvedenca z gotovostjo dolazujejo, da podpisa na sporni vročilnici, ki naj bi dokazovala vročitev tožbe, ni napisal toženec. V pritožbi zatrjuje tudi, da za nesrečo sploh ni bil kriv, da njegova krivda iz dokazov, ki so priloženi tožbi, ne izhaja.Eventualno izdelano izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke bi lahko pomenilo dokaz, da bi sodišče moglo nanj opreti takšno sodbo, kot je zamudna sodba. Tudi glede višine zahtevka je enako, saj bi le izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke bil dovoljšen dokaz za izdajo zamudne sodbe. Meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je v tej zadevi izdalo zamudno sodbo. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj je tožeča stranka oškdovancu prostovoljno izplačala v izvensodnem postopku odškodnino. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je bila izplačanaa v previsokem znesku. Višina odškodnine za posamezne postavke pravno priznane nepremoženjske škode, kar sicer pomeni uporabo materialnega prava, pa sploh ni bila ugotavljena in je zato previsoko odmerjena. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in ponovno odločanje o zahtevku. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo zoper zamudno sodbo. Meni, da je izkazana vročitev tožbe tožencu. Vročitev je bila opravljena na naslovu, ki ga je toženec sam navedel v zadevi P 242/2000. Tožeča stranka nasprotuje mnenju izvedenca grafološke stroke. Njegove ugotovitve so pavšalne in jih ni mogoče preizkusiti. Strokovno mnenje je neuporabno, saj ni obrazloženo. Tožeča stranka zahteva v tej zadevi povrnitev zgolj majhnega dela tistega, kar je plačala oškodovanki na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 250/2001. Napačno je zato stališče toženca, da je bila odškodnina odmerjena in plačana prosto po presoji tožeče stranke. Tožeča stranka zato predlaga, da se pritožba toženca kot neutemeljena zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se z vprašanjem, ali je bila tožencu tožba pravilno vročena ali ne niti ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe že zato, ker tožba ni bila sklepčna. Sklepčnost tožbe, ki je pogoj za izdajo zamudne sodbe pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zaradi toženčeve pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe. Na tožnikovi strani pa to pomeni obveznost, da že v tožbi navede vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini. V konkretni zadevi je iz podatkov spisa razvidno, da je ta postopek začel s pripravljalno vlogo, v kateri je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek iz tožbe v zadvi P 242/2000. Glede na to, da je šlo zgolj za pripravljalno vlogo, je v njej utemeljila razširitev zahtevka, v katerem je od toženca terjala vračilo škode, ki jo je plačala oškodovancem iz naslova nematerialne škode. V skladu s splošnimi pogoji avtomobilskega zavarovanja AO-95 je od toženca zahtevala plačilo 12 zneskov povprečnih neto plač v RS ustvarjenih neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa, saj je izplačani znesek odškodnine znatno presegal to vsoto. Sodišče je to pripravljalno vlogo, v kateri so navedena dejstva, ki dopolnjujejo navedbe v prvi tožbi, štelo kot samostojno tožbo, jo vpisalo pod novo opravilno številko in poslalo tožencu v odgovor z opozorilom na posledico izdaje zamudne sodbe, če na to tožbo ne bo odgovoril (odredba na listovni št. 6 spisa). Da bi se ta pripravljalna vloga lahko štela kot nova samostojna tožba, bi morala nujno biti njen sestavni del tudi prva tožba, v kateri so bila (verjetno) navedena dejstva, ki utemeljujejo regresni zahtevek po temelju. Samo obe vlogi skupaj vsebujeta očitno vsa pravno relevantna dejstva, sama pripravljalna vloga pa nikakor ni popolna v navedbah, da bi že samo iz teh navedbe izhajala utemeljenost "modificiranega" tožbenega zahtevka. Pritožba toženca sicer zmotno polemizira, da ne zadoščajo dokazi, na katere se je sklicevala tožeča stranka pri utemeljevanju višine. V postopku izdaje zamudne sodbe sodišče ne preizkuša resničnost dejanskih trditev, ampak samo ugotavlja, ali iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka. Dokazni postopek se za izdajo zamudne sodbe ne izvaja. Če utemeljenost zahtevka izhaja iz zatrjevanih dejstev ni nobene ovire, da se izda zamudna sodba, pa čeprav tožeča stranka za dokazovanje svojih dejanskih trditev predlaga dokaz z izvedencem. Glede dokazov, ki jih stranka priloži tožbi zakon zahteva samo to, da ne smejo biti v nasprotju z dejstvi, zatrjevanimi v tožbi. V tem pogledu zato pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov. Vendar pa "tožba", s katero se je začela pravda v tej zadevi, ni bila sklepčna, ker ni vsebovala vseh dejstev za utemeljevanje regresnega zahtevka. Materialnopravna podlaga zahtevku tožeče stranke je določba 2.odst. 7.čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Iz te določbe izhaja, da lahko stranke tudi v zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih uredijo pravico uveljavljanja povračila izplačanih zneskov. Da se dejanske okoliščine konkretnega primera bile takšne, da utemeljujejo regresni zahtevek tožeče stranke, bi moralo biti razvidno v celoti ali iz pripravljalne vloge tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za samostojno tožbo, ali pa bi morala biti sestavni del te nove "tožbe" tudi prva tožba, ki je vsebovala dejstva glede temelja regresnega zaahtevka. Ob takšni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje, štelo za tožbo in poslalo v odgovor tožencu, pogojev za izdajo zamudne soddbe ni bilo, pa čeprav toženec ni v 30 dnevnem roku na to vlogo odgovoril. Ker je sodišče prve stopnje izdalo v tej zadevi zamudno sodbo kljub nesklepčnosti tožbe, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 7.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je pritožbeno sodišče moralo to zamudno sodbo razveljaviti po 1.odst. 354.čl. ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.