Jedro

Upoštevaje izid pritožbenega postopka, v katerem je tožeča stranka z izdajo sodbe sodišča druge stopnje že dosegla cilj, ki ga zasleduje z vloženim izrednim pravnim sredstvom, se izkaže, da tožeča stranka nima pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka in stranska intervenientka M. V. sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za tožničino škodo iz škodnega dogodka 24. 12. 2005, za katero je zahtevala plačilo odškodnine 43.954,11 EUR s pripadki, do deleža 70 %, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in izreklo, da je „podana solidarna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (in staršev tožnice – očeta) za škodo, nastalo iz škodnega dogodka z dne 24. 12. 2005“, pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke M. V. pa zavrnilo in „v tem delu“ potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo s predlogom za spremembo sodbe pritožbenega sodišča v smeri ugotovitve, da je „toženka v celoti odgovorna za škodne posledice tožničine prometne nesreče z dne 24. 12. 2005“, podredno pa s predlogom za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Izvodi tožničine revizije so bili vročeni toženi stranki in stranskima intervenientoma, izmed katerih je na revizijo odgovorila le druge stranska intervenientka M. V. in predlagala njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbah drugega in tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo v skladu s 367.a členom istega zakona dopusti sodišče. Nobeden od obeh navedenih pogojev v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj revizija ni bila dopuščena, medtem ko je vrednost že s pritožbo tožeče stranke izpodbijanega dela (tedaj) prvostopenjske sodbe znašala le 13.186,23 EUR (30 % od 43.954,11 EUR), ta pa je sedaj enaka nič glede na popoln uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku, v katerem je bila s sodbo sodišča druge stopnje ugotovljena polna (100 % - na) odškodninska odgovornost tožene stranke. Upoštevaje takšen izid pritožbenega postopka, v katerem je tožeča stranka z izdajo sodbe sodišča druge stopnje že dosegla cilj, ki ga (tudi spričo njenega izrecnega revizijskega predloga) zasleduje z vloženim izrednim pravnim sredstvom, pa se obenem izkaže, da tožeča stranka nima pravnega interesa za revizijo, ki mora biti podan kot nujna procesna predpostavka za njeno dovoljenost po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP. Pri tem je za presojo tega vprašanja brez slehernega pomena odvečni pripis v izreku sodbe sodišča druge stopnje o domnevni solidarni odgovornosti tudi „staršev tožnice – očeta“ za tožnici 24. 12. 2005 povzročeno škodo, saj ti niso (tožene) stranke tega postopka. Nedovoljeno revizijo je zato bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. 7. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožeče stranke spričo njenega neuspeha z nedovoljeno revizijo) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov stranske intervenientke v zvezi z njenim odgovorom na revizijo, ki jih glede na stanje stvari v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).