Jedro

S tem, da je sodišče šele skupaj s sodbo sprejelo sklep, s katerim je dovolilo spremembo tožbe, bi lahko prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če bi bilo zaradi takšnega ravnanja v konkretnem primeru poseženo v pravico tožene stranke do izjave. Nobenega zadržka ni, da izvajanje dela storitvenih nalog javne uprave tožeča stranka kot oseba javnega prava pogodbeno prenese na osebo zasebnega prava. Četudi se na ta način uresničuje javni interes, gre za razmerja, v katera lokalna skupnost ne vstopa iure imperii in zato za njih veljajo določbe obligacijskega prava – torej določbe OZ, kolikor posameznih vprašanj ne urejajo drugi zakoni (1. člen OZ). Spori iz takšnih razmerij pa se presojajo pred sodišči po določbah ZPP (1. člen ZPP). Ni mogoče prevzeti pogodbene obveznosti, da bo stranka pridobila gradbeno dovoljenje na svoje ime. V upravnem postopku se lahko izkaže, da je predmet pogodbe, kolikor ga je razumeti kot obveznost dosege rezultata, nemogoč. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni, tako da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se: V izreku v točki II. 1. in v točki II. 4. toženi stranki namesto obveznosti: „ … pridobiti gradbeno dovoljenje na svoje ime in na svoj račun ...“, naloži obveznost: „vložiti na svoje ime in na svoj račun popolno vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja ...“.

V izreku v točki II. doda točka 7., ki se glasi: Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to dovolilo spremembo tožbe, in sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, naj tožena stranka dokonča izgradnjo križišča in meteornega kanala na določeni lokaciji v S., pred tem pa mora za to izdelati potrebno projektno dokumentacijo in pridobiti gradbena dovoljenja.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka je z družbo T. d. o. o. sklenila Urbanistično pogodbo za izgradnjo objekta Trgovina ..., katere predmet je izgradnja komunalne infrastrukture in način plačila komunalnega prispevka (Pogodba) in dne 13. 12. 2006 še Dogovor, katerega predmet je dodatna ureditev komunalne opreme na področju Zazidalnega načrta L. Dodatek k pogodbi); pravdni stranki sta dne 6. 6. 2007 sklenili Dogovor, v katerem sta se dogovorili, da tožena stranka vstopi v Pogodbo in Dodatek k pogodbi na mesto T. in prevzame vse njegove pravice in obveznosti (Dogovor); tožeča stranka je pridobila potrebne služnostne pogodbe za izgradnjo komunalne infrastrukture po Pogodbi in Dodatku k pogodbi, služnosti so bile vpisane v zemljiško knjigo, tožeča stranka pa je toženi izdala pooblastilo, da vloži zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo meteornega kanala in nastopi kot investitor na podlagi Dogovora ter izvrši prekop na nepremičninah v lasti tožeče stranke za izgradnjo tega kanala.

B.

Revizijske navedbe

5. Odločitvi obeh sodišč naj bi ne imeli razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi ju ne bilo mogoče preizkusiti. Posebej v zvezi s tem revidentka očita sodišču druge stopnje, da za svojo odločitev ni navedlo nobene pravne podlage. Ta pomanjkljivost naj bi bila tolikšna, da je odločitev mogoče označiti za arbitrarno, kar pomeni kršitev določbe 14. in 22. člena Ustave. Drugostopenjsko sodišče naj bi tudi ne odgovorilo na pritožbene navedbe, da v zadevi ni podana sodna pristojnost. Revidentka naj bi tudi ne dobila odgovora na pritožbeno navedbo, da ne obstaja nobena pravna podlaga za zahtevek za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo meteornega kanala in za pridobitev potrebne dokumentacije za pridobitev tega gradbenega dovoljenja. V izpodbijani sodbi pogreša tudi odgovor na svoje navedbe, da je izrek sodbe „neizvršljiv“. Kršitev postopka pa naj bi bila tudi v tem, da je sodišče o takšnem zahtevku sploh meritorno odločalo.

6. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbe ZPP, ker je dopustilo spremembo tožbe. Kršilo naj bi postopek, ker je kljub nasprotovanju tožene stranke dovolilo spremembo tožbe, o tem pa ni izdalo posebnega sklepa, ampak je spremembo tožbe dovolilo kar v sklepu, ki ga je izdalo skupaj z odločitvijo o glavni stvari. Tudi odločitev o tem, zakaj je dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, naj bi bila neobrazložena.

7. Revidentka nasprotuje tudi pristojnosti sodišča za odločanje v tem sporu. Zahtevek naj bi samo na videz temeljil na pogodbi, v resnici pa naj bi šlo za izvršitev upravne (inšpekcijske) odločbe. Šlo naj bi torej za upravno stvar.

8. Sodišči naj bi tudi zmotno uporabili materialno pravo. Revidentki ni mogoče s pogodbo naložiti obveznosti, da pridobi gradbeno dovoljenje na svoje ime. Revidentka naj bi namreč ne mogla biti investitorka v smislu 54. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list 110/2002), ker ne more predložiti dokazila o pravici graditi. Ne glede na to revidentki ni mogoče naložiti, da pridobi gradbeno dovoljenje, saj o tem ne odloča sama. Sodišče naj bi narobe razložilo določbo četrte alineje 3. člena Dogovora: obveznost izgraditi meteorni kanal namreč še ne pomeni, da bi morala revidentka za to tudi pridobiti gradbeno dovoljenje in za to potrebno dokumentacijo – kar ji je naloženo v 4. in 5. točki izreka prvostopenjske sodbe. Brez gradbenega dovoljenja, ki ga ni, pa revidentki ni mogoče naložiti gradnje kanala, zato naj bi tudi zahtevek, ki mu je bilo ugodeno v 6. točki izreka, ne bil utemeljen.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Navedlo je pravne podlage za svojo odločitev: na več mestih se je sklicevalo na ustrezne določbe Pogodbe, Dodatka k pogodbi in Dogovora. Ne drži tudi očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do revidentkinega stališča glede sodne pristojnosti (glej tretji odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe). Enako velja glede pravne podlage za zahtevek za pridobitev gradbenega dovoljenja in dokumentacije za izgradnjo kanala (glej 3. Odstavek na 4. strani) in glede očitka, da je izrek sodbe neizvršljiv (smiselno zadnji odstavek na 3. in bolj konkretno 2. odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Res je, da se pritožbeno sodišče glede teh vprašanj v dobršnem delu sklicuje na razloge iz prvostopenjske sodbe, kar pa – zlasti glede na to, da tudi revidentka v pritožbi pretežno ponavlja ugovore, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje – zadošča.(1)

10. Odločitev, da se kljub nasprotovanju tožene stranke dovoli sprememba tožbe, sta obe sodišči res utemeljili le s povzetkom zakonskega besedila, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Povzemanje zakonskega besedila brez navedbe okoliščin, ki predstavljajo spodnjo premiso (dejansko podlago) za uporabo predpisa, praviloma res ne zadosti kriterijem, ki jih pred sodišče postavlja zahteva, da morajo biti njegove odločitve obrazložene (324. in 332. člen ZPP). V tem primeru pa ni mogoče trditi, da bi bila ta odločitev popolnoma brez razlogov – pri tem je treba upoštevati, da po navedeni določbi za odločitev o dovolitvi spremembe tožbe zadošča že, da sodišče misli ... – kar kaže na določeno polje proste presoje sodišča – in pa na okoliščino, da je že iz predhodnih ugovorov tožene stranke v tem postopku vidno, da je ravno vprašanje gradbenega dovoljenja eden od elementov spora, o katerem je tekla ta pravda. Upoštevati je tudi treba, da gre pri ocenjevanju smotrnosti v smislu prvega odstavka 184. člena ZPP le za procesno smotrnost, ki je podana že, če se z obravnavanjem spremenjene tožbe prepreči nova pravda in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Zato revizijsko sodišče šteje, da pomanjkljiva obrazložitev v tem primeru predstavlja le kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila (glede na to, da jo je revidentka uveljavljala že v pritožbi – glej 2. točko drugega odstavka 370. člena ZPP) tudi na revizijski stopnji upoštevna, vendar le, če bi to (lahko) vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa se ni zgodilo, saj se je izkazalo, da obravnava spremenjene tožbe ni povzročila zastoja v postopku, z odločitvijo o dodatnem zahtevku pa je bilo odločeno o celotnem spornem razmerju med strankama.

11. Ne drži revidentkino stališče, da je dopustna sprememba tožbe le, če so se spremenile okoliščine po vložitvi tožbe. V takšnem primeru le privolitev tožene stranke ni potrebna (186. člen ZPP). Sicer pa je potrebna njena privolitev, ki pa jo lahko ob določenih pogojih nadomesti tudi odločitev sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP). Nobenega vpliva na zakonitost odločitve o tem, da dopusti spremembo tožbe, nima tudi okoliščina, ali je šlo pri spremembi tožbe res za razširitev oziroma povečanje obstoječega zahtevka, kot je to razumelo pritožbeno sodišče, ali pa za to, da je tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka postavila še nov zahtevek, za kar se zavzema revidentka. V obeh primerih gre namreč za spremembo tožbe (glej drugi odstavek 184. člena ZPP), zakon pa za oba primera določa enake procesnopravne posledice.

12. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, četudi je ob nasprotovanju tožene stranke dovolilo spremembo tožbe, ni pa izdalo posebnega sklepa, ampak je o tem odločilo kar skupaj z odločbo o glavni stvari. Tožeča stranka je tožbo spremenila s pripravljalno vlogo dne 16. 4. 2008, in sicer tako, da je k temu, kar je zahtevala s tožbo, dodatno postavila še zahtevka, kot sta navedena v 1. in 2. točki prvostopenjske sodbe. Tožena stranka je na to vlogo odgovorila tako, da je v pripravljalni vlogi (9. 6. 2009) nasprotovala utemeljenosti zahtevka v tem delu in svoje stališče utemeljila, v nadaljevanju pa je v isti vlogi spremembi tožbe nasprotovala. Člen 185 ZPP določa, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Vrhovnemu sodišču ni treba odgovoriti na vprašanje, ali se v tem primeru lahko šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, ker se je najprej spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi in šele po tem (sicer v isti vlogi) nasprotovala spremembi. Dejstvo je namreč, da je sodišče prve stopnje spremembo izrecno dovolilo. O tem bi sicer moralo izdati poseben sklep (to izhaja iz določbe sedmega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe). Da mora sodišče o tem odločiti s posebnim sklepom, narekuje varovanje enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja: šele gotovost glede predmeta odločanja zagotavlja učinkovitost obrambe nasprotne stranke, omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi toženec oporeka zahtevku (po spremenjeni tožbi). S tem, da je sodišče šele skupaj s sodbo sprejelo sklep, s katerim je dovolilo spremembo tožbe, bi lahko prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če bi bilo zaradi takšnega ravnanja v konkretnem primeru poseženo v pravico tožene stranke do izjave. To pa se v tem primeru ni zgodilo: tožena stranka se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjenem zahtevku in za svoje ugovore navedla tudi razloge. Te navedbe je prvostopenjsko sodišče tudi upoštevalo in nanje v sodbi odgovorilo. To, da sodišče prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, zato v spornem primeru lahko predstavlja le relativno kršitev, ki bi bila upoštevna, če bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar pa se, glede na doslej povedano, ni zgodilo. To stališče je prepričljivo utemeljilo tudi sodišče druge stopnje (gl. zadnji odstavek na 2. in nadaljevanje na 3. strani izpodbijane sodbe).

13. Neutemeljen je tudi ugovor, da odločanje o tem sporu ne spada v sodno pristojnost. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve in druge stopnje, da obveznosti, katerih izpolnitev zahteva od revidentke tožeča stranka, temeljijo na določbah Pogodbe, Dodatka k pogodbi in Dogovora. Treba je tudi upoštevati, da gre za odplačno pogodbo: prevzete obveznosti tožene stranke so se delno poračunale z njeno obveznostjo plačila komunalnega prispevka. Predmet pogodb so res storitve oziroma dajatve, ki jih mora v okviru svojih pristojnosti na področju javne infrastrukture izvajati tožeča stranka. Kljub njihovemu javnopravnemu značaju pa ne gre za oblastni, marveč storitveni del nalog javne uprave. Nobenega zadržka ni, da izvajanje dela teh nalog tožeča stranka kot oseba javnega prava pogodbeno prenese na revidentko kot osebo zasebnega prava. Četudi se na ta način uresničuje javni interes, gre za razmerja, v katera lokalna skupnost ne vstopa iure imperii in zato za njih veljajo določbe obligacijskega prava – torej določbe OZ, kolikor posameznih vprašanj ne urejajo drugi zakoni (1. člen OZ). Spori iz takšnih razmerij pa se presojajo pred sodišči po določbah Zakona o pravdnem postopku (1. člen ZPP). Okoliščina, da je o obveznosti izvedbe dela teh storitev odločil upravni organ (Prometni inšpektorat), ne razrešuje spora, ali je obveznost izvedbe teh del pogodbeno prevzela revidentka.

14. V revidentkini trditvi, da je sodba neizvršljiva, tičita dva očitka. Eden je, da zahtevek glede glavne stvari ni dovolj konkreten oziroma opredeljen, poleg tega pa naj bi bil tudi nerazumljiv. Nedoločnost zahtevka naj bi izpričevala okoliščina, da v sodbi (izvršilnem naslovu) ni dovolj navedb, da bi bil ta primeren za izvršbo,(2) nerazumljiv pa naj bi bil izrek zato, ker se pri odločitvi o tem, da je treba pridobiti (novo) gradbeno dovoljenje, sklicuje na (že izdano) gradbeno dovoljenje in na projekt, ki je bil podlaga zanj. Ta očitek je procesne narave (kršitev prvega odstavka 180. člena ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitek, da je izrek premalo določen, ne drži. Izrek vsebuje natančen popis storitev, ki jih je dolžna opraviti revidentka. Del vsebine posameznih storitev je še natančneje sicer res opredeljen v listinah, na katere se sklicuje izrek (projektna dokumentacija, gradbena dovoljenja). Vendar so te listine navedene konkretno, tako da je vsebino dolžnikove obveznosti mogoče določiti sicer res šele z upoštevanjem njihove vsebine, vendar brez nadaljnjega pravnega sklepanja, katera obveznost ustreza posameznemu zahtevku. Izrek tudi ni nerazumljiv. Navidezno nasprotje med zahtevo za izdajo novega gradbenega dovoljenja ob sklicevanju na že obstoječe, se razreši z upoštevanjem dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da navedena odločba spreminja prejšnjo tako, da se bo spremenil prometni priključek objekta na regionalno cesto iz krožišča v semaforizirano križišče in pa, da ta odločba napoveduje, da bo izgradnja križišča predmet ločene projektne dokumentacije. Zato v delu, ki ga problematizira revidentka, izrek poleg obstoječe dokumentacije in gradbenega dovoljenja kot podlage za pridobitev novega gradbenega dovoljenja navaja tudi soglasje in dovoljenje št. ... z dne 31. 5. 2007, ki ga je izdala Direkcija RS za ceste.

15. Drugi očitek, povezan z domnevno neizvršljivostjo, pa je vsebovan v trditvi, da izrek od revidentke zahteva ravnanje, ki „ni v njeni pristojnosti“. Gradbeno dovoljenje izdaja pristojna upravna enota in ga lahko pridobi investitor, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Očitek, da revidentki ni mogoče naložiti obveznosti, da pridobi gradbeno dovoljenje na svoje ime, je utemeljen. Sodišče ne more prejudicirati odločitve upravnega organa, ali obstajajo pogoji za to, da se takšno gradbeno dovoljenje izda ali ne. V upravnem postopku se lahko izkaže, da je predmet pogodbe, kolikor ga je razumeti kot obveznost dosege rezultata, nemogoč. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ). Vendar obveznost dosege rezultata (pridobitev gradbenega dovoljenja) v tem primeru implicira tudi (ožjo in določljivo) obveznost prizadevanja: vložitev popolne – popolne, kolikor je za to potrebno tudi sodelovanje, ki ga je pogodbeno prevzela tožeča stranka - vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. V tem pogledu gre torej za delno nemožnost predmeta obveznosti, pogodbeno obveznost pa je mogoče vzdržati v veljavi v delu, v katerem ni nemogoča, saj Pogodba, Dodatek k pogodbi in Dogovor lahko obstanejo tudi kot dogovor o obveznosti prizadevanja. Dosega (negotovega) rezultata očitno tudi ni bila pogodbeni pogoj in tudi ne odločilen nagib, brez katerega bi pogodba ne bila sklenjena (88. člen OZ). Druge obveznosti tožene stranke imajo za tožečo stranko smisel tudi, če se izkaže, da dovoljenj ne more pridobiti tožena stranka, ker pogoje za njihovo pridobitev izpolnjuje le tožnica. Zato pogodbe v delu, v katerem predmet pogodbe ni nemogoč, lahko ostanejo v veljavi in vežejo revidentko. Ker ta obveznost ne presega okvirov postavljenega zahtevka in predstavlja manj (minus), ne pa nekaj drugega (aliud), je revizijsko sodišče v okviru danih navedb spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zahtevek zavrnilo le za presežek.

16. Ne drži pa revidentkin očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je z Dogovorom prevzela tudi obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje in za to potrebno dokumentacijo za izgradnjo meteornega kanala. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da takšna obveznost izhaja iz III. člena Dodatka k pogodbi, revidentka pa je te obveznosti prevzela z Dogovorom (glej drugi odstavek na 9. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Revizijsko sodišče – z omejitvijo glede obsega prevzete obveznosti, kot izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve - pritrjuje takšni utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, se nanjo sklicuje in je ne ponavlja.

17. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je uspela le z manjšim delom svojih ugovorov, zato mora tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta imela z vložitvijo odgovora na revizijo. Znesek 1.680,00 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Tako npr. Ustavno sodišče v odločbi Up 273/97 z dne 22. 2. 2001, enako v sklepu Up 91/01 z dne 21. 1. 2002 in v sklepu Up 548/02 z dne 13. 11. 2003. Op. št. (2): Galič, v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 123: „Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo … izrek zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova“. Pri tem se sklicuje na 21. člen ZIZ.