Jedro

Pritožba ima prav, da prvostopno sodišče tekom prvostopnega postopka ni izdalo posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, kar bi v primeru, ko nasprotna stranka spremembi tožbe nasprotuje, v skladu z določbo 185. člena ZPP moralo storiti. Ker prvostopno sodišče v vmesnem sporu ni odločilo, ali naj se sprememba tožbe dopusti (to je storilo šele v izpodbijani sodbi), postopek pa je nadaljevalo na podlagi spremenjene tožbe, je s tem storilo kršitev postopka relativnega značaja. Tožena stranka bi v pritožbi morala konkretno opredeliti, na kakšen način je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni storila. Zgolj s pavšalnimi trditvami o vplivu kršitve na izpodbijano sodbo pa ne more uspeti

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.685,45 €, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (1. tč. izreka), da se tožbenemu zahtevku ugodi (2. tč. izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.828,81 € (3. tč. izreka v povezavi s popravnim sklepom z dne 14.12.2009).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je prvostopno sodišče nezakonito dovolilo spremembo tožbe, saj je tožeča stranka s spremembo dejansko popravila nejasen in nesklepčen zahtevek. Poleg tega očita tudi, da je spremembi tožbe vseskozi nasprotovala, sodišče pa ni niti pridobilo njenega soglasja niti ni o spremembi tožbe izdalo posebnega sklepa, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom, kot izhaja iz tožbe z dne 29.2.2008, vtoževala zgolj ureditev križišča (javne razsvetljave, pločnikov, kolesarskih stez, klančin za invalide, zaprtje dovoza, itd.), s spremembo tožbe z dne 16.4.2008 pa je povečala obstoječi tožbeni zahtevek tako, da je od tožene stranke zahtevala še pridobitev gradbenega dovoljenja ter vse ostale potrebne dokumentacije za izgradnjo istega križišča. Spremembo tožbe je narekovala navedba tožene stranke, da za omenjeno križišče sploh še ni pridobila gradbenega dovoljenja, čeprav je bila tega dolžna pridobiti v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi. Po oceni pritožbenega sodišča sprememba tožbe z dne 16.4.2008 tako predstavlja „le“ razširitev oziroma povečanje obstoječega tožbenega zahtevka v skladu z določbo drugega odstavka 184. člena ZPP, zaradi česar ne soglaša s pritožbenim stališčem, da gre za spremembo istovetnosti zahtevka oziroma za njegovo popolno spremembo. Poleg tega pritožbeno sodišče tudi ne vidi, v čem naj bi bil tako primarni, kot povečani tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožba je namreč nesklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja, v obravnavani zadevi pa takšna situacija ni podana.

Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je že tekom prvostopnega postopka nasprotovala spremembi tožbi, vendar pa prvi odstavek 185. člena ZPP dovoljuje sodišču, da spremembo vseeno dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prvostopno sodišče je ravnalo v skladu s to določbo, po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, zato privolitev tožene stranke ni bila pogoj za njeno spremembo. Pritožba pa se tudi povsem neutemeljeno sklicuje na to, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za priviligirano spremembo tožbe, saj prvostopno sodišče njeno spremembo ni dopustilo na podlagi 186. člena ZPP, temveč pravilno na podlagi 185. člena ZPP.

Pritožba ima tudi prav, da prvostopno sodišče tekom prvostopnega postopka ni izdalo posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, kar bi v primeru, ko nasprotna stranka spremembi tožbe nasprotuje, v skladu z določbo 185. člena ZPP moralo storiti. Ker prvostopno sodišče v vmesnem sporu ni odločilo, ali naj se sprememba tožbe dopusti (to je storilo šele v izpodbijani sodbi), postopek pa je nadaljevalo na podlagi spremenjene tožbe, je s tem storilo kršitev postopka relativnega značaja (gl. Wedam Lukić, D. Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, člen 185, str. 206). Tožena stranka bi v pritožbi morala konkretno opredeliti, na kakšen način je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni storila. Zgolj s pavšalnimi trditvami o vplivu kršitve na izpodbijano sodbo pa ne more uspeti (gl. Zobec, J., Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, člen 339, str. 266 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 206/2000).

Na pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče s tem, ko svoje odločitve o dovolitvi spremembe tožbe ni obrazložilo, storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne drži. V zadnjem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pojasnilo, da je tožena stranka izrecno nasprotovala spremembi tožbe, ter da je sodišče slednjo kljub temu dovolilo, saj je to v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. S takšnim zaključkom pritožbeno sodišče v celoti soglaša, kot neutemeljena pa se izkaže tudi pritožbena navedba, da prvostopno sodišče svoje odločitve o dovolitvi spremembe tožbe ni obrazložilo.

Tožena stranka v pritožbi vztraja na stališču, da sodišče ni pristojno odločati v konkretni zadevi, saj o isti zadevi odloča že inšpekcijski organ in gre torej za upravno pristojnost. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne zaključke prvostopnega sodišča (glej str. 6 izpodbijane sodbe) o tem, da predmetni spor izhaja iz pogodbe med strankama, zaradi česar je na podlagi prve točke prvega odstavka 481. člena ZPP podana pristojnost sodišča. Ob tem pa še dodaja, da je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi že ob reševanju pritožbe zoper začasno odredbo z dne26.3.2008 ugotovilo, da je sodna pristojnost podana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče napačno interpretiralo navedbo tožene stranke v njeni vlogi z dne 17.8.2009 (tč. IX), na podlagi katere je zaključilo, da je tožena stranka priznala, da sta s tožečo stranko v obligacijskopravnem razmerju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v omenjeni vlogi navedla, da „tožena stranka sicer lahko pritrdi navedbam tožeče stranke, da sta s toženo stranko na podlagi dogovora z dne 6.6.2007 v medsebojnem obligacijskem razmerju, iz katerega izvirajo pravice in obveznosti tako za eno kot za drugo stranko.“ Na podlagi takšne izjave je zaključek prvostopnega sodišča edini logičen in kot tak tudi pravilen. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama nedvomno izhaja tudi iz drugih listin v spisu (npr. iz dogovora med strankama z dne 6.6.2007, na podlagi katerega je tožena stranka vstopila v vse obveznosti družbe T. C. d.o.o., priloga A4).

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim stališčem, da tožeča stranka ne more preko sodišča od tožene stranke zahtevati, da ta v svojem imenu in za svoj račun pridobi gradbeno dovoljenje, ker je to v pristojnosti upravne enote. Odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja je res v pristojnosti upravne enote, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni, da tožeča stranka s predmetno tožbo ne more zahtevati od tožene stranke, da izpolni svoje pogodbene obveznosti, katere je prevzela z dogovorom z dne 6.6.2007 (priloga A4). Tožba na pridobitev gradbenega dovoljenja na način, da tožena stranka pridobi vso potrebno dokumentacijo in na upravno enoto vloži popolno vlogo za pridobitev le-tega, je tako povsem dovoljena. Prav tako tožeča stranka v predmetnem postopku utemeljeno vtožuje izvedbo gradbenih del izgradnje komunalnih infrastruktur, saj se je tožena stranka, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, k temu zavezala s sklenitvijo zgoraj omenjenega dogovora, na podlagi katere je prevzela vse obveznosti, ki izhajajo iz urbanistične pogodbe in dogovora med družbo T. c. d.o.o. in tožečo stranko (prilogi A2 in A3).

Na pritožbeno navedbo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izgradnje križišča že izpolnila, pritožbeno sodišče odgovarja, da izveden dokazni postopek takšnega zaključka ni potrdil. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče (gl. zadnji odstavek na 8. strani sodbe), je tožeča stranka tekom prvostopnega postopka navedla in dokazala, da so bile pomanjkljivost v gradnji križišča komisijsko ugotovljene, tožena stranka pa teh ugotovitev ni uspela izpodbiti. Dejstvo, da je križišče že odprto in funkcionira, po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je tudi zgrajeno pravilno in v skladu s pogodbenimi zavezami strank. Ker je prvostopno sodišče toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo vse tisto, kar se je s pogodbo zavezala, ne pa tudi izpolnila, ne drži pritožbeni očitek, da ji je naložena obveznost, ki je že v celoti izpolnjena, zaradi česar izrek sodbe tudi ni ne nerazumljiv, ne neizvršljiv.

Tožena stranka v pritožbi očita tudi, da tožeča stranka od nje povsem brez pravne podlage zahteva tudi pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo meteornega kanala, saj se tožena stranka k temu nikdar ni zavezala. Prvostopno sodišče je na podlagi dogovora med družbo T. C. d.o.o. in tožečo stranko (priloga A3) pravilno zaključilo, da iz III. člena jasno izhaja obveznost prvega, da pridobi gradbeno dovoljenje za meteorni kanal in ga tudi izgradi. Ker je tožena stranka z dogovorom z dne 6.6.2007 (priloga A4) vstopila v vse obveznosti družbe T. C. d.o.o., se pritožbeno sodišče pridružuje pravilnemu zaključku prvostopnega sodišča, da jih je zato tudi dolžna izpolniti.

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tudi tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z veljavno Odvetniško tarifo priznalo 3000 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 1.685,45 €. Kar je tožeča stranka zahtevala več, ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je že upoštevano v priznanih postavkah.