Jedro

Vročilnica ni absoluten dokaz o vročitvi, ker se vročitev v primeru njene izgube dokazuje tudi drugače, v primeru netočnega zapisa datuma na njej pa se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo pritožbo proti sodbi kot prepozno. Ni namreč prejelo vročilnice tožnikove pooblaščenke o prejemu sodbe, zaradi česar se je v svojem vložišču prepričalo, da jo je prejela 30.8.1993, 11.10.1993 pa je bila šele vložena pritožba. V to, kako je v vročilnici, ki je pozneje prispela na sodišče drugačen datum (27.9.1993) od dejanskega prejema sodbe, se sodišče ni spuščalo.

V pritožbi proti temu sklepu uveljavlja tožeča stranka pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi česar predlaga spremembo sklepa tako, da bo razveljavljen in da bo ugotovljena pravočasnost pritožbe in da bo o njej tudi odločeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi trdi, da je njena zastopnica prejela sodbo 27.9.1993, kot izhaja iz vročilnice, po 149. čl. ZPP pa je ta dokument, ki dokazuje opravljeno vročitev. Zakon o pravdnem postopku ne pozna drugačnega vročanja kot z vročilnico, kar velja zlasti za sodbo. Vročitev ni uradna in ni zakonita, če sodbo prevzame vložišče sodišča. Odvetnica tožeče stranke ni nikoli pooblastila vložišča za sprejem njenih pisanj. Zakon o pravdnem postopku nima predvidenega vročanja z "evidenčno knjigo". Kdaj vpisujejo delavci sodišča sodbe v knjigo, pooblaščenki ni znano.

Opisuje, kakšno je stanje v vložišču, pri čemer poudarja, da praktično nihče ne kontrolira podatkov, ki so v mapi. Vročilnica ni bila razveljavljena.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da se pisanja vročajo praviloma po pošti, lahko pa se vročajo tudi po določenem delavcu sodišča, pristojnem občinskem organu ali kar pri sodišču (133. čl.). Sodni poslovnik za redna sodišča pa določa, da lahko prevzemnik prevzame pisanje tudi osebno v sodni pisarni ali v odpravi sodišča (drugi odst. 187. čl. Poslovnika). Tožeča stranka se torej moti v trditvi, da predpisi vročanja na sodišču ne urejajo. Sicer pa je njena pooblaščenka takšen način vročanja sprejemala kot regularni tudi doslej, kar je razvidno iz vročanj sodnih pisanj njej tudi v tej pravdni zadevi. Ne drži tudi trditev, da tožnikova pooblaščenka ni nikoli pooblastila vložišča za sprejem njenih pisanj, saj je tudi v tej zadevi, denimo, izročila vložišču svoj pripravljalni spis z dne 27.1.1990. Sicer pa tu sploh ne gre za to, ali je sodno vložišče pooblastila za sprejem njenih pisanj, ker je tu sporno vprašanje vročitve sodnega pisanja njej. Tudi ni razumljivo, kam meri pritožba s trditvijo, da vročitev ni uradna in ni zakonita, če sodbo prevzame vložišče sodišča, saj predsednica senata ni štela kot dan vročitve tožeči stranki izročitve sodbe vložišču z namenom, da se opravi vročitev. Pravkar povedano velja tudi za trditev, da določbe ZPP ne poznajo drugačnega načina vročanja kot z vročilnico. Takšna vročitev je bila očitno opravljena, saj se je vročilnica kasneje znašla na sodišču. Le mimogrede naj bo omenjeno, da je potrebno pojem vročilnice razlagati širše in ne samo v smislu tiskovine z naslovom vročilnica. Pri vročilnici gre namreč za potrdilo o vročitvi (prvi odst. 149. čl. ZPP), ki je lahko tudi sestavljeno v obliki posebnega zapisnika, kot del zapisnika s kakšnega sodnega naroka, kot uradni zaznamek in podobno, seveda pa mora takšen zapis vsebovati podatke iz pravkar citiranega zakonskega predpisa.

Vročilnica tudi ni absolutni dokaz o opravljeni vročitvi. Če se namreč le-ta izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi drugače (sedmi odst. 149. čl. ZPP). Predsednica senata je torej pravilno ravnala, ko je ugotovila, da je v spisu vročilnica o vročitvi sodbe nasprotni stranki, ni pa vročilnice o takšni vročitvi tožeči stranki, da je odredila poizvedbe v sodnem vložišču o tem, kdaj je bila sodba vročena pooblaščenki tožeče stranke. Pravilno je torej štela, da gre za izgubljeno vročilnico in v zvezi s tem je sodišče izpeljalo pravilen postopek. Ko je pozneje prejelo vročilnico in ugotovilo glede na podatke iz evidenčne knjige, da datum na vročilnici ni točno zapisan kot dan vročitve, je pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je pisanje prevzela tožnikova pooblaščenka (šesti odst. 149. čl. ZPP). Ob dejstvu, da je tožnikova pooblaščenka potrdila v evidenčni knjigi prevzem sodbe določenega dne, pozneje pa je izročila sodišču povratnico z drugačnim datumom, bi pač morala pojasniti to razliko, česar pa ni storila ne poprej, ne zdaj v pritožbi. Dokazno breme je na njej, saj je z vpisom kasnejšega datuma na vročilnici spremenila svojo prejšnjo pisno izjavo o prevzemu sodbe. Tudi če bi držalo pritožbeno opisovanje stanja v sodnem vložišču, to na izpodbijano odločitev ne more vplivati, saj če tožnikova pooblaščenka podpisuje prevzem sodnih pisanj, ne da bi se pri tem prepričala, ali je vsa ta pisanja tudi prevzela, škodi to njej. Evidenčna knjiga je namenjena prav temu, da se z datumom in podpisom naslovnika izkazuje vročitev oziroma prevzem sodnih pisanj.

Končno, tudi ni potrebno razveljavljati vročilnice, če se ugotovi drugačen dan dejanskega prevzema sodbe, ker zakon česa takšnega ne predpisuje. Če torej povzamemo, vročilnica ni absoluten dokaz o vročitvi, ker se vročitev v primeru njene izgube dokazuje tudi drugače, v primeru netočnega zapisa datuma na njej pa se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno (sedmi in šesti odst. 149. čl. ZPP).

Ne gre torej za zatrjevane procesne kršitve in ker sodišče tudi ni odkrilo kakšnih takšnih bistvenih kršitev absolutne narave, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe.