Jedro

Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, na kakšen način se v primeru iz 6. odstavka 149. člena ugotavlja, katerega dne je bilo pisanje vročeno v resnici (ne pa tistega dne, ki ga je zapisal prejemnik). Stroga presoja pogojev za uporabo določbe 6. odstavka 149. člena ZPP, ki gre v korist pritožnika, je v primeru, ko gre za vprašanje vročitve sodbe in teka pritožbenega roka, nujna glede na pomen dvostopnega sojenja, saj pravico do pritožbe zagotavlja že ustava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje III P 11/91-80 z dne 4.6.1993. Odločitev je utemeljilo s tem, da je bila sodba vročena tožnikovi pooblaščenki 30.8.1993, ko jo je prevzela v sodnem vložišču - in ne 27.9.1993, kot je naveden datum na vročilnici v spisu.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo navedeni sklep prve stopnje. Zavrnilo je namreč pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (149. člena ZPP) in odločitev utemeljilo predvsem s tem, da je tožnikova pooblaščenka z vpisom kasnejšega datuma na vročilnici spremenila svojo prejšnjo pisno izjavo o prevzemu sodbe, razlike v datumih pa ni pojasnila ne poprej ne v pritožbi.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sklepov druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno opredeljeno zatrjuje kršitev določb 149. člena v zvezi s 142. členom ZPP na prvi in drugi stopnji, vsebinsko pa s tem revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Ta očitek je utemeljen.

Po določbi 1. odstavka 142. člena ZPP se sodba vroči osebno stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (kadar ga ima - 1. odstavek 138. člena ZPP). Po določbi 1. odstavek 149. člena ZPP potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema. Nazadnje citirana zakonska določba sicer ne omenja, da je vsebina vročilnice tudi navedba sodnega pisanja, katerega prejem prejemnik potrjuje, vendar je to samoumevno - z določbama 1. odstavka 142. in 1. odstavka 149. člena ZPP zatorej tudi nedvomno določeno.

Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbeno stališče, da določbe ZPP ne poznajo (in zato ne dopuščajo) nobenega drugačnega načina vročanja kot z vročilnico. Pravilno je stališče, zapisano v izpodbijanem sklepu, da je potrdilo o vročitvi lahko sestavljeno tudi v obliki posebnega zapisnika, kot del zapisnika s kakšnega naroka, kot uradni zaznamek in podobno - da pa mora seveda takšen zapis vsebovati podatke iz 1. odstavka 149. člena ZPP. Ni pa mogoče pritrditi nadaljnji presoji sodišča druge stopnje, da je bilo tem zahtevam zadoščeno v upoštevanem delu evidenčne knjige sodnega vložišča. Na podlagi te evidenčne knjige je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila njegova sodba štev. III P 11/91-80 z dne 4.6.1993 vročena tožnikovi pooblaščenki in kdaj je bila vročena (namreč 30.8.1993). To je ugotovilo z uradnim zaznamkom z dne 16.9.1993 (l. št. 159), torej še preden mu je bila izročena vročilnica o vročitvi te sodbe, s katero je tožnikova pooblaščenka potrdila, da je sodbo prejela 27.9.1993. Upoštevani del evidenčne knjige sodnega vložišča sodišča prve stopnje ima pri datumu 26.7. (1993) vpisane tri opravilne številke, med njimi številko prvostopnega spisa v tej pravdi, tj. III P 11/91. Pri tem ni podatka, za kakšno pisanje v tej zadevi gre. Za datumom 27.8. (1993) so vpisane štiri opravilne številke, njim pa sledi zapis "Lj. 30.8.93" z nečitljivim podpisom, ki sta ga sodišči šteli za podpis tožnikove pooblaščenke (ta pa tega niti ni zanikala). Pri tem podpisu ni še kakšnega podpisa. Torej od zahtevane vsebine vročilnice (kakor je bila prej obrazložena) v teh podatkih evidenčne knjige sodnega vložišča manjka tako navedba, katero sodno pisanje naj bi stranka prevzela, kakor tudi podpis vročevalca. Uradni zaznamek (na l.št. 159 spisa, ki je datiran 16.9.1993) se sklicuje na podatke vložišča, zato podpis pod njim ne pomeni podpisa vročevalca.

Sodišči prve in druge stopnje sta glede obravnavane vročilnice šteli, da gre za vročilnico v smislu 1. odstavka 149. člena ZPP. Ta vročilnica (na obrazcu SP, št. 41 in s pečatnico sodišča prve stopnje, vezana v spis pri l. št. 159) ima podatek, da gre za vročilnico o vročitvi sodbe v zadevi štev. III P 11/91 (s pristavkom "kol. 9.8.93"), navedbo tožnikove pooblaščenke kot naslovnice vročitve ter v rubriki "Potrjujem s svojeročnim podpisom, da sem prejel zgoraj navedeno pošiljko dne" datum 27.9.1993 in nečitljiv podpis (glede katerega sodišči prve in druge stopnje nista dvomili, da je podpis tožnikove pooblaščenke). Revizijsko sodišče ne vidi razloga, da ne bi sprejelo te presoje sodišč prve in druge stopnje. Ne more sicer prezreti, da na tej vročilnici ni podpisa v rubriki "podpis vročevalca" (kar pa sicer velja tudi za vročilnice o vročitvah poznejših odločb in drugih pisanj v tej zadevi, opravljenih na sodiščuĐ). Vendar to jemlje tej vročilnici le naravo javne listine.

Po določbi 7. odstavka 149. člena ZPP se v primeru, ko se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi drugače. Sodišče prve stopnje je sicer imelo prav v tej zakonski določbi podlago, da je odredilo ugotavljanje vročitve na drug način (odredba z dne 15.6.1993, l.št. 159). Vendar pa uporaba te določbe pride v poštev le, kadar vročilnice ni. Zato pri odločitvi o pravočasnosti tožnikove pritožbe ni prišla v poštev, ker je sodišče prve stopnje v času izdaje obravnavanega sklepa že razpolagalo z vročilnico o vročitvi sodbe. Tedaj je prišla v poštev le uporaba določbe 6. odst. 149. člena ZPP, po kateri se v primeru, ko je na vročilnici netočno zapisan dan vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, na kakšen način se v primeru iz 6. odstavka 149. člena ugotavlja, katerega dne je bilo pisanje vročeno v resnici (ne pa tistega dne, ki ga je zapisal prejemnik). Vendar pa je treba pritrditi tožnikovemu revizijskemu stališču, da zapiski odvetniške mape, ki je v vložišču sodišča - kolikor imajo le takšno vsebino, kakršna je po prej obrazloženem v evidenčni knjigi sodnega vložišča v tem primeruĐ - sami po sebi ne morejo predstavljati dokaza o tem, da je bila vročitev sodne pošiljke opravljena po pravilih iz 1. odstavka 149. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 142. člena ZPP) - in torej tudi ne o tem, kdaj je bila opravljena.

Presoja sodišča prve stopnje, da lahko samo zaradi podatkov evidenčne knjige njegovega vložišča šteje, da sodba, ki jo je tožnik izpodbijal s pritožbo, njegovi pooblaščenki ni bila vročena 27.9.1993 temveč 30.8.1993, in zato zavrže pritožbo kot prepozno - je po vsem obrazloženem pomenila kršitev določb 149. člena v zvezi s 142. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je tudi samo pripisalo podatkom evidenčne knjige sodnega vložišča enak pomen kakor sodišče prve stopnje, pravnomočno vzelo tožniku pravico do meritornega obravnavanja njegove pritožbe zoper sodbo, čeprav bi pri pravilni uporabi določb 149. in 142. člena ZPP moralo šteti, da je ta pritožba pravočasna (šteto od dneva vročitve sodbe 27.9.1993 po vročilnici, do dneva vložitve pritožbe 11.10.1993 pritožbeni rok še ni potekel). Posledica te kršitve navedenih procesnih določb je bila, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja glavne stvari pred sodiščem druge stopnje, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Doslej obrazloženo pomeni strogo presojo pogojev za uporabo določbe 6. odstavka 149. člena ZPP. Strogost, ki gre v korist pritožnika, je v primeru, ko gre za vprašanje vročitve sodbe in teka pritožbenega roka, nujna glede na pomen dvostopnega sojenja, saj pravico do pritožbe zagotavlja že ustava. Kar zadeva presojo revizijskega sodišča v tej odločbi o tem, ali je bila sodba III P 11/91-80 z dne 4.6.1993 vročena tožnikovi pooblaščenki 30.8.1993 ali 27.9.1993, pa ni odveč opozoriti, da je šlo za vprašanje procesnega prava - razlage in uporabe določb 149. člena ZPP, in ne za dejansko vprašanje. To opozorilo je videti umestno glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, ki izključuje obravnavanje dejanskih vprašanj na revizijski stopnji. Šlo je za vprašanje načina ugotovitve dneva, od katerega se šteje rok za tožnikovo pritožbo, ki je vprašanje zakonite in pravilne uporabe procesnega predpisa. Ta procesna kršitev je bila izrečno uveljavljana. Glede dejstev, ki se nanašajo na procesne kršitve, uveljavljane z revizijo, pa ZPP v 387. členu dovoljuje celo navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je na podlagi določbe 4. odstavka 400. člena v zvezi s 1. odstavkom 394. člena ZPP treba reviziji ugoditi z razveljavitvijo sklepov druge in prve stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek - namreč postopek s pravočasno pritožbo po določbah 359. in 360. člena ZPP.