Jedro

Uradnik se po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (četrti odstavek 84. člena ZJU). Delovno razmerje za določen čas se (lahko) sklene brez javnega natečaja (70. člen ZJU) in javni uslužbenec, ki sklene delovno razmerje za določen čas, ni imenovan v naziv. Vendar pa se mu pravice določijo glede na določen uradniški naziv, to pa se lahko določi le na enaki podlagi kot pri tistih javnih uslužbencih, ki bi sklenili delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi javnega natečaja in so bili imenovani v naziv, saj zakon v tem delu ne določa nobene izjeme. V obeh primerih je to za novo zaposlene javne uslužbence najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na določenem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku tožnice za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem zboru RS z dne 20. 7. 2010 in razveljavitev odločb z dne 30. 8. 2010 in 20. 12. 2010, naložilo toženi stranki, da tožnici povrne stroške postopka in zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov. V razlogih sodbe je navedlo, da je določba prvega odstavka 73. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) jasna, da v konkretnem primeru (tožnica za zaposlitev za določen čas na delovnem mestu svetovalca I. ni bila izbrana na javnem natečaju) omogoča večjo fleksibilnost pri zaposlovanju (oziroma omogoča več nazivov v okviru istega delovnega mesta) ter izključuje uporabo četrtega odstavka 84. člena ZJU.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnice zavrnilo in ji naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka, zavrnilo pa pritožbo glede odločitve sodišča prve stopnje o separatnih stroških. Izhajalo je iz tega, da 73. člen ZJU določa smiselno uporabo določb zakona o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas, torej tudi uporabo določbe 84. člena ZJU. Drugačna razlaga bi vodila do neupravičenih razlikovanj med javnimi uslužbenci, zaposlenimi za določen in nedoločen čas (razen v primerih, ki jih izrecno ureja zakon), kar ni namen zakona. Na drugačno razlago ne vpliva dejstvo, da tožnica ni bila izbrana na javnem natečaju.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 44/2014 z dne 3. 9. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se četrti odstavek 84. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas brez javnega natečaja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri navaja, da ZJU izrecno oziroma neposredno ne ureja, kako se določijo pravice in obveznosti delavca (naziv), ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Določba četrtega odstavek 84. člena ZJU predstavlja omejitev avtonomije volje pogodbenih strank, kot temeljnega načela civilnega prava, in jo je zato treba razlagati restriktivno. Ne gre za neenako obravnavo delavcev. Delavci v delovnem razmerju za določen čas so v vsakem primeru v manj ugodnem položaju in argument o njihovi neupravičeni privilegiranosti za primer, ko zanje ne velja določba četrtega odstavka 84. člena ZJU, ne more biti pravilen. Nepravilno naj bi bilo tudi sklepanje pritožbenega sodišča, da naj bi bilo nedopustno, da bi delodajalec samovoljno odločal, katere določbe ZJU se za konkretni primer uporabijo in katere ne. Določba četrtega odstavka 84. člena ZJU se poleg tega nanaša le na delovna razmerja, ki so sklenjena na podlagi javnega natečaja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

7. Tožnica je bila zaposlena kot javna uslužbenka za določen čas trajanja mandata poslanske skupine ... Po pogodbi o zaposlitvi so ji bile na podlagi prvega odstavka 71. člena ZJU določene pravice glede uradniškega naziva svetovalec I. S sklepom z dne 20. 7. 2010 je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem zboru razveljavila pogodbo o zaposlitvi v delu, v katerem so bile določene pravice glede uradniškega naziva svetovalec I, uvrstitve delovnega mesta v plačni razred ter določitvi plače. Aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožnica ni podpisala, zato je generalna sekretarka Državnega zbora izdala sklep (z dne 30. 8. 2010) o določitvi pravic glede na uradniški naziv svetovalec III. Pritožbo tožnice je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem zboru z odločbo z dne 20. 12. 2010 zavrnila.

8. Revizijsko sodišče se strinja s pravilnimi in prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe in le še dodaja.

9. Delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, imajo enake pravice in obveznosti kot delavci, ki so zaposleni za nedoločen čas – razen v primeru določenih izjem (55. člen ZDR). Za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, sklenjenega za določen čas, ZJU v prvem odstavku 73. člena določa, da se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas. Določi pa tudi izjemo: javni uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, niso imenovani v naziv; v pogodbi o zaposlitvi se določi, glede na kateri uradniški naziv se določijo pravice oziroma dolžnosti javnega uslužbenca. Vendar to ne pomeni, da se lahko določijo pravice glede na katerikoli uradniški naziv. V državni upravi velja splošno pravilo, da se javnim uslužbencem ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim prepisom ali s kolektivno pogodbo, če bi se s tem obremenilo javna sredstva (tretji odstavek 16. člena ZJU), torej je avtonomija pogodbenih strank že v izhodišču omejena. Zagotovitev ustreznih (javnih) finančnih sredstev je tudi pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (peti odstavek 68. člena ZJU).

10. Smiselna uporaba zakona pomeni enako uporabo zakonskih določb glede na njihovo dejansko vsebino oziroma namen, ki se ga želi doseči. Uradnik se po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (četrti odstavek 84. člena ZJU). Delovno razmerje za določen čas se (lahko) sklene brez javnega natečaja (70. člen ZJU) in javni uslužbenec, ki sklene delovno razmerje za določen čas, ni imenovan v naziv. Vendar pa se mu pravice določijo glede na določen uradniški naziv, to pa se lahko določi le na enaki podlagi kot pri tistih javnih uslužbencih, ki bi sklenili delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi javnega natečaja in so bili imenovani v naziv, saj zakon v tem delu ne določa nobene izjeme. V obeh primerih je to za novo zaposlene javne uslužbence najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na določenem delovnem mestu.

11. Dejstvo, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno na podlagi javnega natečaja ali brez njega, na odločitev nima vpliva. Zaposlitev v upravnih službah je mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon (122. člen Ustave). Sklenitev pogodbe o zaposlitvi brez javnega natečaja je torej izjema, ki državnim organom omogoča ustrezno fleksibilnost pri zaposlovanju. Javni uslužbenec oziroma uradnik, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni v manj ugodnem, neenakem položaju v primerjavi s tistim, ki ima pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj ima enake možnosti napredovanja in nagrajevanja za opravljeno delo. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje pa ima tak uradnik zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi pravico do največ 20% višje osnovne plače in pravico do odpravnine.

12. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.