Jedro

Četrti odstavek 84. člena ZJU, ki določa, da se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, se smiselno uporablja tudi za javne uslužbence, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, katerih položaj sicer ureja 73. člen ZJU.

Tožnica bi bila, če bi imela pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, imenovana v naziv svetovalec III. Glede na to, da se določbe ZJU, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas, uporabljajo smiselno tudi za javne uslužbence, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče izključiti uporabe četrtega odstavka 84. člena ZJU za tožnico zgolj na podlagi dejstva, da zaradi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila imenovana v naziv. Imenovanje v naziv namreč za javne uslužbence ne pride v poštev, saj ni mogoče zgolj za določen čas. Izjema velja za policiste, carinike in paznike, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas na podlagi 6. točke 68. člena ZJU (drugi odstavek 73. člena ZJU). Prišlo bi do neupravičenega razlikovanja med slednjimi in preostalimi javnimi uslužbenci, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če bi ti lahko imeli pravice in obveznosti glede na višji naziv.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni v II., III. in IV. točki izreka tako, da se v tem delu glasita: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem zboru Republike Slovenije, št. ... z dne 20. 7. 2010 se razveljavi.

Razveljavita se sklep tožene stranke, št. ... z dne 30. 8. 2010, in odločba tožene stranke, št. ... z dne 20. 12. 2010. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 15 dneh od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.“ Tožnica je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 624,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (V. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje .

Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 292,96 EUR pritožbenih stroškov. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe glede obračuna plače v znesku 196,17 EUR, odvoda pripadajočih davkov in prispevkov ter plačila neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 dalje v tem delu ustavi (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Državnem zboru Republike Slovenije, št. ... z dne 20. 7. 2010 (II. točka izreka), sklep tožene stranke, št. ... z dne 30. 8. 2010 in odločbo tožene stranke, št. ... z dne 20. 12. 2010 (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka in ji naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 797,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje, do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov za narok 30. 1. 2014 v višini 212,40 EUR in za narok 5. 2. 2014 v višini 320,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni v izpodbijanem delu (tožena stranka pri tem izrecno navede le IV. in V. točko izreka, vendar je iz pritožbe razvidno, da v celoti izpodbija prvostopenjsko sodbo). Meni, da je sodba materialnopravno napačna, saj ne morejo imeti javni uslužbenci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, iz tega naslova priznanih več pravic kot javni uslužbenci, ki so izbrani na javnem natečaju in so imenovani v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Tudi pri teh javnih uslužbencih je treba upoštevati določbo 84. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) o imenovanju v najnižji naziv (oziroma smiselno o upoštevanju najnižjega naziva pri določanju pravic in dolžnosti javnega uslužbenca), v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero se sklepa pogodba o zaposlitvi. Določba 73. člena ZJU se nanaša le na vprašanje kariernega razreda oziroma poimenovanje naziva (v konkretnem primeru gre za naziv sodelavec), ne pa za njegovo stopnjo, glede katere je treba spoštovati določbo 84. člena ZJU in v okviru naziva kariernega razreda upoštevati najnižjo stopnjo. Ker so z delovnimi mesti za določen čas povezana določena karierna tveganja, so zakonsko predvidene varovalke, kot je npr. možnost višje plače in tudi pravica do odpravnine v znesku treh osnovnih plač, čeprav gre za delovno razmerje za določen čas. Ni pa mogoče te tveganosti kompenzirati z obidom zakonske določbe četrtega odstavka 84. člena ZJU in z določitvijo pravic glede na višji naziv, kot je določen v sistemizaciji delovnih mest kot najnižji naziv za konkretno delovno mesto. Uradnika se lahko imenuje samo v najnižji naziv posameznega delovnega mesta, saj se višji naziv lahko pridobi samo na podlagi napredovanja v višji naziv. Določitev pravic in obveznosti glede na najvišji naziv (v konkretnem primeru svetovalec I) bi pomenila tudi kršitev tretjega odstavka 16. člena ZJU, čemur sledi tudi določba 65. člena Zakona o javnih financah (ZJF; Ur. l. RS, št. 79/1999 in nadalj.). V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v V. točki izreka tožena stranka v pritožbi navaja, da je vztrajanje pri izvedbi naroka oziroma glavne obravnave, ki ne služi prav ničemur in na katerem tožnica celo jasno in nedvoumno izjavi, da nima ničesar novega za dodati in da dokazni predlog po zaslišanju te stranke ni potreben, učbeniški primer zlorabe pravice. Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) oziroma Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) ne dajeta pravice do naroka. Stranki v postopku imata le pravico do sodelovanja oziroma pravico do izjave, česar pa ni mogoče širiti v pravico do gole izvedbe naroka. Ne gre torej za to, da stranki neka pravica ne bi šla oz. je ne bi smela uporabiti, pač pa za to, da to pravico zlorablja in temu je namenjen 11. člen ZPP. Tožnica je na naroku sama povedala, da je vse navedla že v pisnih vlogah in da je njeno zaslišanje nepotrebno. Dejansko stanje je bilo nesporno, sporno je bilo zgolj pravno vprašanje. Tožnica je sicer vztrajala pri svojem zaslišanju, glede katerega je tožena stranka izpostavila, da je nepotrebno, na kar tožnica ni reagirala. Tudi nepotrebni dokazni predlogi pomenijo zlorabo pravice do izjave in tak je bil v tej zadevi dokazni predlog po zaslišanju tožnice. Če torej z vztrajanjem pri izvedbi neke pravice na določen način (v konkretnem primeru z narokom) ni mogoče doprinesti prav nič k učinkovitemu izvajanju pravice do izjave oziroma do se te vsebinsko sploh ne napolnjuje, ne gre za upravičeno izvrševanje pravice, pač pa za njeno zlorabo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, v celoti potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo postopkovne določbe, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je z dvema tožbama (v zadevi, opr. št. I Pd 1151/2010 in opr. št. I Pd 540/2011), ki sta se s sklepom z dne 30. 1. 2014 združili v enotno obravnavanje (pod opr. št. I Pd 1151/2010) zahtevala razveljavitev treh odločb, in sicer: sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri toženi stranki (v nadaljevanju Komisija), št. ... z dne 20. 7. 2010, sklepa tožene stranke, št. ... z dne 30. 8. 2010, in odločbe tožene stranke (dejansko gre za odločbo Komisije), št. ... z dne 20. 12. 2010. Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno in je izhajalo iz listin. Na podlagi zapisnika Inšpektorata za javno upravo (A3) sta vodja Oddelka za organizacijo in kadre pri toženi stranki in generalna sekretarka tožene stranke predlagala (A6, A7) delno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi tožnice (A1). Pogodba o zaposlitvi je bila s sklepom Komisije z dne 20. 7. 2010 (A9) delno razveljavljena v 2. in 6. členu (pravice in obveznosti glede na naziv svetovalec I), razveljavljen je bil tudi aneks št. 1 (A2). Ker tožnica ni podpisala aneksa št. 2 (A10), ki ji je bil na podlagi te odločitve ponujen s strani tožene stranke in s katerim bi se tožnici pravice in obveznosti določile glede na naziv svetovalec III, je tožena stranka dne 30. 8. 2010 izdala sklep (A12) s takšno vsebino. Zoper omenjeni sklep se je tožnica pritožila (B3), Komisija je njeno pritožbo zavrnila z odločbo z dne 20. 12. 2010 (B5) in potrdila izpodbijani sklep.

V predmetni zadevi je bilo sporno, ali se četrti odstavek 84. člena ZJU, ki določa, da se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, smiselno uporablja tudi za javne uslužbence, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas in položaj katerih sicer ureja 73. člen ZJU. Iz sistemizacije delovnih mest v službah poslanskih skupin (A11) izhaja, da javni uslužbenec, ki se zaposli na delovnem mestu svetovalca, izvršuje javne naloge v enem od treh nazivov: svetovalec I, svetovalec II in svetovalec III, pri čemer je slednji po stopnji najnižji. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A1), zato ni bila izbrana na javnem natečaju in ni bila imenovana v naziv, ji je pa bilo v skladu s prvim odstavkom 73. člena v pogodbi o zaposlitvi določeno, glede na kateri uradniški naziv se ji določijo pravice in obveznosti. Te pravice so ji bile določene glede na naziv svetovalec I, za katerega je tudi izpolnjevala zahtevane pogoje, kar med strankama prav tako ni bilo sporno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pravilno in zakonito določila pravice in obveznosti glede na višji naziv, to je svetovalec I. Postavilo se je na stališče, da izpodbijane odločbe temeljijo na zmotni uporabi določb 73. in 84. člena ZJU in jih je z izpodbijano sodbo razveljavilo, pri tem pa se je sklicevalo na pravno mnenje Inštituta za javno upravo. Iz tega mnenja izhaja, da možnost določitve naziva, po katerem se določajo pravice, implicira določeno fleksibilnost in da bi bila za izključitev te fleksibilnosti potrebna eksplicitna določba. Po mnenju sodišča prve stopnje se četrti odstavek 84. člena ZJU ne more uporabiti, saj tožnica ni bila izbrana na javnem natečaju.

Stališče sodišča prve stopnje glede uporabe četrtega odstavka 84. člena ZJU je materialnopravno zmotno. Prvi odstavek 73. člena ZJU sicer res ne določa izrecno, da se pravice in dolžnosti javnega uslužbenca, ki sklepa delovno razmerje za določen čas, določijo v pogodbi o zaposlitvi glede na najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero javni uslužbenec sklepa pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa prvi odstavek 73. člena ZJU določa, da se za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, smiselno uporabljajo določbe ZJU, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas. 73. člen ZJU tako napotuje (med drugim) tudi na določbo 84. člena ZJU, ki je uvrščena v XI. poglavje zakona, ki ureja delovna mesta, položaje in nazive. 84. člen ZJU v četrtem odstavku določa, da se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv. Ni dvoma, da bi bila tožnica, če bi imela pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, imenovana v naziv svetovalec III. Glede na to, da se določbe ZJU, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas, uporabljajo smiselno tudi za javne uslužbence, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče izključiti uporabe četrtega odstavka 84. člena ZJU za tožnico zgolj na podlagi dejstva, da zaradi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila imenovana v naziv. Imenovanje v naziv namreč za javne uslužbence ne pride v poštev, saj ni mogoče zgolj za določen čas. Izjema velja za policiste, carinike in paznike, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas na podlagi 6. točke 68. člena ZJU (drugi odstavek 73. člena ZJU). Prišlo bi do neupravičenega razlikovanja med slednjimi in preostalimi javnimi uslužbenci, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če bi ti lahko imeli pravice in obveznosti glede na višji naziv. Argument sodišča prve stopnje za izključitev smiselne uporabe navedene določbe ZJU tako ne vzdrži. Prav tako ne vzdrži argument, da ZJU v prvem odstavku 73. člena ZJU implicira določeno fleksibilnost, ki bi jo bilo mogoče izključiti le z izrecno določbo, ki je pa ZJU ne vsebuje. Vnos implicitne določbe, s katero bi se tudi pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, določile glede na najnižji naziv, ni potreben zaradi napotitve ZJU na določbe, ki se nanaša na položaj javnih uslužbencev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi z namensko razlago zakona je mogoče priti zgolj do zaključka, da golo dejstvo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas še ne opravičuje določitve pravic in obveznosti glede na višjo stopnjo naziva, pač pa je potrebno glede tega vprašanja izenačiti položaj javnih uslužbencev, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in tistih, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Obe skupini javnih uslužbencev imata namreč enake pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Obe imata tudi enako možnost napredovanja, kot je urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.), kar pomeni, da je ob izpolnjevanju pogojev možno tudi za javne uslužbence, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, določiti pravice glede na višji uradniški naziv. Javni uslužbenci, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, bi bili neupravičeno v ugodnejšem položaju, če bi se lahko delodajalec samovoljno odločal, katere določbe, ki se sicer uporabljajo za položaj javnih uslužbencev, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, smiselno veljajo tudi za tiste, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in katere ne. Negativne posledice delovnega razmerja za določen čas pa so omiljene s pravicama do največ 20 % višje osnovne plače in pravico do odpravnine (tretji in četrti odstavek 73. člena ZJU), zato dodatno privilegiranje te skupine javnih uslužbencev mimo in v nasprotju z jasno zakonsko določbo ni ne potrebno ne zakonito.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da na neutemeljenost zahtevka vpliva okoliščina, da tožnica na delovno mesto pri toženi stranki ni bila izbrana na javnem natečaju češ, da se 4. odstavek 84. člena ZJU, na katerega se sklicujeta izpodbijana sklepa in izpodbijana odločba, nanaša na uradnike, ki so bili izbrani na javnem natečaju. Tožena stranka se v zvezi z s tem utemeljeno sklicuje na stališče teorije, razvidno iz komentarja zakonov s področja uprave, Ljubljana 2004, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti. Določbe, da se javnega uslužbenca po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni možno interpretirati a contrario torej tako, da se uradnika, ki ni bil izbran na javnem natečaju, lahko kar poljubno imenuje v katerega od višjih nazivov. Po mnenju pritožbenega sodišča, ob primerih internega natečaja ali premestitve na podlagi 2. odstavka 142. člena ZJU, (na ta dva primera se sklicuje citirani komentar) to stališče velja tudi za primere, kakršen je obravnavani, to je sklenitev delovnega razmerja za določen čas, brez javnega natečaja. V vseh treh primerih se uradnika lahko imenuje samo v najnižji naziv posameznega delovnega mesta, višji naziv pa se lahko pridobi samo na podlagi napredovanja.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za povrnitev separatnih stroškov, ki jih je zahtevala za naroka za glavno obravnavo z dne 30. 1. 2014 in dne 5. 2. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tak zahtevek tožene stranke pravilno. Glavna obravnava je obligatoren stadij pravdnega postopka in samo izjemoma je dopustno odločanje brez glavne obravnave (npr. v postopku izdaje plačilnega naloga, v sporih majhne vrednosti, gospodarskih sporih). Glavna obravnava je v prvi vrsti namenjena zbiranju procesnega gradiva, ki je nato podlaga odločbi o glavni stvari, zato se z njo uresničuje predvsem načelo neposrednosti. Vendar pa je pomen glavne obravnave širši, saj se z njo uresničuje tudi načelo ustnosti, javnosti in kontradiktornosti ter je kot taka del pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - MP, št. 7-41/94)). Iz teh razlogov ni mogoče od strank zahtevati, da se v postopkih, kjer imajo to možnost, odpovejo glavni obravnavi. In tudi tam, kjer to možnost imajo in jo izkoristijo, je končna odločitev o izvedbi glavne obravnave vselej prepuščena sodišču. Tako tudi prvi odstavek 24. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če /.../ ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Tožnici tako ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročila po svoji krivdi, ker se ni odpovedala glavni obravnavi, ker se je pokazalo, da je med strankama sporna samo uporaba prava, ali še več, da je s takšnim ravnanjem zlorabila svoje pravice.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka tako, da je tožbene zahtevke tožnice zavrnilo (kot izhaja iz izreka te sodbe). Spremenjena odločitev v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka je v postopku v celoti uspela (ni uspela le glede zahtevka za povrnitev separatnih stroškov, kar pa ni odločitev o glavni stvari), zato ji mora tožnica povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje priglašene stroške (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 4.000,00 EUR): nagrado za postopek v znesku 206,70 EUR - 2x (pridruženi postopek), nagrado za narok v znesku 190,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, kar znaša skupaj 624,20 EUR. Zakonske zamudne obresti skladno s sodno prakso tečejo od poteka paricijskega roka dalje. V preostalem, to je glede odločitve o separatnih stroških, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo ta del izpodbijane sodbe, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sicer pa je ta del izpodbijane sodbe, zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka, postal irelevanten. Tožena stranka je do povrnitve stroškov postopka v zvezi z narokom upravičena že na podlagi uspeha v tem sporu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, ki znaša 4.532,80 EUR, uspela delno, in sicer za znesek 4.000,00 EUR, kar predstavlja 88,24 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje priglašene pritožbene stroške: nagrado za postopek v znesku 312,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, kar znaša skupaj 332,00 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je tožena stranka upravičena do povračila 292,96 EUR pritožbenih stroškov, ki ji jih mora tožnica povrniti.