Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revident s splošnim in načelnim stališčem, ki ga v reviziji uveljavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja.

Ker sta obravnavani primer in primer, s katerim uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, v bistvenem različna, z njim ne more izkazati tega pogoja za dovoljenost revizije.

Zgolj s splošnimi in neizkazanimi navedbami revident ni izkazal nastanka zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Univerze v Mariboru, Komisije za študijske zadeve Medicinske fakultete št. S 67/2013 JR z dne 24. 10. 2013. Z njim je bilo odločeno, da se revident zaradi neupravičenega vpisa v 5. letnik v študijskem letu 2013/2014 izpiše. Komisija za pritožbe študentov je z odločbo št. O 394/2013-526 NP z dne 16. 12. 2013 kot neutemeljeno zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenosti utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ter da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X ps 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 najprej kot pomembno pravno vprašanje navaja „da je treba pogoje za redno napredovanje po programu v višji letnik na univerzi upoštevati dosledno in natančno, tako kot so opredeljeni in akreditirani v študijskem programu, ki je natančno reguliran z Zakonom o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS), zato jih ni dovoljeno poljubno spreminjati“. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). S takšnim splošnim in načelnim stališčem, ki ga v reviziji uveljavlja revident, teh zahtev ne izpolnjuje.

6. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča uveljavlja s sklicevanjem na sodbo X Ips 148/2013 z dne 22. 5 2013, od katere naj bi po njegovem mnenju odstopala izpodbijana odločitev glede vprašanja, da, ker so pogoji rednega napredovanja določeni s študijskim programom na podlagi ZViS, pogoje za izjemno in pogojno napredovanje pa določi članica visokošolskega zavoda s statutom, je nujno, da se pri odločanju v zvezi z napredovanjem upošteva način napredovanja (česar po revidentovem mnenju sodišče prve stopnje ni naredilo), saj je od tega odvisna pravilna in zakonita uporaba materialnih predpisov.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča s sklicevanjem na citirano sodbo revident ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka(1). V obravnavani zadevi gre za problem rednega napredovanja (vpisa) v 5. letnik študija, potem ko je bil revident pogojno vpisan v 4. letnik zaradi neopravljenega izpita iz 2. letnika, ki pa ga ni opravil niti do spornega vpisa. Zadeva X Ips 148/2013 pa se nanaša na pogojni vpis v drugi letnik zaradi nezadostno izpolnjenih obveznosti iz 1. letnika. Ker je dejansko stanje zadev v bistvenem različno, po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije s sklicevanjem na odstop od sodne prakse.

8. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

9. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident s svojimi splošnimi in neizkazanimi navedbami (o odvzemu že pridobljene pravice do rednega vpisa v višji letnik, izgubi študijskega leta, nezmožnostmi zaposlitve in posledicami pri bodočem sklepanju pogodb o štipendiranju) izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazal. 10. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89.člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo zaradi neizkazanosti pogojev za njeno dovoljenost iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, odgovor tožene stranke na revizijo pa v zvezi s tem ne vsebuje nobenih navedb, temveč vsebinsko nasprotuje revizijskim razlogom, stroškov tega odgovora ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov po 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da tožena stranka te stroške krije sama.

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 171/2010 z dne 17. 6. 2010, X Ips 123/2012 z dne 14. 6. 2012, X Ips 407/2012 z dne 25. 10. 2012, XIps 205/2012 z dne 23. 10. 2013.