Jedro

Celoten kompleks konkretne zadeve vsebuje zadostno podlago za dobro vero v resničnost bistvenega dela sporne izjave (da je tožnica razpolagala z notranjimi informacijami), zato je ni pravilno razumeti kot očrnitev tožnice, temveč predvsem kot upravičen prispevek k razpravi o pravilnosti javnega razpisa, ki je v javnem interesu, pa tudi kot odziv na očitke (tudi tožničine) na račun toženčevega podjetja v zvezi z istim razpisom. V okoliščinah konkretnega primera ima zato prednost toženčeva svoboda izražanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, tožnica pa je dolžna v 15 dneh plačati tožencu 2.262,61 EUR pravdnih stroškov.

Tožnica mora v 15 dneh plačati tožencu 363,84 EUR pritožbenih stroškov.“ Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu 696,28 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 4.500,00 EUR z obrestmi (I. točka izreka) in objavo opravičila v dnevnem časopisu D., ki naj se glasi: „...“ avtorice B. B., ki je bil v D. objavljen dne 12. 6. 2009, sem kot direktor konkurenčnega podjetja s krivimi navedbami očrnil podjetje C., d. o. o., s čimer sem mu povzročil nepremoženjsko škodo, za kar se na tem mestu javno opravičujem ter sporočam, da neresnične navedbe obžalujem“ (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (IV. točka izreka). Povzelo je vsebino članka, ki obravnava postopek javnega naročanja medicinske opreme, v katerem sta bila kot ponudnika udeležena tožnica in družba C., d. o. o. (katere direktor je toženec). Članek v prvem delu opisuje, da je razpisna komisija najprej menila, da je ponudba C., d. o. o., pomanjkljiva in neustrezna, po intervenciji ministra A. pa je to podjetje pozvala na dopolnitev ponudbe. Podjetje je ponudbo dopolnilo, razpisna komisija pa jo je izbrala, ker je bila cenejša od tožničine. Tožnica je zoper odločitev vložila revizijski zahtevek, ki pa je bil zavržen zaradi neustreznega pooblastila. Še pred tem je bil direktor tožnice poklican k ministru na pogajanja o popustu, kar pa je kršitev zakona in nanj ni pristal. V nadaljevanju članka je navedeno toženčevo stališče in njegov komentar postopka izbire, med drugim tudi sporna izjava, „da je iz C. revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije“. Sodišče je ugotovilo, da je sporno izjavo toženec podal novinarki in bi se moral zavedati, da bo objavljena v članku. Sporno izjavo je ocenilo kot negativno in žaljivo vrednostno sodbo o tožničinem ravnanju. Protipravnost ni izključena, saj žaljiva izjava ni resnična, toženec pa tudi ni imel utemeljenega razloga verjeti v njeno resničnost. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu) potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu ga je tukajšnje sodišče ugodilo, in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sporno izjavo treba opredeliti kot mnenje ali kot trditev o dejstvih, vprašanja razrešitve kolizije med tožničino pravico do ugleda ali dobrega imena in toženčevo pravico do svobode izražanja ter vprašanja obstoja okoliščin, ki utemeljujejo prisojo denarne odškodnine pravni osebi.(1)

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve pritožbi in zavrnitve tožbenega zahtevka, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. V okviru dopuščenih vprašanj opozarja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, ali je sporna izjava dejstvo ali mnenje. Toženec je s sporno izjavo, ki ni zapisana v navednicah, lahko podal le svoje mnenje, pri čemer ni imel žaljivega, zaničevalnega ali neresničnega namena, saj je glede na postopanje tožnice v postopku javnega razpisa in njene izjave medijem utemeljeno verjel v resničnost zapisanih besed. Sodišči nižjih stopenj sta upoštevali le izsek iz članka, ki vsebuje sporno izjavo, čeprav bi morali presojati članek kot celoto oziroma celoten kontekst zadeve. Že naslov in podnaslov članka se nanašata na podjetje toženca, v nadaljevanju članka pa je povzeta tudi izjava direktorja tožnice, da ga je razpisna komisija povabila na interna pogajanja glede dodatnega popusta, kar je že samo po sebi neobičajno in kaže na pretok notranjih informacij. Toženec je utemeljeno verjel v resničnost sporne izjave tudi zato, ker je tožnica vpogledala v dokumentacijo in kopirala njeno vsebino. Celoten intervju je bil podan zaradi varovanja upravičenih koristi toženca kot ponudnika na javnem razpisu za dobavo medicinske opreme. Sporna izjava ni imela zaničevalnega namena in tudi ni objektivno žaljiva oziroma kazniva. Ker sodišče ni ugotovilo, ali je sporna izjava dejstvo ali mnenje, ni preverljivo zaključilo, da je bil okrnjen tožničin ugled. Sodišče je o tem sklepalo na podlagi zmotne presoje o (obrnjenem) dokaznem bremenu glede protipravnosti, v zvezi s tem pa so podane tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebina sporne izjave ne posega v ugled tožnice, temveč negativno vpliva na oceno članov razpisne komisije. Do teh ekskulpacijskih navedb se sodišče ni (popolno) opredelilo. Ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti, ne bi smelo uporabiti določbe 183. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o prisoji denarne odškodnine in objave javnega opravičila. Okoliščine, ki to upravičujejo, je treba presojati s preventivnega vidika odškodnine v tovrstnih primerih. Odškodnina bi bila upravičena zaradi ravnanj povzročitelja s hujšo obliko krivde, ki pa tožencu ni dokazana. Končno opozarja, da sodišči nista opravili ocene sorazmernosti oziroma ustrezne presoje kolizije med tožničino pravico do ugleda in dobrega imena ter toženčevo pravico do svobode izražanja, ki ima v okoliščinah konkretnega primera prednost. 5. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), in revizijskih navedb, ki se nanje nanašajo. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da svoboda izražanja sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj in za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev, glede na njen poseben pomen pa ji mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev. V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje; kjer pa govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno tudi stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Da sodišče lahko opredeli vsebino obeh pravic v koliziji in jima da pravo težo oziroma ju uravnoteži, mora upoštevati okoliščine primera kot celote; poleg vsebine spornih izjav je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem so bile podane; ali pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se te izjave nanašajo; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav.(2) Na navedena stališča se v podobnih primerih redoma sklicuje tudi revizijsko sodišče.(3)

8. Sporna izjava, da je iz tožničinega revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije, je trditev o dejstvu (pridobivanju notranjih informacij), zato je pomembna njegova resničnost oziroma toženčeva dobra vera v resničnost dejstva. Čeprav sta sodišči nižjih stopenj zapisali, da gre za negativno in žaljivo vrednostno sodbo o tožničinem ravnanju, sta se osredotočili na ugotavljanje resničnosti izjave in vprašanje, ali je toženec utemeljeno verjel vanjo. Na obe vprašanji sta odgovorili nikalno, ker sta ugotovili, da je tožnica do vseh informacij prišla na podlagi zakonitega vpogleda v razpisno dokumentacijo, pri katerem je bil prisoten tudi predstavnik toženčevega podjetja.

9. Takšna presoja toženčeve dobre vere, ki dejansko podlago črpa le iz vsebine revizijskega zahtevka, je zmotna. Žaljivo jedro sporne izjave (obtožba) je očitek o pridobivanju notranjih informacij, in ne morda okoliščina, da ga je toženec izrecno povezal s tožničinim revizijskim zahtevkom. Upoštevati je treba celoten kontekst zadeve, ki je bistveno širši. V tem smislu je pomembno, da je bila izjava dana v zvezi z javnim razpisom za medicinsko opremo oziroma v okviru spora o pravilnosti izbire na razpisu. Gre za temo, ki ima tipično javni pomen, saj ne zadeva le udeležencev razpisa, temveč tudi ministra za zdravje, državni proračun in javno zdravstvo. Pomembno je nadalje, da je oškodovanec pravna oseba, ki se je potegovala za javno naročilo. Članek, v katerem se je znašla sporna izjava, je kot celota prispeval h kritični javni razpravi o pravilnosti javnega razpisa, na katerem je bila izbrana pravna oseba, direktor katere je toženec. V članku izražena kritična drža se nanaša predvsem nanj, kar je razvidno tako iz naslova kot iz vsebine članka. Iz toženčeve celotne izjave je jasno razvidno, da je podana kot obramba zoper očitke o nepravilnosti izbire oziroma privilegiranju njegovega podjetja. Nadaljnja vsebina članka razkriva, da mu je takšen očitek namenila ravno tožnica oziroma njen direktor, ki je izjavil, da je minister toženca favoriziral zaradi osebnega prijateljstva.

10. Pomembno je tudi, da je v istem članku (pred sporno izjavo – podnaslov: „...“) povzet opis dela izbirnega postopka, ki ga je podal direktor tožnice in v katerem omenja „interna pogajanja“ med tožnico in ministrom o dodatnem popustu. Toženec, ki je sicer sporno izjavo izrecno povezal z revizijskim zahtevkom tožnice, se je na istem mestu (praktično v isti sapi) navezal tudi na pravkar omenjena pogajanja o popustu, češ da jih je imela z ministrom le tožnica (toženčeva družba pa ne). Na to nazorno kaže tudi umestitev sporne izjave pod podnaslov: „D. D.: ...“. Revident utemeljeno meni, da je v navedenih okoliščinah podana zadostna podlaga za njegovo dobro vero v resničnost bistvenega dela sporne izjave (da je tožnica razpolagala z notranjimi informacijami), zato je ni mogoče pravilno razumeti kot očrnitev tožnice, temveč predvsem kot upravičen prispevek k razpravi o pravilnosti javnega razpisa, ki je v javnem interesu, pa tudi kot odziv na očitke (tudi tožničine) na račun toženčevega podjetja v zvezi z istim razpisom. V okoliščinah konkretnega primera ima zato prednost toženčeva svoboda izražanja. Ker poseg vanjo v obliki izpodbijane pravnomočne odločitve ni bil nujen v smislu drugega odstavka 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, protipravnost oziroma nedopustnost toženčevega ravnanja kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj njegove odškodninske odgovornosti ni izpolnjen (131. člen OZ).

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženca ugodilo in pravnomočno obsodilno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo. Ker takšno presojo samostojno utemeljujejo že navedeni razlogi, ni bilo treba odgovarjati na dopuščeno vprašanje obstoja okoliščin, ki utemeljujejo prisojo denarne odškodnine pravni osebi.

12. Spremenjeni končni uspeh toženca je vplival tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ker je v sporu uspel, mu mora tožnica povrniti zahtevane in potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo. Toženčeve stroške, ki so mu nastali do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju, je to sodišče obrazloženo odmerilo v znesku 2.262,61 EUR (21. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), tej oceni pa toženec v pritožbi ni opredeljeno nasprotoval. Njegovi stroški ponovljenega sojenja pred sodiščem druge stopnje znašajo 363,84 EUR (283,20 EUR nagrade za postopek s pritožbo in 20,00 EUR materialnih stroškov, povečano za priglašenih 20 % DDV), revizijski stroški pa 696,28 EUR (nagrada za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v znesku 354,00 EUR, povečano za 20,00 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov in 22 % DDV ter strošek sodnih taks v znesku 240,00 EUR). Toženec je od revizijskih stroškov zahteval še zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 6/2015 z dne 26. 2. 2015. Op. št. (2): Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 in U-I-584/12 z dne 22. 5. 2014. Glej tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Oberschlick proti Avstriji, Lindgens proti Avstriji, Chauvy in drugi proti Franciji, Surek proti Turčiji, Tammer proti Estoniji, UJ proti Madžarski, Mamere proti Franciji in Mladina proti Sloveniji.

Op. št. (3): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 195/2010 z dne 26. 9. 2011, II Ips 62/2012 z dne 9. 10. 2014 in II Ips 230/2015 z dne 5. 11. 2015.