Jedro

Sodišče lahko poleg prisoje denarne odškodnine odredi tudi objavo sodbe ali popravka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje do plačila. Nato je odločilo, da se je tožena stranka dolžna tožeči stranki javno opravičiti za navajanje neresnic in sicer z objavo opravičila v dnevnem časopisu X., ki na se glasi: “V članku z naslovom “Razpisna komisija se je uklonila M. intervenciji” avtorice N. K., ki je bil v X. objavljen dne 12. 6. 2009, sem kot direktor konkurenčnega podjetja s krivimi navedbami očrnil podjetje M., s čimer sem mu povzročil nepremoženjsko škodo, za kar se na tem mestu javno opravičujem ter sporočam, da neresnične navedbe obžalujem”, kar naj tožena stranka stori v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil dne 12. 6. 2009 na spletnem portalu X. si objavljen članek avtorice N. K. z naslovom Razpisna komisija se je uklonila M. intervenciji, in v kateri je med drugim navedeno iz M. ravizijskega zahtevka je razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije. Navedeni članek obravnava postopek javnega naročila, s katerim se je izbral najustreznejši ponudnik medicinske opreme za novo ORL kliniko, ki je potekal na podlagi javnega razpisa. Tožnica in družba M. d.o.o., katere direktor je tožena stranka sta bila v navedenem postopku izbire udeleženi kot ponudnika in tudi sicer na trgu medicinske opreme nastopata kot konkurenta. Sodišče je še ugotovilo, da je toženec podal izjavo “iz M. revizijskega zahtevka je razvidno, da so dobivali notranjo informacijo o delu razpisne komisije ter da je bil s citirano izjavo okrnjen ugled tožnice. Sodišče je ugotovilo, da je to sporno izjavo toženec podal, da toženec nikoli ni zahteval poprave tega članka, kar bi se zgodilo v primeru, da bi bila njegova izjava napačno zapisana. Sodišče je zaključilo, da bi se toženec moral zavedati, da bo novinarka na podlagi njunega pogovora objavila članek in ga posredovala javnosti, prav tako pa se je novinarka ob zaključku telefonskega pogovora z njim dogovorila kaj bo članek vseboval. Sodišče je zaključilo, da je toženec sporno izjavo podal in da jo je novinarka povzela v članek na podlagi pogovora z njim in na podlagi tega, kar ji je povedal. Izjava toženca “iz M. revizijskega zahtevka je razvidno, da so dobivali notranjo informacijo o delu razpisne komisije” je izjava, ki po oceni sodišča prve stopnje zmanjšuje vrednostni položaj, ki ga ima tožnica v družbenem okolju in sicer zato, ker tožnico označuje kot tako, ki je pridobila notranje informacije. Notranja informacija o delu razpisne komisije je vsaka natančna informacija, ki se neposredno ali posredno nanaša na postopek izbire ponudnika v postopku javnega naročanja. Očitek, da nekdo pridobiva notranjo informacijo o delu razpisne komisije, je očitek, da je deloval nezakonito in v nasprotju s pravili javnega naročanja. Tisti, ki razpolaga z notranjo informacijo je namreč ne sme uporabiti in tudi ne razkriti, ker bi s tem lahko uresničil kaznivo dejanje zlorabe notranje informacije iz člena 238 Kazenskega zakonika. Sodišče je zaključilo, da je izjava, ki jo je podal toženec žaljiva, saj vsebuje negativno oceno tožničinega ravnanja. S podano izjavo je toženec ravnal protipravno. Protipravnost je izključena, če je izjava resnična ali če obstaja utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Toženec je zatrjeval resničnost svoje izjave, sodišče pa je sledilo izpovedbi direktorja tožnice, da je vse informacije v zvezi z revizijskim postopkom pridobili v uradnem pregledu dokumentacije in da v resnici dokumentacijo niso vpogledali na zakonsko neskladen način. Tožnici je razpisna komisija dovolila vpogled v razpisno dokumentacijo z dopisom z dne 16. 3. 2009 in pri prvem vpogledu je bil prisoten A. D. kot predstavnik družbe M. d.o.o., to je predstavnik družbe, katere direktor je tožena stranka. Izjava toženca tako ni resnična tudi iz razloga, ker bi se naj navedbe tožnice v revizijskem zahtevku razlikovale od sklepa, ki jih je tožnica dobila na vpogled dne 17. 3. in 18. 3. 2009. Toženec je v zvezi s tem le pavšalno navedel, zakaj je njegova izjava resnična, pri čemer pa svojih navedb ni konkretiziral. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec s podano izjavo posegel v ugled tožnice. Po določbi člena 183 OZ sodišče prisodi pravni osebi denarno odškodnino, če je okrnjen njen ugled in če okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podan poseg v pravico tožnice do ugleda in dobrega imena ter da so podane okoliščine, ki opravičujejo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Izjava je bila podana v zvezi s potekom javnega naročanja, ki je bil medijsko odmeven in z izjavo je bila seznanjena širša javnost. Zato je prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. O opravičilu je odločilo na podlagi določbe člena 178 OZ. Takšno sankcijo lahko sodišče odredi poleg plačila denarne odškodnine po 183. členu OZ, saj se sankcije po 178. členu OZ in po 183. členu OZ ne izključujejo. Ker je sodišče ugotovilo pripraven poseg v tožničin ugled in obstoj nematerialne škode, je v nadaljevanju utemeljen tudi tožničin zahtevek za javno opravičilo. Z javnim opravičilom bo možno po zaključku sodišča prve stopnje, odpraviti posledice nedopustne okrnitve ugleda tožnice. O stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu. Pritožuje se zoper obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe, sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom VSC opr. št. Cp .../2013 z dne 30. 1. 2014. Tožena stranka namreč zagotovo ni izrekla inkriminirajočih se besed, niti druge besede, nikakor pa ni izpolnila standarda razžalitve ali okrnitve ugleda in časti, kot to zmotno in nepravilno ponovno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Tožena stranka pritožbeno ponovno v celoti prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in v zvezi z navedenimi očitki navaja, da nikoli ni nikogar kakorkoli žalila ali prizadela ugleda fizične ali pravne osebe. Tožeča stranka si je kot izhaja iz zapisnika o vpogledu v dokumentacijo št. …, pogledala v dokumentacijo in kopirala njeno vsebino. Navedeno dejstvo je seveda preverljivo in izkazano. Po mnenju pritožbe je celotna obrazložitev sodišča pavšalna, protislovna izvedenim dokazom na glavni obravnavi. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec storil kaznivo dejanje in sicer dve kaznivi dejanji. Takšno zatrjevanje sodišča je povsem in izven njegove pristojnosti, saj tožencu nikoli ni bila ugotovljena kazenske odgovornost, ki jo je sodišče povsem nedvomno ugotovilo in se je postavilo v odločanje kazenskega sodišča. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zmotno, saj ni podanega nobenega dokaza, da je toženec takšno izjavo podal, saj je podrobno obrazložil, da tega ni storil, čeprav to za sodišče seveda ni pomembno. Po mnenju pritožbe tožnica za zaključek sodišča, da je bil okrnjen njen ugled in da so se pričeli javni uslužbenci izogibati poslovanja s tožnico, ter da meče to slabo luč nanjo in ustvarja negativno podobo, ni dokazala. Toženec je že v svojih vlogah navedel, da za takšne trditve ne obstaja dokaz, za sodišče to niti ni potrebno. Po mnenju pritožbe je višina odškodnine arbitrarna in v nasprotju s sodno prakso, saj sodišče niti ni navedlo okoliščin zakaj je dejansko tožeči stranki podarilo 10.000,00 EUR. Po mnenju pritožbe bi morala novinarka pridobiti v skladu z Novinarskim kodeksom odobritev osebe, ki je podala izjavo oziroma je imela s pričo intervju. To sicer ni zakonska dolžnost novinarja, je pa pravica tistega, ki izjavo oziroma intervju poda. Š. je po svojem prepričanju na sodišču povsem jasno in zelo prepričljivo pojasnil, da tega ni izjavil in to tudi obrazložil. Nadalje v pritožbi očita kršitev določb členov 214, 215 in 216 in sodišče prve stopnje ni odločalo v okviru določila 8. člena ZPP. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. R. Š. ni imel vpliva na vsebino objavljenega besedila in časopisnega članka, zato četudi bi bili podani elementi civilnega delikta, ki ga med drugim tožeča stranka nikjer konkretno trditveno ni dokazala, ampak je zgolj navajala pavšalne in subjektivne navedbe, ki bi naj dokazovale prizadetost časti tožeče stranke. R. Š. kot tožena stranka ni nikoli izrekel domnevno žaljivih besed, ki mu jih očita sodišče. Izjava ni v ničemer objektivna in tudi ne subjektivno žaljiva in v ničemer ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ. Domnevo kaznivega dejanja razžalitve je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade in osebe, katerim je razžalitev namenjena, in posebno še glede na odnos med storilcem in oškodovancem. Takšna izjava ne izpolnjuje nobenih znakov razžalitve in prizadetosti časti, toliko bolj, kolikor bi morala tožeča stranka za svoja zatrjevanja v okviru elementov civilnega delikta izkazati nadaljnji pogoj, to je škodo, ki mora biti v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem. Vsega navedenega tožeča stranka nikjer ne zatrjuje, razen izjav o domnevni prizadetosti, kar pa v ničemer ne more in ne sme predstavljati temelja za vtoževanje zahtevka iz naslova krnitve časti in ugleda. Pri vsem tem pritožba poudarja, da iz okoliščin domnevane žaljive izjave nedvomno izhaja, da gre za izjave, dane v okviru opravljanja častnikarskega poklica in ob varstvu upravičenih koristi in pravic podjetja M., katerega direktor je tožena stranka in ki je kot konkurent sodeloval pri javnem razpisu za dobavo medicinske opreme za ORL. Tako je izjava, ki nikoli ni bila žaljiva in ni bila izjavljena z namenom zaničevanja. Iz vsebine intervjuja je tudi moč razbrati njegov namen, to je podajanje okoliščin in podrobnosti v zvezi s postopkom javnega razpisa za dobavo medicinske opreme, kar pomeni, da to ravnanje ni protipravno ravnanje po tretjem odstavku 169. člena KZ in tudi ne v obsegu ugotavljanja civilne odškodninske odgovornosti. Celoten intervju je bil podan v obsegu varovanja upravičenih koristi brez kakršnegakoli namena zaničevanja in samo sporna izjava v ničemer objektivno ne predstavlja razžalitve, je kot taka nekazniva, saj ni bila v ničemer objektivno izkazana in tudi ne predstavlja razžalitve. Izjava z namenom zaničevanja ali razžalitve bi lahko bila bodisi izjava, da je družba pri pridobivanju informacij ravnala koruptivno in nezakonito, bodisi z zlorabo kakšnega položaja ali kako drugače, kar vse pa ne izhaja iz vsebine zapisanih besed. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve po 169. členu KZ je storilcu v nadaljevanju potrebno dokazati, da so v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja, od katerih je eden tudi protipravna posledica, to je objektivni pogoj kaznivosti razžalitve. Po mnenju pritožbe je komisija ravnala neenakopravno, saj iz zahteve za revizijo postopka javnega naročanja izhaja, da je dne 5. 2. 2009 že obstajal osnutek sklepa o oddaji javnega naročila tožeči stranki, saj je tožeča stranka že dne 5. 2. 2009 bila pozvana k dopolnitvi svoje ponudbe v zvezi s predmetnim javnim naročilom, torej veliko prej, preden je bila tožena stranka dne 2. 3. 2009 pozvana k dodatni obrazložitvi svoje ponudbe glede javnega naročila. Tožena stranka tako nikakor ne sprejema odgovornosti za nastalo škodo, saj zanjo ni odgovorna. Sodišče bi moralo ugotoviti materialno resnico. Tožeča stranka tako ni opredelila svoje tožbene navedbe in jih substancirala tako, da je navedla obstoj vseh elementov takoimenovanega civilnega delikta, protipravno škodno dejanje, škodo, vzročno zvezo in odgovornost, kar vse je pritožnik že velikokrat pojasnil v dotedanjih vlogah. Sodišče se do vseh teh navedb v ničemer ni opredelilo in jih ni konkretno dokazno ocenilo, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določb ZPP, saj je tako sodišče v celoti zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno razpravljalo o neobstoju pasivne legitimacije, kar vse je v nasprotju z na glavni obravnavi sprejetimi in izvedenimi dokazi. Tožnik v celoti izpodbija tudi izrek o povrnitvi stroškov tožeči stranki. Predlaga, da se tej pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni sledilo navodilom, ki izhajajo iz sklepa Cp .../2013 z dne 30. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je v točki 3. obrazložitve navedlo, da bo pri odločanju upoštevalo, da se toženčeve trditve v izjavi nanašajo le na sporno podajo revizijskega zahtevka in samo glede te faze razpisnega postopka, sodišče bo ponovno presodilo, ali je dejanje toženca protipravno tako, da obravnava tisti del navedb tožene stranke, ki se nanašajo na ekskulpacijo in sicer da vsebina izjave ni objektivna ali subjektivno žaljiva, da je iz zapisnika o vpogledu v razpisno dokumentacijo razvidno, da je tožnica vpogledala v dokumentacijo in kopirala njeno vsebino, zato informacij tožnica ni pridobila na zakonsko predpisan način ter je s tem kršila določila ZDIJZ, da je iz revizijskega zahtevka tožnice razvidno, da je razpolagala z določenimi informacijami, saj se njene navedbe razlikujejo od sklepov, ki jih je dobila na vpogled 15. 3. in 18. 3. 2009 in da bo sodišče ponovno presodilo, ali je podana škoda in ali obstaja kakšna okoliščina, ki opravičuje povrnitev škode in da se bo sodišče prve stopnje opredelilo ali gre za kršitev osebnostne pravice in da se bo sodišče opredelilo do tega, ali gre pri opredelitvi javnega opravičila za takšno odreditev, s katero je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Na vsa ta vprašanja je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pozitivno odgovorilo. Ugotovilo je, da je toženec sporno izjavo dejansko podal v takšni obliki kot je potem tudi bila zapisana v članku, ki je bil objavljen dne 12. 6. 2009 na spletnem portalu X., kjer je bil objavljen članek avtorice N. K. z naslovom “Razpisna komisija se je uklonila M. intervenciji”, v katerem je med drugim navedeno “iz M. revizijskega zahtevka je razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije. Sodišče ni sledilo navedbam in izpovedi toženca, da sporne izjave ni podal. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje naredilo po tistem, ko je dokazno ocenilo izpoved priče novinarke K., ki je izpovedala, da toženec nikoli ni zahteval popravo tega članka, kar bi se zgodilo v primeru, da bi bila njegova izjava napačno zapisana. Sodišče prve stopnje je tako dokazno ocenilo izjavo toženca in izjavo priče in je pravilno zaključilo, da je nepomembno navajanje toženca, da omenjenega članka ni dobil v avtorizacijo, saj bi se moral zavedati, da bo novinarka na podlagi njunega pogovora objavila članek in ga posredovala javnosti, prav tako pa se je novinarka ob zaključku telefonskega pogovora z njim dogovorila kaj bo članek vseboval. Da je toženec ob razgovoru z novinarko podal takšno izjavo izhaja tudi iz dejstva, da toženec po prebranem članku ni zahteval poprave le-tega, kar bi storil v primeru, da takšne izjave ne bi podal in bi članek navajal nekaj, česar ni povedal. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec sporno izjavo podal in da jo je novinarka povzela v članek na podlagi pogovora z njim in na podlagi tega, kar ji je povedal. Zaslišan na zadnji glavni obravnavi pa je toženec celo dejal na poziv sodnice, da vztraja pri vsem navedenem, s tem, da izrecno pojasnjuje, da je novinarki povedal samo to, kar je v članku pod navednicami, vsega ostalega pa ji ni povedal, da je torej to kar je ostalo navedeno, ne trdi da je resnično. Posebej se tožena stranka ne bo izjavila o tem, ali trdi, da je sporna izjava resnična (list. št. 142 spisa). Na podlagi njegove izjave, podane dne 2. 4. 2014 je prav tako mogoče zaključiti, da je toženec novinarki podal izjavo, katero je sodišče prve stopnje obravnavalo v smislu njegovega protipravnega ravnanja, prav tako pa je na tem naroku povedal, da ne trdi, da je tisto, kar je zapisano v tej izjavi dejansko tudi resnično. V članku je tako navedena izjava tožene stranke, da je iz M. revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu Razpisne komisije. Za opredelitev protipravnega ravnanja kot enega elementov civilnega delikta, zadostuje ugotovitev, da gre za dejanje, ki zmanjšuje vrednostni položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju (1). Protipravnost je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanj. Protipravnost je izključena tudi v primeru, če se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, politične dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi, če se iz načina izražanja in drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Toženec je torej sam izjavil, da resničnosti izjave ne bo dokazoval in je zato sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve sprejelo pravilno ugotovitev, da izjava toženca, da je iz M. revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije takšne narave, ki po oceni sodišča zmanjšuje vrednostni položaj, ki ga ima tožnica v družbenem okolju in sicer zato, ker tožnico označuje kot tako, ki je pridobivala notranje informacije. Notranja informacija o delu razpisne komisije je vsaka natančna informacija, ki se neposredno ali posredno nanaša na postopek izbire ponudnika v postopku javnega naročanja. Očitek, da nekdo pridobiva notranje informacije o delu razpisne komisije je očitek, da je deloval nezakonito in v nasprotju s pravili javnega naročanja. Tisti, ki razpolaga z notranjo informacijo je namreč ne sme uporabiti in tudi ne razkriti, saj s tem uresniči znake kaznivega dejanja zlorabe notranjih informacij. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izjava, ki jo je podal toženec žaljiva, saj vsebuje negativno oceno tožničinega ravnanja s podano oceno tožničinega načina pridobivanja informacij v fazi pred vložitvijo revizijskega zahtevka in zaradi vložitve revizijskega zahtevka. Toženec je podal takšno oceno tožničinega ravnanja, ki pomeni, da je le-ta pri pridobivanju informacij za vložitev revizijskega zahtevka delovala nezakonito in v nasprotju s pravili javnega naročanja ter v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj je informacija za vložitev revizijskega zahtevka pridobila izven predpisanih pogojev in postopka. Sporna izjava tako predstavlja negativno in žaljivo vrednostno sodbo o ravnanju tožnice, ki predstavlja poseg v tožničino pravico do ugleda, torej pozitivnega mnenja okolja do njene osebnosti. S podano izjavo je tako toženec ravnal protipravno tudi po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe toženca. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti znake kaznivega dejanja razžalitve. Takšnih znakov sodišče prve stopnje, kot je razbrati iz obrazložitve ni ugotavljalo. Določba 183. člena OZ kot pravno priznano škodo določa kršitev ugleda in dobrega imena pravne osebe. Gre za varstvo vrednosti, ki jo ima pravna oseba v družbi. Predpisi pojma ugleda in dobrega imena ne opredeljujejo, zato si sodna praksa pomaga s kazenskim pravnim pojmovanjem teh terminov. Tako si je sodišče pomagalo pri zapolnitvi tega pravnega standarda s primerjanjem z znaki kaznivega dejanja zlorabe notranjih informacij po 238. členu Kazenskega zakonika. Za opredelitev protipravnega ravnanja kot enega od elementov civilnega delikta pa ni treba, da so podani vsi znaki točno določenega kaznivega dejanja. Zadostuje ugotovitev, da gre za dejanje, ki zmanjšuje vrednostni položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju. Nesporno je, da je poslovna dejavnost tožeče stranke sodelovanje na javnih razpisih javnih naročil. Iz vpogleda v spisovno gradivo razpisne komisije pa je razvidno, da je bil vpogled opravljen na zakonsko predpisan način, saj je pri vpogledu v razpisno dokumentacijo celo sodeloval predstavnik toženčevega podjetja. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s podano izjavo posegel v ugled tožnice. Z izjavo je toženec podal žaljivo in neresnično oceno delovanja tožnice, kar predstavlja protipraven poseg v pravico tožnice do ugleda. Toženec bi se pri podaji sporne izjave moral in mogel zavedati, da je izjava žaljiva in neresnična ter, da bo glede na pogovor z novinarko objavljena v članku. Tožencu je namreč moralo biti znano kot to zaključuje sodišče prve stopnje, da je tožnica informacije pridobivala pri uradnem vpogledu v razpisno dokumentacijo, saj je bil pri tem kot že povedano navzoč predstavnik toženčevega podjetja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izjava toženca neresnična in žaljiva, s čimer je bilo poseženo v ugled in dobro ime tožnice. Sporna izjava je bila objavljena na spletnem portalu X.si, s čemer je bila s toženčevo izjavo seznanjena širša javnost. Izjava je bila podana v članku, ki je obravnaval postopek izbire najugodnejšega ponudnika za dobavo medicinske opreme za novo kliniko ORL. V postopku izbire je bilo v času, ko je izšel članek z izjavo toženca napisanih več člankov, kar kaže na to, da je bil postopek izbire medijsko precej odmeven. Sodišče prve stopnje zato ni našlo razlogov za dvom v izpovedbo direktorja tožnice, da je trditev toženca v članku okrnila ugled tožnice in da je zaradi s strani toženca podane izjave, tožnica imela težave pri poslovanju, saj javni uslužbenci nočejo imeti opravka in se izogibajo subjektom, ki se pojavljajo z negativno konotacijo v medijih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in podjetje, katerega direktor je toženec na trgu konkurenta, zato ni našlo razlogov za dvom v izpovedbo tožničinega direktorja, da sta podjetje tožnice in podjetje toženca tekmeca v poslovnem svetu, saj sodita med 5 ali 6 večjih podjetij, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Sodišče je tako dokazno ocenilo izpoved tožeče stranke o posledicah izjave toženca, zato je pritožba v tem delu, ko očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ne bi izvedlo dokazne ocene, neutemeljena. Tako tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo določbo členov 214, 215 in 216, katerih kršitev pritožba pavšalno očita sodišču prve stopnje.

7. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ko navaja, da je sodišče tožeči stranki podarilo 10.000,00 EUR. Tožena stranka je obsojena na plačilo le 4.500,00 EUR, sodišče pa je v tej zvezi ugotovilo, da je podan poseg v pravico tožnice do ugleda in dobrega imena ter da so podane okoliščine, ki opravičujejo prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izjava je bila podana v zvezi s postopkom javnega naročanja, ki je bil medijsko odmeven in z izjavo je bila seznanjena širša javnost. Sodišče je ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju sodne prakse tožnici prisodilo 4.500,00 EUR. Iz dosedanje sodne prakse je razvidno, da sodišče za podobne primere prisojajo odškodnine v višini okoli 5.000,00 EUR (tako sodba VSL I Cp 2309/2010 z dne 10. 12. 2010). Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo dovolj opore, da bi izreklo denarno odškodnino ob uporabi določbe 183. člena OZ, saj za okrnitev imena in dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je raziskalo okoliščine konkretnega primera in je zato tudi pravilno izgradilo sklep, da okoliščine storitve okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke, opravičujejo prisojo denarne odškodnine.

8. Sodišče prve stopnje je poleg prisoje denarne odškodnine pravni osebi določilo tudi sankcijo iz 178. člena OZ. Takšno sankcijo lahko sodišče odredi poleg plačila denarne odškodnine po 183. členu OZ, saj se sankcije po 178. členu OZ in 183. členu OZ, ne izključujejo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo protipraven poseg v tožničin ugled in obstoj nematerialne škode, je nadalje presojalo tudi utemeljenost tožničinega zahtevka za javno opravičilo. Ugotovilo je, da je z javni opravičilom mogoče doseči namen, ki se doseže tudi s plačilom denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ocenilo, da je zahtevano opravičilo v sredstvih obveščanja v sorazmerju z vsebino spora in sporno izjavo (opravilo je test sorazmernosti), saj je javno opravičilo po svoji vsebini ustrezna sankcija, v primerjavi s podajanjem trditev o tožnici, kot je bilo podano v članku, objavljenem na spletni strani X.si. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bo le z javnim opravičilom možno odpraviti posledice nedopustne okrnitve ugleda tožnice. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za javno opravičilo, saj se je prepričalo, da je opravičilo kot ga zahteva tožnica takšne narave, da je z njim mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Pri pregledu in reševanju pritožbe tožene stranke, sodišče druge stopnje ni zasledilo substancirane pritožbe v zvezi z odločitvijo vsebovano v točki II. odločitve sodišča prve stopnje. Iz pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ni moglo zaslediti takšnih očitanih kršitev s strani tožene stranke, glede na izrečeno sankcijo, iz katerih bi lahko sodišče druge stopnje, ob obravnavanju pritožbe poseglo v odločitev, vsebovano v točki II. izreka sodbe.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP.

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sodišče druge stopnje ni poseglo v odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Sodba VSL I Cp 2309/2010