Jedro

Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne, glede na to, da se odločba izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva in se mora aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti.

Ničnost po 6. točki 279. člena ZUP je podana le, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki je po izrecni zakonski normi razlog za ničnost, kar pomeni, da mora biti nepravilnost v zakonu, na podlagi katerega se obravnava sporni primer, že vnaprej opredeljena kot razlog za ničnost. Takšne nepravilnosti pa tožnika v obravnavanem primeru niti ne zatrjujeta, niti je, po vsebinski presoji tožbe, ni ugotovilo sodišče v materialnih predpisnih določbah, ki se nanašajo na izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3.Zahteva C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo, številka 351-19/2010-224 z dne 8. 3. 2010, je odločeno, da se zahteva A.A. in B.B. (tožnika v tem sporu) za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja Upravne enote Šentjur pri Celju, številka 351-476/93-8/7 z dne 13. 5. 1996, zavrne. V obrazložitvi upravni organ navaja potek ugotovitvenega postopka z opravljenimi ustnimi obravnavami, na katerih sta predlagatelja oporekala pravilnosti geodetskega načrta iz leta 1994, ker naj bi bila na njem cesta napačno vrisana, četudi sta sama izjavila, da se je cesta v preteklosti večkrat prestavljala. V nadaljevanju še navaja ves potek postopkov in izdajo obeh upravnih dovoljenj ter ugotavlja, da ni razlogov za izrek ničnosti.

Pritožbeni organ, ki je potrdil odločitev prvostopenjskega organa, dodatno še navaja, da tožnika nista izkazala aktivne legitimacije za vložitev pravnega sredstva in da bi prvostopenjski upravni organ moral vlogo za izrek ničnosti zavreči. Tožnika v tožbi uveljavljata tožbena razloga kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navajata, da je bila izpodbijana odločitev dejansko takšna, da jima je bila tožnikoma zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, če se upošteva določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, in zatrjujeta v predlogu, da objekt z izdanim gradbenim dovoljenjem ne stoji na zemljišču, za katerega se gradbeno dovoljenje izdaja, ampak dejansko na parceli 112/30 k.o. ... V tem primeru imata lahko tožnika aktivno legitimacijo za vložitev tožbe kot to izhaja iz 3. alinee 16. člena Zakona o upravnem sporu in tudi iz drugega odstavka 17. člena tega zakona. V nadaljevanju vsebinsko navajata geodetske postopke glede meje med parcelami 112/69 in 112/30 k.o. ... in bi upravni organ, če bi naredil poizvedbe, lahko izvedel, da je meja med parcelama nastala s parcelacijo v letu 1976 po označbi IDPOS 2013. Ugotovil bi lahko, da zaris poteka meje na skici terenske meritve z označbo IDPOS 6015, ki je bila uporabljena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne ustreza evidentiranemu poteku meje v zemljiškem katastru, kot je bilo evidentirano na podlagi IDPOS 2013. V nadaljevanju še navajata napake geodetskega organa in predlaga, naj sodišče po določbi 6. točke 279. člena ZUP izda odločbo, s katero ugotovi ničnost napadane odločbe. V postopku legalizacije naj bi bil uporabljen dokument, ki je ponarejen (IDPOS 6015) in tako odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja ne more biti drugačna kot nična. Predlagata naj sodišče tožbi ugodi, razveljavi odločitvi obeh upravnih organov in gradbeno dovoljenje UE Šentjur pri Celju, številka 351-476/93-877 z dne 13. 5. 1996, izreče za nično ter odloči o povrnitvi stroškov postopka v roku 15 dni, pod izvršbo.

V pripravljalnih vlogah z dne 8. 10. 2011 in 18. 10. 2011 tožnika še navajata, da nista sodelovala v postopku legalizacije „črne“ gradnje, ker je C.C. kot investitor pridobil dokument, ki ni vzbujal nobenega suma v pravilnost izdanega dovoljenja. Ker pa tožnika nista sodelovala v postopku, nista mogla pojasniti, da je grafična predstavitev stanja povsem nesprejemljiva. Predlagata, da sodišče pridobi celoten spis UE Šentjur pri Celju, številka 351-476/93-8/7, da bosta iz njega izbrala dokazne listine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu C.C. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke v tem sporu, glede na to, da jo ima lahko samo stranka, državni tožilec ali državni pravobranilec. Tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja leta 1996 nista imela statusa stranke, niti stranskega intervenienta, to stališče izhaja tudi iz sodnoupravne prakse. V nadaljevanju navaja vsebinske razloge, zaradi česar nasprotuje izreku ničnosti odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in odloči, da sta tožnika dolžna plačati stranki z interesom stroške postopka.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je stališče pritožbenega organa in stranke z interesom (v odgovoru na tožbo), da tožnika nista aktivno legitimirani stranki v postopku za izrek ničnosti. Določba 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06-uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, dalje ZUP), dejansko navaja, katere osebe so aktivno legitimirane za vložitev predloga za izrek ničnosti, vendar pa je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne, glede na to, da se odločba izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva in se mora aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti. V nasprotnem primeru bi bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave RS (odločba Ustavnega sodišča Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011). To pomeni, da sta tožnika sicer lahko aktivno legitimirani stranki za vložitev predloga za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja, vendar pa je njuna zahteva neutemeljena.

Iz naslednjih razlogov: Ničnost odločbe je v upravnem postopku izredno pravno sredstvo, katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih in materialnih pravnih napak, zaradi katerih je obstoj neke odločbe za pravni red nevzdržen. Gre za možnost sanacije najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava, pri čemer se lahko za nično izreče odločba pred ali po njeni formalni dokončnosti oziroma pravnomočnosti. Pogojev za izrek ničnosti, ki so taksativno določeni v 279. členu ZUP, zato ni mogoče razširjeno uporabljati. Tako je ničnost po 6. točki 279. člena ZUP podana le, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki je po izrecni zakonski normi razlog za ničnost, kar pomeni, da mora biti nepravilnost v zakonu, na podlagi katerega se obravnava sporni primer, že vnaprej opredeljena kot razlog za ničnost. Takšne nepravilnosti, določene v zakonu, pa tožnika v obravnavanem primeru niti ne zatrjujeta, niti je, po vsebinski presoji tožbe, ni ugotovilo sodišče v materialnih predpisnih določbah, ki se nanašajo na izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na navedbe v predlogu za ugotovitev ničnosti, ki jih tožnika ponavljata tudi v tožbi, sodišče ugotavlja, da tožnika dejansko zatrjujeta razloge, ki se nanašajo na nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja C.C. (stranki z interesom v tem postopku), kot tudi na njuno nesodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. To pa ni ničnostni razlog niti po 6. točki, niti po kateri od drugih točk 279. člena ZUP, temveč je okoliščina, ki bi jo lahko tožnika morebiti uveljavljala v drugih upravnih in sodnih postopkih. Če pa tožnika te možnosti nista izkoristila, tega ne moreta sanirati s predlogom za izrek ničnosti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki 3 izreka: Glede na to, da je bila tožba zavrnjena, sodišče tudi ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka C.C. kot stranke z interesom v tem postopku, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.