Jedro

Glede na ugovore tožene stranke, ki je obstoj škode prerekala, bi morala tožeča stranka dokazati obstoj pozitivne razlike med kupnino, ki naj bi jo prejela od ruskega kupca in vrednostjo delnic. Ta razlika bi se kazala kot izgubljeni dobiček, saj bi predstavljala povečanje premoženja, ki naj bi bilo s škodnim ravnanjem tožene stranke preprečeno (132. člen OZ).

Navadna škoda predstavlja zmanjšanje premoženja oškodovanca. V posledici nerealiziranega odkupa delnic je tožeča stranka obdržala svoje celotno (obstoječe) premoženje. Navadno škodo bi bilo pojmovno mogoče utemeljiti zaradi propadlega posla le ob zatrjevani in dokazani predpostavki, da je ravno zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do zmanjšanja vrednosti delnic, ki jih je obdržala tožeča stranka, s čimer naj bi se dejansko zmanjšalo njeno premoženje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanski vrednosti delnic po nerealizirani prodaji ruskemu kupcu, ki s pritožbo ni bila izpodbijana, pa sama po sebi izključuje tudi obstoj navadne škode.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti 12. člena Zakona o odvetniški tarifi, vodeni pod opr. št. U-I-80/17.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožnika sta s tožbo od tožencev uveljavljali povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela s tem, da toženca nista nemudoma po plačilu zavarovanih terjatev podali izbrisnih nalogov za izbris zastavne pravice na delnicah družbe P., katerih imetnik je bila tožeča stranka in katere je nameravala prodati tretji osebi za že dogovorjeno kupnino v višini 24,000.000,00 EUR. V tej višini sta tudi uveljavljala odškodninski zahtevek.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencema naložilo solidarno plačilo prvemu tožniku zneska 589.813,30 EUR ter drugemu tožniku 276.601,60 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2010 dalje. V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 356.120,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ugodilo pa pritožbi tožene stranke tako, da je ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje**

7. Tožnika sta skupaj z nekaterimi drugimi delničarji družbe P. d. d. v letu 2008 iskala potencialnega investitorja, kateremu bi prodala delnice te družbe.

8. Zanimanje za nakup je izrazila ruska investicijska družba SPIK, ki je bila zainteresirana za nakup paketa 87.565 delnic. 6. 5. 2008 je bil podpisan Memorandum, po katerem je bil ruski kupec za paket delnic pripravljen plačati 24,000.000,00 EUR.

9. Pred pogajanji z ruskim kupcem je bil prvi tožnik imetnik 1.581 delnic, drugi tožnik pa 28.281 delnic ciljne družbe. Tekom pogajanj sta tožnika od drugih delničarjev odkupila delnice, tako da sta bila skupaj imetnika 90.685 delnic, kar je predstavljalo 52,15 % delež v osnovnem kapitalu družbe.

10. 15.220 delnic, ki jih je v času pogajanj pridobil prvi tožnik, je bilo obremenjenih z zastavno pravico prvega toženca. Terjatve, zavarovane z zastavno pravico na delnicah, so bile poplačane 23. 6. 2008, vendar prvi toženec ni podal naloga za izbris zastavnih pravic. Do izbrisa je prišlo šele 11. 11. 2008, to je šele po vložitvi tožbe za izbris zastavnih pravic.

11. Do sklenitve posla z ruskim kupcem ni prišlo, ker delnice niso bile proste vseh bremen, zato je slednji 8. 9. 2008 odstopil od pogajanj.

12. Iz overjenega prevoda izvlečka iz Cenitvenega poročila družbe P. d. d. z dne 31. 3. 2009 je razvidno, da je bila vrednost delnice na dan 31. 12. 2008 ocenjena na 390,00 do 400,00 EUR.

**Nosilni argumenti sodišča prve stopnje**

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnika nista postavila zadostnih trditev za utemeljitev škode iz naslova izgubljenega dobička v smislu 168. člena OZ. Poleg tega pa iz morebitne sklenitve prodajne pogodbe z ruskim investitorjem nista mogla pričakovati dobička. Ta bi bil lahko pričakovan le, če bi izkazala, da je bila vrednost delnice ob prodaji manjša od 274,08 EUR, kolikor je ponujal ruski kupec. Zato je zahtevek obravnavalo le kot odškodnino za navadno škodo, ki naj bi jo utrpela tožnika. Tožnikoma je iz tega naslova priznalo škodo za izgubljeni zaslužek in to samo v povezavi z delnicami, ki sta jih tožnika odkupila z namenom nadaljnje prodaje v toku pogajanj. Priznana škoda naj bi predstavljala razliko med vrednostjo, po kateri sta delnice kupila in vrednostjo, po kateri bi lahko te delnice prodala ruskemu kupcu.

**Materialnopravni razlogi odločitve sodišča druge stopnje**

14. Sodišče druge stopnje je povzelo, da tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala presoje sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti zahtevka za izplačilo izgubljenega dobička. Zato je sodbo preizkušalo zgolj glede uveljavljane navadne škode, ki naj bi nastala tožnikoma. Ocenilo je, da je sicer skope trditve tožeče stranke mogoče razumeti tudi kot zatrjevanje navadne škode. Pri tem je izpostavilo navedbe, da so delnice, ki sta jih tožnika pridobila z namenom nadaljnje prodaje, po propadu posla bile zanju brez vrednosti ter da nista imela več možnosti njihove prodaje. Vendar je zaključilo, da je bilo na strani tožeče stranke tudi dokazno breme za ugotovitev, da je škoda nastala v višini, kot je uveljavljana. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o obstoju navadne škode oprlo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni ponudila trditev, da cena delnic po Cenilnem poročilu ni bila ustrezna, je mogoče zaključiti le, da so delnice tudi po propadu posla z ruskim kupcem predstavljale vsaj vrednostni ekvivalent v premoženjski sferi tožeče stranke. Tožnika pa nista dokazala, da delnic nista mogla odsvojiti, čeprav je interes za odkup obstajal. To pa pomeni, da tožeča stranka ni izkazala škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.

**Glede bistvenih kršitev postopka**

15. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje kršilo peti odstavek 347. člena ZPP, ker je je v pritožbenem postopku odločala sodnica poročevalka in ne sodni senat. Tožeča stranka na ta način uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ker naj bi bila podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Glede na določilo 349. člena ZPP tudi za obravnavo pred sodiščem druge stopnje smiselno veljajo določbe 281. do 305. člena ZPP o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, če ni v 347. in 348. členu ZPP drugače določeno. To pomeni, da tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje velja dolžnost stranke, da kršitev določb pravdnega postopka uveljavi takoj, ko je to mogoče. Iz zapisnika o pritožbeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 21. 11. 2017 (list. št. 1165 do 1169) je razvidno, da sta se obravnave udeležila pooblaščenca tožeče stranke in da je sodnica poročevalka na obravnavi strankam predočila, da je bil na seji pritožbenega senata 12. 10. 2017 sprejet sklep, da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Iz zapisnika je nadalje razvidno, da tožeča stranka takšne sestave sodišča ni grajala. Uveljavljanje kršitve petega odstavka 347. člena ZPP šele v reviziji je zato prepozno.

16. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba ne vsebuje odločilnih razlogov. Da so ti razlogi v izpodbijani sodbi podani, je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava.

**Glede pravilne uporabe materialnega prava**

17. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje glede neizkazanega izgubljenega dobička tožeče stranke (22. točka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno navedla, da sodbo izpodbija prvenstveno glede ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na navadno škodo. V tem delu je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala predvsem razloge sodišča prve stopnje, da je navadno škodo ugotavljalo zgolj v povezavi z delnicami, ki jih je tožeča stranka kupila v času pogajanj z ruskim kupcem. S pritožbo je skušala doseči, da naj sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku ugodi glede vseh delnic, s katerimi je razpolagala tožeča stranka in za katere bi iztržila kupnino 24,000.000,00 EUR. To pa pomeni, da tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala dejanske podlage, iz katere je sodišče prve stopnje sklepalo na nedokazanost škode v obliki izgubljenega dobička. To se nanaša predvsem na ugotovitve o vrednosti delnic, ki je izhajala iz Cenilnega poročila (B24), na katerega se je sklicevala tožena stranka in iz katerega izhaja, da je bila vrednost delnice po nerealizirani prodaji ruskemu kupcu celo višja od ponudbe ruskega kupca (ugotovitve v 93. točki sodbe sodišča prve stopnje). V povezavi s tem dejstvom se izkažejo revizijske navedbe, s katerimi poskuša tožeča stranka prikazati drugačen pomen (in namen) Cenilnega poročila, kot nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja z revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato Vrhovno sodišče na takšne revizijske očitke ni dolžno odgovarjati. Enako velja tudi glede revizijskih očitkov, da bi sodišče druge stopnje pri ugotavljanju vrednosti delnic moralo upoštevati tudi ponudbeno ceno, po kateri je bil pripravljen Jože Kozmus odkupiti delnice tožeče stranke. Te očitke bi morala tožeča stranka uveljavljati že v okviru pritožbenega izpodbijanja dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje, česar pa ni zmogla. Po drugi strani pa gre za okoliščine, na katere se je sklicevala tožena stranka, vendar ne v smislu utemeljevanja dejanske vrednosti delnic. Relevantnosti te ponudbe pa je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi nasprotovala. Zato se tudi sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeljevati do teh okoliščin v izpodbijani sodbi.

18. Sicer pa je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede obstoja škode. To velja ne glede na to ali se škoda kaže kot navadna škoda ali kot izgubljeni dobiček. Glede na ugovore tožene stranke, ki je obstoj škode prerekala, bi morala tožeča stranka dokazati obstoj pozitivne razlike med kupnino, ki naj bi jo prejela od ruskega kupca in vrednostjo delnic. Ta razlika bi se kazala kot izgubljeni dobiček, saj bi predstavljala povečanje premoženja, ki naj bi bilo s škodnim ravnanjem tožene stranke preprečeno (132. člen OZ).

19. Navadna škoda pa predstavlja zmanjšanje premoženja oškodovanca. V posledici nerealiziranega odkupa delnic je tožeča stranka obdržala svoje celotno (obstoječe) premoženje. Navadno škodo bi bilo pojmovno mogoče utemeljiti zaradi propadlega posla le ob zatrjevani in dokazani predpostavki, da je ravno zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do zmanjšanja vrednosti delnic, ki jih je obdržala tožeča stranka, s čimer naj bi se dejansko zmanjšalo njeno premoženje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanski vrednosti delnic po nerealizirani prodaji ruskemu kupcu, ki s pritožbo ni bila izpodbijana, pa sama po sebi izključuje tudi obstoj navadne škode.

20. Ob teh predpostavkah se izkaže kot materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da iz ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati, da je prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke v posledici zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke.

**Glede odločitve o reviziji**

21. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na relevantne navedbe tožeče stranke v reviziji. Iz pojasnjenih razlogov je revizija tožene stranke neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede odločitve o stroških revizijskega postopka**

22. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) se za obračun stroškov uporablja Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08), ki v 12. členu ni imel zgornje omejitve glede višine nagrade za odvetniške storitve. Ob upoštevanju navedene določbe je tožena stranka priglasila nagrado za postopek z revizijo v višini 112.642,50 EUR, povečano za 22 % DDV. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 305/2015 dne 18. 5. 2017 pred Ustavnim sodiščem RS vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena Zakona o odvetniški tarifi, o kateri1 Ustavno sodišče še ni odločilo. Pri tem je treba določbi drugega in tretjega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču razlagati tako, da lahko Vrhovno sodišče potem, ko je že sprožilo zahtevo za presojo ustavnosti posamezne določbe zakona in prekinilo postopek v eni ali več zadevah po prvem ali drugem odstavku istega člena, tudi v novih zadevah zgolj prekine postopek odločanja do odločitve Ustavnega sodišča o že vloženi zahtevi, ne da bi ponovno vlagalo zahtevo za presojo iste zakonske določbe. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te odločbe.

1 Zadeva je vodena pod opr. št. U-I-80/17.