Jedro

Na podlagi vsebine Protokola, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvirajo terjatve tožeče stranke, ki jih je navedla sama tožeča stranka v tožbi, iz pridobljene pravice tožeče stranke do sofinanciranja izvedbe projektov za izboljšanje infrastrukture. Te terjatve, ki izvirajo iz navedene pravice, so v Protokolu definirane tako, da jih je mogoče opredeliti kot občasne in ne kot enkratno terjatev zato, ker so predvidene za določeno časovno obdobje od leta 2008 do leta 2013, vezane so na zagotovitev sredstev v letnih proračunih in odvisne so od izvedenih projektov, s tem da je višina sredstev sofinanciranja določena v skupnem znesku in za letno porabo. Navedba višine skupnega zneska še ne pomeni, da terjatev iz pridobljene pravice ne more biti občasna.

Ker je najstarejša neizpolnjena terjatev iz naslova pravice do sofinanciranja projektov v višini 1.400.000,00 EUR za leto 2008 zapadla 8. 7. 2009 in ker po njej tožena stranka ni plačala niti obveznosti za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 31. 12. 2015, torej več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008, ji je že julija 2014 zastarala pravica sama.

Ker ne gre za dogovor o plačilu obveznosti države za opravljene storitve in gradbena dela, ki jih je upravičena zaradi sofinanciranja terjati od države tožeča stranka, potem terjatve tožeče stranke do tožene stranke tudi ni mogoče opredeliti kot terjatve, ki bi izvirala iz gospodarske pogodbe v smislu četrtega odstavka 13. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.743,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po roku za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.375.106,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 2.023,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz drugega odstavka I. točke izreka in iz II. točke izreka sodbe se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) EKČP; zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) in Občina ... (Občina) sklenili Protokol o medsebojnem sodelovanju pri umestitvi odlagališča NSRAO (nizko in srednje radioaktivni odpadki) v prostor in o zagotavljanju sredstev proračuna RS za sofinanciranje projektov ureditve komunalne infrastrukture na območju občine ... (A2 - v nadaljevanju Protokol), s katerim je v 3. členu določeno: Občina ... ima pripravljenih več projektov za celostno ureditev komunalne in druge infrastrukture na območju celotne Občine ..., razvidne iz veljavnega načrta razvojnih projektov Občine ... NRP 2008 - 2011. Za te projekte je predvideno financiranje s strani državnega proračuna, občinskega proračuna ter iz sredstev evropskih skladov.

Ministrstvo za okolje in prostor - MOP bo z namenom zagotovitve družbene sprejemljivosti umeščanja odlagališča NSRAO v prostor, sofinanciralo omenjene projekte v višini do 80% stroškov celotne investicije v skupni višini 8,4 mio EUR z dinamiko financiranja v letih 2008 - 2009 1,4 mio EUR letno, za kar se obveže, da bo v proračunu RS zagotovilo ustrezna sredstva.

6. Poleg tega je iz vsebine Protokola sodišče prve stopnje ugotovilo, da ureja še naslednja pomembna vprašanja: - S Protokolom podpisnika (MOP in Občina) sporazumno določata medsebojno urejanje zadev ter način sodelovanja glede umestitve odlagališča NSRO v prostor, ki ga izvaja MOP, in o zagotavljanju sredstev proračuna RS za sofinanciranje projektov ureditve komunalne infrastrukture v Občini; - Odlagališče NSRAO je potrebno urediti zaradi zagotavljanja varstva okolja in potreb funkcioniranja N.; V okviru investicije, za katero bo pripravljen DPN (državni prostorski načrt) odlagališča NSRAO, bo predvidena tudi ureditev komunalne infrastrukture (za potrebe odlagališča in tudi projekti posodobitve infrastrukture v širši okolici objekta); - Minister za okolje in prostor in župan bosta v 30 dneh po podpisu Protokola imenovala stalno koordinacijsko skupino, za katero bosta imenovala vsak po tri predstavnike; - Protokol se sklepa za čas do dokončne realizacije projektov in sicer do porabe 8,4 mio EUR (6. člen); - Protokol začne veljati, ko ga podpišeta obe stranki, finančna obveznost pa nastane z dnem, ko je s strani Občine omogočen sprejem uredbe o DPN za umestitev odlagališča NSRO v prostor (8. člen).

- Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo, v kolikor sporazumna rešitev spora iz protokola ne bo mogoča, spore reševalo pristojno sodišče v ...;

7. Ker je bila med pravdnima strankama sporna pravna narava Protokola (sprva, ali gre le za politično zavezo, ali pa za obligacijsko pogodbo, pozneje pa, ali gre za gospodarsko pogodbo), se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja opredelilo, da gre za pogodbo in sicer gospodarsko pogodbo. Upoštevajoč vsebino Protokola je ugotovilo, da gre za dvostransko odplačno pogodbo - v zameno za pridobitev lokacije odlagališča nevarnih odpadkov v Občini ..., za katero je potrebovala soglasje Občine, se je tožena stranka finančno zavezala v obdobju od 2008 do 2013 financirati projekte, ki jih bo izvedla Občina na področju infrastrukture, vse do porabe 8,4 mio EUR. Pri presoji, ali je mogoče v konkretnem primeru pogodbenih strank, ki nista gospodarska subjekta našteta v tretjem odstavku 13. člena Obligacijskega zakonika (OZ), šteti, da sta pogodbeni stranki sklenili gospodarsko pogodbo kot pravni osebi, ki se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjata tudi s pridobitno dejavnostjo in gre za pogodbo, ki je v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo, je sodišče prve stopnje presodilo, da sta pogodbeni stranki v primeru spornega Protokola nastopali v smislu OZ kot gospodarska subjekta. Pri tem je presodilo, da je pretežna funkcija države izvajanje javnih funkcij ter da je sklenitev Protokola sicer povezana z njeno funkcijo prostorskega načrtovanja skladno z Zakonom o prostorskem načrtovanju (ZPNacrt), poleg tega pa še s pridobitno dejavnostjo pridobitve koristi s pridobitvijo lokacije za odlagališče. V konkretnem primeru druga pogodbena stranka k soglasju ni bila zavezana. Če Občina soglasja ne bi dala in Protokola ne bi podpisala, država nasproti Občini ne bi mogla zahtevati izpolnitve Protokola. Če pa bi soglasje dala druga občina, bi bila cena za lokacijo odlagališče odvisna od medsebojno doseženega dogovora drugih dveh pogodbenih strank. V tem smislu je razumeti zaključek sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki nastopali kot enakopravna subjekta na trgu. Glede Občine kot gospodarskega subjekta pa je sodišče prve stopnje še dodalo, da je Protokol, s katerim si je Občina izgovorila sofinanciranje izgradnje infrastrukture, pogodba v zvezi s pridobitno dejavnostjo Občine. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka svoje obveznosti po protokolu v celoti izpolnila, tožena stranka pa nobene svoje obveznosti, ki jo je s Protokolom prevzela, ni izpolnila.

8. Tožeča stranka je na podlagi 3. člena Protokola s tožbo, ki jo je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vložila 31. 12. 2015, zahtevala plačilo zneska 11.642.497,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 31. 12. 2015 do plačila. V tožbi je trdila, da je terjatev na plačilo posameznega zneska sofinanciranja za posamezno leto zapadla ob koncu vsakega leta v obdobju med letoma 2008 in 2013. Terjatev za leto 2008 v višini 1.400.000,00 EUR je zapadla 31. 12. 2008, za leto 2009 v isti višini je zapadla 31. 12. 2009, terjatev za leto 2010 31. 12. 2010, za leto 2011 31. 12. 2011, za leto 2012 31. 12. 2012 in za leto 2013 31. 12. 2013. Tožena stranka ni ničesar plačala. Tožeča stranka zahtevala plačilo celotnega zneska 8.400.000,00 EUR in kapitalizirani znesek obresti od zapadlosti do dneva obračuna v višini 3.242.497,81 EUR.

9. Tožena stranka je vložila ugovor zastaranja za vse terjatve, razen za terjatev za leto 2013. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na terjatev tožeče stranke za leto 2013 v višini 1.400.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi; prav tako pa tudi v delu, ki se nanaša na terjatev tožeče stranke za leto 2012 v višini 1.400.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi - v tem delu je zavrnilo ugovor zastaranja. Zoper ta del odločitve se tožena stranka ni pritožila in je v tem delu sodba pravnomočna.

10. Sodišče prve stopnje pa je sledilo ugovoru zastaranja za terjatve za leta: 2011, 2010, 2009 in 2008 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, kar tožeča stranka izpodbija s pritožbo.

11. V obravnavanem primeru je sporno, ali je že pred vložitvijo tožbe prenehala pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev spornega dela obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru se tožeča stranka ni sklicevala na noben primer, za katerega bi zakon določil drugače. Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Za zastaranje terjatev je določen splošni pet letni zastaralni rok, če ni z zakonom določen drugačen rok (346. člen OZ).

12. Zastaranje nastopi, ko poteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ). Ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka bi bila tožeča stranka (glede na njene trditve o relevantnih dejstvih) lahko zahtevala od tožene stranke izpolnitev njenih obveznosti plačila zneska 1.400.000,00 EUR za leto 2010 do 31. 12. 2015, kar je tudi storila, za leto 2011 pa celo do 31. 12. 2016. Medtem pa je plačilo obveznosti za leti 2008 in 2009, tudi ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka, zahtevala s tožbo 31. 12. 2015 prepozno. Smiselno to dejstvo priznava tudi tožeča stranka sama, saj v pritožbi izpostavlja predvsem nepravilno uporabo zastaralnega roka v zvezi s terjatvami za leto 2010 in 2011. 13. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo splošnega zastaralnega roka, pač pa je ugotovilo, da je v konkretnem primeru treba uporabiti triletni zastaralni rok. Posledično je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obveznosti tožene stranke za vsa štiri leta (2008, 2009, 2010 in 2011).

14. Tožena stranka je utemeljevala svoje stališče o triletnem zastaralnem roku na določbah 348. člena OZ (Zastaranje same pravice) in na določbi 349. člena OZ (Terjatve iz gospodarskih pogodb).

15. Sodišče prve stopnje je uporabilo triletni zastaralni rok in sicer na podlagi 349. člena OZ, ker je ocenilo, da gre v primeru Protokola za pogodbo z elementi gospodarske pogodbe; in na podlagi določbe prvega odstavka 347. člena OZ, ker so predmet obveznosti iz protokola občasne dajatve, ki dospevajo letno.

16. Po določbi prvega odstavka 348. člena OZ, pri uporabi katere vztraja tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo, zastara pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, v petih letih, odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. Sodišče prve stopnje sicer odločitve ni oprlo na določbo prvega odstavka 348. člena OZ, na katero se je že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala tožena stranka, tožeča stranka pa je temu stališču nasprotovala v drugi pripravljalni vlogi v 10. točki s stališčem, da terjatve iz Protokola niso občasne terjatve (t.j. terjatve, pri katerih ima upnik iz istega pravnega naslova pravico uveljavljati nove in nove terjatve). Ker pa je obravnavalo pravno naravo terjatve, se je pritožbeno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali so glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjeni pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 348. člena OZ. Če gre v konkretnem primeru za pridobljeno pravico Občine, iz katere izvirajo občasne terjatve, pomeni, da je zastarala tudi pravica sama in da zato tožbeni zahtevek na tej podlagi ni utemeljen.

17. V skladu z zgoraj citiranim drugim odstavkom 3. člena Protokola je jasno, da je tožeča stranka zaradi družbene sprejemljivosti umeščanja odlagališča NSRAO v prostor, pridobila posebno pravico v razmerju s toženo stranko, da ji le ta sofinancira v prvem odstavku 3. člena Protokola navedene projekte v višini do 80% stroškov celotne investicije v skupni višini 8,4 mio EUR z dinamiko financiranja v letih 2008 - 2009 1,4 mio EUR letno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prva terjatev za leto 2008 zapadla v plačilo 8. 7. 2009. Tožena stranka te obveznosti v korist tožeče stranke ni izpolnila, prav tako pa tudi ni ničesar plačala za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, čeprav je tožeča stranka vse svoje obveznosti po Protokolu v tem času izpolnila. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je Občini prenehala pravica do sofinanciranja izgradnje infrastrukture, ki jo je pridobila na podlagi sklenjenega Protokola, ker do 8. 7. 2014 ni pred pristojnim sodiščem v ... vložila tožbe zaradi plačila nobene od že zapadlih letno pridobljenih terjatev do tožene stranke.

18. Po oceni pritožbenega sodišča na podlagi vsebine Protokola, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvirajo terjatve tožeče stranke, ki jih je navedla sama tožeča stranka v tožbi, iz pridobljene pravice tožeče stranke do sofinanciranja izvedbe projektov za izboljšanje infrastrukture v Občini ... Te terjatve, ki izvirajo iz navedene pravice, so v Protokolu definirane tako, da jih je mogoče opredeliti kot občasne in ne kot enkratno terjatev zato, ker so predvidene za določeno časovno obdobje od leta 2008 do leta 2013, vezane so na zagotovitev sredstev v letnih proračunih in odvisne so od izvedenih projektov, s tem da je višina sredstev sofinanciranja določena v skupnem znesku in za letno porabo. Navedba višine skupnega zneska še ne pomeni, da terjatev iz pridobljene pravice ne more biti občasna.

19. Ker je najstarejša neizpolnjena terjatev iz naslova pravice do sofinanciranja projektov v višini 1.400.000,00 EUR za leto 2008 zapadla 8. 7. 2009 in ker po njej tožena stranka ni plačala niti obveznosti za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 31. 12. 2015, torej več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008, ji je že julija 2014 po določbi prvega odstavka 348. člena OZ zastarala pravica sama. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno še v pritožbi vztraja pri tem petletnem zastaralnem roku.

20. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi šlo le za delne izpolnitve enkratne obveznosti, že zato ne, ker je v 3. členu Protokola jasno zapisano, da je za te projekte predvideno financiranje iz proračuna, kar je v skladu tudi s sklepom Vlade RS (A3), s katerim je naložila pristojnemu ministrstvu in Agenciji za radioaktivne odpadke, da za izvedbo protokolov zagotovijo ustrezen delež proračunskih virov. Sklepati je, da bi se te obveznosti v primeru zagotovitve ustreznih proračunskih virov plačevale v breme državnega proračuna v rokih, ki bi bili za ta namen porabe določeni v zakonu o izvrševanju državnega proračuna, ne pa kot obveznosti za plačilo že opravljenih storitev in gradbenih del (primerjaj prvi in drugi odstavek 52. člena Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin - ZSPDPO).

21. Ker ne gre za dogovor o plačilu obveznosti države za opravljene storitve in gradbena dela, ki jih je upravičena zaradi sofinanciranja terjati od države tožeča stranka, potem terjatve tožeče stranke do tožene stranke tudi ni mogoče opredeliti kot terjatve, ki bi izvirala iz gospodarske pogodbe v smislu četrtega odstavka 13. člena OZ, kar posledično pomeni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločitev oprlo na določbo 349. člena OZ.

22. Ob povedanem se izkaže, da presoja pritožbenih trditev, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala pogoje za uporabo določb 349 člena in 347. člena OZ ni potrebna.

23. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je glede na zakonski rok nastopilo zastaranje terjatev, je v nadaljevanju presojalo še pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo relevantnih dejstev, ki bi narekovala uporabo pravila o pretrganju zastaranja zaradi pripoznave dolga.

24. Tožeča stranka se je tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicevala na pretrganje zastaranja po 364. členu OZ, po katerem se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolžnik lahko dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, pač pa tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (drugi odstavek 364. člen OZ). Tožena stranka ni ničesar plačala, kljub pozivom tožeče stranke, da ji dolg plača. Dala ji ni tudi nobenega zavarovanja. V konkretnem primeru je dolžnik Republika Slovenija. Tožeči stranki je moralo biti znano, da se v letih 2009 do 2014 lahko nadeja plačilom le, če bo za plačilo v posameznem letu zagotovljen ustrezen delež proračunskih virov. Zavarovanju ustrezna bi bila lahko v konkretnem primeru izjava predstavnikov MOP, da so viri za sofinanciranje v proračunu že zagotovljeni.

25. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka trdila, da so predstavniki MOP na več sestankih s predstavniki Občine v letu 2011 in kasneje, katerih tema je bilo izpolnjevanje obveznosti po Protokolu, dolg vsaj konkludentno priznavali in njegovega obstoja niso zanikali. Tak ugovor po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, ker tožeča stranka ni podala nobenih trditev, kdo so in kakšno funkcijo opravljali navedeni predstavniki, poleg tega pa samo dejstvo, da niso obstoja svojih obveznosti po Protokolu zanikali, še ne predstavlja podlage za uporabo določbe 364. člena OZ, četudi bi ta dejstva potrdila predlagana priča A. A., direktorica občinske uprave.

26. V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka vztrajala, da je tožena stranka dolg do Občine iz naslova Protokola pripoznala tudi v letu 2012 in sicer na sestanku 23. 5. 2012, na katerem so predstavniki MOP pojasnili, da se na Vladi RS le še sprejema odločitev o tem, kdo bo financiral izpolnitev obveznosti po Protokolu. Da bi pomen pripoznave dali izjavi, da se na „Vladi RS le še sprejema odločitev o tem, kdo bo financiral izpolnitev obveznosti po Protokolu“, bi jih moral dati ali predsednik vlade ali pa minister. Če pa odločitev o tem, kdo bo financiral izpolnitev obveznosti po Protokolu, še ni bila znana, taka izjava ne predstavlja pripoznave niti po prvem niti po drugem odstavku 364. člena OZ. Četudi bi zatrjevana dejstva potrdila predlagana priča A. A., direktorica občinske uprave, na njihovi podlagi sodišče ne bi imelo podlage za sklepanje, da je tožena stranka dolg pripoznala. Zato je predlog za njeno zaslišanje sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, drugačne pritožbene trditve pa niso utemeljene. S tem pa se izkaže, da pritožnica zaradi opustitve zaslišanja priče neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave RS ter člena 6(1) EKČP. 27. Ker tožeča stranka ugotovljenega dejanskega stanja ni uspela izpodbiti, prav tako pa je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka zaradi utemeljenega ugovora zastaranja tudi materialnopravno pravilna, je potem, ko je po uradni dolžnosti opravilo še preizkus v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

28. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene priglašene stroške, ki so bilo potrebni za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP) in sicer 3750 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 OT in po tretjem odstavku 11. člena OT 47,5 točk, skupaj 3.797,5 točk (krat 0,459 EUR je 1.743 EUR).