Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali podpis na oporoki kljub njegovi nerazpoznavnosti vsebuje zadostne kvalitete, da se ga lahko opredeli za oporočiteljev podpis v smislu 64. člena ZD. Ne gre torej za razloge izpodbojnosti, ki so vezani na osebo oporočitelja. Zato glede roka za vložitev tožbe ne pride v poštev uporaba 61. člena ZD, pač pa (glede na zatrjevano formalno pomanjkljivost oporoke) uporaba 76. člena ZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in pravne neučinkovitosti pisne oporoke z dne 25.03.1996 zapustnice J. A.. Menilo je sicer, da toženkina ugovora že razsojene stvari in zastaranja nista utemeljena, vendar pa je presodilo, da je zapustničin podpis na oporoki kljub njegovi nerazpoznavnosti šteti za lastnoročen podpis oporočitelja in da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje presodilo, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Zato je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnice v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Od razglasitve oporoke do 18.07.1998, ko so tožnice prejele izvedensko mnenje, so bile utemeljeno prepričane, da je sporna listina dejansko oporoka. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da zapustnica ni podpisala oporoke. Zato sporna listina sploh ni oporoka. Ne gre za napako v obliki po 76. členu Zakona o dedovanju (ZD), ampak napako v vsebini, zaradi katere ta listina ni oporoka. Ker je bila že razglašena za oporoko, so tožnice šele s prejemom izvedenskega mnenja izkazale upravičen interes izpodbijati veljavnost razglašene oporoke, ki to ni. Za tako izpodbijanje pride v poštev le analogna uporaba 61. člena ZD, kjer je določen subjektivni enoletni rok od dneva, ko se je zvedelo za vzrok neveljavnosti oporoke in objektivni desetletni rok od dneva razglasitve oporoke. Tožba je vložena v okviru obeh rokov.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Zakonski določbi 61. in 76. člena se nahajata v različnih poglavjih ZD. Tudi razlogi, na katere zakon veže roke iz 61. in 76. člena, so različni. V prvem primeru so ti razlogi vezani na osebo oporočitelja, torej na njegovo starost, oporočno sposobnost in pravo oporočiteljevo voljo. V drugem primeru so vezani na napake v obliki same oporoke. V tej pravdni zadevi je bilo sporno, ali je podpis na oporoki kljub njegovi nečitljivosti in nerazpoznavnosti (zaradi tresenja rok) šteti za lastnoročni podpis oporočitelja v smislu 64. člena ZD. Sporno je bilo torej, ali ta podpis vsebuje zadostne kvalitete, da se ga lahko opredeli za lastnoročen oporočiteljev podpis. Nikoli namreč ni bilo zatrjevano, da naj bi ga naredil kdo drug kot oporočiteljica. Ob takem izhodišču pa gre nedvomno za vprašanje formalne, ne pa vsebinske pomanjkljivosti oporoke. Zato so zmotna revizijska izvajanja, da sporni podpis, ki da naj ga ne bi bilo mogoče šteti za oporočiteljev podpis, odvzame obravnavani listini zaradi napake v vsebini lastnost oporoke. Tudi če ne bi bilo nobenega podpisa ali če bi bil podpis ponarejen, bi šlo za formalno, ne pa za vsebinsko pomanjkljivost. Zakonski določbi 61. in 76. člena ZD sta jasni in niti ne potrebujeta posebne razlage. Ker ni šlo za razloge, ki se nanašajo na osebo oporočiteljice, v reviziji ponujena analogna uporaba 61. člena ZD ni utemeljena. Zato se je sodišče druge stopnje pravilno odločilo za uporabo prvega odstavka 76. člena ZD, po katerem se neveljavnost oporoke zaradi napake v obliki lahko uveljavlja v enem letu od dneva, ko je oseba s pravnim interesom zvedela za oporoko, vendar najpozneje v desetih letih od razglasitve oporoke. Ob taki zakonski določbi je tudi jasno, da je pričetek teka roka vezan na dan, ko je po uvedbi dedovanja oseba, ki ima pravni interes, zvedela za oporoko, ne pa na dan, ko je zvedela za konkretno napako v obliki. Razlogi sodišča druge stopnje o tem vpašanju so materialnopravno pravilni. Ob dejanski podlagi, da so tožnice za oporoko zvedele najkasneje na zapuščinski obravnavi 13.06.1996 (na kateri so tudi že uveljavljale druge pomanjkljivosti iste oporoke, vendar v prejšnji pravdi pod opr. št. P 374/96 niso uspele), tožbo pa so vložile 18.06.1997, je tudi materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da so zamudile rok za vložitev sedaj obravnavane tožbe.

Iz navednih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Toženka stroškov svojega revizijskega odgovora ni priglasila.