Jedro

V ponovnem postopku tožena stranka ni pridobila konkretnega zagotovila pristojnih hrvaških organov, kam točno bodo tožniki nastanjeni v primeru predaje Republiki Hrvaški. Sodišče pri tem poudarja potrebo po posebni skrbi za največje varstvo otrokovih koristi, ki izhaja tudi iz drugega odstavka 24. člena Listine. Slednja določa, da se pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, morajo upoštevati predvsem koristi otroka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-123/2015/28 (1313-05) z dne 5. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se upravne zadeve prosilcev združijo v en postopek in pod 2. točko izreka je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da sta polnoletna prosilca zaprosila za mednarodno zaščito dne 20. 8. 2015 in nato dne 27. 11. 2015 podala še prošnjo za njunega novorojenega otroka. Pridobila je podatek, da sta polnoletna prosilca stopila v evropski prostor z veljavnimi hrvaškimi vizumi. Sklicuje se na 12. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je dne 14. 9. 2015 dobila odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje prošenj prosilcev. S polnoletnima prosilcema je bil dne 15. 12. 2015 opravljen tudi osebni razgovor. Na tem razgovoru sta bila seznanjena s potekom dublinskega postopka in dejstvom, da je Republika Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Dne 11. 9. 2015 je prejela dopis pooblaščenca polnoletnih prosilcev, da naj Slovenija zaradi težavne nosečnosti prosilke prevzame pristojnost v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III. Zato se je odločila, da se z nadaljevanjem dublinskega postopka počaka do rojstva otroka.

2. Polnoletna prosilca sta na osebnem razgovoru zatrjevala, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Povedala sta, da so v Republiki Hrvaški vsi, s katerimi sta imela stik, zelo rasistični do tujcev. Ob prihodu na letališče v Zagrebu je policistka tožnico pustila kot zadnjo v vrsti, čeprav je bila prosilka noseča, da so ostali potniki lahko z letališča odšli, prosilca pa sta bila zadržana in so varnostniki tudi podrobno pregledali njuno prtljago in dokumente ter se je nato v trgovini neka gospa, ko je slišala, da se pogovarjata v arabščini, namerno zaletela v prosilkin trebuh. Prosilka je tudi povedala, da po ugotovitvi, da bodo v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško obiskuje psihiatra, zaradi stresa naj bi imela psihične in fizične težave. Prosilkin stres pa vliva tudi na otroka. Tožena stranka je 18. 1. 2016 prejela dodatno zdravstveno dokumentacijo, priložen je tudi psihiatrični izvid z dne 4. 12. 2015, v katerem psihiatrinja izraža mnenje, da je za prosilko potrebno, da ostane v azilnem domu, saj tako ona kot dojenček potrebujeta oskrbo. Tožena stranka je v predhodnem postopku 20. 1. 2016 izdala sklep, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj prosilcev, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 204/2016-5 z dne 2. 3. 2016 tožbi prosilcev ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v zvezi z izjavami prosilcev glede poniževalnega ravnanja osebja na letališču v Zagrebu meni, da so navedbe neverodostojne. Kot neprimerno ocenjuje tudi izjavo prosilcev, da so vsi ljudje na Hrvaškem rasisti, saj Republika Hrvaška ni v zvezi s tem obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična država za prosilce z mednarodno zaščito. Tožena stranka je pred predajo tožnikov Republiki Hrvaški slednji dne 30. 3. 2016 poslala dopis, v katerem je pristojne organe v Republiki Hrvaški zaprosila za konkretno zagotovilo, kam konkretno bodo tožniki nastanjeni, glede na to, da je v družini novorojenček in da bodo imeli ustrezno zdravstveno oskrbo, tako da položaj tožnikov na Hrvaškem, glede zdravstvene oskrbe ne bo slabši. Tožena stranka je 7. 4. 2016 prejela odgovor s strani pristojnih organov Republike Hrvaške, ki zagotavlja, da bodo imeli v Republiki Hrvaški zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok, kar je predpisano v 57. členu Hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti. Tožena stranka pa je že 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev in je UNHCR razmere na Hrvaškem opisal kot dobre. Zato meni, da bosta prosilka in dojenček na Hrvaškem imela enako oskrbo, kot jo imata v Sloveniji. Ker je tožena stranka s strani pristojnih hrvaških organov pridobila individualna zagotovila, da bodo imeli v Republiki Hrvaški zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok, je mnenja, da se položaj prosilcev v zvezi z njihovo nastanitvijo, skrbjo zanje in zdravstvenim varstvom v primeru njihove vrnitve na Hrvaško ne bi poslabšal. Tožena stranka meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti in da ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015. V kolikor prosilci za mednarodno zaščito pristojnim organom Hrvaške ne bodo predani v roku, določenem v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe, bo njihove prošnje za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

4. Zoper sklep tožene stranke tožniki vlagajo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navajajo, da je glede mld. A.A. izpodbijani sklep nezakonit. Po drugem odstavku 7. člena Dublinske uredbe se država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega poglavja, določi na podlagi položaja, ki je obstojal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. A.A. se je rodil ... 2015 v Ljubljani, prošnja za azil pa je bila zanj vložena 27. 11. 2015. Ne prej in ne potem omenjeni ni imel hrvaškega vizuma. Rodil se je v Sloveniji, takoj po rojstvu sta starša zanj vložila prošnjo za azil. Zato po Dublinski uredbi ni mogoče šteti, da bi bila za obravnavo njegove prošnje pristojna Hrvaška. To bi bilo sicer mogoče v primeru, da bi bila za obravnavo prošenj njegovih staršev nedvomno pristojna Hrvaška. Vendar pa je to sporno. In že zgolj v primeru spornosti te pristojnosti (za starša), če bi razjasnjevanje te spornosti postopek še zavleklo (od vložitve prošenj obeh staršev pa je že doslej minilo devet mesecev), bi sodišče moralo dati prednost pospešitvi postopka in že zaradi nesporne slovenske pristojnosti za obravnavo otrokove prošnje temu pridružiti tudi obravnavo prošenj obeh staršev v Sloveniji. Le na ta način je možno zagotoviti tako spoštovanje določb azilnega prava o čim hitrejši obravnavi vseh prošenj za azil, kot (še posebej) spoštovanje določb Konvencije o otrokovih pravicah, da morajo biti koristi otroka temeljno vodilo v vseh postopkih.

5. V nadaljevanju navajajo, da v predmetnem postopku niso bili spoštovani napotki Upravnega sodišče RS iz sodbe I U 204/2016-5 z dne 2. 3. 2016. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni izpolnila zahtev iz 11. točke navedene sodbe (konkretno se opredeliti do ključnih navedb tožnikov v zvezi z neustrezno zdravstveno oskrbo na Hrvaškem glede na njihove individualne okoliščine), niti zahtev iz 12. točke te sodbe (pridobiti od hrvaških oblasti konkretno zagotovilo, kam konkretno bodo tožniki nastanjeni). Tožniki se še vedno sklicujejo na sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem in v zvezi s tem citirajo 19. točko v preambuli Dublinske uredbe. Sodišču predlagajo sojenje v sporu polne jurisdikcije. Ta družina, še zlasti mati B.B. z ugotovljenimi psihičnimi motnjami in posledično otrok, bi zelo težko prenesla še nadaljnje podaljševanje stresne situacije in negotovosti, ki bi jo pomenilo morebitno vračanje te zadeve v ponovno odločanje toženi stranki. Zato predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in v zadevi odloči tako, da bo prošnje tožnikov obravnavala Slovenija. Navedeno odločitev bi sodišče lahko sprejelo: - bodisi na podlagi argumentacije, da je treba dati prednost pospešitvi postopka in že zaradi nesporne slovenske pristojnosti za obravnavo otrokove prošnje temu pridružiti tudi obravnavo prošenj obeh staršev v Sloveniji; - bodisi na podlagi diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe. Tako odločitev narekujejo tudi humanitarni razlogi, zlasti zdravstveno stanje matere (in posledično otroka). Dodatno k dokazom, ki so bila priložena že v prvem postopku, k tožbi prilagajo dodatna zdravniška mnenja psihiatra, izrednega profesorja C.C., ki je te preglede redno opravljal v Azilnem domu (kot od tožene stranke najeti zdravnik).

6. Tožniki hkrati s tožbo vlagajo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe se sklicujejo na drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda v tem primeru bi bila prisilna vrnitev tožnikov iz Slovenije na Hrvaško, kjer se bojijo nekorektnega, ponižujočega in z azilnim pravom neskladnega ravnanja in obravnavanja ter prikrajšanosti za učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu. V azilnih oziroma „dublinskih postopkih“ je nevarnost nastanka težko popravljive škode tako očitna, da bi morala že nacionalna zakonodaja predpisovati, da tožba avtomatično zadrži izvršitev predaje drugi državi. Pri tem se sklicujejo na določbe Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki so zaradi neskladja z določbami Dublinske uredbe, neustavne. Če bo sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, tožniki ne bodo imeli pravnega interesa za izpodbijanje ustavnosti zakonskih določb ZMZ in ZMZ-1, v nasprotnem primeru pa iz razlogov, ki jih navajajo, predlagajo prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določb. Smiselno predlagajo, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa odgovora ni podala.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošenj tožnikov za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njihovih prošenj. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (Uredba Dublin III). V drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je med drugim določeno, da predaja drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina). V 4. členu Listine pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

10. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Le-ta določa, da je, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, za obravnavane prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi in da je zato za obravnavo prošenj tožnikov odgovorna Hrvaška. Le-ta je tudi že posredovala odgovor (14. 9. 2015), da je odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov. Polnoletna tožnika pa sta v upravnem postopku podala predlog za prevzem pristojnosti v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III (diskrecijske klavzule), saj sta se sklicevala na to, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, predvsem pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo, zaradi česar na Hrvaškem ne bi bila obravnavana tako kot v Sloveniji. V postopku odločanja sta tudi predložila zdravstveno dokumentacijo o tem, da tožnica in novorojenček potrebujeta posebno zdravstveno oskrbo.

11. Po presoji sodišča se tožniki v tožbi utemeljeno sklicujejo, da v ponovljenem postopku niso bili spoštovani napotki Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 204/2016-5 z dne 2. 3. 2016. Iz slednje izhaja, da je sodišče ob upoštevanju stališč ESČP v sodbi Tarakhel proti Švici toženi stranki naložilo, da še pred predajo tožnikov Hrvaški pridobi od pristojnih hrvaških organov konkretno zagotovilo, kam konkretno bodo tožniki nastanjeni, glede na to, da je v družini novorojenček in da bodo v nastanitvenem centru imeli ustrezno zdravstveno oskrbo tako, da položaj tožnikov na Hrvaškem glede zdravstvene oskrbe ne bo slabši. Tako zagotovilo pa tudi v ponovljenem postopku ni bilo pridobljeno. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka prejela odgovor s strani pristojnih organov Republike Hrvaške, ki zagotavlja, da bodo imeli tožniki v Republiki Hrvaški zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok, ki je predpisan v 57. členu hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi citira 57. člen hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti in navaja, da je že 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Republiki Hrvaški.

12. Sodišče je že ob prvotnem obravnavanju navedene zadeve pri danih napotilih upoštevalo, da je v družini novorojenček, zaradi česar je menilo, da obravnavana situacija zahteva še posebno skrb. Zato je toženi stranki naložilo, da pridobi od pristojnih hrvaških organov bolj konkretno zagotovilo v zvezi z njihovo namestitvijo in nego na Hrvaškem. Tako konkretnejše zagotovilo, ki bi bilo potrebno zaradi zaščite otrokovih pravic in tudi ob upoštevanju zdravstvenih težav otrokove matere - tožnice, na katere se je le - ta sklicevala že tekom celotnega postopka in se sklicuje tudi v tožbi, v postopku še vedno ni bilo pridobljeno. Tožena stranka ni pridobila konkretnega zagotovila pristojnih hrvaških organov, kam točno bodo tožniki nastanjeni v primeru predaje Republiki Hrvaški. Sodišče pri tem poudarja potrebo po posebni skrbi za največje varstvo otrokovih koristi, ki izhaja tudi iz drugega odstavka 24. člena Listine. Slednja določa, da se pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, morajo upoštevati predvsem koristi otroka.

13. Tožena stranka se v ponovljenem postopku ni ravnala skladno z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 po danih napotilih sodišča, kar je lahko povzročilo zmotno uporabo materialnega prava. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

14. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

15. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožba na Upravno sodišče RS ne zadrži izvršitve pravnega akta, zoper katerega je vložena. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred pravnomočnostjo te sodbe, ki pa lahko nastopi šele z izdajo sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS v pritožbenem postopku, bi to pomenilo, da bi lahko bili tožniki predani Republiki Hrvaški, preden bi o zadevi odločilo Vrhovno sodišče RS. S tem bi bili tožniki prikrajšani za (učinkovito) sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS, ki pa jim sicer pripada na podlagi tretjega odstavka 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Z izročitvijo tuji državi tožniki tudi ne bi bili več pod slovensko jurisdikcijo, zato tudi ne bi več izkazovali pravnega interesa, ker bi jim z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. Zato po mnenju sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se tovrstni postopki po Uredbi Dublin III vodijo čim bolj učinkovito, ob upoštevanju procesnih pravic strank.

16. Sodišče je zato iz navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena ZUS-1.