Jedro

Tožnika sta v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi, zato je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnica, za obravnavo njene prošnje je odgovorna Republika Hrvaška, je v Sloveniji rodila otroka, za katerega je tudi vložila prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za obravnavo te je, glede na 11. člen Uredbe Dublin III, odgovorna država Republika Hrvaška.

Tožniki s svojimi izjavami po mnenju Vrhovnega sodišča niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.

Odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 755/2016-5 z dne 1. 6. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, sklep tožene stranke, št. 2142-123/2015/28 (1313-05) z dne 5. 5. 2016, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka združila upravne zadeve A. A., B. B. in mld. C. C. v en postopek (1. točka izreka sklepa) ter odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njihovih prošenj (2. točka izreka). S sklepom (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) pa je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke odložilo do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tožnikom, da v ponovljenem postopku tožena stranka ni spoštovala napotkov upravnega sodišča iz sodbe I U 204/2016-5 z dne 2. 3. 2016, s katero ji je bilo ob upoštevanju stališč ESČP v sodbi Tarakhel proti Švici naloženo, da še pred predajo tožnikov Hrvaški pridobi od pristojnih hrvaških organov konkretno zagotovilo, kam bodo tožniki nastanjeni (glede na to, da je v družini novorojenček) in da bodo v nastanitvenem centru imeli ustrezno zdravstveno oskrbo, tako da položaj tožnikov na hrvaškem glede zdravstvene oskrbe ne bo slabši. Tako zagotovilo tudi v ponovljenem postopku ni bilo pridobljeno, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja le, da je tožena stranka prejela odgovor pristojnih organov Republike Hrvaške, ki zagotavlja, da bodo imeli tožniki v Republiki Hrvaški zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok. Tožena stranka tako ni pridobila konkretnega zagotovila pristojnih hrvaških organov kam točno bodo tožniki nastanjeni v primeru predaji Republiki Hrvaški. Ker torej ni ravnala po danih napotilih sodišča, kar je lahko povzročilo zmotno uporabo materialnega prava, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ugodilo pa je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. Ta v pritožbi najprej opozarja, da bi bilo morebitno zanikanje pravnega interesa za izpodbijanje sodbe nesprejemljivo in bi pomenilo nedopustno formalističen pristop. Sodba je tožbi sicer formalno res ugodila, ignorirala pa je zahtevano sojenje v polni jurisdikciji. Odlaganje odločitve se približuje nedopustni psihični torturi, zato je bila s tožbo predlagana odločitev oziroma sojenje v sporu polne jurisdikcije, za kar ni nobenih pravnih ovir, so pa zato podani humanitarni pogoji. V zvezi z namestitvijo na Hrvaškem pa poudarja, da ko bo Hrvaška recimo sporočila neke konkretne naslove, ali naj potem tožniki, ki so brez sredstev, sami organizirajo in plačajo raziskovanje, kakšne naj bi bile pričakovane razmere na tistih konkretnih naslovih. Treba je pridobiti točen kraj nameravane nastanitve. Predvsem pa se tožena stranka ni opredelila do sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, od te lastne zahteve se je tudi sodišče umaknilo. Hrvaška se za sprejem tožnikov ni aktivno potegovala, saj celo nekaj mesecev na prvo zahtevo sploh ni odgovorila in je bila šele kasneje prisiljena podrediti se določbam Uredbe.

4. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo se je pritožila tudi tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbo zoper sklep zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim poudarja, da je v ponovljenem postopku v skladu z napotilom upravnega sodišča iz sodbe I U 2004/2016-5 z dne 2. 3. 2016 in sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici pred predajo tožnikov Republiki Hrvaški dne 30. 3. 2016 poslala dopis, v katerem je pristojne organe v Republiki Hrvaški zaprosila za konkretno zagotovilo, kam bodo nastanjeni glede na to, da je v družini novorojenček in da bodo imeli ustrezno zdravstveno oskrbo tako, da njihov položaj na Hrvaškem glede zdravstvene oskrbe ne bo slabši. Dne 7. 4. 2016 je prejela odgovor Republike Hrvaške, ki zagotavlja, da bodo imeli zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok, ki je predpisan v 57. členu hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti. Prav tako je že 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito s strani UNHCR ter poročilo ECRCE iz oktobra 2014, ki razmere opisujeta kot dobre. Zato meni, da bosta tako prosilka kot dojenček tudi na Hrvaškem imela enako oskrbo, kot jo imata v Sloveniji. Praviloma so vse družine, ki zaprosijo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, nastanjene v oddelku za družine v nastanitvenem centru v Kutini, kjer prebivajo skupaj z ostalimi ranljivimi kategorijami prosilcev. V Republiki Hrvaški tudi ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015). Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo, da v ponovljenem postopku niso bili spoštovani napotki iz sodbe z dne 2. 3. 2016, saj je tožena stranka pridobila potrebna zagotovila. V zvezi s sodbo Tarakhel proti Švici tožena stranka še poudarja, da je ESČP sprejelo dokazno oceno, da če se na podlagi Dublinske uredbe Italiji kot odgovorni državi članici predaja družino, potem se mora od italijanskih državnih organov pridobiti posebno zagotovilo, da bo družina nastanjena v sprejemnem centru, ki je prilagojen otrokom, ter da družine ne bodo ločili. Tudi Evropska Komisija je obravnavala razmere v Italiji v povezavi s to sodbo. Na sestanku je bilo poudarjeno, da so trenutne razmere v Italiji take, da se transferji v Italijo lahko izvajajo normalno, ko pa gre za družine z majhnimi otroki oziroma posebej ranljive skupine prosilcev, pa je pred izvedbo transferja od Italije treba pridobiti individualne garancije, da bodo te ranljive skupine in družine nastanjene v skladu z duhom sodbe. Tožena stranka je pridobila s strani Republike Hrvaške podobno zagotovilo, kot je bilo predvideno v sodbi Tarakhel proti Švici in v skladu z mnenjem kontaktnega komiteja Evropske Komisije in EASO, zato je zahtevam sodbe ugodila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III). V skladu z Uredbo Dublin III je Republika Slovenija tako kot druge države članice Evropske unije dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določata neposredno učinkujoči in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta v drugem odstavku 3. člena med drugim določa, da predaja drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V 4. členu je namreč določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

7. Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi in da je zato za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška. V 11. členu Uredba Dublin III pa je med drugim določeno, da kadar več družinskih članov hkrati vloži prošnje za mednarodno zaščito v isti državi članici ali na datume, ki so dovolj blizu, da se lahko postopki določanja odgovorne države članice opravijo skupaj in kadar bi uporaba meril iz te Uredbe pomenila njihovo ločitev, je odgovorna država članica, ki je glede na merila odgovorna za sprejem največjega števila zadevnih oseb. Tožnica, za obravnavo njene prošnje je glede na prej navedeno odgovorna Republika Hrvaška, je namreč v Sloveniji rodila otroka, za katerega je tudi vložila prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za obravnavo te je, glede na 11. člen Uredbe Dublin III, odgovorna država Republika Hrvaška.

8. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, sodbe sodišča prve stopnje in predloženih upravnih spisov je tožena stranka ugotovila, da sta polnoletna tožnika prišla v evropski prostor z veljavnimi hrvaškimi vizumi. Hrvaški je zato 28. 8. 2015 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca. Dne 14. 9. 2015 je pridobila odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošenj prosilcev. Dne 15. 12. 2015 je bil s prosilcema opravljen osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III. Na razgovoru sta v zvezi s predajo Republiki Hrvaški povedala, da so bili v Republiki Hrvaški vsi, s katerimi sta imela stik, zelo rasistični do tujcev. Že ob prihodu na letališče v Zagreb ju je policistka pustila kot zadnja v vrsti, kljub dejstvu, da je bila prosilka noseča. Poniževali so ju v angleškem jeziku in spraševali, kako sta pridobila hrvaški vizi. V hotelu ju je receptor spraševal, ali sta prišla iz Egipta, države, ki kolje naše ljudi. V trgovini se je ena gospa, ko je slišala, da se pogovarjata v arabščini, namerno zaletela v prosilkin trebuh. Menita, da se jima v Sloveniji to ne bi zgodilo in zato predlagata obravnavo prošnje v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III (diskrecijske klavzule). Navajata še, da prosilka obiskuje psihiatra ter da ima zdravstvene težave od poroda (rana ji krvavi in se gnoji). V zvezi s tem je tožena stranka 18. 1. 2016 od pooblaščenca tožnikov pridobila dodatno zdravstveno dokumentacijo, v kateri je opisana prosilkina rizična nosečnost in njene težave po porodu, priložen psihiatrični izvid z dne 4. 12. 2015, iz katerega je razvidno mnenje psihiatrinje, da je za prosilko potrebno, da ostane v azilnem domu, saj tako ona kot dojenček potrebujeta oskrbo.

9. Tožena stranka je dne 20. 1. 2016 izdala sklep, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilcev, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Po vložni tožbi na Upravno sodišče je to s sodbo I U 204/2016 z dne 2. 3. 2016 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, s katerim je (ponovno) odločila, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilcev, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj, in sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (ponovno) tožbi tožnikov tudi zoper ta sklep ugodilo, ker naj tožena stranka ne bi sledila napotkom sodišča. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je tožena stranka sledila napotkom sodišča prve stopnje iz prejšnje sodbe. Pridobila je od Republike Hrvaške ustrezno zagotovilo, da bo tožnikom zagotovljena ustrezna namestitev ter ustrezno zdravstveno varstvo.

11. Po mnenju Vrhovnega sodišča iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo od Republike Hrvaške (oziroma katerekoli države) zahtevati podatke, na katerem naslovu bodo prosilci nastanjeni. Pomembno je tudi poudariti, da sklicevanje na sodba ESČP Tarakhel proti Švici (29217/12) z dne 4. november 2014 v obravnavanem primeru niti ni najbolj primerno (ob tem, da tudi ta sodba ne daje podlage za razumevanje, da bi morala tožena stranka od Republike Hrvaške pridobiti konkretno zagotovilo, v katerem objektu (na katerem naslovu) bodo tožniki nastanjeni). Navedena sodba ESČP je namreč izdana na konkretne razmere v Republiki Italiji, ki jih natančno povzema in iz katerih je razvidno, da je imela Italija kot ena tipičnih vstopnih točk v EU za begunce velike težave z navalom beguncev, da je že pri formalnem registriranju prošenj za azil prihajalo do večtedenskih zamikov, da so bili postopki ugotavljanja države, pristojne za obravnavo prošnje za azil, zelo počasni in so lahko trajali tudi do dveh let, da je do zamud prihajalo tudi v fazi od registracije zahteve do odločitve o sami prošnji za azil, predolgo pa so trajali tudi postopki sodnega varstva, težave so bile tudi pri namestitvah in oskrbi. Na tako situacijo so se odzivala v svojih odločitvah tudi sodišča drugih držav. Težave so bile tako dejansko povezane z velikim povečanjem števila azilantov in zato je ESČP poudarilo, da bo prišlo do kršitve 3. člena EKČP, če Švica vrne pritožnike v Italijo, ne da bi od nje prej dobila konkretna zagotovila, da bo ta pritožnike poskrbljeno na način, prilagojen starosti otrok, in da bo družina ostala skupaj. V Republiki Hrvaški takih (niti primerljivih) razmer ni (tega ne zatrjujejo niti tožniki). Kot je poudarila tudi tožena stranka Republike Hrvaške noben organ ni obravnaval v smislu sistemskih pomanjkljivosti v smislu določbe 3. člena Uredbe Dublin III, da predaja prosilca drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju).

12. Res je ESČP v več svojih sodbah navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna, vendar tožniki s svojimi izjavami (kot so povzete v 8. točki te obrazložitve) po mnenju Vrhovnega sodišča niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožniki sicer še navajajo, da če sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o razmerah na Hrvaškem, to še ne pomeni, da pomanjkljivosti ni, vendar za potrditev svojih trditev nič ne navedejo niti ne predložijo dokazov, ki bi kazali na pomanjkljivosti azilnega sistema.

13. Tožena stranka pa je posebej v ta namen pridobila med drugim tudi poročilo UNHCR o razmerah na Hrvaškem, na katerega se je sklicevala v izpodbijanem sklepu, in iz katerega izhaja, da so v Republiki Hrvaški razmere dobre, da je Hrvaška ponovno odprla nastanitveni center v Kutini, ki je namenjen ranljivim skupinam prosilcev, sprejme lahko do sto prosilcev, običajno pa jih je nastanjenim 20 – 30, razmere, tudi higienske, so dobre, glede teh med nastanjenimi ni pritožb, zdravnik prihaja enkrat tedensko in v tem času imajo prosilci prost dostop do zdravniške oskrbe, v nastanitveni center prihaja tudi lokalni ginekolog, v urgentnih primerih pa imajo prosilci dostop do lokalne bolnišnice v Kutini ali po potrebi v Zagrebu, vsak dan je prisoten socialni delavec, ki zagotavlja pomoč prosilcem, dvakrat mesečno jim je na voljo pravna pomoč. Glede na to poročilo so tudi po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni ugovori tožnikov glede razmer in (ne)zagotavljanja zdravstvene oskrbe.

14. Prav tako so neutemeljeni tožbeni predlogi oziroma z njimi povezani pritožbeni ugovori tožnikov, da bi moralo sodišče odločiti o tožbi meritorno, v sporu polne jurisdikcije, in da drugačno odločanje pomeni nedopustno odlaganje ter psihično torturo.

15. V zvezi s temi ugovori Vrhovno sodišče najprej poudarja, da mora sodišče prve stopnje v upravnem sporu celovito obravnavati vsa za odločitev pomembna dejanska in pravna vprašanja ter s tem zagotoviti tožniku pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), vsem strankam v postopku pa enake pravice v postopku odločanja (22. člen Ustave). Pri tem je v zakonskih okvirih sodišču glede na tako ugotovljeno podlago prepuščena končna odločitev o tem, katero pooblastilo iz ZUS-1 glede posledic odločitve sodišča bo na podlagi odločanja o tožbenem zahtevku uporabilo, da bodo navedeni ustavni cilji tudi najučinkoviteje zagotovljeni. Odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana. Res je sicer, da navedena vezanost ni absolutna (glej npr. sklep VS RS X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011), vendar pa to ne pomeni, da lahko tožena stranka kadarkoli odstopi od obveznosti upoštevati pravna stališča, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča v upravnem sporu, saj bi bila taka razlaga ne le v nasprotju z zakonom (64. člen ZUS-1), temveč tudi v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave). Tožena stranka lahko tako od navedene vezanosti odstopi le izjemoma in sicer tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja s strani upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon, če je prišlo do razveljavitve zakona s strani Ustavnega sodišča ali če je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s stališčem, ki ga je v zvezi z razlago predpisa evropskega prava zavzelo Sodišče Evropske unije v postopku predhodnega odločanja ali s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru).

16. Odločanje v sporu polne jurisdikcije v smislu določbe prvega odstavka 65. člena ZUS-1 je le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja (prim. sodbo VS RS I Up 304/2005 z dne 25. 8. 2005). Za takšno odločanje mora biti vedno najprej izpolnjen pogoj, da narava stvari to dopušča (glej J. Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 392 in nasl.). Prav tako ni namen sojenja v sporu polne jurisdikcije, da sodišče prevzema vlogo upravnega organa kot odločevalca v upravni zadevi (na prvi stopnji). Sodišče tako samo oceni, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 80. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Iz zgornje obrazložitve so razvidni razlogi za zavrnitev za odločitev relevantnih tožbenih ugovorov.

18. V skladu z obrazloženim je Vrhovno sodišče pritožbo tožnikov na podlagi 76. člen ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.