Jedro

Tožničin oče je bil član Kulturbunda in torej oseba nemške narodnosti in je v času uveljavitve ZDrž na dan 28.8.1945 živel v tujini. Zato je podana domneva o njegovi nelojalnosti do slovenskega naroda.

Tožnica pa te domneve ni uspela izpodbiti. Iz izpovedb v postopku zaslišanih prič ne izhaja tako ravnanje njenega očeta, ki bi izpričevali trajno lojalnost slovenskemu narodu. Zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.12.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote A z dne 11.2.2003. Z njo je prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se tožničin oče J.L. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od navedenega datuma do svoje smrti, to je do 27.10.1960, ni štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da se v postopku ugotovitve državljanstva za tožničinega očeta, ki se obravnava kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, državljanstvo presoja po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času njegovega rojstva, pa do smrti, oziroma do časa, ko se ugotavlja državljanstvo. To izhaja iz določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). Prej veljavni predpis v smislu navedene določbe je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 26.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), in sicer tudi z določbo 2. odstavka 35. člena, ki jo je tudi po presoji sodišča prvostopni upravni organ pravilno uporabil, po tem, ko je ugotovil, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz navedene določbe, zaradi katerih se J.L. ne šteje za državljana FLRJ. Sodišče soglaša s toženo stranko, da članstvo tožničinega očeta v Kulturbundu dokazuje obstoj prvega pogoja, to je njegovo nemško narodnost. Članstvo v Kulturbundu je izkazano z listinami, ki jih hrani Arhiv RS. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da obstoji drugi pogoj. V postopku je bilo namreč ugotovljeno in to niti ni sporno, da se je tožničin oče pred 4.12.1948 nahajal v tujini. Tretji pogoj je nelojalno ravnanje. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica v ponovljenem postopku imela možnost izpodbijati zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati lojalnost njenega očeta. Upravni organ je zaslišal priče, ki jih je tožnica sama predlagala, kot tudi tožnico in pridobil podatke Območnega odbora Zveze borcev M.d. ter zaslišal priče, ki so se med vojno aktivno borile oziroma delovale na strani partizanov na tistem območju. Tožena stranka se je opredelila do vseh navedenih dokazov in pravilno presodila, da lojalnost tožničinega očeta ni izkazana. Tako presojo je oprla na izjave štirih prič, ki so vse skladno izpovedale, da je bil tožničin oče sodelavec okupatorja in da so bili partizani opozorjeni, da se izogibajo domačije tožničinega očeta. Priče so tudi pojasnile, zakaj ne verjamejo izpovedbi tožnice, da bi njen oče pomagal partizanom. Zato zatrjevanje tožnice, da se kot otrok spomni, da so se pri njih zadrževali partizani in da jim je mama pletla nogavice ter izjava M.M., ki je bila navzoča pri razgovoru o tem, ne more biti podlaga za zaključek o lojalnosti tožničinega očeta, kot tudi ne zatrjevanje tožnice v tožbi, da oče ni bil obsojen pred vojaškim sodiščem in da je bil po zaslišanju na OZNI izpuščen oziroma je lahko odšel domov. Ker tožnica ni ponudila takšnih navedb in dokazov o ravnanju očeta, ki bi prepričljivo izpričevali njegovo lojalnost, je tožena stranka s tem, ko je odločila na podlagi domneve nelojalnosti, pravilno uporabila določbo 2. odstavka 35. člena ZDRŽ.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z razlogi, zaradi katerih je sodišče tožbo zavrnilo.

Navaja, da razpolaga z dvema zapisnikoma OZNE iz leta 1945, iz katerih nedvomno izhaja, da je njen oče sodeloval s partizani. To dokazuje njegova izjava, ki jo je dal kot zaslišanec. To, da je po zaslišanju odšel domov pomeni, da mu tedanja oblast ni ničesar očitala. Ne glede na to pa prvostopni upravni organ in tožena stranka dajeta veljavo pričam, katerih izpovedbe so neprepričljive in neverodostojne. Tako sta M.Š. kot F.S. o očetu izpovedala le to, kar sta slišala od drugih. Za pričo J.S. ji je bilo ob obiskih v Sloveniji rečeno, da je bil prav on najbolj zaslužen za zaplembo kmetije. Če bi bil njen oče res to, kar je izpovedal, bi ga partizani zagotovo ustrelili že med vojno. Priča L.S. pa je zgodbo o izdaji bunkerja prikrojil po svoje in skladno z izmišljenimi govoricami.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Upravna organa in sodišče prve stopnje so po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabili materialno pravo za ugotavljanje državljanstva tožničinega očeta, in sicer določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Prebivanje tožničinega očeta na dan 28.8.1945 v tujini med strankam ni sporno. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožničin oče član Kulturbunda. To dejstvo je bilo ugotovljeno na podlagi listin in sicer arhivskega gradiva. Verodostojnosti teh listin tožnica ni izpodbijala. Na tej podlagi je utemeljen zaključek tožene stranke o nemški narodnosti tožnika. Tožena stranka je tudi navedla razloge, zaradi katerih je članstvo v Kulturbundu šteti kot dokaz o nemški narodnosti, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni. Ker obstajata prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ (življenje v tujini in nemška narodnost), obstaja tudi zakonska domneva o nelojalnosti tožničinega pokojnega očeta. Prav ta pogoj pa je v tem primeru sporen. Sporno med strankama je, ali je tožnica v postopku uspela to zakonsko domnevo izpodbiti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpovedbe v postopku zaslišanih prič ne nudijo podlage za tako dokazno oceno. Izpovedbe treh prič, ki jih je predlagala tožnica, je tožena stranka presodila skupaj z izjavami drugih v postopku zaslišanih prič. Presoja teh dokazov je skladna z vsebino izpovedb. Iz teh tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja tako ravnanje tožničinega očeta, ki bi izpričevalo njegovo trajno lojalnost slovenskemu narodu, oziroma bi prepričljivo nasprotovalo domnevi nelojalnosti tožničinega očeta. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnice na izjavo njenega očeta, da je sodeloval s partizani, ki jo je dal na zaslišanju pri OZNI leta 1945. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo obeh upravnih organov in prvostopnega sodišča, da ta izjava ob upoštevanju drugih dokazov ne more pripeljati do zaključka o lojalnosti tožničinega očeta. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so bile o delovanju tožničinega očeta v postopku zaslišane štiri priče, ki so skladno izpovedale, da so tožničinega očeta poznale in da ni sodeloval s partizani, ampak je bil sodelavec okupatorja. Tožnica bi zakonsko domnevo o nelojalnosti svojega očeta lahko ovrgla le s konkretnimi dokazi in ne le s pavšalnimi navedbami o tem, da je sodeloval s partizani in da zoper njega ni bil sprožen kazenski pregon.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena ugovora nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.